Britansko sprenevedanje v Indijskem oceanu

V katerem salonu, v katerem mestu, katerega dne in za kakšno nadomestilo je bil v šestdesetih letih preteklega stoletja sklenjen dogovor med 36. ameriškim predsednikom Lyndonom B. Johnsonom in angleško kraljico Elizabeto II. oziroma vladami Njene visokosti - te so v verjetnem času »pogajanj« vodili najprej torijca Harold Macmillan (1957-1963) in lord Alec Douglas-Home (1963-1964), nato pa do leta 1970 laburist Harold Wilson - o usodi otočja Chagos v Indijskem oceanu, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Da ni šlo za posledico transparentnih pogajanj članov ekspertnih skupin, marveč za »prijateljski« dogovor med voditelji ZDA in Združenega kraljestva, priča dejstvo, da so (razen treh meddržavnih sporazumov) dokumenti o domnevnih »prepustitvi«, »oddaji« ali »zakupu« otočja sedmih atolov, ki obsegajo petinpetdeset otočkov, posebej pa otoka Diego Garcia, še dandanes tako rekoč nedostopni. Nekega dne so snovalci prihodnosti ZDA, med njimi tudi mornariški obveščevalni častnik Stuart Barber iz New Havna v državi Connecticut, ugotovili, da te potrebujejo vojaško oporišče v Indijskem oceanu, pred obalami Afrike, Azije, v bližini Arabskega polotoka, v dosegu naftnih polj, za katera so vedeli, da jih bodo za svoj obstoj potrebovale bolj, kot so bile kadarkoli pripravljene priznati. Angleška kraljica, ki je ta območja tako ali drugače še vedno ali ponovno (v okviru Commonwealtha) obvladovala, je »povpraševanju« zaveznice pozorno prisluhnila.
Otočje Chagos leži kakih 500 kilometrov južno od Maldivov, 1800 kilometrov južno od Indije, prav toliko vzhodno od Sejšelov in Mavricija in nekaj več od Madagaskarja, leta 1512 ga je skupaj z Mavricijem najverjetneje odkril portugalski pomorščak Pedro de Mascarenhas, nato pa sta si ga, do dokončne priključitve britanski koloniji Sejšeli maja 1810, podajali Francija in Anglija. Četudi bi moralo otočje ob osamosvojitvi novonastale države Mavricij leta 1968 tej tudi pripasti, je britanska krona, domnevno tudi zaradi že potekajočih dogovorov z Američani, tri leta prej, 8. novembra 1965 raje razglasila Britansko ozemlje v Indijskem oceanu (BIOT - The British Indian Ocean territory), vanj pa poleg Mavricija in otočja Chagos vključila še Sejšele. Tem je ob njihovi neodvisnosti leta 1976 vrnila vse otoke, ki so jim pod nekdanjo kolonialno upravo pripadali, republika Mavricij pa lahko po 42 letih na vrnitev največjega koralnega bogastva na svetu, zadnjega pravega paradiža, naravnega rezervata arhipelaga Chagos, najbrž za vselej pozabi. Ob naj-južnejšem otoku, Diegu Garcii, je ameriška mornarica kilometre zdravih koralnih grebenov razstrelila, da bi se v sanjskih lagunah lahko zasidrale njene največje bojne ladje in letalonosilke, s katerih že desetletja vzletajo bombniki, ki enkrat tu, drugič tam »varujejo interese svobodnega sveta«.

