V četrtem krogu pekla

Finančna hrbtenica RKC, holding Zvon Ena, ima že skoraj mesec dni blokirane račune. Družba je danes plačilno nesposobna, poslovanje z njo, kot tudi z drugimi podjetji v skupini, bilančne hiše označujejo za izredno tvegano. Ta teden je holding objavil še finančno poročilo za leto 2009. Družba bankam dolguje že 491 milijonov evrov, samo lani je holding pridelal 56 milijonov evrov minusa. Takšno je bilo stanje konec leta 2009. Januarja, februarja in marca pa se je cerkveno premoženje topilo še hitreje. Za predstavo: danes je delnica omenjenega holdinga vredna le še 10 odstotkov tistega, kar je bila decembra 2009. Javnost finančnih avantur cerkve nikoli ni odobravala. Kaže, da moralnemu zlomu za epilog sledi še finančni.

Ta vesela leta

Ob vseh težavah, ki jih danes tarejo, se cerkveni ekonomi gotovo še kaj ozrejo nazaj, na začetek devetdesetih. In si rečejo: Tisto leto 1994 pa je res bilo veselo! Polno upanja, obljub in novega, nedolžnega začetka. Socializem se je poslavljal, Slovenija je bila na poti v tako imenovano liberalno demokracijo in po začeti denacionalizaciji je prišla na spored druga faza tranzicije: privatizacija družbene lastnine. Med najbolj zavzetimi, ki so hoteli v tem procesu sodelovati, je bila tudi cerkev. Resda so bili njeni načrti sprva omejeni na cerkvene zadeve. Ustanovitev Krekove banke leta 1992 denimo, ki jo je požegnala Slovenska škofovska konferenca, je bila izvorno namenjena upravljanju cerkvenega premoženja in denacionalizacijskih obveznic. Toda aspiracije so rasle.
Potem ko je Krekova banka postala prva zasebna vseslovenska banka, se je cerkev odločila za sodelovanje še pri certifikatni privatizaciji. »Da certifikate zbirajo predstavniki cerkvenopravnih oseb, ali ni to v nasprotju z načeli?« so že tedaj mnogi spraševali. Ne, je leta 1994 odgovarjal glavni ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec: »To je prednost.« Jasno, da je šlo za tekmo. Časa ni bilo veliko in v njem je hotela vsaka družba za upravljanje nabrati čim več privatizacijske smetane. Tako se je pač moralo zgoditi, da je cerkev v tekmi zastavila tudi svojo moralo. Vložiti certifikat v njihovo družbo naj bi bil akt sprave: »Smo apolitična družba, naša najpomembnejša prednost je Krekov poslovni sistem, ki prihaja na slovenski finančni trg neobremenjen s preteklostjo in postaja sinonim za stabilno in varno naložbo,« je razlagal Krašovec na tiskovni konferenci v Mariboru.
V nadzornem svetu Krekove po-oblaščene investicijske družbe je tedaj poleg Kraševca sedel Franc Bole, direktor založbe Ognjišče, Janko Jeromen iz Mohorjeve družbe in Štefan Lesjak, finančni direktor Mohorjeve družbe. Iniciativa je bila torej vseslovenska in ni bila omejena zgolj na mariborski konec, kot je mogoče danes kje slišati. V skladu z višjo moralo in po načelu nedolžnosti so delničarjem obljubljali 90 odstotkov ustvarjenega dobička. Kajpada. »Naš kapital je zaupanje,« so tedaj razlagali cerkveni možje. In v skladu s pobožno terminologijo je vsak, ki jim je zaupal svoj certifikat, postal del njihove družine. »Krekovci vas vabimo«, »Pridružite se družini Krekovcev« sta zgolj dva izmed sloganov. Seveda jim je moralo uspeti: izmed 22 družb za upravljanje je cerkev postala šesta največja po zbranih certifikatih. Na prvem mestu je bila Nacionalna finančna družba, sledili so Triglav, KBM Infond, Atena, Kmečka družba in nato Krekova družba, za njo je prišla na vrsto Maksima.
A kljub temu, da je cerkvena pot temeljila na spravi, nedolžnosti in zaupanju, ni bila nič kaj drugačna od vseh ostalih privatizacijskih zgodb in »menedžerskih odkupov«. S to razliko, da se premoženja niso polastili fizični posamezniki, ampak verska organizacija. Že kmalu so del političnega in moralnega kapitala unovčili. Krekovo banko, ki jo je cerkev dobila s težkim lobiranjem pri novi oblasti, kot se je tedaj izrazil Alojz Šuštar, je RKC leta 2005 prodala za 35 milijonov evrov avstrijski bančni skupini Raiffeisen. S tem denarjem pa je nato mariborska nadškofija, oziroma njihovo podjetje Gospodarstvo Rast, ki se je do tedaj ukvarjalo predvsem z vinogradništvom in orglarstvom, novembra 2005 prevzelo holding Zvon Ena oziroma bivšo Krekovo družbo.
So verniki, ki so večinoma cerkvi zaupali svoje certifikate, dobili dovolj? Novembra 2005 je mariborska nadškofija objavila prevzemno ponudbo, v kateri so jim za delnico ponujali 8 evrov. Cerkev je imela veliko srečo, verniki pa nesrečo: pred tem je bila vrednost delnic skoraj vedno 10 evrov in tudi v mesecih za tem se je dvignila v višave, prek 20 evrov. Naključje? Lahko da. Ker pa poznamo druge, podobne privatizacijske zgodbe je zelo verjetno, da so cerkveni ekonomi izkoristili t. i. notranje informacije. Do premoženja so kot upravljavci prišli razmeroma poceni in hitro. Prek holdinga Zvon Ena, ki je bil tedaj njihov, so dobili deleže v več kot 50 podjetjih in družbah po Sloveniji in tujini.

