Če bi razmišljal o odhodu, bi bil videti kot izdajalec

Čeprav je Janko Goršek ob imenovanju za generalnega direktorja policije veljal za popolnoma apolitičnega kandidata, ni več daleč čas, ko bo v delu javnosti obveljal za orodje v rokah Katarine Kresal, kot je Barbara Brezigar orodje v rokah Janeza Janše. Sam vseskozi trdi, da deluje zgolj na podlagi strokovnih odločitev.

Ste res na robu živčnega zloma, kot namigujejo nekateri mediji?

> Niti približno. To so napačne ocene in zgrešene presoje mojega nastopa na zadnji tiskovni konferenci. Jasno pa je, da ko bom zagovarjal svoje kriminaliste in policiste, tega ne bom počel z nasmeškom na obrazu. Ker gre za preresne teme. Tudi nasploh me pritiski vseh vrst ne delajo živčnega, ampak mi dajejo kvečjemu dodatno energijo.

Iz očitkov, da je policija ravnala nestrokovno, prikrivala dokaze in ni spoštovala zakonitih postopkov, črpate dodatno energijo?

> Da. Ker vem, da so kriminalisti v zadevi Baričevič delali pošteno in upoštevali vsa tista pravila kriminalistične stroke, ki jih morajo, in določila zakona o kazenskem postopku, o tem ni dvoma. Če bi me skrbelo in bi imel razloge za dvom, bi mi bilo pa verjetno res težko.

Janez Janša je vaš nastop opisal kot tragikomičen.

> Sem prebral, ja. Načeloma se ne odzivam na pripombe politikov, lahko pa povem, da je bilo moje sporočilo na tiskovni konferenci namenjeno predvsem notranji javnosti, torej zaposlenim v policiji. Predvsem njim sem sporočil, da bom stal za strokovno opravljenim delom kriminalistov in policistov, kot sem doslej. Če je za koga to tragikomično, je to njegov problem. Jaz in naši kriminalisti in policisti v tem nismo videli nič tragikomičnega.

So si takšne javne podpore zaželeli zaposleni v policiji?

> Želje in pričakovanja so izrazili znotraj policije, torej zaposleni, pa tudi ljudje, ki jih srečujem, a niso zaposleni v policiji. V medijih se je pojavilo enostavno preveč hudih in neupravičenih obtožb o delu policije, zato je bilo nujno pojasnilo.

To pa ni ustavilo vaših kritikov. Zdaj zatrjujejo, da imajo dokaze, da ste medije obvestili o aretaciji poslanca Srečka Prijatelja.

> Glede teh njihovih dokazov lahko povem samo to, da gre pri vsej stvari za sume storitve kaznivega dejanja, ki jih bo policija resno obravnavala. Očitno so v procesu moje diskreditacije nekateri dokončno izgubili kompas. Takšne komunikacije, kot jo skušajo dokazati, pač ni bilo ne v tem ne v nobenem drugem primeru.

Če bo policija preverila ta primer, bo del politike spet kričal, da zlorabljate svojo moč.

> Ne, odločitev, ali bo policija to zadevo preverila ali ne, je stvar stroke. Tega ne bom storil jaz. Ampak če kdo operira z dokumenti, za katere se izkaže, da so ponaredki, in z njimi obdolžuje generalnega direktorja policije ali kogarkoli drugega, ki opravlja uradno funkcijo v tej državi, je to treba preveriti. Gre za hude zlonamerne obtožbe z jasnim namenom diskreditacije.

Vodenje policije ste prevzeli kot popolnoma apolitičen kandidat, leto kasneje naj bi bili samo še izvrševalec volje sedanje oblasti. Kaj pravite na to?

> To je vaš zaključek, kakršnega vsiljuje del politike. Vsi odmevnejši primeri, ki jih v zadnjem času obravnava policija ali kriminalistična policija, takoj dobijo predznak, da gre za politično delovanje policije, ki ga usmerjam jaz na podlagi ministričine direktive. Moje delo dokazuje, da se od prvega dne pa do danes nisem niti malo spremenil, zato izzivam tiste, ki mi očitajo političnost, naj argumentirajo svoje trditve. Naj povedo, kaj se je spremenilo, odkar sem prevzel vodenje policije, razen seveda tega, da se je policija začela resneje ukvarjati s posameznimi primeri gospodarske kriminalitete in korupcije. In policija se bo v prihodnje le še bolj zavzeto in vztrajno ukvarjala s posameznimi zadevami in se, če se bodo izkazali zakonski pogoji za to, dotikala tudi tistih, ki so bili do sedaj očitno nedotakljivi. To bo seveda spet marsikoga zmotilo, ampak temu se ne moremo izogniti. Koliko in v katerih primerih se bo preiskovalo, pa ne določata ne ministrica ne generalni direktor policije, ampak kriminalistična policija v sodelovanju z državnim tožilstvom, to je stvar stroke.

