Prihajajo visoke Kitajke z velikimi modrimi očmi

Ko so novinarji oddaje East Asia Today na britanski televiziji BBC leta 2003 poročali o 23-letni Hao Lulu, si seveda niso mogli predstavljati, kakšno verižno reakcijo bo sprožila njena zgodba, o kateri so kasneje poročali tudi vsi kitajski mediji. V Pekingu rojena hči mandžurskih staršev se je po magistrskem študiju gemologije v Londonu tistega leta vrnila v domovino in se odločila za več lepotnih operacij, s katerimi naj bi si izdatno polepšala videz. Čeprav na Kitajskem velja, da poseganje v telo, kakršnega nam je namenila narava, prinaša nesrečo, je Lulu v sedmih mesecih imela sedemnajst posegov, njene »prenovljene« veke, obrvi, nos, brado, dojke, trebuh, stegna in posvetljeno kožo pa so hoteli v objektiv ujeti vsi pomembnejši mediji, televizije so ji ponujale nastope v reklamnih oglasih, vodila bi lahko oddaje, povsod po državi je postala simbol nove kulturne revolucije. Ne le da si je z javnim nastopanjem in z izdano knjigo znatno izboljšala življenjsko raven, mladim rojakinjam je postala zgled, čeprav se je zdaj, ko jih šteje 30, zredila za 20 kilogramov, ima težave s kožo, ker je pretiravala s posvetljevanjem, in mora življenje preživljati v lepotnih salonih, trgovinah s kozmetiko in vse pogosteje tudi na klinikah za liposukcijo. Čeprav od njene »pravljične lepote«, za katero je, kot je priznala, zapravila že več kot 50 tisoč evrov, ni ostalo veliko, jo mediji še vedno obletavajo, Kitajska pa tudi zaradi nje ne bo nikoli več takšna, kot je bila. Marsikateri kitajski moški si menda želi, da bi bila njegova žena tako pogumna in sodobna, kakor je bila ona, saj naj bi bili do grla siti pojmovanja ženske lepote, kot ga je narekoval Mao Zedongov režim, torej robate žene, oblečene v enako uniformo kot moški, ki mu je morala biti tudi čim bolj podobna. Hao Lulu je postala eden od simbolov razvojno usmerjene, v prihodnost obrnjene Kitajske.

Nos, veke, obrvi, brada

Kitajska podjetja se kljub nagli rasti gospodarstva v času krize spoprijemajo s težavami, ki jim ne dovolijo nerazumnega zaposlovanja; tega se dobro zaveda predvsem šest milijonov študentov, ki bodo letos zapustili univerze po vsej državi. V 20-milijonskem Šanghaju, kjer se prebivalcem z reklamnih površin na vsakem vogalu nasmihajo lepotice, ki oglašujejo najbolj znane zahodne kozmetične in oblačilne blagovne znamke, univerzitetna diploma pri mladih nima domala nobene veljave več, saj jo pridobijo skoraj vsi, pogoje za dobro zaposlitev pa poleg tistih z večletnimi delovnimi izkušnjami, ki jih mladi seveda nimajo, izpolnjujejo le še tisti z »nadpovprečnim«, najraje čim manj azijatskim videzom. Študentke, ki pred koncem študija intenzivneje iščejo zaposlitev, vsak dan naletijo na vse zahtevnejše oglase delodajalcev. Ti predvsem v mednarodni trgovini, zabavništvu, letalskem prevozništvu in drugih izvozno usmerjenih panogah zaposlitev ponujajo le mladim motiviranim dekletom, ki morajo biti visoka vsaj 160 centimetrov, imeti velike oči in privlačen videz. V zadnjih nekaj letih se je v zasebnem sektorju uveljavilo pravilo, da morajo biti dekleta, ki se prijavljajo na mesta tajnic in poslovnih sekretark, še posebej mlada in lepa. Čeprav kitajski zakoni pri zaposlovanju načeloma prepovedujejo diskriminacijo na podlagi rase, spola, starosti ali narodnosti, v njih o diskriminaciji na podlagi videza, tako kot na Zahodu, ni niti besede.
Marsikatera kitajska tajnica pri triindvajsetih, ki navadno zasluži kakih 300 evrov na mesec in ki se je ozirala po videzu zahodnjaških lepotic, si je že dala spremeniti nos, veke ali obliko čeljusti ter za te posege odštela vse svoje prihranke, tudi več kot štiri tisoč evrov. Med njimi je Qing Jia, ki meni, da imajo Zahodnjakinje precej lepši pogled in obrazne poteze od Azijatk, od njih naj bi bile tudi bolj prefinjene. S posegi, za zdaj si je dala spremeniti veke, brado in nos, je zelo zadovoljna, saj se ji zdi, da je vse manj Azijatka, da je vse bolj podobna Evropejkam, čeprav zahodno oko tega ne opazi. Nosi modro obarvane leče in je povsem spremenila slog oblačenja. Pravi, da jo šef zaradi razširjenih oči in povečanja »navadno ravnega kitajskega nosu« zdaj veliko raje vzame s sabo na sestanke zunaj podjetja, da je bila prej navadna uslužbenka, zdaj pa ima privilegiran položaj v podjetju in zasluži celo tretjino več od vrstnic, ki se niso zatekle k lepotni kirurgiji. Našla si je tudi fanta in takoj, ko bo prihranila dovolj denarja, si namerava popraviti še prsi in zobe, saj je prepričana, da so lepotni posegi naložba v prihodnost.
Tudi doktor Jinlong He, specialist maksilofacialne kirurgije, ki je več kot 20 let deloval na univerzitetnih klinikah, nato pa ga je zasebna šanghajska klinika Time Plastic Surgery Hospital za precejšnje denarje zaposlila za polni delovni čas, pravi, da k njemu prihaja vse več mladih deklet, ki se za posege odločajo zato, da bi našle bodisi zaposlitev bodisi življenjskega sopotnika. Čeprav naj nekatere ne bi imele posebnih težav z videzom, naj bi se same sebi zdele preveč povprečne in neopazne, operirati naj bi se dale le zato, da bodo imele »lepše življenje«. Raziskovalno delo je opustil in se posvetil izključno lepotni kirurgiji, na mesec, čeprav naj bi bilo to na Kitajskem še vedno tabu, opravi več kot sto posegov na pacientih iz vse države.

