Prijazna smrt

Smrt si navadno predstavljamo kot izkušnjo, polno bolečin. Mnogi se je bojijo, beseda ima negativno konotacijo, nekateri se ob njej zdrznejo. V Švici je dojemanje tega življenjskega dogodka drugačno že 28 let, saj je bila leta 1982 ustanovljena organizacija Exit, ki ljudem pomaga umreti neboleče. Izvaja pomoč pri samomoru, vendar jo ponuja le švicarskim državljanom. Zato je bila leta 1998 ravno tako v Švici ustanovljena organizacija Dignitas, ki sprejema paciente z vsega sveta. Njen ustanovitelj je Ludwig A. Minelli, večletni Exitov pravni svetovalec. Za ustanovitev Dignitasa se je odločil, ker je prepričan, da je pravica do dostojne smrti zadnja človekova pravica in bi morala biti dostopna vsem, ne glede na to, od kod prihajajo.

Dignitas je neprofitna organizacija. Koliko članov ima?

> Imamo okoli 6000 članov iz 60 držav. Razlogi za članstvo so različni. Prvi razlog je podpora organizaciji. Prizadevamo si za uresničevanje zadnje človekove pravice - pravice do dostojne smrti, in želeli bi, da bi bila pravica uresničljiva v vseh državah. Težava je podobna kot pri splavu, zaradi katerega so stoletja potekale polemike. Irske ženske morajo še vedno v Anglijo, če želijo narediti splav. Spoprijemamo se torej s podobno težavo, le da ena zadeva začetek življenja, druga pa konec. Nihče te ne vpraša, ali se želiš roditi, normalno pa je, da posameznik pove, kako bi rad umrl, sploh če je zelo bolan.

Kako je s starostno omejitvijo članstva?

> Nimamo starostne omejitve. Posameznik, ki želi pomoč pri samomoru, mora biti priseben in imeti zmožnost presoje. To je glavni pogoj. Drugi pogoj je, da je človek toliko fizično pri močeh, da lahko nekaj premakne, da lahko pritisne gumb na aparatu, da lahko nekaj spije ali pogoltne. Zadnje dejanje mora biti sposoben izvršiti sam. Vendar je treba poudariti še nekaj - na Dignitas se gleda kot na samomorilsko organizacijo. Vendar veliko več ljudem, ki pridejo v stik z nami, pomagamo živeti. Pisala nam je, recimo, nemška bolnica z multiplo sklerozo. Ker je čutila vedno hujše bolečine, je želela priti v Švico umret. Vendar smo jo napotili k dr. Borasiu, specialistu v Münchnu, ki je šef paliativnega oddelka na Kliniki Grosshadern in se med drugim dobro spozna na uspešno lajšanje bolečin. Gospa je res odšla k njemu in nas ni nikoli obiskala. Nikoli ni bila naša članica, nikoli ni ničesar plačala. Če kdo prosi za pomoč, mu najprej skušamo svetovati in mu priskrbeti kakšno informacijo. Sploh če ima kdo težave z bolečinami, ga napotimo k strokovnjakom za paliativno oskrbo. Zavedamo se, da navadni zdravniki ne vedo dosti o nadzoru bolečine.

Koliko je bil star najmlajši pacient, ki ste ga imeli?

> Dvajset let. Bil je paraplegik. S starši je šel na počitnice v Indonezijo, skočil je v plitvo vodo in si zlomil vrat. Družina nas je obiskala kmalu po tem, ko je fant zapustil bolnišnico in je bilo jasno, da se ne bo rehabilitiral. Rekel je, da ne želi živeti v takem stanju. Najprej smo mu svetovali, naj vseeno poskusi zaživeti, saj veliko paraplegikov razvije normalno življenje. Bil je v gimnaziji in je potem šolo tudi obiskoval. Poskusil je, vendar je po enajstih mesecih še vedno želel umreti. To smo mu omogočili.

