Philip Cordery: »Desne vlade so zapustile socialnim demokratom katastrofalno zapuščino«

Francoz Philip Cordery (44), pravnik in ekonomist, je leta 1985 postal član Francoske socialistične stranke. Od leta 1992 do 1997 je bil generalni sekretar Evropskih mladih socialistov, nato vodja oddelka za zunanje zadeve francoskih socialistov. V letu 2004 je postal generalni sekretar druge najmočnejše stranke v evropskem parlamentu, Stranke evropskih socialistov (PES). Prejšnji teden se je mudil na obisku v Ljubljani in to po srečanju socialno demokratskih in socialističnih strank držav nekdanje Jugoslavije.

Ni dvoma, da ste evropski socialni demokrati skupaj z drugimi levimi strankami na političnem prizorišču doživeli upad priljubljenosti in skromnejši volilni uspeh, kot bi ga pričakovali glede na socialne stiske, s katerimi se spoprijemajo evropske družbe. Zdi se, da niste zmogli oblikovanja resnega družbenega koncepta za preprečitev neoliberalizma tudi na evropskih tleh. Tretja pot, ki jo je promoviral predvsem Tony Blair, se je zdela nekaj časa kot nova socialdemokratska doktrina družbenega razvoja, konkurenčnost nacionalnih in evropskega gospodarstva in družb pa je bila temeljna misel te doktrine. Vendar je prav to temelj neoliberalizma, ki bi ga zdaj radi pokopali. Česa novega ni na vidiku?

> Ne, ne morem se strinjati, da
so evropske socialnodemokratske stranke sprejele modele neoliberalne politike. Če pogledate, kaj zagovarjajo naše stranke, boste brez posebnih težav videli, da se zavzemamo za konsolidacijo državnih proračunov in nasprotujemo prevelikim primanjkljajem. To ni neoliberalna, ampak pametna politika za vsako državo, če hočemo, da se ne znajde v položaju, v kakršnem je Grčija. Toda ob tem vseskozi opozarjamo, da je treba več skrbi nameniti socialnim politikam, zlasti še zaposlovanju, vse to pa mora biti seveda usklajeno z ustrezno politiko razporejanja proračunskih sredstev. Na tej točki smo zmeraj na različnih bregovih s konservativci, ki tudi zagovarjajo konsolidacijo državnih proračunov, vendar bi oni vse dobičke namenili le podjetnikom, bogatemu delu družbe. Naše vlade pa, to vidite povsod, kjer smo na oblasti, skušajo ta denar usmeriti v to, da pomagajo ljudem prebroditi sedanjo krizo, ustvariti na nacionalni ravni večjo kupno moč prebivalstva, da se poveča povpraševanje in se tako okrepi gospodarstvo. To je bistvena razlika. Na primer v Sloveniji ste povečali minimalne plače, to pa ustvarja potrošniško moč, da se gospodarstvo na strani povpraševanja okrepi. Hkrati nam je jasno, da celovit družbeni napredek ni samodejno posledica gospodarskega napredka, ampak je treba ustvariti družbene mehanizme, ki bodo spodbujali napredek na vseh področjih človekovega ustvarjanja in življenja, in po tem se tudi v sedanjem iskanju izhodov iz krize krepko razlikujemo od konservativcev.

Na evropski ravni, v Evropski uniji, prevladujejo konservativci, v članicah pa dobivajo neverjetno veliko podpore desni populisti, ki obljubljajo hitro rešitev vseh težav po kratki poti.

> Politični prostor je zares pester. Za zdaj imajo konservativne stranke večino poslancev v evropskem parlamentu in vodijo večino evropskih vlad. Tudi Svet EU in Komisija EU sta sestavljena večinoma iz ljudi z desnega političnega pola. Populistična desnica pa je agresivna in se ne ozira na uveljavljene evropske standarde političnega delovanja. To še najbolj kaže italijanski premier Silvio Berlusconi in deloma tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Sta izrazita predstavnika populistične desnice. Spoprijemanje socialnih demokratov s politikami, kakršne predstavljata ta dva, ni lahko in pogosto moramo v evropskem parlamentu oblikovati močne koalicije, da preprečimo nekatere namere. Tako smo ravnali tudi pred letom dni, ko so se nekatere stranke zavzemale za podaljšanje delovnega časa, kar smo preprečili s široko koalicijo strank v parlamentu.

V resnici pa je EU krhka zveza, to se je še posebej pokazalo pri iskanju izhoda iz sedanje gospodarske in finančne krize. Marsikatera država, ki si je to zaradi velikosti kajpak lahko privoščila, se je odločila za protekcionistične ukrepe pri reševanju svojega gospodarstva.