Vonj po nafti

Odločitev cerkve, predvsem mariborske nadškofije, da gre po poti grajenja finančnega imperija prek holdingov, bi lahko v preteklosti še ocenili kot ekonomsko utemeljeno potezo; moralne podpore ta odločitev namreč nikoli ni imela. Sedaj, v krizi, pa se je ta pot izkazala še za finančno zgrešeno. Zgodilo se je, kar so mnogi napovedovali in kar konec koncev piše tudi v Svetem pismu: »Kdor ljubi denar, se denarja ne nasiti.« Njihov dvajsetletni trud dobiti finančno moč je danes tik pred epilogom. Eden izmed razlogov, zaradi katerega je danes holding Zvon Ena pred peklom, je v tem, da se holding oziroma mariborska nadškofija očitno nista zadovoljila z vložki v kemično, telekomunikacijsko, bančno in finančno industrijo. Želela sta še nafto.
Kot je znano, so blokado računov ta mesec zahtevale državne Dravske elektrarne, ki si že več kot dve leti prizadevajo, da jim holding vrne 21 milijonov evrov dolga, ki si ga je pred dvema letoma sposodil. Del je bil vrnjen, zapletlo se je pri zadnjih dveh obrokih, v skupni višini devet milijonov evrov. Težava, zaradi katere jih sedaj v mariborski nadškofiji, a tudi v RKC boli glava, seže v leto 2007, povezana pa je tudi s tedanjo oblastjo. Tistega leta je krog podjetnikov v usklajeni akciji s tedanjo vlado Janeza Janše skoval načrt, kako bi na svojevrsten način privatizirali Petrol in potegnili dodatne dobičke s prodajo bencinskih črpalk ruskemu Lukoilu. Priprave na ta korak so bile vidne v organizacijski reformi Petrola, ki bi naj postal enotirna družba, na katero morebitna nova oblast ne bi imela vpliva. Vzporedno z vladnimi pogovori z ruskim Lukoilom pa je potekala tudi tiha privatizacija družbe.
Podjetja, ki so tedaj kupovala delnice Petrola, so med drugim računala tudi, da bi vrednost družbe, povezane z Lukoilom, poskočila. Ena izmed najbolj aktivnih družb, katere lastniki se do danes skrivajo, njen zastopnik, mariborski podjetnik Leo Ivanjko pa o tem z nami ni želel govoriti, se je imenovala Julius. Danes vemo, da je bivši direktor Dravskih elektrarn Damjan Koletnik Zvonu Ena posodil 21 milijonov evrov, te pa je Zvon posredoval naprej skladu Julius, ki je kupoval delnice Petrola. Če bi načrt uspel, bi vsi imeli dobičke. Vendar se je zalomilo. Ker so se tvorci ideje, na eni strani Petrol, na drugi strani Igor Bavčar, sporekli, je načrt padel v vodo. V prevzemnem boju, ki je sledil, je po nekaterih ocenah cerkveni Zvon Ena izgubil približno 40 milijonov evrov kapitala. Del 21-milijonskega dolga je Dravskim elektrarnam vrnil, preostanka, 9 milijonov evrov, pa ne zmore več. Kaj sedaj?

