25. 3. 2010 | Mladina 12 | Svet
Krize še ni konec
Pri regulaciji finančnih ustanov in trgov so glavna ovira banke, za katerimi stoji najvplivnejši in najmogočnejši lobi na svetu
Leto dni bo že, kar so se voditelji dvajsetih najrazvitejših in najhitreje razvijajočih se držav na svetu (G20) sestali v Londonu in napovedali, da bodo poskrbeli za boljši nadzor nad finančnimi institucijami, da se ne bi mogla ponoviti finančna kriza, kakršna je sedanja. Strinjali so se, da je treba preprečiti špekulacije in prodajo finančnih produktov, ki jih nihče ne razume in zaradi katerih so morale vlade z milijardami dolarjev na nacionalni ravni, kar je na globalni ravni skupaj zneslo bilijone dolarjev, reševati banke pred bankrotom. Od takrat se ni še nič premaknilo na bolje, bančniki si spet izplačujejo milijonske nagrade (z davkoplačevalci so si seveda delili le izgube), banke imajo spet milijardne dobičke, države pa imajo rekordne proračunske primanjkljaje in javni dolg, ki ga bodo seveda spet morali poplačati davkoplačevalci. Pravzaprav so zdaj razmere še bolj skrb zbujajoče, saj so hedge skladi in drugi skladi začeli špekulirati z obveznicami in dolgovi držav. Izkazalo se je tudi, da so zlasti ameriške investicijske banke precej pomagale državam, zlasti Grčiji in Italiji, da so se prezadolžile.
Tudi Slovenija, ki se po zagotovilih finančnega ministra ni zadolževala ob pomoči špekulantov, si sposoja denar na mednarodnem trgu kapitala. Ekonomist Marko Simoneti je na nedavni razpravi o razvoju Slovenije v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije dejal, da je pri nas zelo malo portfeljskih vlagateljev in tujih neposrednih naložb, likvidnost trga je porazna, podjetja se ne morejo financirati na kapitalskem trgu in so odvisna od bank. Opozoril je, da bodo pri takem razvoju dogodkov finančni trgi do Slovenije prav tako neizprosni, kot so zdaj do Grčije, le da bo v Sloveniji to še bolj boleče.
Špekulantske posle je mogoče seveda najučinkoviteje omejiti in jih spraviti pod nadzor z regulacijo. Ta pa pomeni bistveno zmanjšanje dobičkov bank, zmanjšanje obsega finančnega sektorja nasploh. Takoj po lanskem londonskem vrhu G20 je ameriški nobelovec Paul Krugman v kolumni v New York Timesu napisal, da je treba banke spet narediti dolgočasne. Sedanji sistem finančne regulacije je bil po njegovih besedah vzpostavljen v času, ko je lahko bilo banka vse, kar je bilo samo videti kot banka. Leta 2007 je pri več kot polovici bančnih poslov v ZDA šlo za vzporedni finančni sistem, ki ga nekateri imenujejo senčno bančništvo, v velikih nereguliranih ustanovah. Ko je padla banka Lehman Brothers, smo ugotovili, kako ranljivo je bilo dejansko senčno bančništvo, saj je spravilo svetovno gospodarstvo na kolena. Zdaj Krugman dodaja, da je treba enako pozornost kot sami regulativi nameniti tudi regulatorjem, to so ljudje, ki jim je treba dati moč, da bodo lahko rekli ne močnim bankirjem v finančnih središčih. Po zgledu Kanade predlaga ustanovitev agencije za varstvo finančnih potrošnikov.
To pa bo zelo težko doseči, kajti za bankami, kot je Goldman Sachs, stoji najvplivnejši in najmogočnejši lobi na svetu. Svoje ljudi imajo v vladah, politiki so podrejeni njim in ne obratno. Ameriški predsednik Barack Obama je tako rekoč brez moči, ker vplivneži z borze v New Yorku sedijo v vladnih uradih, njihov vpliv pa sega v sam vrh politike. V EU je lani najostrejšo regulacijo skupaj s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem napovedala nemška kanclerka Angela Merkel. A takrat je bila še na čelu velike koalicije s socialdemokrati, državljani so bili jezni, ker so morali pred propadom reševati deželne banke pa investicijsko banko Hypo Real Estate. Od konca lanskega leta, ko Merklova vlada z liberalci, je stališča že precej omilila. Velika Britanija je na zasedanju finančnih ministrov pravkar preprečila, da bi ministri direktivo o hedge skladih sploh obravnavali, špansko predsedstvo je neprepričljivo utemeljevalo, da so jo umaknili z dnevnega reda, ker so prepričani, da lahko dosežejo še boljši kompromis. Za sprejetje te uredbe namreč ni potrebno soglasje vseh držav članic, dovolj je že kvalificirana večina glasov.
Tako kot ZDA varujejo svoje finančno središče v New Yorku, Wall Street, Velika Britanija varuje London City, evropsko finančno središče in edini sektor gospodarstva, ki v tej državi dejansko še zagotavlja dobičke. London City je središče, kjer je 80 odstotkov hedge skladov v EU.
Ker uradni London blokira sprejetje predpisov za regulacijo hedge skladov in za preglednejše trgovanje s finančnimi instrumenti, utegne biti Velika Britanija kmalu v enakem položaju kot Grčija. Ni izključeno, da London lahko postane Reykjavik na Temzi, pravita avtorja knjige Čas po krizi, direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros in avstrijska gospodarska novinarka Sonja Sagmeister. Če bo vlada še naprej z davkoplačevalskim denarjem napihovala bančni balon z namenom ohranjanja delovnih mest, bo nevarno. Če se bo v Britaniji začela nova kriza, bo državni proračun že izžet kot limona, vlada zato svoje valute ne bo več mogla podpirati, pomagala ji bo lahko le Evropska centralna banka. Tedaj bi Britanci morali žrtvovati svojo sveto kravo funt in ga po smešno nizkem tečaju zamenjati z evrom. Britanija bi bila s tem velika poraženka krize. Mednarodni denarni sklad (IMF) za letošnje leto napoveduje, da bo imela proračunski primanjkljaj 13,2 odstotka BDP, to pa je največ med velikimi državami skupine najrazvitejših in najhitreje razvijajočih se držav (G20). Ta primanjkljaj presega tudi grškega, ki je lani dosegel 12,7 odstotka BDP. Smo v času po krizi, ki precej spominja na čas po vojni, ugotavljata Gros in Sagmeistrova.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.