25. 3. 2010 | Mladina 12 | Družba
Britansko sprenevedanje v Indijskem oceanu
Tedanji tiskovni predstavnik State Departmenta Justin Higgins je leta 2006 za BBC izjavil, da bi morebitna ponovna naselitev nekaj sto staroselcev na otoke daleč stran od vojaškega oporišča Diego Garcia lahko ogrozila njegovo nemoteno »delovanje«
Pripadniki britanske kraljeve mornarice pomagajo nekdanjim prebivalcem otočja Chagos pri izkrcanju na otok Peros Banhos, kjer bodo po 40 letih obiskali grobove svojih prednikov. Britanske oblasti so aprila 2006 stotim »staroselcem« dovolile, da so na kratko obiskali otočje, s katerega so jih Britanci v 60-ih in 70-ih prisilno preselili na Mavricij, da bi tu zgradili britansko-ameriško vojaško oporišče.
V katerem salonu, v katerem mestu, katerega dne in za kakšno nadomestilo je bil v šestdesetih letih preteklega stoletja sklenjen dogovor med 36. ameriškim predsednikom Lyndonom B. Johnsonom in angleško kraljico Elizabeto II. oziroma vladami Njene visokosti - te so v verjetnem času »pogajanj« vodili najprej torijca Harold Macmillan (1957-1963) in lord Alec Douglas-Home (1963-1964), nato pa do leta 1970 laburist Harold Wilson - o usodi otočja Chagos v Indijskem oceanu, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Da ni šlo za posledico transparentnih pogajanj članov ekspertnih skupin, marveč za »prijateljski« dogovor med voditelji ZDA in Združenega kraljestva, priča dejstvo, da so (razen treh meddržavnih sporazumov) dokumenti o domnevnih »prepustitvi«, »oddaji« ali »zakupu« otočja sedmih atolov, ki obsegajo petinpetdeset otočkov, posebej pa otoka Diego Garcia, še dandanes tako rekoč nedostopni. Nekega dne so snovalci prihodnosti ZDA, med njimi tudi mornariški obveščevalni častnik Stuart Barber iz New Havna v državi Connecticut, ugotovili, da te potrebujejo vojaško oporišče v Indijskem oceanu, pred obalami Afrike, Azije, v bližini Arabskega polotoka, v dosegu naftnih polj, za katera so vedeli, da jih bodo za svoj obstoj potrebovale bolj, kot so bile kadarkoli pripravljene priznati. Angleška kraljica, ki je ta območja tako ali drugače še vedno ali ponovno (v okviru Commonwealtha) obvladovala, je »povpraševanju« zaveznice pozorno prisluhnila.
Otočje Chagos leži kakih 500 kilometrov južno od Maldivov, 1800 kilometrov južno od Indije, prav toliko vzhodno od Sejšelov in Mavricija in nekaj več od Madagaskarja, leta 1512 ga je skupaj z Mavricijem najverjetneje odkril portugalski pomorščak Pedro de Mascarenhas, nato pa sta si ga, do dokončne priključitve britanski koloniji Sejšeli maja 1810, podajali Francija in Anglija. Četudi bi moralo otočje ob osamosvojitvi novonastale države Mavricij leta 1968 tej tudi pripasti, je britanska krona, domnevno tudi zaradi že potekajočih dogovorov z Američani, tri leta prej, 8. novembra 1965 raje razglasila Britansko ozemlje v Indijskem oceanu (BIOT - The British Indian Ocean territory), vanj pa poleg Mavricija in otočja Chagos vključila še Sejšele. Tem je ob njihovi neodvisnosti leta 1976 vrnila vse otoke, ki so jim pod nekdanjo kolonialno upravo pripadali, republika Mavricij pa lahko po 42 letih na vrnitev največjega koralnega bogastva na svetu, zadnjega pravega paradiža, naravnega rezervata arhipelaga Chagos, najbrž za vselej pozabi. Ob naj-južnejšem otoku, Diegu Garcii, je ameriška mornarica kilometre zdravih koralnih grebenov razstrelila, da bi se v sanjskih lagunah lahko zasidrale njene največje bojne ladje in letalonosilke, s katerih že desetletja vzletajo bombniki, ki enkrat tu, drugič tam »varujejo interese svobodnega sveta«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.