1. 4. 2010 | Mladina 13 | Politika
Salomonska delitev malic
Zakaj šolsko ministrstvo po zgolj letu in pol ukinja brezplačne dijaške malice?
Topla malica na ljubljanski Gimnaziji Poljane, september 2008
© BORUT KRAJNC
Šolske malice so pred letom in pol povzročile obilo razburjenja, razlog pa je bil komajda verjeten. Zapletlo se je, ker je tedanji šolski minister Milan Zver ob začetku šolskega leta 2008/09 reformiral subvencioniranje prehrane v srednjih šolah tako, da je vsem dijakom omogočil brezplačen topli obrok. Takšna poteza je bila v času, ko je delež normalno prehranjenih mladih že dve desetletji upadal, ko so mladi uživali preveč sladkarij in sladkanih pijač ter premalo sadja in zelenjave, ko so se premalo gibali in ko je Slovenija že začenjala čutiti vplive zaostrenih gospodarskih razmer, sama po sebi seveda pozitivna. A zapletlo se je pri njeni izvedbi.
Zver je želel brezplačne tople malice denimo uvesti tako rekoč čez noč. To pa je bilo problematično, saj večina šol ni imela niti primerne infrastrukture niti sredstev, s katerimi bi lahko poskrbela zanjo. Nekatere šole se lahko zgolj iznajdljivosti svojih ravnateljev zahvalijo, da jim je uspelo v prostorih, ki so bili prej namenjeni pouku in drugim dejavnostim, na hitro vzpostaviti zasilne prostore za razdeljevanje hrane ali celo jedilnice. V številnih šolah pa lahko dijaki še vedno jedo samo v razredih. In če jedo tople obroke, to pomeni, da v njih potem ostaja neprijeten vonj po enolončnici ali golažu. Vse šole toplih obrokov sicer niso zmogle ponuditi in nekatere jih še vedno ne zmorejo, a inšpektorjev to ni ustavilo, da ne bi nekaterim šolam takoj po uveljavitvi reforme kljub temu izrekali glob. In dijaki? Ti so bili s podarjenimi toplimi malicami, kot je ministrstvo označilo brezplačne tople obroke, ker subvencija ni zadoščala za to, da bi dijakom postregli kosilo, večinoma zelo zadovoljni. A tudi sami so opozarjali, da je način uvajanja te novosti problematičen. Zapletalo se je z umestitvijo malic v obstoječe urnike in s prilagajanjem pouka javnemu prevozu, nekateri dijaki so želeli obilnejši obrok, drugi so malice iz različnih razlogov zavračali, s tem pa je v kontejnerjih končal tudi del državnih sredstev, namenjen za dijaško prehrano. Del zavrženih malic naj bi se medtem zmanjšal in trenutno naj bi jih v povprečju zavrgli okoli 10 odstotkov.
Zdaj se šolskim malicam spet obeta nova reforma, tokrat pod taktirko Zverovega naslednika Igorja Lukšiča. Kot pravijo na ministrstvu, so se za spremembe odločili zato, ker je bil sedanji sistem dijaške prehrane premalo domišljen. Po novem naj bi tako vzpostavili enoten sistem naročanja malic, da bi zavrgli čim manj hrane. Poleg tega bodo šole namesto toplih obrokov lahko ponudile tudi hladen, vendar zdrav obrok, ki ga ne bi bilo nujno pojesti v jedilnici. Več naj bi vlagali v kuhinje in razdelilnice hrane, okrepili pa naj bi tudi nadzor nad porabo državnih sredstev. Največjo spremembo tokratne reforme pa pomeni poenotenje sistema šolske prehrane v osnovnih in srednjih šolah. To pomeni, da bodo poslej enako obravnavani vsi otroci od šestega do osemnajstega leta starosti, ki jim bo država subvencionirala dve tretjini cene obroka šolske prehrane, preostalo tretjino pa bodo glede na višino dohodkov prispevali njihovi starši. Izjema bodo mladi iz socialno manj spodbudnih okolij, ki jim bo država prehrano subvencionirala v celoti. Po izračunih šolskega ministrstva naj bi bilo plačila šolske prehrane poslej v celoti oproščenih od 35 do 40 odstotkov učencev in dijakov. Od 20 do 25 odstotkov bi jih moralo za obrok plačevati osem evrov na mesec, ostali pa 16 evrov.
Čeprav je večina novosti naletela na odobravanje, se je ravno na to, ključno spremembo usul plaz kritik. Po pričakovanjih je zmotila opozicijo, ki Lukšiču očita, da reformo uvaja brez temeljitih analiz obstoječega stanja, kar na ministrstvu odločno zanikajo. Najbolj ogorčeni nad ukrepi ministrstva pa so dijaki. Za mnoge osnovnošolce, katerih prehrana trenutno ni brezplačna, reforma pomeni pomemben korak naprej, dijaki pa so prepričani, da zanje pomeni velik korak nazaj. Reforma namreč po komaj letu in pol za večino dijakov ukinja pravico do povsem brezplačne malice. Cena malice po novem sicer ne bo visoka, a predstavniki Dijaške organizacije Slovenije pravijo, da cena sploh ni tako pomembna. Gre za princip. Pozitivno je, da se je država končno lotila urejanja osnovnošolske prehrane, a je obenem nedopustno, da to počne na račun druge kategorije mladih. Dijaška organizacija se zavzema za povsem nasprotno rešitev - za to, da bi država brezplačni šolski obrok v okviru šole zagotovila vsem šolarjem, ne le dijakom, temveč tudi osnovnošolcem.
Zanimivo je, da je temu naklonjen tudi minister Lukšič. Kot pravi, glede tega vprašanja pri nas sicer ni soglasja, zlasti ne v levi sredini, ker ta še vedno zelo nasprotuje univerzalnim ukrepom in želi vzpostaviti neko socialno strukturo, ki bi prinesla pravično porazdelitev stroškov glede na dohodke. Sam kljub temu meni, da bi bilo to v primeru šolske prehrane lahko problematično. »Tudi vrtce plačujemo glede na socialno strukturo, a se pogosto dogaja, da nekateri starši plačujejo minimalno ceno, po otroka pa se pripeljejo v najboljšem avtomobilu. Pri nas tega mehanizma torej enostavno ne znamo ali ne moremo tako dobro uporabiti, da bi res deloval. Sam zato podpiram uvedbo brezplačne prehrane za vse šolarje. Seveda pa je težava v denarju,« pravi Lukšič. Na ministrstvu pravijo, da bi za uvedbo brezplačne prehrane za vse učence in dijake potrebovali dodatnih 20 milijonov evrov letno. Rešitev, ki so jo predvideli zdaj, naj bi bila tako v danih razmerah najbolj optimalna. Lukšič pravi, da razume ogorčenje dijaške organizacije, ki brani interes lastne skupine. Obenem dodaja, naj ne pozabijo, da bo s spremembami na boljšem širša populacija šolarjev.
Nekateri so leta 2008 v Zverovem neracionalnem hitenju pri uvajanju brezplačnih dijaških malic videli predvolilni bonbonček, s katerim bi lahko na svojo stran pridobil mlade, ki so tik pred tem, da se udeležijo svojih prvih volitev. Sedanja reforma subvencioniranja šolske prehrane pri bodočih volivcih ne sproža simpatij. Navsezadnje je stališča dijaške organizacije s podpisi podprlo 20.000 dijakov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.