> Velika napaka je bilo prepričanje, da se bodo posamične države same lažje spoprijele s krizo. Zaradi politike brez skupne strategije EU za izhod iz krize zdaj plačujemo davek in vsi spoznavamo, da je bila to velika napaka. Če bi bila politična volja za enoten spopad s krizo takoj na začetku, če bi imeli skupne sklade za okrevanje gospodarstva in različne spodbude za prestrukturiranje, bi imeli manj težav. Vse raziskave kažejo, da bi lahko skupaj naredili veliko več. To je lekcija, iz katere se moramo kaj naučiti za prihodnost, vendar se tudi dogovoriti o tem, kako rešiti vprašanje gospodarskega vladanja v EU. Samo skupna evropska valuta ne zagotavlja uspešnega uravnavanja gospodarskih tokov. To smo, upam, spoznali.

Mislite tako tudi zaradi Grčije, ki se je znašla na robu bankrota in je članica evrskega območja, vendar pravočasnih signalov, da je v tej državi nekaj narobe, ni bilo? Potem se je zatikalo še pri pomoči EU Grčiji za rešitev njene finančne krize.

> Socialni demokrati smo prvi zahtevali skupno akcijo članic EU za rešitev grške finančne krize. Grčija je zašla v težave zaradi ravnanja prejšnje, konservativne vlade, ki je pred javnostjo in Evropo skrivala podatke o finančnem stanju države. Nato so po njej udarili še finančni špekulanti, in to je krizo le zaostrilo. Predsednica nemške vlade Angela Merkel je v Svetu EU do pred kratkim blokirala vse pobude za oblikovanje mehanizma pomoči državam, ki se znajdejo v takšnih razmerah. Socialni demokrati, pa tudi Komisija EU smo opozarjali, da je treba Grčiji omogočiti vsaj to, da si bo po znosni ceni sposodila denar na finančnih trgih, saj so ji špekulanti ponujali trikrat dražji denar kot drugim državam, to pa bi le še povečevalo njen primanjkljaj. Ne govorim o tem, da bi morali Grčiji karkoli dati zastonj ali v obliki nepovratne pomoči, ampak bi ji morali le omogočiti, da pride pod enakimi pogoji do prepotrebnih posojil za sanacijo svojih financ, jamstva zanje pa bi dali Komisija EU in Evropska centralna banka. V bistvu je bil takšen predlog nazadnje sprejet, le Mednarodni denarni sklad je še vključen v proces zdravljenja grških financ.

V ta namen na ravni EU, razen Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ni posebnih finančnih skladov?

> Drži. Paradoksalno je, da imamo sporazum za premoščanje finančnih težav z Latvijo in Madžarsko, ki nista članici evroobmočja, za članice pa takšnega mehanizma ni. Sedanji mehanizem reševanja grških težav bo EU lahko uporabila tudi drugod, kjer se bodo zaradi špekulacij pojavile težave. Z napadi imajo zdaj opraviti na Portugalskem in Irskem, in če špekulacij ne bomo preprečili, bodo težave še v drugih državah. Nihče ni varen pred špekulanti, zato mora na te poskuse EU odgovoriti enotno in uvesti več solidarnosti znotraj svojih meja. To mora razumeti tudi Nemčija.

Kaj je skupnega državam, ki so v najslabšem finančnem položaju?

> Predvsem, da so jih v sedanje težave, ki so večje, kot bi lahko bile le zaradi svetovne krize, pripeljale prejšnje konservativne vlade. Vse so ubirale približno enako politiko v gospodarstvu in zapustile sedanjim socialnodemokratskim vladam katastrofalno zapuščino. To je treba povedati zelo na glas, kajti nekateri se zdaj sprenevedajo in valijo krivdo za težave na sedanje vlade. Tudi v Sloveniji Pahorjeva vlada odpravlja napake prejšnje vlade, ki je nenadzorovano zapravljala. In čeprav je težko, socialnodemokratske vlade skušajo v teh omejenih razmerah povečati izdatke za socialne pravice, da bi ljudje znosno preživeli krizo.

EU ni socialno integrirana in brez večje moči levih političnih sil zagotovo ne bo kaj kmalu. Kdaj bo EU tudi socialna zveza?

> Ko bomo imeli v Evropi večino socialnodemokratskih vlad. Danes konservativna večina v EU preprečuje te procese. Zelo veliko pa je odvisno od volitev v evropski parlament, kjer nam ni uspelo postati najmočnejša politična skupina. Volivci se premalo zavedajo, da je od odločanja na evropski ravni dokaj odvisen njihov materialni in socialni položaj. Vse bolj pa bo to postajalo jasno tudi njim in nadejam se, da se bodo nato razmerja v parlamentu in v Svetu Evrope spremenila. Sicer pa, če pogledate le strategijo razvoja Evrope do leta 2020, boste videli, da ne vsebuje nekaterih bistvenih prvin socialne skupnosti. Nič čudnega, če pa imajo glavno besedo pri tem konservativci. To je treba spremeniti, če hočemo bolj socialno in naprednejšo Evropo.