Kakšni pa so stroški in postopek, če se posameznik odloči za vašo pomoč pri samomoru?

> Dignitas je neprofitna organizacija, ki si prizadeva, da bi ljudje v težkih zdravstvenih situacijah živeli bolje. Od ljudi ne moremo zahtevati, da nam plačujejo, nasvetov ne zaračunavamo. Financiramo se s sredstvi tistih, ki pridejo k nam umret. Njim ni težko plačati naših storitev, ker po smrti denarja tako ali tako ne morejo vzeti s sabo. Če se posameznik Dignitasu pridruži kot član, plača registracijo v vrednosti 200 švicarskih frankov in letno članarino 80 frankov. Če želi izpeljati samomor, mora postati član in napisati pismo, v katerem pojasni, zakaj želi umreti, dodati mora zdravstveno kartoteko, življenjepis, podatke o diagnozi in terapiji, če je mogoče, tudi prognozo. Zadnji zdravniški izvid ne sme biti starejši od dveh mesecev. Če najdemo zdravnika, ki je pripravljen napisati recept za smrtonosno zdravilo, dobi pacient t. i. začasno zeleno luč. Potem potrebujemo tudi dokumente, kot so rojstni list, poročni list, sklep o morebitni ločitvi in podobno. Cena urejanja in usklajevanja, preden bolnik dobi začasno zeleno luč, je 3000 švicarskih frankov. Ko je vsa birokracija urejena, se dogovorimo za srečanje zdravnika in pacienta, da zdravnik vidi, ali obstaja še kakšna zdravstvena alternativa pred samomorom. Mora ugotoviti, ali ima posameznik zmožnost presoje in ali se zaveda, kakšne posledice bo imelo njegovo dejanje. Če se dejansko opravi pomoč pri samomoru, to stane še 3000 frankov. Stroški urejanja birokracije z oblastmi po samomoru znašajo 1500 frankov, okoli 2000 frankov pa stanejo še storitve pogrebnega zavoda in kremacija. Večina bolnikov želi biti kremirana v Zürichu, njihov pepel pa nato pošljemo domov. Vendar Dignitas ni samo organizacija, ki pomaga pri samomoru. Naše polno ime je Dignitas - živeti z dostojanstvom - umreti z dostojanstvom. Sedemdeset odstotkov naših članov, ki so prejeli začasno zeleno luč katerega izmed naših zdravnikov, nikoli več ne telefonira, dovolj jim je, da je zanje odprt »izhod«, če bi se njihovo stanje še poslabšalo, bolečine in težave pa postale neznosne.

Od kod prihaja večina pacientov? Pred leti jih je bilo največ iz Velike Britanije.

> Večina pride iz Nemčije, ker je država blizu in uporabljamo isti jezik. V Nemčiji sicer lahko nekomu pomagaš pri samomoru, vendar so sredstva težko dosegljiva. Težko je dobiti strup, tisti, ki je dostopen, pa je navadno slab in povzroča veliko bolečin. Če želiš ljudem pomagati pri samomoru, moraš imeti možnost zagotoviti razmere, ki omogočajo prisotnost družinskih članov. Da se lahko primerno poslovijo in do zadnjega trenutka ostanejo z ljubljeno osebo. Tako dogodek ni tako dramatičen, je manj boleč, je miren in prijazen. Pri nas oseba v petih minutah po prejetju strupa zaspi. Po desetih minutah nastopi globoka koma, v tem stanju pa naraste količina zdravila v krvi. Dihanje se ustavi. Tako je smrt zelo mirna.

Če bi lahko, bi marsikdo izbral takšno mirno smrt.

> Res je. Ne vem, kako je v Sloveniji, vendar v Švici in Nemčiji večina ljudi umre ponoči v spanju, v bolnišnicah in domovih za ostarele. Navadno pod vplivom morfina. Sam se od mame nisem mogel posloviti, ker ji je dal zdravnik morfin brez moje vednosti. Prepričani smo, da je vrednota pripeljati smrt nazaj v družino. Če veš, da človek umira, imaš zadnjo možnost, da rečeš hvala.

