Autechre: Oversteps

+ + + + +

Glasba kultnega avantelektronskega dvojca iz Rochdala pri Manchestru je bila vselej predmet polemik. Najbrž sicer ni nikogar, ki Seanu Boothu in Robu Brownu ne bi priznaval ene ključnih vlog v razvoju sodobne elektronske glasbe, toda vse od plošče Confield (2001) ju velik del privržencev elektronskih muzik vidi predvsem kot zvočna ekshibicionista, ki sta svojim najbolj gorečim privržencem sposobna prodati tudi zvočni zapis prdca. To seveda drži, vendar njune glasbe, s katero sta (ob Aphexu Twinu) postala sinonim za estetiko IDM, ne gre podcenjevati. Po dobrih dvajsetih letih obstoja in po desetih studijskih albumih Autechre danes velja za eno najpomembnejših elektronskih zasedb. Mainstreamovski veljaki (Radiohead) si pri njej izposojajo zamisli in ji pojejo hvalospeve, za podtalneže je neusahljiv vir navdiha. Na neki sprevržen način je glasba dvojca hvaležen material tudi za glasbeno kritiko. Zdi se, da z mnenjem preprosto ne moreš zgrešiti, pa če stvar grajaš ali hvališ. To je sedaj še očitneje z novim, desetim albumom Oversteps, ki je presenetil tako rekoč vse. Booth in Brown sta z zadnjimi štirimi ploščami naredila nekaj velikih premikov skozi nabor zvokov in še bolj skozi raziskovanje forme, novi izdelek pa že na prvi posluh daje vtis nekakšnega (resda posodobljenega) križanca njunih starejših albumov.

Po prvem poslušanju najbrž ni bilo junaka, ki se ne bi spraševal o pristnosti pricurljanih posnetkov. Pregovorno k zvočnemu kompliciranju nagnjeni dvojec s ploščo Oversteps v celoti ovrže ta mit. Na posluh povsem preprosta, na nostalgičnih melodičnih linijah temelječa glasba je popolno nasprotje vrtoglave kompleksne ritmike, ki je zaznamovala zadnja dva albuma. V preteklosti so ju zato mnogi oklicali za pretenciozneža, plošča Oversteps pa te očitke razblini. Zdi se, da je glavni presežek tokrat skrit prav v nepretencioznosti, preprostosti, celo rigidnosti. Je pa tu povsem upravičena še ena zelo verjetna razlaga; nemara je bila glasba dvojca Autechre v resnici vselej preprosta, le da sta to vedela samo Booth in Brown. S svojim takoj prepoznavnim zvočnim jezikom sta pač vedno korak pred sorodnimi ustvarjalci, zato se vtis o preprostosti pojavi šele skozi retrospektivno poslušanje. Oversteps, ki je oprt na konvencionalnejši jezik, pa bo najbrž hitreje razumljiv povprečnemu poslušalcu. A to ne pomeni, da je dvojec povil pop album. Še vedno je namenjen predvsem tistim nekoliko gibljivejšim ušesom, ki v aktualni ponudbi emocionalno povsem razvrednotene in zbanalizirane generične elektronske glasbe iščejo razburljive in lepe vsebine. In Oversteps je preprosto čudovit. Nestrpno pa pričakujemo tudi premierni slovenski nastop v Kinu Šiška to nedeljo, saj dvojec sodi med najatraktivnejše koncertne elektrončkarje.