Le konflikt vodi k spremembam

Dr. Andrej Kurnik je politolog na Fakulteti za družbene vede. Poleg znanstvenega dela se s politiko ukvarja tudi aktivno. Podpiral je izbrisane, ilegalne pribežnike, njegova skupina se je borila za pravice azilantov. Zadnja leta deluje znotraj Socialnega centra Rog in v pobudi Nevidni delavci sveta. Na dan, ko so delavci kočevske Prenove iskali rešitev za svoje probleme, je sodeloval na pogajanjih in vodil aktiviste, ki zahtevajo radikalne spremembe odnosov med delavci in kapitalom. A Kurnik pravi, da zgodba iz Kočevja ni eksces, je pravilo. Visoka gospodarska rast je rezultat izkoriščanja delavcev, tujih in slovenskih, nevidnih in tistih, za katere naj bi veljala pravila socialne države. Naj bi zato, ker je po Kurnikovem mnenju socialna država v krizi. Ker tudi njo nadzira kapital. In zato je edina rešitev konflikt, avtonomno politično organiziranje proletariata, izven aktualnih struktur politične družbe. Danes delavci iz Kočevja iščejo nove službe, a zaradi sistemskega izkoriščanja, je takih delavcev še mnogo.

Ste zadovoljni z izplenom vaše akcije pomoči tujim delavcem iz Kočevja, ki so na začetku marca stavkali pred ministrstvom?

> Če neka skupina gladovno stavka, je težko govoriti o kakšni zmagi. Naš glavni cilj je bil, da se začne politični proces, ki bo problem sužnjelastniške politike migracij na koncu rešil na sistemski ravni. To je bilo tudi edino jamstvo, da se bo gladovna stavka končala. Naše posredovanje je bilo namenjeno razkritju sistemskega nasilja, na katero so opozarjali delavci. Boj z gladovno stavko, ki trka na moralni sentiment, smo želeli preoblikovati v javni konflikt, v merjenje moči, ki lahko pripelje do političnih procesov spreminjanja institucionalne diskriminacije. Po naši intervenciji so se ti začeli, in kar se tega tiče, je rezultat dober. Delavci pa so pričakovali več, večjo angažiranost države in državnih ustanov. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so bili poučeni, da so prišli do samega vrha in da ni nobene možnosti za dostojanstven izhod iz pat položaja. Šele minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je naslednji dan zaradi pritiskov in obeta konflikta našel mehanizem vključitve migrantskih delavcev v socialno državo. Sramežljivo, minimalistično, pa vendar. Boj skupine stavkajočih ni bil zgolj vprašanje osebnih usod, ampak usode vseh delavcev, tako migrantskih kot državljanov. To jim je bilo popolnoma jasno.

Akcija vaše skupine Nevidnih delavcev sveta je res pospešila dogajanje, a na koncu je delavcem pomagala Zveza svobodnih sindikatov. Oni so ponudili brezplačno pomoč, minimalno socialno podporo. Kakšno je razmerje med vami, aktivisti, in njimi, sindikalisti s tradicijo?

> Mi smo stavkajočim delavcem ponudili našo infrastrukturo za boj. Naša naloga ni, da amortiziramo stiske in probleme, ki jih ustvari politika države. Naša naloga je, da organiziramo procese, ki vodijo k spremembi te politike, v konkretnem primeru politike migracij in nasploh sistema socialnih jamstev, ki nas vse dela za talce kapitalistov. Konkretno je bil v tem primeru naš temeljni cilj, da država sprejme odgovornost za stisko migrantskih delavcev. In to konkretno - tako da poplača delavce in sama izterja njihove terjatve. Gre za zelo pomembno vprašanje jamstev za vse, ki živimo od svojega dela v Sloveniji. Namreč ne drži, da sta v pogodbenih razmerjih med delavci in delodajalci, med delavci in kapitalisti, obe strani enaki. Obstajata strukturna neenakost in diskriminacija, institucionalni in zakonski okviri, ki vzpostavljajo odnose moči izrazito v korist kapitala.