Če ima družina člana, ki je že več let v komi, ne more prositi za njegovo smrt?

> Ne, to bi bila evtanazija, tega pa ne omogočamo.

Je po smrti postopek še vedno takšen, da steče kriminalistična preiskava?

> Po opravljenem samomoru pokličemo policijo, povemo, da gre za Dignitas in da smo opravili pomoč pri samomoru. Policija izpelje krajšo preiskavo, s katero razišče, ali so bile vpletene tretje osebe - ali je torej na umrlem opaziti znake nasilja in podobno. Že od začetka obstoja Dignitasa je postopek enak in glede tega nikoli ni bilo težav.

Kako dolgo traja preiskava?

> Kakšno uro, v tem času preverijo, ali so kje znaki nasilja. Obdukcije ni. Vsaj v Zürichu. V Baslu smo imeli takšne primere. Ampak mislim, da gre tam za to, da dajejo delo patologom.

Že od vsega začetka uporabljate ista sredstva za pomoč pri samomoru?

> Da. V 12 letih obstoja smo imeli 1042 pomoči pri samomoru. Uporabljamo zdravilo, ki ga v bolnišnicah uporabljajo za narkozo pri kratkih operacijah. V večjih odmerkih ga za evtanazijo uporabljajo tudi veterinarji. Le v štirih primerih do sedaj smo uporabili helij, za pridobivanje izkušenj z delovanjem. Za helij ne potrebujemo zdravniškega recepta. Tako bi lahko dejavnost nadaljevali tudi, če bi oblasti povzročale še več preglavic zdravnikom, ki pišejo recepte. Vedno bomo sicer vprašali za zdravniško mnenje, ne bomo pa prosili zdravnikov, naj napišejo recept.

S koliko zdravniki sodelujete?

> S štirimi do šestimi. Radi bi jih imeli še več, vendar nam oblasti povzročajo težave. Sedaj so zdravniki vedno v strahu, da bodo imeli težave, če za nas napišejo recept. Ko bo zagotovljena zakonska varnost, tako da se zdravnikom ne bo treba bati, sem prepričan, da bomo imeli še več zdravnikov.

Kako jih torej kljub strahu prepričate v sodelovanje z vami?

> Našli smo nekaj zdravnikov, ki se zavedajo, da če lahko zdravila pomagajo veliko ljudem živeti bolje, lahko ljudem pomagajo tudi do lažje smrti. Vemo, da veliko zdravnikov pomaga svojim pacientom umreti. Težje pa jim je napisati recept za nekoga, ki ga še niso nikoli prej videli. Zato morajo biti zdravniki, ki nam pomagajo, prepričani, da gre za uresničevanje zadnje človekove pravice. Postopek pri nas je takšen, da mora posameznik, ko pošlje svojo zdravstveno kartoteko, opraviti še dva pogovora z našim zdravnikom. Če se ta odloči, da je stanje dovolj resno, da bi opravili pomoč pri samomoru, dobi pacient tako imenovano začasno zeleno luč - zagotovilo zdravnika, da bo napisal recept. Če bi vsaka država omogočala, da bi zdravniki in sestre pomagali pacientom umreti, bi lahko Dignitas razpustili. Vendar za zdaj ni tako.

V Švici od leta 1982 obstaja organizacija Exit, ki se ravno tako ukvarja s pomočjo pri samomoru, vendar jo zagotavlja samo švicarskim državljanom. Sodelujete tudi s to organizacijo?