Pred stečajem

Holding Zvon Ena sicer obljublja, da bo začel z odprodajo naložb, toda vse bolj očitno postaja, da tega ne zmore. Viljem Pozeb, direktor Dravskih elektrarn, ki je zahteval blokado, nam je glede tega odgovoril, da so imeli v holdingu že do sedaj več kot dovolj časa za odprodajo in da se je v tem smislu njihovo potrpljenje tudi izteklo. Obljube o odprodaji deležev poslušajo že več kot leto dni. Zaradi tega seveda ne izključujejo niti možnosti, da bodo zahtevali stečaj: »Stečaj je zadnji ukrep, ki bi ga uporabili, če vsi predhodni ne bi pripeljali do povrnitve celotnega dolga Zvona Ena,« pravi Pozeb in dodaja, da imajo sedaj, po blokadi računov in preden bodo zahtevali stečaj v igri, »še nekaj scenarijev, kako priti do nam dolgovanega denarja, ki pa jih zaradi interesov DEM ne moremo razkriti«.
Usoda je v vsakem primeru črna. Po nekaterih ocenah naj bi namreč dolgovi holdinga že presegli vrednost njegovega premoženja. Če bo prišlo do stečaja, lahko breme na koncu pade tudi na državne banke. Kot so poročale Finance, naj bi bil Zvon Ena Novi Ljubljanski banki dolžan več kot 200 milijonov evrov. Zaradi krize naj bi bili ti krediti slabo zavarovani, za povrh vsega pa naj NLB sploh ne bi bila v primeru stečaja prva v upniški vrsti in bi utegnila celoten dolg preprosto izgubiti. Najmanj, zelo verjetno nič, bi v primeru stečaja dobili lastniki. Po eni strani gre za nadškofijsko Gospodarstvo Rast, ki ji bodo ostali dolgovi, po drugi strani pa za več kot 30 tisoč delničarjev, večinoma vernikov, ki so zaupali cerkvi.
Poleg njih pa bi stečajni postopki prizadeli še celo vrsto podjetij, kjer ima nadškofija deleže: Helios Domžale, Cinkarno Celje, Belinko, TKK Srpenica, Papigor Holding, T-2, računalniško podjetje RRC. Nadškofija ima danes še 17-odstotni delež v Abanki in deleže v turizmu: Terme Olimia, Terme Dobrna, potovalna agencija Alpetour ... A to še ni vse. Največji upnik Zvona Ena je Zvon Dve. Tudi tega, če izpustimo delež, ki ga je od Pivovarne Laško zasegla banka Hypo Alpe Adria, obvladujejo cerkvene družbe. Kar pomeni, da bi se zelo verjetno ob finančnem zlomu Zvona Ena na razprodaji znašel še, denimo, 70-odstotni delež Mladinske knjige ali 97-odstotni deleža Cetisa, 40-odstotni delež Beti in podobno.

Konec tretjega tajkuna

Kot nekatere druge »tajkunsko-politične povezave, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo,« po definiciji Janeza Janše, je tudi cerkev do medijskega in finančnega lastništva prišla z zastavo svojega političnega, celo moralnega vpliva. In verjetno je prav to glavni problem. Če je Igor Bavčar, politik, ki je svoj osamosvojiteljski kapital spremenil v finančne naložbe, danes utelešenje zgodbe o tranziciji, potem to isto velja tudi za cerkev. Podobnost gre celo tako daleč, da je mogoče tudi v cerkveni gospodarski mreži najti podjetje, holding, v nizozemski davčni oazi.
Tako ni presenetljivo, da ekonomist Maks Tajnikar, ki je v preteklosti sledil razvoju obeh najbolj znanih tajkunskih zgodb, Pivovarne Laško in Istrabenza, na vprašanje, ali gre tudi v primeru cerkvenih naložb za tajkunski scenarij, odgovarja pritrdilno. »Glavno pri vseh teh zgodbah je, da so prodajali sami sebi in s tem na neki način dosegali cene, ki so bile nižje. Načeloma ni razlike med Bavčarjem in cerkvijo. V obeh primerih gre za zasebne lastnike, ki se tudi tako obnašajo in sledijo istemu interesu.« In, lahko še dodamo, oboji svoj vpliv širijo tudi na medije.
Tudi slovenska RKC je do svojih medijev prišla ob posredovanju in na podlagi »višjih ciljev«. Uprava za telekomunikacije je tedanji »Radioteleviziji Ognjišče« v lasti Tiskovnega društva Ognjišče »po priporočilu Mešane krovne komisije RKC in vlade odobrila pet frekvenc za Ognjišče in tri za TV Ognjišče«, v arhivih Agencije za pošto in telekomunikacije pa obstaja tudi pismo - priporočilo tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja - ki je 28. junija 1993 vladi sporočil, »da bodo ravno oddaje tiskovnega društva Ognjišče skupaj z dnevnikom Slovenec izredno velikega pomena za razširjanje in utemeljevanje kulturnega, zgodovinskega in verskega izročila slovenskega naroda«.
Vprašanje je, ali je od RKC sploh mogoče zahtevati določeno streznitev ali pa spremembo politike. Denimo v smeri tistega, o čemer je v sedemdesetih na predavanju teologom govoril bivši ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode: »Naša cerkev je bila pred vojno preveč bogata,« je dejal Rode, »župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili preveč bogati, škofje so preživljali počitnice v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva, premoženje, ki je izhajalo še iz fevdalne dobe. Sama bi se morala odpovedati svojim posestim in jih izročiti ubogim. Danes cerkev ni povezana z bogatimi in tudi sama ni bogata. Živi med ljudstvom in od ljudstva. Če je bližje komu, je bližje manj privilegiranim. Naša cerkev je proletarska in kristjani smo proletarci socializma.«

