Jelinčičevo osmo čudo

Bi lahko Slovenija imela svoj Louvre? Bi lahko Slovenija imela Sydneyjsko opero? Po čem bo Slovenija znana čez petdeset let? Jasno, po Zmagu Jelinčiču in njegovi 148-metrski piramidi, ki bo prekašala prvo od svetovnih čudes, Keopsovo različico v Gizi. »Osmo svetovno čudo,« pravi Jelinčič, bo letalski muzej Zahodnoevropske unije. Se zdi zamisel neresna? Prvaka SNS Zmaga Jelinčiča javnost tako ali tako pogosto ne jemlje resno. A to še ne pomeni, da Jelinčič ni uspešen. Ali še bolje: morda je prav zaradi tega tako uspešen, ker ga marsikdo jemlje bolj za šalo. Kako naj sicer razumemo to, da je Jelinčičeva piramida, domnevno evropski muzej, v resnici pa zabaviščni kompleks, deležna tolikšne podpore predstavnikov lokalne skupnosti in visoke politike, ki za povrh mislijo, da je postavitev tega objekta v državnem interesu?

Zahodnoevropski nateg

Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije (ZEU): sliši se lepo, veličastno, mednarodno. Muzej pravzaprav že obstaja, agencija za javnopravne evidence (AJPES) ga kot zavod od leta 2007 vodi pod matično številko 2361566 in šifro dejavnosti muzejev »R 91.020«. Eden izmed njegovih lastnikov in ustanoviteljev je tudi pobudnik gradnje Zmago Jelinčič. Zdi se, da po njegovi zaslugi na slovenskih tleh rase nekakšna mednarodna organizacija nadnacionalnega kulturnega pomena. Navsezadnje je mogoče v vladnih arhivih najti celo dopis angleškega parlamentarca, bivšega predsednika odbora za obrambo skupščine ZEU, gospoda Johna Wilkinsona, iz 13. julija 2005, v katerem ta poudarja pomen gradnje Aeronavtičnega muzeja Zahodnoevropske unije na slovenskih tleh in ji izreka podporo. Navaja, da naj bi evropske države prispevale letala, podatke in avdio-vizualno gradivo, če bo slovenska vlada projekt le podprla.
Omenjeni dopis, eden izmed zadnjih, zgolj podkrepi Jelinčičevo tezo, da ima Slovenija enkratno priložnost. Pa tudi, da Jelinčičevo pred kratkim razkrito trgovanje s parlamentarnimi glasovi ni trgovanje z njegovimi interesi, ampak boj za državne interese. Iz podatkov o zadnjih policijskih aretacijah je znano, da je poslanec SNS v zameno za svoj glas ob napovedani interpelaciji od bivšega kmetijskega ministra Milana Pogačnika zahteval, naj v bližini Murske Sobote priskrbi zemljišče za njegov muzej. SNS je pomagala ministru Pogačniku pri sprejetju zakona o kmetijskih zemljiščih, zato v policijskih prisluhih slišimo Jelinčiča, ki pravi, da bodo Pogačniku »jebali mater, če zdaj ne bo naredil piramide«, kasneje pa, »naj da zemljo občini za gradnjo muzeja, če hoče podporo pri interpelaciji«. Potem Jelinčič ministru celo naroči, katere parcele mora prenesti v last občine »samo za namen gradnje aeronavtičnega muzeja«, Pogačnik pa nato to tudi »rihta«.
Jelinčič sedaj trdi, da je v teh pogovorih zgolj lobiral za državo. Boril se je za nacionalni interes. In kot da to ne bi bilo dovolj, celo za interes vse Evrope. Javnost je za zamisel, da bi v Sloveniji dobili nekakšen letalski muzej, prvič izvedela julija 2002, ko si je tedanji predsednik odbora za obrambo skupščine Zahodnoevropske unije Dieter Schloten skupaj s 25 člani odbora ogledal mariborsko letališče, kjer je bila predvidena prva lokacija ogromne piramide, dvakrat večje od Keopsove v Egiptu.
Schloten je tedaj dejal, da je pobudo in zamisel za gradnjo evropskega letalskega muzeja v Mariboru dal Zmago Jelinčič, »po temeljitih razpravah in ogledu lokacije pa so člani odbora pobudo podprli«. Jelinčič je že leta 2004 v uradni poslanski pobudi zapisal, da je »Skupščina Zahodnoevropske unije (AWEU) potrdila lokacijo za izgradnjo muzeja v Republiki Sloveniji«. Na potezi naj bi bila slovenska vlada, da zamisel podpre in pri tem za sodelovanje uradno zaprosi vlade evropskih držav.

