Joanna Newsom: Have One On Me

+ + +

Cenjena mlada ameriška avtorica pesmi, pevka, harfistka in pianistka je nase opozorila pred šestimi leti, ravno v času, ko se je izoblikovala nova struja v folkovska izročila zazrtih glasbenikov. S prvencem The Milk-Eyed Mender (2004) se je Joanna Newsom znašla v družbi Devendre Banharta, Sufjana Stevensa, skupine Animal Collective in še kopice sorodnih ustvarjalcev, ki so jih mediji hitro postavili pod skupni imenovalec, dasiravno se glasbeniki nikoli niso želeli opredeljevati za del neke novonastale scene. To izmikanje nepotrebnemu predalčkanju se je upravičilo v prihodnjih letih, ko so tako rekoč vsi glasbeniki iz kroga tako imenovane 'nove čudne Amerike' krenili vsak v svojo smer. Njihov uspeh pa je po uveljavljeni praksi izkoristila kopica ustvarjalcev, ki se je močno oprla na nove folkovske smernice, in ni trajalo prav dolgo, da so klišeji in generičnost načeli popularnost neofolkovskih muzik. Nesmiselnost takšnega predalčkanja se kaže šele sedaj, ko so tako rekoč vsi vidnejši predstavniki novonastalega krožka izbrusili vsak svojo prepoznavno estetiko. Newsomova je sprva izstopala predvsem vsled eksotičnosti harfe, z ambicioznim albumom Ys (2006), za katerega ji je bogate godalne aranžmaje pripravil cenjen skladatelj Van Dyke Parks, pa je potrdila avtorsko zrelost in povsem svojo vizijo. S tretjo ploščo Have One On Me se sedaj znajde nekje med intimnostjo prvenca in cinematičnostjo, pravljičnostjo naslednika. Intimo avtorica tokrat poišče ob spremljavi klavirja, harfe in minimalističnih (orkestralnih) aranžmajev, ki jih sicer opre na izkušnjo s prvih dveh albumov, a jih hkrati nadgradi v nekaj svežega, drugačnega. Izogne se ziheraštvu in to, kar ima povedati novega, tokrat pove predvsem skozi subtilno raziskovanje kompozicije.

In povedati ima veliko. Have One On Me je kar trojni, nekaj več kot dveurni album in nemara je prav njegova dolžina tokrat manjši minus. Izbira skladb resda prinese nekaj Joanninih najzanimivejših glasbenih trenutkov doslej, žal pa je med njimi tudi nekaj takih, ki album preveč razvlečejo. Dve uri bosta pač bržkone prenaporni celo za njene najbolj goreče privržence. To težavo sicer zlahka reši posamično poslušanje vsakega od treh ploščkov, vendar je hkrati zaradi tega vprašljiva celovitost albuma. To pa je velika škoda, saj Newsomova izročila svojih krhkih folkovskih prednic skozi prepoznavno melanholično, nenaporno govorico izvrstno prevede v sodoben kontekst. Kljub tej 'pomanjkljivosti' pa se avtorica s ploščo Have One On Me potrdi za eno vidnejših sodobnih glasbenic, ki jih ne zanimajo formalni žanrski okviri. V folkovsko podstat svoje glasbe uspešno vpne širok pregled nad tistim zanimivejšim glasbenim dogajanjem in prečko v svoji navdihujoči glasbeni viziji pomakne še stopničko višje.