Kapitalisti vseh dežel, združite se!

Novinar Primož Cirman je v Dnevniku trenutno stanje slovenske države popisal takole: »Zadnje preiskave in splošna družbena klima tako v marsičem spominjajo na dogajanje v Italiji ob začetku devetdesetih let, ko so afere domala izbrisale politične elite, ki so državi vladale po koncu druge svetovne vojne.« Ven je potem prišel Silvio Berlusconi. Ali se lahko ta scenarij ponovi tudi pri nas? Glede na okoliščine je vprašanje le retorično. Na drugi strani pa je strah tistih, ki pravijo, da se lahko v Sloveniji ponovi grški scenarij. Grčijo je namreč stresel in skoraj odpihnil popolni vihar orjaškega javnofinančnega primanjkljaja, orjaškega javnega dolga, orjaškega zunanjetrgovinskega dolga, orjaške javne porabe, orjaške brezposelnosti, šibke, kaotične, neodločne in neučinkovite socialistične vlade, hudih socialnih napetosti, burnih štrajkov in eksplozivnih protestov, hudo prirejenih statistik in vseh tistih čudnih, skrivnostnih, napol mističnih, špekulativnih »finančnih instrumentov«, ki so svet potegnili v finančno in gospodarsko krizo. Specifično: Grčiji je na rob bankrota - in na rob izgube ekonomske suverenosti - skrivaj pomagal Goldman Sachs, ameriški bančno-investicijski konglomerat, ki je orkestriral prikrivanje grških dolgov, obenem pa je z njimi - ob pomoči specialnih »derivatnih produktov«, ki bi jih morali, kot pravi Jože Mencinger, že zdavnaj uvrstiti »med prevare ali igre na srečo« - špekuliral in bajno služil. Še več, kot kaže, je grško vlado celo prepričal, da je prihodke velikih javnih podjetij, recimo letališč, prepustila tajnim investitorjem, očitno klientom in partnerjem Goldmana Sachsa. Tuji investitorji, ki jih je organiziral Goldman Sachs, so se mastili, grška vlada, ki ji je Goldman Sachs zagotovil kreativno računovodstvo, pa je lahko razkošno zapravljala. To je bil seveda recept za katastrofo, navsezadnje, prav ta recept je svet butnil v krizo.
Z eno besedo: Wall Street je to, kar običajno počne v deželah tretjega sveta, storil v Evropski uniji! Kaj če to stori še v Sloveniji? Kaj če bo špekulativna, balonska menažerija kapitalizma, ki jo je kriza kompromitirala in ki je dejansko srce samega kapitalizma, tudi v Sloveniji povzročila drugo depresijo, drugi in še fatalnejši sunek krize? Vlada vam bo rekla, da to ne pride v poštev. Tudi ekonomisti vam bodo rekli, da to ne pride v poštev. A po drugi strani: tudi za krizo so rekli, da ne pride v poštev. Že to, da simptomi kažejo, da Slovenija nelagodno lebdi nekje nad presečiščem Italije in Grčije, pa je dovolj hudo. In dovolj katastrofalno. Odtod veliki paradoks: v Sloveniji trenutno po eni strani živi rekordno število politikov, ki se motijo, po drugi strani pa v Sloveniji trenutno živi rekordno število nedolžnih politikov. Vsi so namreč nedolžni, nihče ni za nič kriv, nihče ne odstopi - in če koga dobijo sredi tipičnega mafijskega posla, takoj reče, da je le žrtev klevet, podtikanj in zarot. Če pa že kak politik ravno odstopi, potem ne odstopi zato, ker je kriv, ampak zaradi pritiskov - joj, veste, pritiski so tako neznosni in tako hudi, da moja družina preveč trpi. Čudno, da se ne zatečejo na policijo. Rekel bom le to: pritiske bi bilo treba stopnjevati.
Slovenski politiki, ki svojo moč, kot kaže, črpajo skoraj izključno le še iz kapitala, pravijo, da niso za nič krivi - in to zveni neoliberalno. Tako kot za kaos, v katerega je padla Slovenija, ni kriv nihče konkretno, tudi za finančno-gospodarsko krizo, v katero je padel svet, ni kriv nihče konkretno: kriva je nevidna roka trga, kot pravijo neoliberalci. Kapitalizem vodi in usmerja brezosebni, anonimni, nevtralni mehanizem - in tudi kaos, vključno s krizami, povzroča brezosebni mehanizem, nevidna roka trga. Krivda kapitalizma je vedno brezosebna. Ne, kapitalizem ni nikoli kriv, ker je nezmotljiv - tako kot je nezmotljiva tista brutalna in vsiljiva nevidna roka trga. In slovenski politiki so nedolžni kot nevidna roka trga.
