Triumf človeka ribe

»Ko smo bili mulci, je z nami zjutraj treniral v istem bazenu,« se naklonjeno spominja eden starejših članov našega uredništva. »Plaval je v sosednji progi, takrat je moral imeti kakih petindvajset let. Spomnim se, da smo se mulci malo hecali iz njega. Tehniko je imel takrat vsaj na pogled grozno. Videti je bilo, kot da plava dva zamaha naprej in enega nazaj. V času, ko je on naredil eno dolžino, smo mi vsaj dve. Mi smo zjutraj vedno odplavali svoje, nakar smo šli v šolo in prišli čez dolge ure spet nazaj - in tam je bil, še vedno v svoji progi, dva zamaha naprej in enega nazaj, uro za uro, dan za dnem.«
Nekdo je nekoč rekel, da so bigshoti skoraj vedno samo little shoti, ki niso nehali streljati ... In Martin Strel je danes bigshot. Res je, iz njegove barvite osebnosti se je na neki točki hecalo pol Slovenije, ampak Martin ni nehal plavati, neumorno je rintal uro za uro, dan za dnem ... In te dni se je med nas za teden dni vrnil kot zmagovalec, lavreat prestižnega festivala Sundance, bogataš v nastajanju, Človek Velikih Rek. Mislim, da nisem poznal pravega pomena besede nadrealistično, dokler nisem zanj na nekem zelo resnem spletnem kritičarskem sajtu prebral ocene: ''Magnificent - a spiritual cousin to Werner Herzog!''

Clint ali Charles?

Ne razumimo se narobe: Big River Man je izvrsten film! Tako s svojimi presežki kot napakami sodi v neko povsem svojo kategorijo - to je žlahtno dementna mojstrovina, unikat, ki nagovori celega človeka. In tudi Martin Strel, kakršnega spoznamo v filmu, je povsem izvenserijski očak. Jaz sem ta lik vzljubil tako zelo, da se mi zdijo tista drobnjakarska pizdakanja o tem, kaj da je v filmu res in kaj ne, precej nepomembna. Kaj me briga, kaj ni res! Važno je to, da se je Martin Strel transformiral v lik, ki je večji od resničnosti. In prav take v tej svoji večni kulturni impotenci najbolj potrebujemo.
»Priznam, da sem se prišla predvsem smejat!« je z vražički v očeh napovedala neka kolegica na premieri v Kinu Dvor. In smejali smo potem tudi se, bogato smo se nakrohotali, ampak samo prvo tretjino filma. Ta prvi del je en tak totalen Borat-po-Boratu - orgija bizarnosti, vic, ki se nikoli ne konča. A potem gre glavni protagonist plavat po Amazonki in hihotanje je čedalje tišje, čedalje bolj redko. Druga polovica filma je čista Apokalipsa zdaj. Če kdo misli, da kombinacija Borata in Apokalipse zdaj preprosto ne more delovati, mu tega ne gre zameriti: to samo pomeni, da še ni videl filma Big River Man.
Zgodba o nevarnem spustu po najbrž zadnji relativno čisti veliki reki na svetu se konča s skoraj totalnim kolapsom kot bik močnega, a tudi starega in bolnega maratonca, ki bi ga lahko zadnjih par sto kilometrov vsako sekundo ruknila kap. Na cilju ga lahko samo še naložijo v rešilca in odpeljejo v hotel, kjer cele dneve samo topo bolšči v televizorček. Iz tega večtedenskega transa (sam mu pravi četrtodimenzionalno stanje) ga v nekaj tednih uspe spraviti šele lokalnemu duhovniku, in sicer z lutkami, ki jih nosi na rokah.
Kakšno presenečenje je torej bilo, ko je na ljubljanski premieri po filmu na oder priskakljala neverjetno fit inačica glavnega protagonista - vitkejša, veselejša in pravzaprav mlajša, kot se je spomnimo! Danes ima Martin Strel vsaj trideset kil manj kot v filmu in je vidno realiziran človek, udobno umeščen sam vase, zaradi dolgoletnih nerazumevanj rodnega okolja zagrenjen samo še čisto malo takole po robovih.
Ves čas, je povedal navdušeni kino-dvorani, potuje po festivalih. Njegov limit je osem intervjujev na dan, prošenj pa dobi tudi do 400. Bil je v Hollywoodu, kjer ga imajo ''na rešetu'', saj ocenjujejo njegov marketinški potencial. Primerjajo ga s Clintom Eastwoodom in Charlesom Bronsonom - iz njega bi radi napravili tak tipičen lik, ki malo govori in veliko naredi.
Potem ko je na hitro poreklamiral par izdelkov (»Samo da ne bo preveč zrasla!« je zaskrbljeno vzkliknil Demeter Bitenc, čigar spremljevalka je po kvizu o Amazonki prejela umetno gnojilo, ki ga lahko baje brez škode tudi piješ), je človek riba zbranim dal še par prehrambnih napotkov. Njegovi izsledki na tem področju so plod dolgoletnih samoopazovanj na terenu. Jejte juhe in solate in morda še kdaj kako skodelico riža, nam je zabičal - najbolj zdravo je itak jesti čimmanj! Če se po celem dnevu fizičnih naporov nabutate mesa, potem naslednje jutro komaj vstanete iz postelje. Kvalitetno vino, po drugi strani, vam pa - če ste seveda fizično dovolj aktivni - ne bo škodilo. Prej koristilo.

