1. 4. 2010 | Mladina 13 | Svet
Ameriški napad
Kmalu po opozorilih, da ZDA nimajo več zagotovila, da bo dolar ostal svetovna rezervna valuta, je izbruhnila grška kriza, ki je povezana s špekulanti na Wall Streetu
Odkar se je lani jeseni začela grška kriza, ni več slišati, da je ameriški dolar ogrožen kot rezervna svetovna valuta. Njegova trdnost kar naenkrat ni več problematična. Grška kriza je povzročila, da je začel padati tečaj evra v primerjavi z dolarjem. Pred tem je močno padal tečaj dolarja v primerjavi z evrom. Grška kriza je tako pokazala, da evro ni tako trdna valuta, kot se je zdelo. Ob tem je treba opozoriti, da se je grška kriza začela, ko so bonitetne agencije znižale bonitetno oceno za Grčijo in kot razlog navedle preveliko zadolženost te države. Ta je bila seveda znana že veliko prej. Znižanje bonitetne ocene pomeni, da mora Grčija za kredite, ki jih najame na svetovnih finančnih trgih, plačati bistveno višje obresti. Višje obresti ko mora plačevati, težje si privošči novo zadolževanje, večja je možnost da potrebuje pomoč od zunaj.
Bonitetne agencije imajo sedež v ZDA, so pod nadzorom ameriškega finančnega središča Wall Street v New Yorku, ki mu ni v interesu, da bi dolar izgubil status svetovne rezervne valute. Wall Streetu tudi ukinitev neoliberalizma ni povšeči, saj bi to pomenilo regulacijo in nadzor finančnih trgov, ki mu predvsem s špekulativnimi posli prinaša ogromne dobičke. Te dobičke pobira seveda le peščica. Njegov interes je, da ta status obdrži, kajti to pomeni, da bodo vsi posli z nafto, s surovinami, kovinami in drugi borzni posli še naprej potekali v dolarjih. Ohranitev dolarja kot svetovne rezervne valute pomeni ohranitev nadzora Wall Streeta oziroma velikih ameriških investicijskih bank nad temi posli. To pomeni, da bodo še naprej lahko vplivali na cene ključnih surovin na svetovnem trgu, pa tudi na ceno kapitala, odločali, kdo bo imel dobiček, kdo izgubo. Ohranitev tega nadzora ne pomeni le nadzora nad posli zasebnih podjetij, ampak tudi nadzor nad državami. Predvsem pa ohranitev špekulacij oziroma kazino kapitalizma na finančnih trgih.
To so iste investicijske banke in iste bonitetne agencije, ki so zakuhale finančno in gospodarsko krizo, zaradi katere so vlade držav za reševanje bank namenile milijarde dolarjev, zaradi česar imajo rekordne proračunske primanjkljaje. Bonitetne agencije te proračunske primanjkljaje, ki so jih pomagale same ustvariti, kot ocenjevalke tveganja za države in investicijske banke kot kupci državnih vrednostnih papirjev zdaj uporabljajo kot pritisk na vlade, da se podredijo njihovemu diktatu.
Prva je pod ta pritisk prišla grška vlada, a kaj hitro se je iz Grčije »razvila« kratica PIIGS, kar je pomenilo, da so v enakih težavah tudi Portugalska, Irska, Italija in Španija. Z drugimi besedami je to pomenilo, ali članice evroobmočja rešijo Grčijo ali pa lahko pričakujejo domino efekt in bodo bankrotirale še druge članice in s tem bo konec za skupno evropsko valuto. Da ne gre takoj skočiti na prvo žogo in nesebično reševati Grčije, je prvi opozoril ameriški nobelovec za ekonomijo v letu 2001 Joseph Sti-
glitz. Članice evroobmočja je pozval, naj najprej ukrepajo proti špekulantom, ki so grško krizo dejansko zakuhali. Ob tem je zanimivo, da je prav Stiglitz tisti ekonomist, ki je prvi povedal, da dolar nima več zagotovljenega statusa kot rezervna svetovna valuta in bi novo rezervno valuto lahko uvedli precej hitro. »Dežele svoje rezerve v dolarjih uporabljajo za povečanje zaupanja v državo in svoje gospodarstvo. Toda dolar je zdaj to vlogo garanta izgubil, pomeni tveganje brez dobička. Države, ki imajo veliko rezerv v dolarjih, so zato zaskrbljene, saj nočejo, da bi njihovi težko prigarani prihranki izginili. Ukrepi, ki jih bodo izvedle, bodo povzročili, da bo dolar postal še šibkejši in ga bo odmaknilo od svetovne rezervne valute, zato ne bo več dolgo svetovna rezervna valuta. Sedanji sistem ni trajnosten in prinaša le poražence,« je Stiglitz lani jeseni napisal v članku za National Interest. Predsednik Svetovne banke Robert Zoellick je takrat prav tako naravnost povedal, da bi se ZDA motile, če bi verjele, da ima dolar zagotovljeno mesto glavne rezervne svetovne valute. Hkrati je UNCTAD, konferenca OZN za trgovino in razvoj, v svojem letnem poročilu 2009 navedla, da bi bilo dolar kot svetovno valuto priporočljivo zamenjati. Kmalu za temi opozorili smo dobili grško krizo.