Notranjepolitični nateg

To se je tudi zares zgodilo. Janševa vlada je bila prva, ki je Jelinčiča uslišala. Za muzej je v proračunu namenila več kot 100 tisoč evrov sredstev, leta 2005 pa je zaradi domnevnega interesa Evrope in poslanske skupine SNS končno angažirala strokovnjake s kar štirih ministrstev, da bi preverili upravičenost projekta. »Pobuda zgleda zelo privlačno. Nedvomno ima Slovenija ustrezno lokacijo za takšen muzej,« je Janša v parlamentu odgovarjal Jelinčiču in napovedal »operativni načrt priprav« za uresničevanje zamisli. Jelinčič pa se mu je v poslanskem vprašanju potožil, da »nam« je ta pobuda že skoraj ušla iz rok, kajti zanimanje za evropski letalski muzej je izredno veliko, »tako na francoski kot na nemški strani«. Opero v Sydneyju so gradili 14 let, »in kdorkoli reče danes besedo Avstralija, se spomni tudi na Sydneyjsko opero. Sodim, da bo ta muzej enak in bo tudi nosil ime Slovenije po svetu,« je napovedal.
Kot je mogoče prebrati kasneje, je delovna skupina ugotovila, da je predlagani projekt »privlačen in ambiciozen in da predstavlja Sloveniji velik izziv«, vendar še ni dovolj dodelan, da bi bila mogoča dokončna odločitev. Kljub temu so tri ministrstva, ministrstvo za kulturo, obrambo in zunanje zadeve, projekt podprla in Jelinčiču predlagala, naj poskrbi za konzorcij, ki bo pridobival potrebno dokumentacijo, vodil postopke in usklajeval delo. Izdela naj se študija izvedljivosti, nato pa naj se na podlagi mednarodnega natečaja pripravi idejna rešitev. Malce kasneje je Jelinčič takšen konzorcij res ustanovil. Pridružili so se mu KD Group, gradbeno podjetje Alpine Bau, podjetji Bokat in E3, Novogoriška gospodarska zbornica, Salonit Anhovo, podjetje Projekt, gradbeno podjetje Primorje, SCT, Hit, Instalacije, Epic, Marc, Pipistrel, Ibiko, Viva in pa, seveda, Zmago Jelinčič Plemeniti in naročili študijo izvedljivosti.
Tudi naslednja, naročena študija naj bi dokazala, da je projekt ekonomsko in razvojno upravičen. »V bistvu gre za eminenten projekt. Če se lotiš postavitve piramide, ki je večja od Keopsove, je to kar izziv ... In če Jelinčič pravi, da je zlobiral, da bodo prišli eksponati iz držav zastonj, lahko sklenem, da takšnih zadev v Sloveniji manjka,« pojasnjuje prokurist podjetja Ibiko Franc Gajšek, eden izmed predstavnikov manjših podjetij, ki so se odločila, da bodo za Jelinčičev »Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije« prispevala po 20 tisoč evrov ustanovnega kapitala. Na našo pripombo, da bi muzej stal skoraj toliko kot šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, torej približno milijardo evrov, Gajšek odgovarja, da bi tak muzej Sloveniji koristil veliko bolj kot elektrarna. Termoelektrarn je že veliko, pa še okolje onesnažujejo, dodaja.
Kljub razkritju, da je Jelinčič trgoval s poslanskimi glasovi, aeronavtični muzej še naprej živi. Potem ko zaradi nasprotovanja zasebnih lastnikov parcel piramide ni bilo mogoče postaviti v Slivnici pri mariborskem letališču in ko je zaradi okoljevarstvenih protestov piramida izgubila podporo ob letališču v Ajdovščini, se je sedaj pobuda preselila v bližino Murske Sobote. Nekateri lokalni in državni politiki še naprej verjamejo, da gre za Slovenijo in ne za Jelinčiča. »Ta projekt je zelo dober za razvoj Pomurja. Z njim bi dobili več kot 400 zaposlenih, posredno še 2000 novih. To bi koristilo celotni regiji. Ogorčen sem, če bo sedaj zaradi teh spletk padel še en potencialno dober projekt, ki bi pripomogel k razvoju,« pravi župan Murske Sobote Anton Štihec. Pred meseci sta se v Prekmurju zaradi muzeja z Jelinčičem poleg kmetijskega ministra in murskosoboškega župana srečala še prometni minister Patrick Vlačič in državni sekretar v Pahorjevem kabinetu Andrej Horvat. Država bo »dobrim projektom« vedno pomagala, je dejal Horvat. »Aeronavtični muzej je dober projekt. Je velik projekt, kakršnih v Sloveniji nimamo. Ne znamo narediti preskoka do velike zgodbe,« pravi.