Fino je!

Ko sva se v ponedeljek dopoldne dobila v klubu za kegljanje, sem mu hotel takoj na začetku priznati, da ga nisem nikoli jemal preveč resno, po tem filmu sem pa pravzaprav njegov fen. A dolgo preprosto ni šlo, saj je preko asociacije na seniorja iz našega uredništva iz njega bušnil metež zgodb o nekih drugih soplavalcih in njihovih do stotinke točnih rezultatih na treningih izpred tridesetih let in več.
Takoj na začetku je dal jasno vedeti, da je glede svojih izbir v življenju strašno zadovoljen. Vedno so iz njega hoteli delati nekega navadnega plavalca v bazenih, pa se jim ni dal: »Saj ne rečem, saj je lepo dobiti olimpijsko medaljo - ampak takih je vsaka štiri leta kar veliko. Nihče se pa ne vpraša, kako ti ljudje potem živijo. Koliko zaslužijo. Jaz se kar naprej pogovarjam s svetovnimi prvaki - in vsi, razen tiste peščice najbolj znanih, mi jamrajo, kako težko shajajo. Veliko jih mora za preživetje imeti službe - si predstavljaš?!«
Sam teh problemov nima. Odkar je film o njem januarja lani na festivalu Sundance pokasiral prestižno nagrado za kinematografijo, je njegova služba predvsem to, da je Martin Strel. »To, kar počnem zdaj - to je res gosposko delo. V lepih gvantih po vsem svetu, malo govora za veliko denarja ... Fino je!« Zastonj živi v gromozanski luksuzni hiši v Nashvillu. Tam ima na voljo vse, kar si poželi, celo lastno kinodvorano.
Tudi vse drugo ima zastonj. Pravi, da ni v zadnjih 14 mesecih zapravil niti dolarja. To mu tam gori omogočajo ljudje, ki so kombinacija njegovih agentov in poslovnih partnerjev. Film Big River Man se vrti po vsem svetu, odkupil ga je Discovery, kjer naj bi imel dolga leta šest do osem predvajanj na mesec. Dober denar služi kot govornik - letos ga čakajo najprestižnejši odri na planetu. Še pomembnejše je, da letos štarta tudi linija plavalnih produktov z njegovim imenom - razne kreme in napitki, take reči, od tega si poslovni partnerji obetajo največ.
V namen promocije bo v naslednjih par mesecih končno obredel tudi razne Davide in Conane in Opre. Do sedaj je Strelova ekipa njihova povabila vztrajno zavračala: »Zavračali smo jih, ker še nismo imeli produktov, ki bi jih lahko reklamirali. Ker jaz nisem Jennifer Lopez, da bi lahko k takim v goste hodil kar naprej - mene bodo imeli enkrat, in to bo to! Torej je treba ta en nastop izkoristiti do maksimuma. Veš, mi smo predvsem dobri biznismeni. Tu ni šale!«