Želja po strukturnih spremembah zakonodaje in vsega sistema je boj na dolgi rok. Vendar, kako je potekalo sodelovanje med vami in sindikati? Vi ste delavce pripeljali iz Kočevja, vodili napad na ministrstvo, potem pa so vskočili oni in pripeljali stvar do konca.

> Izhodišča naše skupine in izhodišča sindikatov so bila do sedaj različna, predvsem kar se tiče položaja migrantskih delavcev. Naše izhodišče je, da se bo katastrofalen položaj migrantskih delavcev spremenil, če bodo vsi delavci dobili dovolj moči v razmerju do delodajalcev oziroma kapitalistov. Sindikati pa so vztrajali, da je rešitev zgolj v večjem nadzoru s strani državnih institucij. Ta nadzor se potem pogosto obrne proti samim delavcem. Trdimo, da je rešitev v tem, da imajo vsi delavci v rokah instrumente samoobrambe pred zlorabami s strani kapitala, in prvi korak k temu je, da so vsi ljudje enakopravni, da jim je zagotovljena pravica do izbire. S tem bodo imeli delavci, državljani Slovenije in EU ter državljani t. i. tretjih držav, skupaj več moči v razmerju do delodajalcev in kapitala nasploh.

Če posplošim - tradicionalni sindikati zagovarjajo protekcionizem, vi ga ne. Kje je meja med zaščito slovenskega delavca in diskriminacijo tujega?

> Ko so sindikati ob pojavu krize zahtevali zmanjšanje števila delovnih dovoljenj za migrantske delavce, smo trdili, da to pomeni zgolj povečanje zlorab in zaostritev že tako nevestnega izkoriščanja migrantskih delavcev. Zapiranje meja je napad na vse delavce, saj še dodatno oslabi delavce kot kolektiven subjekt v razmerju do delodajalcev oziroma kapitala. Protekcionizem v delavskem gibanju je škodljiv tudi zato, ker utrjuje rigidne stratifikacije na trgu dela, s čimer preprečuje ofenzivnejšo politiko delavskega razreda. S tem blokira možnosti za boj za radikalno transformacijo obstoječega. Na kratko, sindikati pozabljajo temeljno lekcijo delavskega boja, ki je boj za delo in proti delu hkrati. V podobnem konfliktu s sindikati smo bili tudi pri Gorenju.

Zakaj?

> V tem trenutku je ključno vprašanje novih oblik organiziranja delavcev in s tem nove oblike razrednega boja. Socialno partnerstvo, ki sloni na dialogu med delavci, delodajalci in državo, je očitno škodljivo za delavce. Zato zagovarjamo konfliktnejši odnos med delom in kapitalom. V Gorenju je prišlo do spontane stavke delavcev. V Nevidnih delavcih sveta in Socialnem centru Rog smo jo takoj podprli, tudi z našo organizacijsko infrastrukturo, podpora svobodnih sindikatov pa ni bila tako nedvoumna.

Ali gre pri vaših intervencijah, neposrednih akcijah, za promocijo političnih idej socialnega centra? Poglejte, v politični teoriji ste si zgradili drugačen političen sistem, sedaj pa ga poskušate udejanjiti s pomočjo izigranih delavcev. Se strinjate?

> Kdo ustvarja Socialni center Rog? Migrantski delavci, brezposelni, raziskovalci, študenti, učitelji. Obtožbe, da se Socialni center Rog promovira na trpljenju delavcev, so neumen poskus diskreditacije. Ničesar nismo instrumentalizirali, še več, zgodba delavcev iz Kočevja je bila politično zlorabljana do naše intervencije. Že od samega začetka so bili gladovno stavkajoči kulisa spopada med levico in desnico, še posebej v luči ljubljanskih lokalnih volitev. Ne pristajamo na tezo, ki nam jo skušajo vsiliti nekateri krogi na levici, da je treba braniti status quo, saj poskuša desnica doseči politično destabilizacijo in nam vsiliti avtoritarno obliko vladanja. Status quo je nevzdržen, edino cepivo proti populizmu pa je sistematično in konfliktno razvijanje zahtev proletarcev.