Odmik od tradicionalne mentalitete

Lepotnih posegov naj bi bilo na Kitajskem v zadnjih petih letih desetkrat več kot prej in naj bi jih bilo lani že milijon, to pomeni, da poseg opravijo vsaki dve minuti, vrednost »posla« pa naj bi po nekaterih izračunih že presegla tri milijarde evrov na leto. Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da bi se 47 odstotkov Kitajcev, če bi le imeli dovolj denarja, odločilo za enega ali več lepotnih posegov, predvsem na obrazu. To je 600 milijonov ljudi! Nekateri menijo, da je Kitajska 21. stoletja z »novo revolucijo« začela izgubljati del svoje istovetnosti, sociologinje Hui Zhang z enega najpomembnejših inštitutov za raziskave javnega mnenja v državi pa razmere ne skrbijo preveč. Vzroka za tak razcvet lepotne kirurgije naj bi bila po njenem predvsem izboljšanje socialnega položaja prebivalstva in izboljšanje tehnik lepotne kirurgije, ki je s seboj prineslo manjše tveganje za morebitne zaplete. Prav tako naj bi k temu pripomogel odmik od tradicionalne mentalitete, dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da se za operacije sicer odločajo vsi, a o tem še vedno ni nihče pripravljen govoriti.
Res je, da »lepotne klinike« rastejo kot gobe po dežju, o številu teh klinik je mogoče le ugibati; izključno z lepotno kirurgijo so se začele ukvarjati tudi nekdaj javne splošne bolnišnice in celo kozmetični saloni, ki nimajo dostopa do usposobljenih strokovnjakov. Čeprav so hotele oblasti leta 2006 vzpostaviti področno zakonodajo in od »kirurgov« zahtevati pridobitev nekakšne licence, nadzora ni, v uglednejših ustanovah pa ima ustrezno strokovno znanje le peščica zdravnikov, zato se zdi, da lahko posege opravlja tako rekoč kdorkoli. Poizvedovanje iznajdljivih evropskih reporterjev ni potrdilo le tega, da si je mogoče silikonske prsne vsadke dvomljivega izvora za tisoč do sedem tisoč evrov na marsikateri kitajski kliniki vstaviti s polurnim posegom, tako rekoč brez napovedi in čakalne dobe ter z le eno prenočitvijo v »bolnišnici« zaradi opazovanja, temveč tudi, da z najrazličnejšimi izgovori v smislu, »bojazen je odveč«, »imamo stoodstotno uspešnost«, »doktor se ta hip pripravlja na poseg« ali pa »administracija, ki hrani te dragocene dokumente, je že odšla domov«, priznavajo, da »licenca« ne le ni potrebna, ampak niti ne obstaja.
Potem ko je Hao Lulu konec leta 2003 tako velikopotezno prekršila tabu, so na Kitajskem že decembra 2004 pripravili prvo »lepotno« tekmovanje Umetna lepota, na katerega so se smela prijaviti le dekleta, ki so opravila posege in so jih z zdravniškimi spričevali lahko tudi dokazala. Zmagovalka Feng Xian ni dobila zgolj naslova »miss lepotne kirurgije«, temveč tudi vlogo v televizijski nadaljevanki, denarno nagrado in zaposlitev kot obraz in tiskovna predstavnica klinike v Mandžuriji, kjer se je nekoč dala operirati. Zdaj sprejema stranke in jim svetuje na podlagi svojih izkušenj.
»Kulturna revolucija« pa ni spremenila le obrvi, vek, nosov in brad Kitajk, temveč je segla tudi do izjemno nevarnih praks, za katere se zdravniški konziliji na Zahodu odločajo le v najzapletenejših primerih. V predmestju Pekinga se ob avtocesti za karaoke barom skriva lepotna klinika, kjer v nasprotju z zakonom, ki takšne operacije, razen izjemno redko, prepoveduje, vsak dan izvajajo nevaren poseg podaljševanja nog. Doktor Bei Hi Jong naj bi bil opravil že več kot 3000 takšnih operacij, a se kljub nevarnosti s svojimi »pacienti« navadno prvič sreča šele pol ure pred operacijo. Sicer jih opozori na nevarnosti zapletov in na to, da eno leto ne bodo mogli niti v službo niti na fakulteto, seveda pa ne pozabi pripomniti, da bo poseg imel tudi ogromno pozitivnih učinkov. »Zarezal bom 10 centimetrov pod kolenom, preden bom kosti prelomil, bom nanje namestil kovinska opirala. Nato bom vstavil kovinske 'podaljške', s katerimi boste po dveh urah pridobili do 10 centimetrov višine,« pripoveduje prestrašenim »pacientkam«. K takemu posegu se kljub številnim mogočim zapletom, bolečinam in dolgotrajni rehabilitaciji predvsem zaradi nečimrnosti zateka vse več Kitajcev, ki v povprečju merijo le 165 centimetrov.