Število prebivalcev: 0, BDP: 0 USD

V svetovnih atlasih koralnih grebenov preberemo, da je BIOT, ki ga po letu 1976 predstavlja le še otočje Chagos, največja koralna tvorba na svetu, sestavlja jo več kot 200 vrst različnih koral, ki so varno domovanje več kot tisoč vrstam rib, tu živi tudi skoraj dvesto tisoč parov ptic. Vse območje otočja je z Ramsarsko konvencijo (katere podpisnice so tudi ZDA in Združeno kraljestvo) zaščiteno pred trgovsko in turistično plovbo, v njem je le deloma dovoljen ribolov, raziskovalci znova in znova ugotavljajo, da morje nikjer na svetu ni manj onesnaženo kot prav v tem raju, ki ga na leto obišče le nekaj sodobnih Robinzonov, ki na jadrnicah priplujejo večinoma z Maldivov. Približevanje otoku Diego Garcia je zaradi ameriško-britanske vojaške navzočnosti seveda strogo prepovedano. Ker na vsem otočju ni niti enega samega »prvobitnega« domačina, za dramatično odmiranje koral po letu 1996 ni mogoče najti drugega krivca kot kakih štiri tisoč zdajšnjih »lokalnih prebivalcev«, ameriških vojakov in njihove orožarske mašinerije, ki neokrnjene vode oceana vsak dan vse bolj onesnažujejo. In vendar ni bilo vselej tako.
Nekdanji prebivalci otočja Chagos pripadajo kreolski etnični skupini in so potomci ljudstev z Madagaskarja, iz Mozambika in Indije, ki so jih Francozi v 18. stoletju naselili na tem dotlej nenaseljenem otočju kot delovno silo v nasadih kokosovih palm, da bi iz orehov iztiskali olje, ki so ga tedaj za razsvetljavo uporabljali v skoraj vsaki francoski hiši. Po danes znanih podatkih niso bili klasični sužnji, živeli so v vasicah na več otokih, poleg dela v nasadih so se preživljali z ribolovom, poljedelstvom, imeli so šole, cerkve, pogrebne službe in lokalne trgovine, na leto so pridelali okrog 4 milijone kokosovih orehov, ki so jim zagotavljali dostojno preživetje. Do druge polovice šestdesetih let preteklega stoletja je na otoku Diego Garcia ostalo kakih dva tisoč prebivalcev, ki si niso mogli predstavljati, da jih bodo britanske oblasti v nekaj letih nasilno pregnale z domov. Američani so namreč postavili jasno zahtevo, da mora biti območje oporišča neposeljeno, in Britanci so se morali zato otočanov med letoma 1967 in 1973 čim bolj neopaženo znebiti. Dela sposobnim so lažno obljubljali boljše razmere za preživetje družin na Mavriciju in na Sejšelih, zato jih je nekaj odšlo prostovoljno. S preostalimi so ravnali neverjetno surovo, najprej so jim onemogočili dostop do plantaž, jim pobrali osebne dokumente in jim grozili, da jih bodo postrelili prvi vodi ameriške vojske, ki naj bi v kratkem prispeli na otok, naposled pa so jih s silo preselili na bližnji otok Peros Banhos, kjer niso imeli niti osnovnih možnosti za bivanje, zato številni niso preživeli. Po dveh letih životarjenja je preostanek obupanega ljudstva na otoku opazila posadka ameriškega izvidniškega letala, oblasti so jim poslale nekaj natrpanih tovornih ladij, do leta 1974 so tako otočje za vselej zapustili tudi starci in dojenčki. Pred odhodom zadnjih prebivalcev Diega Garcie je na otoku ostalo neskončno število potepuških psov, ki se jih je bilo prav tako treba znebiti: angleški polkovnik, ki se zgodbe še dobro spominja, zdaj se je celo sramuje, je nekemu novinarju razkril, da so se psov sprva lotili ostrostrelci. Ker je tem na dan uspelo pobiti ali obstreliti le nekaj živali, je bilo treba najti bolj učinkovite načine. Tristo do štiristo vselej lačnih in povečini pohabljenih psov so z ogromnimi količinami hrane nekajkrat zvabili v improvizirane šotore, nato pa so jih s pomočjo tradicionalnih tehnik »sušenja kokosa« pred očmi domačinov preprosto zaplinili. Gradnja objektov oporišča se je takrat lahko začela.