Najnevarnejša reka

Ko sem ga vprašal, ali je bil že v samem štartu odprave na Amazonko film ključnejši od plavalnega dosežka, je samo odmahnil z glavo. »Zame je bilo najpomembnejše plavanje - za režiserja pa prav gotovo film. Saj zato me je tudi tako gnal. V resnici je bil čisto utrgan. Rinil me je v najbolj nevarne kanale, silil me je v smrt - jaz sem prepričan, da je hotel, da bi med snemanjem umrl! Ker bi bilo to odlično za film. Moram povedati, da mu to kar malo zamerim.« Ampak John Maringouin je pač profesionalec in je na koncu tudi naredil povsem samosvoj film. Martin je to prvič zaslutil, ko ga je klicala Olivia Newton John - izvršna producentka filma - ter evforično dahnila: »Martin, v Hollywoodu je cela senzacija!!!«
Sama filmska odprava je bila seveda precej bolj resno strukturirana, kot bi se dalo zaključiti iz končnega izdelka, v katerem A je to vsake toliko načrtno sreča The Wrestlerja z
Mickeyjem Rourkom. A v resnici so kamere Martina spremljale 24 ur na dan, tudi ko je spal. S sabo je imel par vrhunskih snemalcev - vsak je bil specialist za nekaj. Že sama zdravstvena oprema, ki jo je imela ekspedicija na voljo, je bila vredna okrog pol milijona dolarjev.
Martin priznava, da je režiser samo podajanje zgodbe sicer vsake toliko malo prikrojil potrebam filma, da pa je v osnovi vse res. »Jaz nisem tam na filmu niti malo igral - jaz sem bil tak, kakršen sem zmeraj.« Tudi v tisti boratovski prvi tretjini ni ničesar igral ... Je pa res, da je dal Maringouin potem v končno verzijo marsikaj, za kar si Martin v času snemanja niti približno ni predstavljal, da bi šlo lahko noter.
Tudi druga polovica filma naj bi bila zelo avtentična - vključno z vsemi tistimi mračnimi fugami in četrtodimenzionalnimi stanji. »Razumeti moraš, kako zelo sem bil takrat psihološko obremenjen,« mi je pojasnil. »Vsak zamah na Amazonki je lahko tvoj zadnji - to je definitivno najnevarnejša reka na svetu. Zrak je imel temperaturo do 40, voda do 30 stopinj. To so neverjetne obremenitve. Karte smo imeli stare samo eno leto, pa smo spotoma vsake toliko ugotovili, da te in te vasi, kjer smo nameravali pristati, ni več, ker jo je vmes odnesla reka. Tvoj organizem medtem ves čas hira. Spal sem manj kot štiri ure na noč - ma nisem mogel! Ne gre! Cele noči sem hodil po ladji in jedel sadje. Vsak dan se ti bolj blede, problemov je pa tavžent - od piratov in Indijancev do tega, da se ti začne lastna ekipa med sabo tepsti z noži! Ja, saj ni čudno, da sem začel dobivati privide!!!«
Z opisom četrtodimenzionalnega stanja nima velikih težav: »Najprej pridejo posamični prividi, potem se ti začnejo kazati fatamorgane za naprej in za nazaj. V bistvu gre za trans, za neko globoko stanje trajne meditacije. Okrog sebe vidiš samo ''svoje'' stvari - torej stvari, ki so ti všeč, ki se ti zdijo lepe. V bistvu sanjaš. Za telo je to zelo dobro stanje, saj te krasno relaksira - kot bi sproti dobival injekcije. Edino motiti te pri tem ne smejo. Dobro, da me je moja ekipa tako poznala - ker če bi me hotel kdo rukati in na silo potegniti ven, bi znal reagirati zelo agresivno.«
V filmu je predstavljen kot nekdo, ki je svoje največje športne uspehe dosegel po štiridesetem letu starosti, in to težak krepko čez sto kil. Kot laiku se mi je utrnila misel, da mora biti potemtakem na svetu zelo malo ultramaratonskih plavalcev, saj bi najbrž nek res fit tip, star recimo 25 let, Amazonko preplaval bistveno lažje. Pa se je temu razmišljanju Martin samo posmehnil. Povedal mi je, da se je za na pot tako zredil povsem namenoma: tisti fit 25-letnik bi v vodi preprosto zmrznil. Sam je prvi teden plavanja izgubil deset kil. Zato da telo ne žre mišic, mora imeti na voljo špeh. Plavanje je glede tega itak zelo poseben šport, kjer kilograme čutiš povsem drugače kot recimo pri teku, kjer kmalu začutiš vsak gram posebej.