»To ni naša pobuda«

Toda resnica je precej drugačna od »uradne zgodbe«, ki jo je uspelo Jelinčiču v preteklih letih lansirati v javnost. Za začetek smo preverili tezo, da za projektom stoji »Zahodnoevropska unija« in da je »skupščina Zahodnoevropske unije« res že potrdila lokacijo za gradnjo muzeja v Sloveniji, kot trdi Jelinčič v dopisih. Navkljub imenu in zgodovinski teži ZEU je treba vendarle poudariti, da je danes to precej nepomembna organizacija, saj so jo v zgodovini nadomestile Evropske skupnosti, ki so se nato razvile v EU in Nato. Tudi če bi bila Jelinčičeva trditev resnična, bi torej takšna podpora imela majhno težo.
V sekretariatu Zahodnoevropske unije Dietra Schlotna ali Johna Wilkinsona nismo našli. Slednji se je menda upokojil in sedaj živi nekje v Veliki Britaniji in se jim ne oglaša več. Ker smo bili vztrajni, češ da imamo v Sloveniji poslanca, ki je v njihovem imenu ustanovil podružnico ZEU v Ljubljani, smo k telefonu dobili vojaškega svetovalca te organizacije z visokim činom, admirala Gillesa Combarieuja, sicer Francoza po državljanstvu. Francoz nas je hitro postavil na realna tla. V tonu, iz katerega je bilo razvidno, da želi ostati vljuden, je povedal, da »Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije« v resnici ni njihov projekt. Kaj pa smo mislili? Pravzaprav to niti ni njihova pobuda. Oziroma, če smo natančnejši, Zahodnoevropska unija v tej zvezi ni izdelala »nobenega uradnega dokumenta«.
Res je zgolj, pravi Combarieu, da je njihov odbor o tem razpravljal. »Kolikor vem, naš odbor v zvezi s tem projektom ni nikoli sprejel kakršnekoli obveze. Šlo je zgolj za formalno pobudo enega od poslancev, za teoretično zamisel. To prav tako ni bila pobuda Zahodnoevropske unije,« je dejal admiral, ampak ena od številnih pobud enega od poslancev. Vseeno smo ga malce razočarani vprašali, ali morda le ne bi obstajala verjetnost, da bi k temu velikemu in pomembnemu projektu, zaradi katerega bi Slovenija postala enakovredna Egiptu z njegovo tisočletno tradicijo, Zahodnoevropska unija prispevala nekaj evrov. Pa nas je admiral tudi glede tega razočaral. »Ne, Zahodnoevropska unija nima svojih sredstev. Največ, kar lahko naredimo, če seveda presodimo, da gre za dober projekt, in če je projekt v interesu skupnosti, je, da damo vladam priporočilo, in sicer tako, da pobudo podpremo,« je dejal.