Ne vrnitev ne odškodnina

Američani, ki so že od leta 1959 hoteli nadzirati sovjetsko navzočnost v Indijskem oceanu in igrati pomembno vlogo pri dogajanju na Bližnjem vzhodu in v Perzijskem zalivu, naj bi se ozirali po nenaseljenih otokih pod britansko zastavo, saj naj ne bi želeli preseljevati nikogar. Britanci pa naj bi se bili za morebitna lokalna ljudstva sploh ne zmenili. Tako naj niti mednarodna skupnost niti ameriški kongresniki do sredine sedemdesetih sploh ne bi bili vedeli za pregon otočanov, ki je bil kajpak grobo kršenje Listine OZN o človekovih pravicah, o katerem pa nobena od vpletenih strani ni hotela niti slišati. Američani so se izgovarjali, da gre za britanske notranje zadeve, Britanci pa so sprva zatrjevali, da gre za »nenaseljeno območje« in da je preplah ZN odveč. Ko je v mednarodni javnosti le zasmrdelo po izgonu, so Britanci izvlekli iz rokava še perfidnejši argument, s katerim so poskušali svetu dokazati, da prebivalci otočja Chagos niso prvotni prebivalci, da so le priseljenci, ki so jih Francozi prisilno »privlekli« prav z Mavricija in s Sejšelov, kamor se bodo zdaj »smeli vrniti«. Čeprav so na Diegu Garcii živeli že skoraj dvesto let, je takrat pri tem ostalo.
Ni nepomembno dejstvo, da prebivalstvo otočja Chagos ni bilo vajeno življenja v bolj urbaniziranem okolju, zato se v njem ni znašlo. Večina še danes prebiva v najetih podrtijah v slumih mavricijskega glavnega mesta Port-Louis, kjer opravljajo slabo plačana priložnostna dela. Tudi danes šestinštiridesetletna Anita je s starši odšla z otoka Diego Garcia leta 1971, ker je njenemu očetu neki britanski uradnik obljubljal namestitev za vso družino v skromni hiši in zaposlitev v Port-Louisu, seveda se nič od tega ni uresničilo. Spominja se, da je z leto starejšo sestro in mlajšima bratoma ter materjo več mesecev živela »pri dobrih ljudeh«, nato pa so se preselili na sever otoka, v zaledje turističnih mestec Grand Baie in Péreybère, kjer še danes plačujejo najemnino: trikrat na teden pospravlja in kuha pri družini francoskega rodu. Staršev nima več, z možem sta h kruhu spravila tri otroke in hvaležna je bratu, ki ji iz Londona, kjer na letališču Gatwick dela kot letališki delavec, večkrat na leto pošlje nekaj denarja. Upanje, da bi ji Britanci izplačali dostojno odškodnino ali da bi se še kdaj lahko vrnila v svojo rojstno hišo, je kot večina otočanov že zdavnaj izgubila.
Tudi predsednik združenja pregnancev z otočja Chagos (GRC, Grup Refizie Chagos), Louis Olivier Bancoult, morda ne verjame več v vrnitev na otočje, ni pa še izgubil upanja v zvezi z izplačilom odškodnine. Čeprav naj bi Velika Britanija od ZDA skrivoma že leta 1975 dobila 14 milijonov dolarjev »nadomestila«, je Mavriciju leta 1983 izplačala le 4 milijone funtov, od teh so le milijon razdelili med obubožane družine prebivalcev otočja Chagos. A novo tisočletje je pet tisoč »staroselcem« in njihovim potomcem le prineslo nekaj lažnega upanja: njihov glas se je začel slišati tudi v celinski Angliji. Neka odvetniška pisarna je pred višjim sodiščem v Londonu vložila tožbo in jo novembra 2000 tudi dobila: otočanom naj bi se bilo dovoljeno vrniti k svojim koreninam, poleg tega pa naj bi jim vrnili odvzeto britansko državljanstvo. Pritožbe in nove sodbe so si sledile druga za drugo, novembra 2001 je dvesto otočanov v šotorih pred zgradbo Visokega predstavništva Velike Britanije v Port-Louisu vztrajalo skoraj mesec dni, nekateri so začeli gladovno stavkati. Maja 2002 je tedanji britanski zunanji minister Jack Straw naposled le podpisal dokument, s katerim so vsi dobili pravico do državljanstva. A že oktobra 2003 je sodišče ponovno odločilo, da nimajo pravice do vrnitve. Junija 2004 je premier Blair iz omare privlekel še redko uporabljeni starodavni parlamentarni institut, ki je izničil sodbo londonskega sodišča iz leta 2000. Prebivalci otočja Chagos so vložili tožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in najvišjimi sodnimi instancami v Veliki Britaniji, britanske oblasti pa so aprila 2006 dovolile skupini stotih otočanov na stroške britanskih in mavricijskih davkoplačevalcev na kratko obiskati otočje. Višje sodišče je maja 2006 ponovno odločilo, da imajo pravico do trajne vrnitve, vendar pa je odločitev lordske zbornice, ki je v britanskem pravosodnem sistemu do 1. oktobra lani, ko jo je nadomestilo novoustanovljeno Vrhovno sodišče Združenega kraljestva, veljala za zadnji prizivni organ, 22. oktobra 2008 pokopala vse njihove upe: ne vrnitev ne odškodnina ne prideta v poštev. Pa naj bog še naprej varuje kraljico!