“Akademska izmenjava”

S povečevanjem števila lepotnih posegov se povečuje tudi število neuspelih poskusov. Šanghajske mestne oblasti so zato poskrbele za brezplačni klicni center, kamor lahko pokličejo »pacienti«, pri katerih posegi niso povsem uspeli. V enem letu so imeli 10 tisoč klicev pacientk, ki se še niso odločile za poseg ali pa bi želele odpraviti posledice neuspešno opravljenega posega. »Usposobljeni« specialisti so večini svetovali, naj se oglasijo pri njih, in nato polovici predlagali, naj se odločijo za (ponoven) poseg. Pomenljivo je, da se za klicnim centrom skriva kar tamkajšnja lepotna klinika.
Za lepotne kirurške posege pa se ne odločajo le Kitajke, 25-letni Zhen Wang iz osrednje Kitajske se je, potem ko so mu prijatelji nekajkrat zagotovili, da je videti kot eden najbolj priljubljenih TV-komikov Xiao Shenyang, spomladi leta 2008 odločil za poseg na nosu, bradi in obrveh. K lepotnemu kirurgu se je odpravil kar s fotografijo svojega vzornika. Od takrat zajema življenje z veliko žlico, snema reklamne oglase, televizijske nadaljevanke, na vsakem koraku podpisuje avtograme, kjerkoli se pojavi, se okrog njega zgrinjajo množice oboževalcev. S slogom oblačenja, frizuro, očali in obrazno mimiko se je povsem približal videzu pravega zvezdnika, postal je njegov ponaredek, ki pa je skoraj tako slaven kot sam Shenyang; oboževalci ju ne razločijo več. Tega si ni mogel predstavljati niti v najbolj norih sanjah. Manjša podjetja ga najemajo za snemanje reklam predvsem zato, ker si njegovega vzornika ne morejo privoščiti.
Medtem domnevno ugledne klinike ne nehajo promovirati svojih oddelkov, katerih »ugledni domači strokovnjaki« so »vključeni v akademsko izmenjavo in redno tehnično sodelovanje z Ameriko, Japonsko in Korejo. Z ustreznimi profesionalnimi plastičnimi vsadki in vrhunskimi medicinskimi storitvami ter strokovnim osebjem dosegamo najvišje medicinske normative in zadovoljujemo pričakovanja vseh tistih v Aziji, ki jim lepota kaj pomeni.«
Nerodno pri Kitajcih je le, da vedno vse izdelujejo po najvišjih standardih, čeprav nikoli ne povedo, po katerih.