A po drugi strani: kdo pravi, da je kapitalizem nedolžen? Slavoj Žižek pravi, da je »ugodje, ki ga je nudil antikomunizem, izviralo od tod, da se je bilo pri komunizmu mogoče tako zlahka igrati igro iskanja krivca, obtoževanja Partije, Stalina, Lenina in ne nazadnje tudi Marxa za milijone žrtev, za teror in gulage, medtem ko v kapitalizmu ni nikogar, ki bi ga lahko krivili ali imeli za odgovornega, ker se tu reči pač dogajajo, usmerjajo jih anonimni mehanizmi, pa čeprav kapitalizem, kar zadeva človeške in okoljske žrtve ter uničevanje prvobitnih kultur, ni bil nič manj destruktiven«. Od tod tudi perverzna percepcija razlike med kapitalizmom in komunizmom: komunizem velja za Idejo, ki je v realizaciji spodletela, kapitalizem pa po drugi strani za nekaj, kar deluje povsem spontano, anonimno in nevtralno. »Ni Kapitalističnega manifesta,« pravi Žižek.

Pošast kapitalizma

Toda tu bi šli lahko še korak naprej in rekli: ne le da ni Kapitalističnega manifesta, ampak tudi ni Kapitalistične stranke. Ne, kapitalizem ni politična stranka. Nikoli ni bil. Kar nas pripelje do neizogibnega vprašanja: kaj če bi bil? Saj res - kaj če bi bil kapitalizem politična stranka? Kaj če bi se kapitalizem organiziral v politično stranko? Kako bi izgledala ta stranka? Kakšen program bi imela? In navsezadnje, kdo bi jo vodil - kdo bi bil njen predsednik? Na delo torej. Napišimo program Kapitalistične stranke! Napišimo njen manifest! Vprašanje je le: kako priti do Kapitalističnega manifesta? In odgovor je v resnici nadvse preprost, če pomislimo na to, kako se začne sloviti Marx-Engelsov Manifest Komunistične stranke.
»Pošast hodi po Evropi - pošast komunizma. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladni nasprotniki ne bili razvpili za komunistično, kje je opozicijska stranka, da bi tako opozicionalcem, ki so šli dlje od nje, kot svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bila zalučala nazaj sramotilnega očitka komunizma? Dvoje sledi iz tega dejstva. Komunizem priznavajo že vse evropske moči za moč. Skrajni čas je, da komunisti pred vsem svetom odkrito razgrnejo svoje nazore, svoje namene, svoje težnje, in da pravljicam o pošasti komunizma postavijo nasproti manifest stranke same.«
Zdaj pa reč obrnimo: besedo komunizem v tem legendarnem uvodu zamenjajmo z besedo kapitalizem. To je vse. Kaj dobimo? Tole.
»Pošast hodi po Evropi - pošast kapitalizma. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladni nasprotniki ne bili razvpili za kapitalistično, kje je opozicijska stranka, da bi tako opozicionalcem, ki so šli dlje od nje, kot svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bila zalučala nazaj sramotilnega očitka kapitalizma? Dvoje sledi iz tega dejstva. Kapitalizem priznavajo že vse evropske moči za moč. Skrajni čas je, da kapitalisti pred vsem svetom odkrito razgrnejo svoje nazore, svoje namene, svoje težnje, in da pravljicam o pošasti kapitalizma postavijo nasproti manifest stranke same.«
Vidite, uvod v Manifest komunistične stranke zlahka postane uvod v Manifest kapitalistične stranke. Je ta obrat mogoč? Je sploh smiseln, logičen in kredibilen? Pa še kako! Toda kaj to dejansko pomeni? Ali to pomeni, da komunizem komaj čaka, da postane kapitalizem? Vsekakor. Samo pomislite: ob koncu osemdesetih je padel berlinski zid, ali bolje rečeno, komunizem je prešel v kapitalizem. Kar je bilo logično. Ne pozabite: ljudje, ki so živeli v komunizmu, so stalno sanjali o tem, da bi živeli v kapitalizmu - da bi imeli vse tiste produkte, ki jih imajo ljudje v kapitalističnih deželah, da bi imeli vso tisto svobodo, ki jo imajo ljudje v kapitalističnih deželah, da bi imeli vse tiste politične stranke, ki jih imajo v kapitalističnih deželah, da bi lahko rekli to, kar mislijo, da bi lahko mislili to, kar rečejo, da bi lahko počeli, kar bi hoteli, da bi uživali v vsem tistem silnem izobilju, v katerem uživajo kapitalistične dežele, da bi lahko trošili, konzumirali, potovali in spali v vodni postelji. Iz česar sledi: kapitalizem je bil strukturiran kot sen komunista. Še več: kapitalizem je izgledal kot zadnji stadij komunizma. Ergo: komunizem je komaj čakal, da postane kapitalizem.