> Veliko komuniciramo in pred kratkim smo imeli soočenje na televiziji. Naši odgovori so bili zelo podobni. Tako rekoč ni bilo razlik. Vsi si prizadevamo za isti cilj, imamo isto filozofijo, delujemo po istih standardih. Obstaja pa velika razlika - Exit je organizacija, ki deluje samo v dobro svojih članov. Mi pa si prizadevamo za širše razumevanje problema, skušamo se uveljaviti tudi v drugih državah. Prav tako je razlika v financiranju. Mi porabimo veliko sredstev za udeležbe na seminarjih in za promocijo v tujini. Danes 75 do 85 odstotkov švicarskega prebivalstva podpira delovanje Exita in Dignitasa. Seveda so ljudje, ki podpirajo Exit, ne zdi pa se jim prav, da v državo prihajajo tujci, na nas gledajo kot na tiste, ki omogočajo samomorilski turizem. Vendar sam pravim, da potrebujemo tudi to. Zakaj? Ob švicarski meji je mesto Kreuzlingen - na drugi strani meje je nemško mesto Konstanz. Če sprejmem gospo z rakom na prsih iz švicarskega mesta, zakaj ne bi sprejel ženske z enako težavo iz nemškega mesta? To bi bila diskriminacija.

Kako pa rešujete prostorske težave? Včasih ste za izvajanje pomoči pri samomoru najemali različne prostore po Zürichu - od stanovanj do zgradb.

> Mediji vedno vzamejo en primer in ga napihnejo. Leta 2007 smo imeli sedem tednov težave z lokalnimi oblastmi tam, kjer smo najemali prostore, in mediji so o tem veliko poročali. Drugače pa v 12 letih nismo imeli večjih težav. Lani smo kupili hišo in od takrat ni sploh nobenih težav.

Kaj je zdaj največja težava, s katero se spoprijemate?

> Za zdaj je največ težav z zaupanjem zdravnikov. Ti se bojijo, da bi imeli, ker nam pomagajo, težave z oblastmi. Veliko pričakujemo od Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu - če nam bodo tam naklonjeni, lahko pričakujemo pozitivne spremembe povsod po Evropi. Švicarsko zvezno sodišče je leta 2006 zapisalo, da ima posameznik pravico odločiti se, kdaj bo končal svoje življenje. Mora imeti svobodo, da o tem odloča sam in dejanje tudi izvrši. Pri tem se je sodišče sklicevalo na osmi člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki pravi, da ima vsak posameznik pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Če je samomor človekova pravica, bi moral imeti človek tudi možnost, da jo varno uresniči. Švicarska vlada je parlamentu leta 2002 poslala podatek iz ameriške znanstvene raziskave iz sedemdesetih let, ki pravi, da je za enim uspešnim samomorom okoli 50 neuspešnih. To pomeni, da bi lahko imeli v Švici vsako leto 67.000 poskusov samomora. To je prebivalstvo mesta, kot je St. Gallen ali Lucern. Le 1350 samomorov na leto je registriranih in uspešno izpeljanih. Država bi torej morala omogočiti, da samomor narediš varno in brez bolečin. Samomor je še vedno tabu tema. Samomorilnim ljudem bi morali omogočiti, da govorijo z nami in se pogovarjajo o razlogih za željo po smrti. Tako pa pri ljudeh obstaja strah, da bodo poslani v psihiatrično ustanovo, kjer bi izgubili svobodo in samonadzor, samostojnost. Če bi odpravili ta strah, bi lahko po mojem pomagali 90 odstotkom ljudem. Preprečili bi tudi poskuse samomorov. Ti so namreč dragi. Obstaja raziskava, ki kaže, da spodleteli samomori in samomori povzročijo vsako leto 1,8 milijarde evrov stroškov. To je 2,4 milijarde švicarskih frankov. Če bi 10 odstotkov tega namenili pomoči, bi se veliko stroškom izognili. Naša vlada in številni politiki se, žal, ne zavedajo, kaj želimo doseči. Ne želimo pomagati umreti 19-letniku, ki ima težave z dekletom.