Lov je greh

Na koncu filma je bilo omenjeno, da je večino sponzorskega denarja zakockal par tednov po vrnitvi iz Južne Amerike. A Martin pravi, da bi bilo lahko veliko huje. Je pa res, da se je v mladosti nekaj časa preživljal kot poklicni hazarder.
To je bilo predvsem od ''73 do ''76. Na ruleti ima sicer na dolgi rok minus, je bil pa zato morilec pri pokru in taroku. »Vse sem obral. Soigralce sem v bistvu tako prestrašil, da so začeli slabo igrati. Ampak sem raje nehal s tem. Veš, kako pravijo: karta je Marta, Marta je pa kurba, ha ha ha! Zadnjo partijo pokra sem odigral ravno nekje pred 30 leti. Na mizi je bilo denarja za boljši avto ali pol hiše, pa so me zgoljufali. Sem zelo dobro videl, kako. Pred leti sem tega tipa srečal v neki oštariji, mi je vse priznal in se kar sam ponudil, da mi denar vrne ... Pa sem mu rekel: pusti zdaj. Dolgo je že tega, jaz sem te že pozabil. Pil pa s tabo ne bom.«
Kasneje letos je zmenjen z nekimi indijskimi strokovnjaki, ki mu bodo skušali razložiti, zakaj zna tako dobro komunicirati z živalmi. Sam tega ne ve - ve samo, da zna. Vedno je znal. »Trik je v tem, da žival začutiš - in vsaka je drugačna. Jaz lahko pridem do krokodila in se ga dotaknem tako kot zdajle tukaj tebe, ker ga malo hipnotiziram. Enako imam dar, da bom še tako žleht psa na ketni počasi potisnil nazaj v njegovo hišico.«
Kaj pa delfini? »Ja, veliko časa so plavali z mano - eden na levi, eden na desni in pod mano kar naprej, ohoho, kakšni lupingi! Ko imaš uho pod vodo, slišiš njihovo komunikacijo in sčasoma začneš iz njihovih razpoloženj tudi razločiti kak pomen. No, potem sem začel tudi sam spuščati ta njihova piskanja, nakar sem ugotovil, da jim je to všeč. Ne vem, kaj je to v meni, ampak vedno sem znal. Kot otrok sem kanjo poklical, da mi je skoraj jedla iz roke. Modrase sem nosil po žepih in tudi za kraguljem sem lavfal cele kilometre - tako dolgo, da je spustil kuro, ki nam jo je ukradel. Ribe sem lovil na roke, večkrat sem tako družini nalovil večerjo. Ampak danes ne morem več loviti ničesar. Nimam moči. To je zame greh. Raje grem pod kak jez ali slap, se obtežim s kamni, da me ne odnese, in gledam te čudovite ribe vsepovsod okrog.«
Martinov oče - tako je povedano v filmu - je bil tako nezadovoljen s svojim življenjem, da je sina redno divje mlatil. Večkrat je bil tako morilske volje, da je moral ubogi fant prespati kje zunaj, kamor mu je mama nosila najnujnejše potrebščine. Enkrat je bil stari tako nataknjen, da je Martin pred njegovim besom skočil v potok in potem plaval tako dolgo, dokler ga ni oče na bregu nehal zasledovati.
Stari ga sicer ne mlati več, a Martin še vedno plava - in zdaj si je v najlepših letih priplaval svetovno slavo. V Ameriki se je našel, še vedno pa rad obišče svoj domači (kako bi se njegov domači kraj sploh lahko imenoval drugače?) Mokronog. Letos, ponosno ponovi, ga kot govornika čaka par najbolj prestižnih odrov na planetu, par jih je tudi že dal skozi. Pri svoji angleščini je s trdim delom že pošteno napredoval - edini problemi so bili na ameriških kampusih, kjer je kompletno prepovedan alkohol. Tam je moral pač tankati cviček v prazne flaše od Coca-Cole. Ker Coca-Cole, fuj, te pa res nikoli ni mogel piti!