Morda, ampak ali ne gre tudi za populizem, če ducat mladih juriša na ministrstvo in poje Internacionalo?

> Internacionala je bila spontana. Stavkajoči delavci so vedeli za našo agendo, za to, da bomo kot gibanje pritiskali na odločevalce in s tem skušali končati gladovno stavko. Odločitev o njeni prekinitvi ali nadaljevanju je bila v njihovih rokah. Šlo je za dva tira. Eden je bil gladovna stavka delavcev, drugi gibanje, ki zahteva, da se začne proces sprememb na sistemski ravni.

Torej ste vseeno izkoristili te delavce?

> Potemtakem jih vsakdo izkorišča. Tudi mediji, ki o tem poročate. Mi smo v okviru priprav na radijsko oddajo migrantskih delavcev Viza za budućnost, ki jo gosti Radio Študent, obiskali stavkajoče delavce. Soočili smo njihove in naše analize položaja. Ugotovili smo, da se ujemajo, zato smo lahko definirali skupna izhodišča.

Kako so delavci razumeli situacijo, v katero so bili ujeti?

> Zelo dobro. Že od njihovih prvih izjav je postalo popolnoma jasno, da so vedeli, kaj je ključen problem. To je odvisnost migrantskih delavcev od delodajalcev. Osebna odvisnost. Sedaj je to splošno znano, migrantski delavci morajo biti dve leti pri enem delodajalcu, da dobijo osebno delovno dovoljenje, ki pomeni pravico do izbire delodajalca. Zaradi manipulacij s strani delodajalcev pa traja to obdobje nekakšnega suženjstva za številne delavce krepko čez dve leti. Potem pa je tu še razširjena praksa upravnih enot, ki kljub pridobljenemu osebnemu delovnemu dovoljenju izdajajo bivalni vizum le za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, s čimer se razblini tudi obet svobode, ki ga pomeni osebno delovno dovoljenje. In na koncu so tu še bilateralni sporazumi z državami, iz katerih prihaja največ migrantskih delavcev (BiH in Makedonija). Ti sporazumi še dodatno zapirajo vrata socialne države (pravice do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti ...) za migrantske delavce, dokler ne pridobijo statusa stalnega prebivališča. To v veliki meri pojasni skrajne zlorabe migrantskih delavcev s strani delodajalcev.

Slovenija ni edina evropska država, ki dovoljuje takšen sistem podeljevanja.

> To vprašanje je eno najpomembnejših bojišč v Evropi, polje, ki bo določilo prihodnost Evrope. Ali bo Evropa šla v neko obliko apartheida, v vladavino desničarskega populizma, ali pa bo postala celina, kjer bodo potekali procesi globalne osvoboditve. Kjer bodo migranti kot globalni državljani dejavnik spreminjanja sveta v smeri enakosti in razgradnje globalnih hierarhij, ki jih vzpostavlja režim kapitalistične globalizacije. Ne pozabimo, denar, ki ga pošiljajo domov migrantski delavci, pomeni več kot 20 odstotkov bruto družbenega proizvoda Bosne in Hercegovine.

Kaj bolj definira odnos slovenskih delodajalcev do delavcev migrantov: želja po čim večjem dobičku ali nacionalizem?

> Nacionalizem kot oblika etno rasizma in ksenofobije v našem primeru opravičuje in s tem krepi institucionalno diskriminacijo migrantskih delavcev in obstoj avtoritarnih prostorov proizvodnje. Botruje tudi skrajnemu nezaupanju migrantskih delavcev do institucij države Slovenije. Na terenu smo zabeležili ogromno primerov: med delavci krožijo zgodbe, da jih inšpektorji nočejo poslušati, ker ne govorijo slovensko. V kočevskem primeru so jih vrgli iz pisarne. Vsi vedo za rasizem Vegrada, ki se je pokazal v primeru navodil upravnika Čerkeza, kaj lahko in česa ne smejo delati delavci v kontejnerskem naselju.