Ne muzej, igralnica?

Jelinčičev »Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije« v resnici torej ni povezan z Zahodnoevropsko unijo. A ne samo to. Jelinčičev »Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije« pravzaprav nima nobene zveze niti z muzejem. To izhaja že iz poročila medresorske skupine za pripravo zasnove muzeja iz leta 2005, ki v javnosti doslej še ni bilo predstavljeno. Že dimenzije Jelinčičeve piramide pričajo, da gre za nekaj popolnoma drugega: vsi slovenski muzeji in galerije skupaj imajo 142 tisoč kvadratnih metrov površin, končna površina Jelinčičevega muzeja pa naj bi merila več kot 500 tisoč kvadratnih metrov. Če bi šlo za muzej, bi torej res lahko govorili o svetovnem čudu.
Na podlagi podatkov iz te primerjave je medresorska komisija izračunala še druge stroške. Zgolj ena izmed podrobnosti: resda bi muzej letala lahko dobil zastonj, kot danes ponavlja Jelinčič. Teh je po svetu, v razpadajočem stanju, ogromno. Vendar je resnični vložek šele restavriranje letal. Tehniški muzej Slovenije in Letalska zveza Slovenije sta predvidela, da bi znašala cena restavriranja enega enomotornega letala do 100 tisoč evrov. Če bi evropske države podarile celo 300 letal, kot se je omenjalo v javnosti, bi restavriranje stalo približno 30 milijonov evrov. Samo postavitev razstave, torej brez gradnje in drugih stroškov, bi po teh predvidevanjih stala več kot 250 milijonov evrov.

Iz vsega tega sledi bistveno mnenje medresorske skupine: če bi se hotel »Jelinčičev« muzej financirati iz svoje dejavnosti, bi za preživetje potreboval od 10 do 20 tisoč obiskovalcev na dan. Zgolj za primerjavo: francoski Louvre, ena največjih in najbolj čislanih ustanov te vrste na svetu, ima na 60 tisoč kvadratnih metrih površine v osrčju Pariza razstavljenih 35 tisoč eksponatov, ki so jih v Franciji zbrali v zadnjih 200 letih. Je torej petkrat manjši od Jelinčičevega. Kdor je obiskal Louvre, ve tudi, kakšne kolone turistov kot po tekočem traku procesirajo vratarji. Louvre na dan obišče povprečno 15 tisoč obiskovalcev. Po kakšni logiki naj bi bil Jelinčičev muzej še bolj priljubljen?