Pravkar ste se vrnili s socialnodemokratske konference o zahodnem Balkanu. Kakšno sporočilo prinašate?

> Najprej upanje, da bodo države jugovzhodne Evrope čim prej vključene v EU. Sprejeli smo deklaracijo, ki zavezuje socialnodemokratske stranke na tem območju, da procese integracije pospešijo. V njej opozarjamo tudi, da mora biti širitev EU v korist ljudi in zato merila za integracijo ne bi smela biti le monetarna, ampak širše družbena, da bi ljudje prepoznali, kakšne prednosti prinaša širitev. Simbolično smo si zastavili cilj, da bi bile države tega območja vključene v EU leta 2014. Tako bi nekako premostili razlike, ki so nastale v razvoju Evrope s 1. svetovno vojno. Za temi simboličnimi cilji pa se skriva seveda veliko dela v EU in v državah kandidatkah. Med drugim bi morali v teh državah še pred vključitvijo v EU zvišati socialne in okoljevarstvene standarde, da bi se izognili nelojalni konkurenci na socialni in fiskalni strani. Tudi Komisija EU bi se morala bolj osredotočiti na socialne in okoljevarstvene vidike teh držav v procesu širitve.

Toda v tej evropski regiji smo še zmeraj priča starim zgodovinskim zameram, posledicam vojn in nacionalističnim premislekom. Mar to ne velja za socialdemokratske in socialistične stranke? So te sposobne pristriči peruti nacionalistični agendi predvsem desnih političnih strank?

> Stranke, s katerimi sodelujemo, delujejo v tej smeri. Fascinantno je tudi videti socialnodemokratsko agendo, ki v gospodarstvu poteka na ravni dialoga med različnimi strankami. Vsi naši partnerji so na tej konferenci odkrito in iskreno razpravljali o vseh vprašanjih, čeprav izhajajo iz okolij, kjer je nacionalistična retorika zelo prisotna. Zato sem prepričan, da so te stranke prava prihodnost za Balkan. Vidimo, kaj dosega Boris Tadić v Srbiji, kjer je njegovi vladi uspelo sprejeti resolucijo, ki obsoja zločine v Srebrenici. Socialni demokrati v jugovzhodni Evropi, predvsem pa v državah, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije, so danes sposobni v dialogu soočati mnenja in iskati najustreznejše rešitve za to, da bo celotno območje čim prej vključeno v EU. V teh procesih pa je zelo pomembna tudi vloga slovenskih socialnih demokratov in predsednika Boruta Pahorja, kajti najbolj poznajo razmere, poznajo tudi ljudi in to nam je v veliko pomoč.

Poskusite na kratko povzeti bistvo tega srečanja.

> To je, kako prepričati za spremembe še krepko nacionalistično obremenjeni del teh družb. Nedvomno lahko glede na to, kar se dogaja, potegnemo vzporednico med družbenim napredkom in zmanjševanjem nacionalizma. Če uspe priti na oblast socialnim demokratom, tako kot se dogaja v Srbiji in Črni gori, se bodo družbenoekonomske razmere zaradi njihove politike spreminjale na bolje. Manj pa bo tudi nacionalističnih občutij, saj bodo ljudje videli, da nacionalistična politika ne vodi nikamor. Zdaj se v teh državah spoprijemajo s težkimi gospodarskimi in socialnimi razmerami in naša glavna naloga je, da EU vloži več truda v spodbujanje gospodarstva in dvig socialnih standardov na tem območju.

Kaj pa bo EU pridobila s širitvijo na Balkan? Saj tega zagotovo ne počne iz altruističnih razlogov?

> Končno bi odpravili delitve v Evropi, ki so nastale zaradi vojn v 20. stoletju. To ni nepomembna stvar. Balkan sodi v EU zaradi zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih in političnih razlogov in koristi. Po padcu Berlinskega zidu je bila prva večja širitev EU in približuje se čas, ko bo z vstopom držav jugovzhodne Evrope stara dama brez sivih lis, ki so zdaj na tem območju. Imeli bomo enoten evropski gospodarski prostor, skupne socialne standarde, da se bomo izognili razlikam med regijami, ki omogočajo nepravično tekmovanje in ne postavljajo ljudi v središče politike. Bolj ko smo združeni v Evropi, bolj ko so naše politike skupne, bolje bo za ljudi iz vseh regij, ki živijo v njej.