Že nekaj časa opozarjate državne ustanove na to, da med nami živijo nevidni delavci, ki nam gradijo hiše in ceste, vendar zanje delavska zakonodaja ne velja. Kako se država odziva na vaše pobude?

> Po tem, kar sem doživel na pogajanjih na ministrstvu za delo, so se mi začeli tamkajšnji uradniki smiliti. Občutek njihove nemoči je strašen. Mi delamo na konceptu absolutne demokracije: institucije morajo biti nenehno odprte za nove potrebe, za nove načine delovanja. Prej sem omenil naše proteste proti drastičnemu krčenju števila delovnih dovoljenj na začetku krize. Takrat smo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opozarjali, da je takšna rešitev nespametna. Naleteli smo na gluha ušesa.

Kaj se je zgodilo? Je zaradi zmanjšanja delovnih dovoljenj več delavcev migrantov odšlo na črni trg?

> Tako se zagotovo proizvaja ilegalizacija migrantov. Ne gre pa zgolj za to. V splošnem so razmerje moči med delavci in delodajalci še dodatno potisnili v smer premoči delodajalcev. Ko so zmanjšali število delovnih dovoljenj, je to avtomatsko pomenilo, da so bili delavci migranti pripravljeni delati v še slabših razmerah za še manj denarja. Hkrati se je začelo tekmovanje med njimi in tudi med njimi in domačimi delavci. Proletariat pa rabi solidarnost. In kaj so odgovorili na ministrstvu, ko smo jih opozarjali, da zmanjšanje delovnih dovoljenj ni dobra rešitev? Da je bila zadeva usklajena na ravni socialnih partnerjev. Da jih naši argumenti, ki so izhajali iz obsežne aktivistične raziskave, ne zanimajo. To je samo ena od prigod, ki kaže na to, da je socialna država v krizi. Kriza socialne države se kaže v tem, da v mehanizmih, znotraj katerih se artikulirajo problemi in interesi proletariata, ne sodelujejo vsi, vse več je iz njih izključenih. V sindikalni paradigmi, socialnem partnerstvu, ni migrantov, ni prekercev, so samo fordistični delavci, zaposleni za nedoločen čas, državljani. Edina možnost, da se stvari spremenijo, je zato vzpostavitev novih oblik bazične demokracije, samoorganiziranja, ki artikulirajo spregledane potrebe. Država pa bi morala te nove oblike prepoznati in vzpostaviti odnos z njimi.

Tudi izbrisani so se udejanjili šele v trenutku, ko so ustanovili društvo. Prej se njihovega problema skoraj nihče ni zavedal.

> Izbrisani so nastali skozi formo samoorganiziranja. In kaj je skušala država narediti? To formo samoorganiziranja, ki je artikulirala spregledani problem in postavila zahteve, je poskušala marginalizirati, uničiti. Država vedno poskuša ovirati samoniklo politično delovanje. In to je pravzaprav ključni problem modernega političnega sistema. Zato vseskozi govorimo o pomenu avtonomije političnega organiziranja zunaj obstoječih institucij države. Na začetku sva govorila o tem, da so bili delavci, dokler nismo skupaj z njimi naredili intervencije, zgolj kulisa za politično obračunavanje. Vemo, da je šlo v Ljubljani za obračunavanje, in vemo, da je mesto Ljubljana za levico strateškega pomena. Tudi za nove oblike vladanja. Župan Zoran Janković sam govori o tem, da se je lotil krize tako, kot se je je treba lotiti, z neko obliko new deala. Pri tem pozablja, da new deal niso bile samo javne investicije, ampak tudi omogočanje organiziranja delavskih množic, ki so jih potrebovali zato, da bi onemogočili egoistične in destruktivne interese individualnih kapitalistov, zaradi katerih je prišlo do krize leta 1929. Rooseveltova administracija je celo pomagala formirati nove sindikate. Tudi v izvoru tokratne krize sta egoizem in neracionalnost kapitalističnih subjektov in tudi tokrat je edini mogoč izhod iz nje vzpostavitev novih oblik proletarske moči in oblasti. Dokler ne bomo razumeli tega, bodo investicije v infrastrukturo še naprej poglabljale krizo.