Mislite, da boste kljub vsemu v delu javnosti obveljali za orodje v rokah Katarine Kresal, podobno kot je Barbara Brezigar orodje v rokah Janeza Janše?

> To je zelo huda primerjava, ki absolutno ne vzdrži, me pa ne preseneča, ker sem pritiske, spričo uspešnega dela policije pri preiskovanju kriminalitete leta 2009 in prve mesece leta 2010, pričakoval. Ampak meni ministrica ne daje nobenih usmeritev ali napotil glede tega, in dokler sem jaz na tej funkciji, se to tudi ne bo dogajalo. Usmerjanje in nadzor policije potekata izključno in popolnoma transparentno prek pristojnega direktorata za policijo in druge varnostne naloge, vendar le glede sistemskih nalog policije, nikakor pa ne glede posameznih odprtih operativnih zadev. Te popolnoma operativno avtonomno vodi kriminalistična policija. Kot sem že rekel, policija ni v službi niti politike niti medijev, ampak zakona in vseh prebivalcev Slovenije.

Prej ste rekli, da poslej ne bo več nedotakljivih posameznikov. Kdo bo odločil, da niso več nedotakljivi? Vi?

> Nedotakljivost je v glavah posameznikov. Gre za občutek, da lahko počnejo, kar hočejo in kar si zaželijo. Tisto, kar mora početi policija, je, da opravi, če zazna razloge za sum storitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj, vse potrebno, da se ti razlogi preiščejo, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec. In to ne glede na morebitni politični odziv v javnosti ali morebitno politično pripadnost kogarkoli. Poudarjam, da vse velike primere vodi in usmerja državni tožilec, ki odloča, katera dejanja in zoper koga lahko izvede policija. Odredbe za izvedbo preiskovalnih dejanj in prikritih preiskovalnih ukrepov pa izdaja preiskovalni sodnik oziroma v določenih primerih državni tožilec, ki s tem po svoje tudi izvaja nadzor nad delom policije. Poglejte samo obsežnost in zahtevnost posameznih primerov, ki jih je policija obravnavala zadnje leto, in to primerjajte z aktivnostjo policije na tem področju v zadnjih desetih ali petnajstih letih. Povsem jasno je, da je policija glede tega naredila velik kvalitativni preskok naprej. Zdaj ko se ukvarjamo z resnimi primeri s področja gospodarskega kriminala in korupcije, ko smo v enem letu ob najširšem strokovnem konsenzu pristojnih državnih organov in po priporočilih mednarodnih organizacij izpeljali projekt ustanovitve operativno popolnoma neodvisnega Nacionalnega preiskovalnega urada, pristojnega za odkrivanje in preiskovanje hujših oblik gospodarske kriminalitete in korupcije, pa smo deležni očitkov o politični motiviranosti policije.

Ampak političnih očitkov ne bo konec. Se tega zavedate?

> Sploh ne dvomim, da se bodo ti pritiski in napadi nadaljevali tudi v prihodnje. Seveda mi ni vseeno, kaj se piše in govori o meni, ampak se zavedam, da vodim preveč pomembno institucijo, da bi se prepustil čustvom. Moje delo je, da policijo zavarujem pred temi vplivi. Od policistov pa pričakujem samo, da svoje delo opravljajo zakonito in visoko etično. Napadom se policija ne bo mogla izogniti, glede tega si ne delam utvar, vendar se bomo na neupravičene ustrezno odzvali in pri tem ne bomo popustili.

Morda, a čez nekaj let nihče več ne bo vedel, kako je ravnala policija, nekateri pa se bodo spomnili, da naj bi jo bil Goršek politično instrumentaliziral.

> Upam, da bo meni in policiji nasploh s svojim delom uspelo dokazati, da ne delamo po usmeritvah posamezne politične opcije. Vem tudi, da se del politike vendarle zaveda, da je nemogoče, da bi generalni direktor policije svojim podrejenim ukazoval, kaj morajo narediti v posamezni zadevi. Vse to bi bilo mogoče dokazati z uradno dokumentacijo. Poleg tega se s pomembnejšimi zadevami ukvarja tudi po dvajset ljudi in bi vsi vedeli, da sem posegal v njihovo delo.

Kako se na te očitke odzivajo vaši najožji sodelavci, vodje policijskih uprav in drugi policijski šefi?

> Med njimi imam popolno podporo, v širšem in tudi v ožjem kolegiju. Poleg tega imam, in to je najpomembnejše, tudi podporo tistih, ki delajo neposredno na terenu.

Razmišljate o odhodu?

> Ne. Če bi ta trenutek sploh razmišljal o odhodu, bi bil v očeh teh ljudi videti kot izdajalec. O tem bi razmišljal, če bi izgubil podporo znotraj policije.

Boste rekli, da se znotraj policije nihče ne sprašuje, ali morda Goršek ni zgolj politična figura?