Toda iz tega sledi še nekaj: kapitalizem ni ločljiv od komunizma. Kapitalizem ni zanikanje ali pa odprava komunizma, ampak ravno nasprotno - kapitalizem predpostavlja komunizem. O njem sanja. Komunizem je sen kapitalista. In to dobesedno. Kar se je kakopak izkazalo prav zdaj, dvajset let po zlomu komunizma, v času velike finančne in gospodarske krize, ki je tako divje stresla, zamajala in kompromitirala kapitalizem. Kaj so morali storiti, da bi rešili kapitalizem? Rešiti so morali stebre kapitalizma, največja, ključna, paradna podjetja, tista podjetja, ki so »prevelika, da bi smela propasti«. Če propadejo, propade kapitalizem. In kako so to rešili? Tako, da so jim nataknili »zlata padala«, ali bolje rečeno: reševali so jih z državnimi finančnimi injekcijami, z javnim denarjem, z denarjem davkoplačevalcev. Še bolje rečeno: družbeno bogastvo so redistribuirali finančnim in gospodarskim stebrom kapitalizma. Goldmana Sachsa, ki je bil na tem, da bankrotira, so rešile državne finančne injekcije. Podjetja, ki so »prevelika, da bi smela propasti«, je tako rešila socialna država. V kapitalistične korporacije so po vsem svetu zmetali milijarde in milijarde državnega, javnega, davkoplačevalskega, socialnega denarja, da bi prebudili trg - da bi torej trg spet zaživel in da bi ljudem vrnili vero v trg. Kapitalizem je stvar vere: kapitalizem lahko preživi le, če vanj verjameš. In kriza je omajala prav vero v kapitalizem. Ergo: kapitalizem se je zatekel v komunizem, da bi ljudem vrnil vero v kapitalizem. Če naj parafraziram Žižka: komunizem je dober, ker rešuje kapitalizem. Ko je kapitalizem zašel v krizo, je komunizem nastopil kot izpolnjeni sen kapitalizma. Ironija je kakopak v tem, da gre igra v obe smeri: tako kot kapitalistične dežele - recimo Amerika, Evropska unija ipd. - potrebujejo komunizem zato, da bi rešile kapitalizem, tako tudi komunistične dežele - recimo Kitajska - potrebujejo kapitalizem, da bi rešile komunizem.

Manifest Kapitalistične stranke

Zdaj ko je dokončno jasno, da sta kapitalizem in komunizem neločljiva, da torej drug brez drugega ne moreta, si lahko zastavimo tudi usodno vprašanje: ali je mogoče v Manifestu Komunistične stranke najti Manifest Kapitalistične stranke? Ali je mogoče iz Manifesta Komunistične stranke potegniti Manifest Kapitalistične stranke? Je mogoče, da se Manifest Kapitalistične stranke dejansko skriva v Manifestu Komunistične stranke? Ali bi si Kapitalistična stranka lahko prisvojila Manifest Komunistične stranke? Ali bi lahko iz njega sestavila svoj politični program? Ali bi si ga lahko prisvojila? Odgovor je nedvoumen: brez problema! Le to, kar pravi Manifest Komunistične stranke o kapitalizmu, bi morala vključiti v svoj program, ali natančneje: le glavne poteze kapitalizma, ki jih popisujeta Marx in Engels, bi morala sprejeti kot svoje poteze, kot programske teze Kapitalistične stranke. In če bi Kapitalistična stranka to storila, potem bi šel njen politični program takole:
1. Kapitalistična stranka razume, da je zgodovina sleherne dosedanje družbe zgodovina razrednih bojev.
2. Kapitalistična stranka, ki je izšla iz propada fevdalne družbe, razrednih nasprotij ni odpravila, ampak jim je našla nove okoliščine zatiranja in izkoriščanja.