Ali ni vaša akcija pri delavcih iz Kočevja kontradiktorna? Sedaj lahko vsak delodajalec reče, ne bomo jim dajali plač, ne bomo plačevali socialnih prispevkov, naj gredo v Ljubljano, kjer bodo pred ministrstvom dobili pomoč.

> Seveda je možen scenarij, da delavci sami obračunajo z delodajalci. Tak scenarij pa se ponavadi konča z bridkim porazom delavcev. Drug scenarij je, da pritisnejo na institucije države in potem morajo te delati v njihovem interesu.

Torej se lahko naslednji teden v Ljubljani spet pojavi skupina nevidnih delavcev, ki že dolgo niso dobili plače.

> Seveda se to lahko zgodi in več bo teh pritiskov, več možnosti bo, da se bo politika spremenila. Obstaja očitna institucionalna diskriminacija proletarcev. In ne morejo nam govoriti, da gre za obligacijska razmerja med delavci in delodajalci. Ljudje znotraj tega odnosa niso enakopravni. Enakopravni bi bili, če bi se delavcem migrantom takoj priznala pravica do izbire delodajalca in če bi bili takoj vključeni v socialno državo. To zahtevamo. Naslednja stvar so garancije, jamstva, ki razbijejo odvisnost vseh od kapitalističnih struktur. Govorim o univerzalnem in garantiranem dohodku.

Bi ta dohodek namenili tudi migrantom?

> Seveda. Da ni dovolj denarja? Pa naj država redistribuira bogastvo, naj obdavči bogate. Zagotovo rabimo novo obliko distribucije skupno ustvarjenega bogastva. In to na ravni EU.

Če bi ukinili vojsko, bi našli denar za takšne rešitve?

> Bilo bi ga več, kot ga je danes.

Sprašujem zato, ker niste podpisali Mladinine peticije Ukinimo vojsko. Zakaj?

> Treba je nasprotovati vsakršnim vojnam in sabotirati vse vojne napore. Morda me je zmotil duh peticije, izhajanje iz nekakšnega privilegiranega položaja Slovenije, ki se lahko zato odpove vojaškim silam. Ne gre samo za Slovenijo, procesi radikalne transformacije morajo biti globalni. To, da peticije nisem podpisal, ne pomeni, da nasprotujem ideji ukinitve vojske.

Kaj je danes z delavci, ki so gladovno stavkali?

> Vrnili so se v Kočevje, dobili so manj, kot so želeli, a država jim je ponudila dostojanstveni izhod. A narobe je, da ministrstvo za delo javno govori, da zgolj distribuirajo denar Rdečega križa in Karitasa. To je navadno izigravanje stavkajočih.

Ti sicer čakajo tudi na sodni proces proti delodajalcu.

> Na sodni proces, ki bo dolg in izčrpavajoč.

Kdaj bodo novi nevidni delavci spet potrkali na vaša vrata?

> Mi samo ponujamo ideje, mehanizme in strukture, ki naj zaženejo proces radikalne transformacije družbe. To so ideje in strukture novega koncepta proletarske moči. Poskusi diskreditacij in trditve o tem, da so bile naše zahteve maksimalistične, so popolnoma neumne. Pomembno je, da je javna sfera odprta za tovrstna vprašanja in za politiko konflikta, ki vodi k dejanskemu spreminjanju obstoječega.

Konflikt? Kakšen? Postavljanje bomb?

> Govorim o javnem konfliktu, ki je transparenten, množičen, o nepokorščini, ki odpre pot za argumentirano razpravo, propagira transformacijo družbenih odnosov in gradi moč zanjo. Od spodaj, iz dejanskih potreb današnjega postfordističnega proletariata. Ne govorim pa o terorizmu. Eno je konflikt, drugo je terorizem. Vemo, kdaj je bil na tem teritoriju čas za bombe. In vemo, da danes živimo v drugem času.