25. 3. 2010 | Mladina 12 | Politika
Kakšen (na pol) fantastičen dan!
Dan je bil lep, čeprav so ustavni sodniki Borutu Pahorju dali tudi manjšo domovinsko lekcijo
Zadovoljstvo ob razglasitvi rezultata na ustavnem sodišču
© Borut Peterlin
Za Boruta Pahorja je bila zadnja odločba ustavnih sodnikov o tem, da je »njegov« arbitražni sporazum skladen z ustavo, nov »fantastičen dan«. Za njegovega političnega nasprotnika, Janeza Janšo in SDS, pa po pričakovanju »unikum v ustavni presoji«, papir, ki je »sprt sam s seboj«. Ustavni sodniki naj bi potisnili »glavo v pesek« in spisali eno od »najbolj protislovnih odločitev tega organa doslej«. A resnica ni vmes. Resnica je nad obema.
Jasno je seveda, kaj je za pozicijo in opozicijo bistveno. Bistveno vprašanje je, ali je za potrditev arbitražnega sporazuma v parlamentu potrebna zgolj večina ali dvotretjinska večina. Za slednje se ves čas zavzema SDS. Iz tega razloga grozi z referendumom in se strinja z bivšim ustavnim sodnikom Janezom Čebuljem, zaradi katerega je konec koncev vlada tudi stopila do ustavnega sodišča. »Pomisleki dela strokovne javnosti«, se v ustavnopravnem žargonu bere Čebuljevo ime.
Kdor je 60-stransko ustavno odločbo, ki velja za bolj ali manj trdo čtivo, prebral s hudomušnimi nameni, je lahko hitro opazil, da med citiranimi strokovnimi avtoritetami v veliki večini nastopajo pomorski strokovnjaki hrvaškega rodu. Čast Slovenije rešuje zgolj predsednik države Danilo Türk, ki je pred dvema letoma postal avtor edinega slovenskega učbenika mednarodnega prava. Pa vendar Danijel Starman, vodja nacionalistične civilne iniciative za mejo v Istri, ni besedila zastonj označil za »vrhunsko odločitev« ali »remek delo«, ki bo ostalo zapisano v zgodovini domovine.
Prvotno stališče Pahorjeve vlade se lahko namreč v primerjavi z izdelkom ustavnega sodišča bere tudi kot izdaja Slovenije. Spomnimo se, Pahorjeva vlada je 17. novembra 2009 ustavnemu sodišču poslala vprašanje s stališčem, da je arbitražni sporazum skladen z Ustavo in Temeljno ustavno listino. Meja na kopnem naj bi bila med državama že tako ali tako določena in bi jo moralo arbitražno sodišče le še ugotoviti v naravi, »meja na morju med pogodbenicama Sporazuma pa ni bila določena«, so zapisali v vladi. Zaradi tega besedilo arbitražnega sporazuma tudi ne more biti v nasprotju z ničimer v slovenskem pravnem redu.
No, ustavni sodniki so v tem smislu vladi dali domovinsko lekcijo. Odločba ustavnega sodišča namreč temelji na tem, da je Temeljna ustavna listina, s katero je Slovenija začela osamosvojitvene procese, določila tudi mejo na morju. Nevzdržno bi bilo namreč misliti, da naj bi se Slovenija osamosvojila brez morja. »Ker je pravno nesprejemljiva razlaga, da bi se Republika Slovenija notranjepravno osamosvojila brez morja,« sporočajo ustavni sodniki Pahorju, bi morali mejo na morju razlagati v smislu efektivnega izvrševanja oblasti (uti possidetis de facto).
In potem pride citat, ob katerem se je Starmanu - moralo pa bi se tudi Janši - milo storilo. Ustavni sodniki omenjajo odlok o morskem ribištvu iz leta 1987, po katerem je slovensko ribolovno morje segalo od rta Savudrija do rta Debeli rtič, poznajo dolgoročni plan SR Slovenije za čas od leta 1986 naprej, v katerem je v trinajstih kartografskih kartah Piranski zaliv vrisan kot del socialistične Slovenije, poznajo tudi popis svetilnikov Hidrografskega inštituta jugoslovanske vojne mornarice iz Splita iz leta 1978, v katerem je svetilnik Savudrija uvrščen med svetilnike Slovenskega primorja, omenjajo, da je postaja mejne milice Koper opravljala kontrolo na morski meji z Italijo, celo izven Piranskega zaliva, do točke »T5«.
Ti dogodki naj bi dokazovali, kje je danes meja, »do katere je Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja«. Zaradi tega skoraj soglasna odločitev ustavnih sodnikov ni bila čisto »fantastičen« dan za Pahorja, kajti ustavni sodniki so temu dodali, da bi lahko morebitna odločba arbitražnega sodišča, če ta Sloveniji ne bo prisodila celotnega Piranskega zaliva in dostopa do odprtega morja, prišla v nasprotje z vsebino Temeljne ustavne listine, ki v drugem razdelku pravi, da so državne meje med Slovenijo in Hrvaško tiste, ki so obstajale »v okviru dosedanje SFRJ«. Državni zbor so nato opozorili, »naj pretehta, ali ne bi bilo smiselno spremeniti ustave«. Seveda, z dvotretjinsko večino.
V tako pomembni, zgodovinski odločitvi so seveda vsi ustavni sodniki želeli sodelovati in izstopati s svojimi individualnimi mnenji. Eni so se poskušali nad povprečje dvigniti z domovinskimi tezami. O tem zakaj in do kje seže slovensko morje. A mi bi za konec izpostavili ločeno mnenje sodnika Jana Zobca, ki se mu je pridružila Marija Krisper Kramberger. Oba sta kritizirala tezo, zapisano v odločbi ustavnega sodišča, češ, da lahko arbitri na koncu razsodijo tudi v nasprotju s Temeljno ustavno listino. Npr. tako, da Slovenija ne dobi prav vsega, kar je v zadnjih 20 letih zahtevala. Zobec in Krisper Krambergerjeva sta se temu zoperstavila: Arbitri v nobenem primeru ne morejo razsoditi v nasprotju s Temeljno ustavno listino, če to le prav razumemo, sta razmišljala. Kajti glavni pomen Temeljne ustavne listine ni v tem, da je opredelila, koliko ozemlja ima Slovenija. Ampak v tem, da je podkrepila pripadnost Slovenije mednarodnemu pravu, na podlagi tega pa je nato Slovenijo mednarodna skupnost tudi priznala. In k temu istemu cilju je pravzaprav usmerjen tudi postopek pred arbitražnim sodiščem. Zato, sta zapisala, se ni sedaj treba obremenjevati še s spremembo ustave.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.