Razcepljena morala

Današnje, aktualno stališče cerkve do omenjenega finančnega, predvsem pa moralnega vprašanja ni prav jasno. Je nekako v smislu »odprodaje« T-2 zaradi očitka, da predvajajo pornografijo. Mariborska nadškofija ga je sicer »prodala,« a prodala ga je svojemu holdingu in tako domnevno rešila problem. Po eni strani se je cerkev pri ustanavljanju banke, pri zbiranju certifikatov, pri pridobivanju medijskega prostora sklicevala na svoje »izročilo slovenskega naroda«, na svojo domnevno »neobremenjenost s preteklostjo«. Po drugi strani pa od kritikov danes pričakuje, da jih sodijo po enakih merilih kot vse druge civilne ustanove, gospodarske družbe. Stališče do osnovnega etičnega vprašanja je pravzaprav shizofreno.
V zadnjih mesecih smo zasledili dve vrsti izjav. Ivan Štuhec, ki prihaja iz mariborske nadškofije, je januarja v zvezi z grajenjem cerkvenega finančnega imperija govoril o nekaterih »solo akcijah«, ki naj ne bi bile orkestrirane v cerkvi, »ki niso bile velikokrat niti odobrene od škofovske konference, ki so pa cerkvi kot celoti naredile veliko škodo. Pa ne samo v materialnem smislu, da je utrpela škodo, utrpela je predvsem moralno škodo. Zato ker ljudje so, če so na kaj občutljivi, so občutljivi na to, kako nekdo ravna z dobrinami, s premoženjem in z denarjem. In še posebej, ko gre za cerkvene zadeve. Tako da tu tudi jaz pričakujem, da bi sedanje vodstvo cerkve moralo te zadeve zelo jasno postaviti,« je dejal za RTV Slovenija.
Toda že čez nekaj dni, ko je RKC ustoličila novega nadškofa Antona Stresa, ki prav tako prihaja s severovzhoda, je ta na vprašanje, kako komentira finančne težave mariborske nadškofije, dejal, da upa, da se bodo stvari v vsej državi uredile »tudi z državno pomočjo, na primer z reprogrami posojil«. Nadškof pričakuje, da bo vlada sprejela učinkovitejše ukrepe za spodbujanje gospodarskega okrevanja, ki bodo posredno pomagali tudi holdingu Zvon, tako kot drugim gospodarskim družbam! Toda če Stres sedaj prosi za razumevanje, se moramo spomniti njegovih stališč izpred štirih let. Komisija Pravičnost in mir, ki jo še zmeraj vodi, je tedaj stopila na stran »reformistov«, ki so se pod vlado Janeza Janše zavzemali za radikalno liberalizacijo.
Stres se je tedaj v imenu komisije zavzel za gospodarske reforme, za enotno davčno stopnjo, za to, da bi ljudje v Sloveniji prevzeli več »odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo«. Človeško dostojanstvo naj bi namreč zahtevalo, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, »ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in pošteno iznajdljivost vsakega državljana po njegovih sposobnostih«. Prej je bila pomembna iznajdljivost, danes solidarnost. Pri takšnem sprenevedanju se cerkveni dostojanstveniki obnašajo točno tako kot ameriška avtomobilska industrija, ki svojo ekonomsko teorijo prilagaja konkretnim razmeram na trgu.
Sicer pa so to stare dileme. Že v 12. stoletju je Dante Alighieri napisal versko-alegoričen ep, Božansko komedijo, nekakšen komentar tedanjega političnega dogajanja. Pekel v komediji sestavlja devet krogov, po katerih so razporejeni grešniki od blažjih k hujšim. Pohlepneže in razsipneže, tiste, ki nimajo pravega odnosa do materialnih dobrin, je Dante postavil v četrti krog pekla. Med njimi tudi mnoge »duhovnike, papeže in kardinale«, je zapisal, ki so bili tako zaposleni s svojim pohlepom na eni strani in razsipnostjo na drugi, da z njimi avtor niti ni mogel govoriti. Če bo za povrh vsega preiskava v aferi Patria pokazala še, da je bil slovenski cerkveni holding Zvon Ena vpleten tudi v orožarske posle, kot je že zapisalo Delo, pa tudi to pravzaprav v zgodovinskem kontekstu ne bo nič novega.