1. 4. 2010 | Mladina 13 | Družba | Intervju
Radovan Hrast, partizan in zapornik na Golem otoku
Pričevalci Spomin jim seže še v čas pred 2. svetovno vojno. Lok njihovih življenjskih spoznanj obsega predvojne razmere, doživljanje okupacije, upora in revolucije, ki jo v njihovih zaznavah lahko strnemo v sintagmo, da se staro ne sme več vrniti. Bili so dijaki, študenti, delavci, uslužbenci … Boj za narodovo osvoboditev in človeka vredno življenje je bil razlog za njihovo vključitev v narodnoosvobodilno gibanje, povojni čas pa je bil zanje tudi čas razočaranj, kajti lepi upi so se razblinili v vsakdanjem življenju. Naši pričevalci razgrinjajo pred nami življenje, ki so ga živeli, stiske in dileme, neuresničene sanje in na podlagi svojih izkušenj presojajo življenje, ki ga živimo danes.
© Borut Peterlin
Radovan Hrast, ki se je leta 1931 rodil v učiteljskem zakonu Lojzke in Oskarja Hrasta v Bukovščici v Selški dolini, danes živi upokojensko življenje v Šmartnem pri Ljubljani. Njegova življenjska pot je razburljiva in polna žalostnih, pa tudi svetlih obdobij. Bil je eden najmlajših slovenskih partizanov. Po vojni je najprej končal nižjo gimnazijo, se udeležil mladinskih delovnih brigad in bil na poti, da konča pomorsko šolo na Reki. To pa mu je preprečil spor Jugoslavije s Stalinovim informbirojem, ko so ga nedolžnega, kot še marsikoga drugega, poslali na Goli otok. Po štirih mesecih so ga izpustili, nato pa ga je prijatelj, sicer sodelavec vojaške obveščevalne službe, nagovoril k pobegu v Italijo. Bilo je januarja 1951. Radovan Hrast je bil obsojen na dve leti življenja na Golem otoku. Povratniki so bili deležni še hujše torture. Po dveh letih se je vrnil domov in se zaposlil v gospodarstvu. Pa tudi na morje je spet odšel in kot pomorščak obplul ves svet. Pri nas je prvi pisal o dogajanju na Golem otoku in v osemdesetih letih spodbudil proces rehabilitacije taboriščnikov z Golega otoka, na katerem je Titova oblast izolirala svoje nasprotnike in Stalinove privržence. Radovan se še danes vrača na Goli otok, ki velja za najhujšo povojno mučilnico. Tam se spomni revežev, s katerimi je lomil in prenašal kamenje, lakote, žeje in nečloveških odnosov med ljudmi. A vendar ne sovraži nikogar.
Če se sprehodiva po vašem spominu v čas pred 2. svetovno vojno, ko je vaša družina živela v Bukovščici, bi bilo zanimivo izvedeti, kako so takrat živeli ljudje na vasi. Vsepovsod beremo le o revščini, ki jih je pestila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.