3. Cilj Kapitalistične stranke je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, nastajanje in večanje kapitala.
4. Če hočeta kapitalizem in Kapitalistična stranka živeti, si morata neposredno nasproti stati dva razreda, zatiralski in zatirani - kapitalistični in proletarski.
5. Kapitalistična stranka si je po ustvaritvi velike industrije in svetovnega trga v moderni predstavniški državi izbojevala izključno politično gospostvo - moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupnostne posle Kapitalistične stranke.
6. Kapitalistična stranka oblast v pravem pomenu besede razume kot organizirano oblast enega razreda za zatiranje drugega.
7. Pravo je zato le v zakon povzdignjena naša volja, volja vladajočega kapitalističnega razreda.
8. Vladajoče ideje te dobe so naše ideje, ideje kapitalističnega razreda, ideje Kapitalistične stranke.
9. Kapitalistična stranka temelji na spoznanju, da so vsa zgodovinska gibanja gibanja manjšin ali v interesu manjšin.
10. Kapitalistična stranka med človekom in človekom ne pušča več drugih vezi kot goli interes, brezčutno plačilo v gotovini, kar pomeni, da vse utopi v ledeni vodi egoističnega računa, da osebno dostojanstvo razkroji v menjalno vrednoto, da na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin postavi eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, postavi odkrito, nesramno, neposredno, suho izkoriščanje.
11. Kapitalistična stranka kot svobodo razume svobodno trgovino, svoboden nakup in prodajo.
12. Zdravniki, pravniki, duhovniki, pesniki, znanstveniki so le mezdni delavci Kapitalistične stranke.
13. Kapitalistična stranka si prizadeva, da bi z družinskega razmerja strgala ganljivo-sentimentalno tančico in ga omejila na čisto denarno razmerje, otroke pa na trgovske artikle in delovne instrumente.
14. Kapitalistična stranka vse trdno in stalno razblinja, družbene razmere pretresa, častitljive predstave in nazore razvezuje, vse sveto pa oskrunja, tako da si lahko potem ljudje s treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne odnose.
15. Potreba po odjemu naših produktov nas vodi po vsej zemeljski krogli: vsepovsod se moramo ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike. Kapitalistična stranka industriji spodmika nacionalna tla - prastare nacionalne industrije uničuje. Kapitalistična stranka vse - tudi najbolj oddaljene narode - vleče v civilizacijo, saj je cenenost njenega blaga težka artilerija, s katero podira vse kitajske zidove, s katero prisili h kapitulaciji tudi najtrdovratnejše sovraštvo do kapitalističnih tujcev in s katero ljudi po vsem svetu prisili, da vpeljejo kapitalizem. Vse nacije je treba segnati v eno nacijo, eno vlado, en zakon, en nacionalni interes.
16. Kapitalistična stranka produkcijska sredstva in lastnino koncentrira v maloštevilnih rokah - posledično pa v maloštevilnih rokah koncentrira in centralizira tudi politično moč.
17. Svobodna konkurenca potrebuje družbenopolitično ureditev, ki krepi in legitimira ekonomsko in politično gospostvo Kapitalistične stranke.
18. Ko postanejo družbena razmerja pretesna, da bi mogla vsebovati bogastvo, ki so ga ustvarile sile Kapitalistične stranke, nastopijo krize - in ko nastopijo krize, ki grozeče spravljajo v negotovost eksistenco vse kapitalistične družbe, tako da jo prestavljajo nazaj v stanje barbarstva, mora Kapitalistična stranka še bolj neusmiljeno osvajati nove trge in še temeljiteje izkoriščati stare trge.
19. Kapitalistični razred je revolucionarni razred - razred, ki nosi prihodnost v svojih rokah, saj kolesa zgodovine ne vrti nazaj, obenem pa ne brani le svojih sedanjih, ampak tudi svoje prihodnje interese. Zato mora proletariat na vsak način - pa čeprav nasilno - strmoglaviti.