> Lahko, da se. Predvsem tisti t. i. dobronamerni policisti, na katere se po navadi sklicujejo nekateri mediji. Ker pa po šestindvajsetih letih dela v policiji to dobro poznam, vem, da so to ljudje, ki svoje osebne težave kompenzirajo predvsem tako, da s svojim navadno vprašljivim strokovnim znanjem vcepljajo dvome o zakonitem delu policije.

Večkrat ste pomirjali javnost, da z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar super sodelujeta. Lahko to rečete tudi danes?

> Z generalno državno tožilko pri vsakdanjem delu do danes nisem imel nobenih težav. Sam sem še vedno prepričan, da instituciji, kot sta policija in tožilstvo, morata dobro sodelovati, ne glede na to, kaj se dogaja v nekem obdobju. Obe zelo pomembni instituciji imata isti cilj in tako morata tudi delovati za sicer učinkovit boj proti kriminalu, tega se moramo oboji zavedati. Ko so se začele napetosti med policijo in tožilstvom zaradi izpiskov telefonskih pogovorov, v katerih se je znašla tudi Brezigarjeva, sem ji pojasnil, da gre za postopke, ki so se začeli pred mojim prihodom. Tudi sicer se ves čas trudim za »fair play« na tej relaciji, zato profesionalni odnos prav tako pričakujem z druge strani. Zaradi tega se nisem ukvarjal z informacijami, da naj bi bil specializirani oddelek policije preiskoval celo mene. Po mojem bi moral vsak predstojnik pomembne državne institucije, to pa policija in tožilstvo sta, delovati v korist te institucije in v korist uspešnega dela.

Po mojih podatkih ste vendarle bili hudo razočarani, ko ste izvedeli za teorijo zarote, po kateri naj bi zoper vas na vrhovnem tožilstvu pripravljali kazensko ovadbo.

> No, bil sem presenečen. Moje začudenje se je nanašalo predvsem na to, kako so me lahko vpletli v katerokoli izmed teh zgodb. Pa ne glede na to, ali govorimo o primeru z Oražnove 11 ali o katerem drugem.

Večkrat ste ponovili, da je policija v zadevi Baričevič ravnala zakonito in strokovno. Lahko zatrdite, da specializirani tožilski oddelek, ki preiskuje domnevne nepravilnosti, teh ne bo našel?

> Kljub vsej politizaciji te zgodbe ne verjamem, da bi tožilstvo lahko ugotovilo nepravilnosti pri delu policije. Razen seveda glede objave fotografij v medijih. Postopek je bil izpeljan kot v vseh drugih podobnih primerih, v skladu s pravili kriminalistične stroke. Sicer je za policijo sam postopek glede primera Baričevič končan. Če bodo na tožilstvu naše poročilo, ki temelji na strokovnih ugotovitvah, in mnenja drugih pristojnih služb preučili zgolj po strokovnih merilih, potem ne vidim nobene možnosti za nadaljnje preigravanje. Se pa policija še vedno intenzivno ukvarja z drugim delom zgodbe, kjer obstajajo razlogi za sum, da je prišlo do zlorabe položaja pri vračanju bulmastifov.

Bo nazadnje obveljala tista resnica, ki jo bodo dovolj vztrajno ponavljali nekateri mediji in del politike?

> Če kaj ni res, ni res. Ne morem se strinjati s tem, da večkrat ponovljena neresnica postane resnica. Na podlagi vsega, kar je že bilo in še bo objavljeno v medijih, seveda toliko težje prepričamo javnost, kaj se je res zgodilo. Kako naj ob vseh zarotah, znanstvenofantastičnih idejah in pripombah kvaziekspertov, ki sem jih omenjal prej, šef policije ali kdo drug iz policije prepriča javnost? Morda pa večina javnosti le ni tako naivna, da bi verjela vsemu, kar se namiguje. Navsezadnje so dejstva vendarle dejstva, namigi pa le namigi.

A vendar je celo generalna državna tožilka v javnosti razlagala, da je bilo obveščanje preiskovalnega sodnika in dežurnega tožilca nenavadno.

> Nekateri so se v želji, da se obranijo morebitnih kritik, začeli sprenevedati. To obveščanje ni bilo nič drugačno kot v drugih podobnih primerih. To lahko potrdim iz svoje prakse, saj sem bil dvaindvajset let kriminalist in sem opravil nešteto ogledov krajev kaznivih dejanj. Policisti so pravočasno obvestili preiskovalnega sodnika in prek njega tožilca in oba sta se odločila, da ne prideta na ogled, čeprav je šlo za smrt človeka. Policija je ogled začela šele, ko ji je izrecno navodilo o tem dal preiskovalni sodnik. Glede morebitnega mučenja živali pa moram povedati, da preiskovalni sodnik in tožilec doslej še nikoli nista prišla na kraj dogodka v takih primerih. Tudi sicer prideta na ogled samo v enem odstotku primerov.