Voditelji članic evroobmočja so se grške krize najprej lotili na rednem zasedanju decembra lani, 11. februarja letos pa so na neformalnem vrhu EU sprejeli skupno izjavo, da Grčija lahko računa na solidarnost drugih članic evroobmočja. Nič niso povedali, kakšna naj bi bila ta pomoč, kakšni naj bi bili pogoji zanjo, kakšna zakonska podlaga. Po objavi te izjave se je pritisk na tečaj evra nekoliko umiril. Nemški finančni minister Wolfgang Scheuble je prišel na dan s predlogom o ustanovitvi evropskega monetarnega sklada po vzoru Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Ta predlog je bil dan na mizo z utemeljitvijo, da je treba zagotoviti ohranitev neodvisnosti evroobmočja in evra od IMF-a, ki je pod nadzorom Washingtona, ki ima konkurenčno valuto dolar. A ta predlog je bil kaj hitro mrtev. Potopila ga je nemška kanclerka Angela Merkel, ki je s tem tvegala spor s finančnim ministrom Scheublom, ki je bil do takrat njen največji zaveznik v vladi. Samo po 100 dneh na oblasti ima nemška vlada rekordno nizko podporo volivcev. Merklova pa zdaj vodi črno-rumeno koalicijo, ki jo je pred volitvami označila kot zaželeno. Maja jo čakajo volitve v eni od ključnih zveznih dežel - v Severnem Porenju Vestfaliji. Nekateri nemški mediji, med katerimi izstopa predvsem tabloidni Bild, volivcem že ves čas grške krize na naslovnicah sporočajo, naj prezadolženi Grki, ki so deset let goljufali in živeli na preveliki nogi, prodajo katerega od svojih otokov in tako poravnajo svoje dolgove, ne pa da bi njeno prerazkošno trošenje plačeval nemški davkoplačevalec.
Razprtije v nemški vladi so kot priložnost takoj izkoristili branitelji dolarja kot rezervne svetovne valute. Isti teden, kot so finančni ministri članic EU na rednem zasedanju predlog za ustanovitev evropskega denarnega sklada dokončno pokopali in teden dni pred rednim spomladanskim vrhom EU, je njihovo sporočilo v Bruselj prinesel predsednik grške vlade Georgios Papandreou. Najprej je sedel skupaj s predsednikom evropske komisije Josejem Manuelom Barrosom, nato je odšel še v evropski parlament. Po nobenem od omenjenih srečanj IMF-a sam ni izrecno omenil, ampak je v odgovorih na novinarska vprašanja IMF spretno lansiral kot eno od možnosti, če države članice evroobmočja ne bodo zagotovile pomoči Grčiji. Za voditelja države, ki je pred bankrotom, se je vedel zelo samozavestno, kot da bi EU potrebovala Grčijo in ne obratno. Takšno vedenje si lahko privošči le nekdo, ki ima v ozadju nekoga močnega. Seveda ni naključje, da so Grčiji pomagale pri zadolževanju in prikrivanju pravih podatkov o zadolženosti ameriške investicijske banke, ki so glavni igralci na Wall Streetu. Tisti igralci torej, ki jih zadolženost Grčije zdaj »strašno skrbi«.