20. Kapitalistična stranka delavcem pusti, da živijo le tako dolgo, dokler najdejo delo - delo pa najdejo le tako dolgo, dokler množijo naš kapital. Zato so delavci blago kot vsak drug trgovinski artikel, zato se morajo prodajati po kosu in zato so izpostavljeni zgodam in nezgodam konkurence, vsem nihajem trga. Od delavca zahtevamo, da je le še pritiklina stroja, le še najenostavnejši, najbolj enolični prijem. In v isti meri, kot narašča zoprnost dela, upada plača. V isti meri seveda narašča tudi masa dela, število delovnih ur. Delavci morajo živeti v stalni negotovosti, njihove mezde pa morajo biti potisnjene na enako nizko raven. Pogoj kapitala in množenja kapitala je mezdno delo, samo mezdno delo pa temelji izključno na konkurenci delavcev med seboj. Delu s tem vzamemo vsak nacionalni značaj, samim delavcem pa zagotovimo pogoje, znotraj katerih lahko vsaj hlapčevsko životarijo. Delavcu, ki mu je treba dati le toliko, da se ohrani pri življenju, zato ne smemo pod nobenim pogojem pustiti, da se vzpenja z napredkom industrije, ampak ga je treba pogrezati čedalje globlje pod pogoje svojega lastnega razreda, pod eksistenčno raven svoje lastne sužnosti.
21. Kapitalistična stranka prehranjuje delavce, ne pa obratno.
22. Kapitalistična produkcijska in lastninska razmerja so večni zakoni narave in uma.
23. Biti član Kapitalistične stranke pomeni zavzemati ne le čisto oseben položaj, temveč družben položaj v produkciji, saj kapital ni osebna, ampak družbena moč, ki jo je treba monopolizirati.
24. Kapitalistična stranka vodi družbo, v kateri je svoboden razvoj slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh, toda pod pogojem, da je zasebna lastnina za devet desetin prebivalstva te družbe odpravljena.
25. Kapitalisti vseh dežel, združite se!

Bi volili to stranko?

Tako bi govorila Kapitalistična stranka. Tako bi zvenel Manifest Kapitalistične stranke. Ali bolje rečeno: tako bi govorila Kapitalistična stranka, če bi svoj program prepisala iz Manifesta Komunistične stranke. Če bi se torej kapitalizem organiziral v politično stranko, bi šel na volitve s tem programom, z Manifestom Kapitalistične stranke. Kar nas pripelje do ultimativnega vprašanja: kdo bi sploh volil to stranko? Bi jo sploh kdo volil? Poznate koga, ki bi volil stranko s takim programom? Bi vi volili stranko s takim programom? Rekli boste: ne! Ni šans! Nihče ne bi volil take stranke. Verjetno vas celo mika, da bi rekli: če nam hoče kapitalizem vladati, naj se najprej organizira v politično stranko, pa bomo videli, če jo bo kdo volil! In če bi jo že ravno kdo volil, potem bi bila to manjšinska stranka, mala opozicijska stranka, morda celo le mala zunajparlamentarna stranka - še huje, morda bi bila le malo društvo. Paradoks je kakopak v tem, da je kapitalizem na oblasti, pa četudi ni bil nikoli izvoljen. Kdo ga je izvolil? Ga bi kdo volil?
Slovenija je v zadnjem času spet obsedena z mrežami, omrežji in mreženji, s finančno-poslovno-ekonomskimi elitami, ki da se skrivaj in konspirativno sestajajo, s slovensko verzijo famoznih Bilderbergov, toda to je le meglena zavesa, ali bolje rečeno, to je le pojavna oblika resnice, ki je precej bolj srhljiva: vseh teh elit namreč ne druži in veže konspirologija, ampak ideologija - Kapitalistični manifest. In ker jih veže ideologija, ne potrebujejo nobenih zarot, nobenih tajnih srečanj, nobenih tajnih povezav in mrež. Vse se ves čas dogaja pred našimi očmi. Ves čas citirajo Kapitalistični manifest. Ves čas sestankujejo z ideologijo. In prav ideologija je zarota, ki jih veže. Prav ideologija je mreža, ki jih drži skupaj. Te mreže, omrežja in mreženja lahko demoniziraš in celo kriminaliziraš, ne moreš pa jih razbiti ali odpraviti. Razbiješ in odpraviš jih lahko le tako, da razbiješ in odpraviš Kapitalistični manifest, ki jih drži skupaj. Kot bi rekel Mao: Slovenija je v kaosu - situacija je perfektna!