Ker to ni mogoče, so na ministrstvu za kulturo že leta 2005 sklenili, naj se vzdrževanje muzeja ne preloži na ramena slovenskih davkoplačevalcev, »ob tem, ko je vsem znano, da država nima dovolj sredstev za vzdrževanje lastne kulturne dediščine«. Odgovor na vprašanje, kje vidi Jelinčič interes, je torej drugje. Kot je že leta 2007 povedal eden izmed ustanoviteljev, Ivo Boscarol, direktor podjetja Pipistrel, bi muzej vzdrževali z »industrijo prostega časa«. Iz sredi leta 2008 predstavljene predštudije izvedljivosti projekta izhaja, da bi tretjino objekta obsegal muzej, večino prostora pa bi bilo namenjenega »doživljajskemu programu« s hotelom, z adrenalinskim parkom, gostinsko-trgovsko ponudbo in vodnim parkom. Civilna pobuda, ki se je uprla gradnji piramide v Ajdovščini, pa je opozorila celo na zamisel, da bi bila v objektu igralnica ali pa da bi prek piramide spodbujali igralništvo. Konec koncev so se med partnerji projekta znašli tudi Hit in še druga podjetja z igralniško koncesijo. Opozorili so, da Jelinčičev muzej kot »muzej« ne more biti rentabilen. »Glavni vir zaslužka naj bi bile predvsem zabaviščne dejavnosti, tudi igralništvo,« je opozorila civilna pobuda.
In če sedaj namesto letalskega muzeja napišemo »industrija zabave v veliki stekleni piramidi«, postane presenetljivo, koliko državne pomoči je bil in naj bi bil eden izmed solastnikov, poslanec SNS Zmago Jelinčič, pri tem deležen. Prvih pet let delovanja tega centra naj bi država pomagala s prispevkom v višini dveh milijonov evrov na leto, so poudarili avtorji predštudije o izvedljivosti. Februarja 2006 smo prebrali uradno novico, da bo »Republika Slovenija v projektu po možnosti sodelovala s stvarnim vložkom v obliki prenosa zemljišč, ki so v njeni lasti, na konzorcij«. Trgovanje z glasovi in zemljišči med Jelinčičem in odstopljenim ministrom Pogačnikom pravzaprav ni bilo nič novega. Sprva je bilo predvideno, da bi piramido v Ajdovščini zgradili na zemljiščih v lasti obrambnega ministrstva. Občina, ki jo vodi nacionalist Marjan Poljšak, je muzej že umestila v osnutek svojih strateških projektov, kmalu za tem, leta 2007, je na obisk prišel Karl Erjavec, tedaj obrambni minister, in na lokalno skupnost brezplačno prenesel zemljišča ob ajdovskem letališču za namene »aeronavtičnega muzeja«.

Trgovec z glasovi

Tako vendarle postane razumljivo, zakaj je bil Jelinčič do Karla Erjavca v preteklosti tako popustljiv. »Če imamo kaj zameriti sedanjemu ministru, je to, da ni počistil tistih kadrov, ki mu mečejo pesek v kolesje njegovega delovanja,« je Jelinčič med poslansko razpravo ocenil Erjavčevo delo v času, ko mu je ta »zrihtal« parcele za njegov aeronavtični muzej v Ajdovščini. Ravno tako postane morda sedaj razumljivo, kako se je poslanec nacionalistične stranke začel zavzemati za to, da bi v Sloveniji, v Vipavski dolini, dobili megazabavišče v lasti ameriške multinacionalke Harrah''s. »Pred nami je enkratna priložnost, da se ta projekt izvede,« je bil prepričan Jelinčič, kateremu naj bi bili Američani obljubili pomoč pri urejanju aeronavtičnega muzeja. Zavzemal se je tudi za nižjo obdavčitev igralništva: »Logično je, da je ob večjem prometu za megazabavišče predvidena nižja obdavčitev.« Časopis Dnevnik je poročal še o drugih primerih. Jelinčiča je še januarja 2005 motilo, da lahko avstrijsko podjetje Alpine Bau sodeluje na razpisih za gradnjo slovenskih avtocest, mnenje o podjetju pa je spremenil, ko je to njegovemu »zavodu« namenilo 20 tisoč evrov podpore. Februarja 2009 je Jelinčič v poslanskem vprašanju že kritiziral prometno ministrstvo, ki naj bi bilo do avstrijskega podjetja prestrogo.
Po vsem tem bi bilo že smešno verjeti, da se je Jelinčič pri zavzemanju za t. i. »Aeronavtični muzej Zahodnoevropske unije« boril za državni interes. Glede na to, da je edini fizični lastnik zavoda, ki bi se moral v javno-zasebnem partnerstvu preoblikovati v podjetje, bi prav on od državno sponzoriranega uspeha imel največje koristi. Sicer pa vse pove že sam Jelinčič. Kot razberemo iz prisluhov, ga je poslanski kolega Srečko Prijatelj vprašal, ali bi moral minister Pogačnik pri prenosu zemljišč pri Murski Soboti poudariti »širši družbeni interes«. Jelinčič mu je odgovoril, da mu je čisto vseeno, kako bo Pogačnik to upravičil v javnosti.