Med tem, ko je ponavljal, da bo odšel po pomoč v Washington, ki ga je pred tem obiskal, je Papandreou ves čas vztrajno ponavljal, da Grčija za kakršnokoli finančno pomoč sploh še ni zaprosila in tudi ne ve, ali bo kdaj zanjo sploh zaprosila. Poudarjal je, da kljub temu potrebuje odločitev voditeljev, kako bodo članice evroobmočja Grčiji pomagale, češ da bi s tem pomiril finančne trge, čeprav je imel na mizi že od 11. februarja izjavo voditeljev članic evroobmočja, da na solidarnostno pomoč preostalih članic evroobmočja lahko računa, če jo bo le potreboval.
Po obisku Papandreouja v Bruslju je evropska komisija čez noč pripravila predlog mehanizma za pomoč Grčiji. Pri tem je bila zelo skrivnostna. Na komisiji so ves čas ponavljali le, da je predlog, ki so ga dali na mizo, v skladu z evropskim pravnim redom in da ne gre za brezplačno pomoč Grčiji. Predvsem na zahtevo Angele Merkel so voditelji članic evroobmočja prvi dan spomladanskega vrha, 25. marca, sprejeli izjavo, da bodo članice evroobmočja Grčiji pomagale, če bo njihovo pomoč potrebovala, vendar le, če bo sodeloval tudi IMF. Nikakor ni naključje, da je ameriška bonitetna agencija Fitch samo dan pred spomladanskim vrhom EU znižala bonitetno oceno za Portugalsko in s tem poslala voditeljem EU dodatni signal, da je treba na vrhu sprejeti ustrezno (pravo) odločitev.
O možnostih za razpad evroobmočja nikakor niso začeli govoriti šele z grško krizo. Direktor IMF Dominique Strauss-Kahn je že pred letom dni jasno posvaril pred možnostjo razpada evroobmočja. V pogovoru za časopis Zeit je povedal, da evroobmočje »potrebuje bolj usklajeno gospodarsko politiko, sicer bodo razlike med državami postale prevelike, trdnost valutnega območja pa bo ogrožena«. To se je zgodilo kmalu potem, ko sta Kitajska in Rusija pred londonskim vrhom najbolj razvitih in najhitreje rastočih držav (G20) dali na mizo predlog za nadomestitev dolarja kot svetovne rezervne valute.
Dolar je od 60. let prejšnjega stoletja v primerjavi z jenom, švicarskim frankom in nemško marko (od leta 1999 v primerjavi z evrom) izgubil dve tretjini vrednosti. Ta dolgoročni padec je videti presenetljiv, kajti ZDA so imele vsaj od začetka 90. let prejšnjega stoletja odlične gospodarske rezultate - višjo rast produktivnosti kot Evropa in Japonska in približno enako stopnjo inflacije. Izvedenec inštituta CEPS v Bruslju Paul de Grauwe je lani jeseni napisal, da je ta paradoks posledica dileme o svetovni valuti. Sedanje razmere so enake kot v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bila količina dolarjev v obtoku še vezana na zlato - takrat so ZDA zagotavljale, da je dolarje mogoče zamenjati za zlato po fiksni ceni. Tega niso mogle več zagotavljati, odkar povpraševanje po dolarjih naglo raste, količina zlata pa ostaja stabilna, zato so ukinile kritje dolarjev v obtoku z zlatom.
Kitajski in Rusiji si je v prizadevanjih za zamenjavo dolarja kot svetovne rezervne valute jeseni lani posredno pridružila tudi Indija. Njena centralna banka je takrat od IMF-a kupila 200 ton zlata in s tem pokazala, da pravzaprav ne zaupa več v dolar. Za unčo je menda plačala 1045 dolarjev, kar pomeni, da je dolar vreden samo še 1/1045 unče zlata. V času velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja je bil vreden dvajsetino unče zlata. Če bodo centralne banke drugih držav ravnale enako kot indijska in začele kupovati več zlata, lahko igra med »dolarjem in zlatom« doseže novo raven. V tem primeru ni mogoče predvideti, kaj se bo zgodilo z dolarjem, a Wall Street gotovo ne bo takoj in zlahka vrgel puške v koruzo, ugotavlja publicist F. William Engdahl.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.