Aleš Zalar, minister za pravosodje

Do zapleta med LDS in Borutom Pahorjem je prišlo zaradi Barbare Brezigar. Kdaj in kako bo razrešena, kako je skoraj lastnoročno zrušila vlado, kaj skriva v magnetogramu, zakaj jo Pahor tako odločno brani in ne nazadnje, kaj prinaša reforma tožilstva, so vprašanja, na katera je odgovarjal minister za pravosodje, ki ga predsednik vlade zdaj spet podpira.

LDS ostaja v vladi, vi ostajate minister, koalicija pa ni v nič boljši kondiciji, kot je bila ...

Ali je koalicija v boljši ali slabši kondiciji, bomo šele videli, za zdaj so dana samo zagotovila, da bo bolje.

V čem vi vidite slabo kondicijo koalicije?

Problemov je bilo več. Kazalo je tudi, kot da ne bi bilo več medsebojnega zaupanja, ki je nujno za to, da lahko vlada normalno deluje. Pojavljali so se nekateri odpori proti določenim zavezam iz koalicijske pogodbe in v LDS smo začutili, da je prišel čas, da se o tem zelo odkrito pogovorimo s predsednikom vlade. V koalicijskem sporazumu smo se recimo zavezali, da bomo spremenili zakon o državnem tožilstvu. Na ministrstvu smo začeli pripravljati ta zakon, in sicer tako, da smo najprej pripravili konceptualna izhodišča. Ko pa smo prišli na koalicijski sestanek, se največja koalicijska stranka o tem sploh ni želela pogovarjati. Za nas je bil to znak, da bi odlašanje in odlaganje tega projekta v neko nedefinirano prihodnost resno ogrozili izvrševanje koalicijskega sporazuma in hkrati, kar za nas ni nepomembno, izvrševanje programa LDS. S predsednico stranke namreč vodiva resorja, ki sta funkcionalno zelo povezana, in logično je, da imata ta dva resorja za glavno vodilo pri svojem delu utrjevanje pravne države. Če tega glavnega cilja ne moreš dosegati iz razlogov, ki so na strani drugih koalicijskih partnerjev, potem pride do težav, v katerih smo se znašli.

Dnevnikov komentator Ali Žerdin pravi, da je do težav, v katerih ste se znašli, prišlo, ker je Pahor politik s političnim instinktom, ki ne ve, kaj je pravna država, vidva z ministrico Kresalovo pa se sklicujeta na pravno državo, sicer pa sta huda politična analfabeta.

Jaz sem raje politični analfabet kot pa pravni analfabet. Prvič zato, ker sem pravosodni minister, in drugič zato, ker sem pravnik. Zato pa mi je težko, ko vidim, da tisti, ki se nimajo za politične analfabete, ne razumejo koncepta pravne države. Prav zaradi tega je v tem primeru tudi prišlo do nesoglasij. Naši politiki očitno premalo razumejo, kako bi morala delovati nepopustljiva pravna država. In sam bom vztrajal pri tem, da jim bom to poskušal pripovedovati na vsakem koraku.

V LDS ste Pahorjeva zagotovila razumeli kot podporo, ampak kaj boste storili, če se bo Brezigarjeva čez nekaj dni spet dobila s Pahorjem, on pa jo bo spet podprl?

Vnaprej se ne bom vznemirjal, ker imam odprtih izzivov že v tem trenutku dovolj. Mislim pa, da smo vsi akterji aktualnih dogajanj, tudi predsednik vlade, potegnili določene sklepe iz te zgodbe.

V dneh, ki ste jih dali Pahorju za odločitev, ste bili do njega zelo ostri. Ste z njim že govorili, odkar ste mu pojasnjevali, da se ustava ne spoštuje samo v lepem vremenu in da prestol pravne države ne zaseda premier?

S predsednikom vlade se še nisva srečala, odkar sem izrekel te besede. Mislim pa, da je bilo naše sporočilo jasno predvsem glede tega, da ni mogoče žrtvovati pravne države za to, da imaš politični mir, za to, da ti opozicija ne grozi z ulico. Da načelo zakonitosti pomeni zakonitost za vse, da tudi najvišji državni funkcionarji ne morejo biti neodgovorni in da bi moralo veljati pravzaprav obratno. Dosledno spoštovanje ustave in zakona bi moralo biti kriterij za najvišje državne funkcionarje. Že Konfucij nas je učil, da temeljna funkcija oblasti ni v tem, da vlada, ampak da daje zgled. Kakšen zgled pa dajemo, če spregledamo visokemu funkcionarju očitno kršitev zakona samo zato, ker je vpliven funkcionar in posledično pomemben za razmerja na političnem parketu? Po mojem zelo slab ...

Kako je izpolnjena zahteva glede javne podpore vaših ugotovitev o protizakonitem in protiustavnem ravnanju Brezigarjeve, iz pisma Pahorja Kresalovi to ni razvidno?

Predsednik vlade je prejšnji teden javno dvakrat podprl ugotovitve iz poročila ministra za pravosodje. Več LDS od njega ni zahtevala in niti ne bi mogla zahtevati. Nihče ne more od koga zahtevati, da ne glasuje po svoji vesti. Zato LDS od predsednika vlade ni zahtevala, da mora podpreti predlog za razrešitev Barbare Brezigar. Ampak če je vlada obravnavala neko poročilo in nobeden od članov vlade, niti njen predsednik, k njemu ni imel najmanjše pripombe, potem se mi zdi korektno, da se predsednik vlade o tem javno izreče tako, kot se je na seji vlade. Po tisti seji vlade je namreč javnosti dal drugačen signal kot na seji in mediji so dobro razumeli ta napačni signal.

Hkrati pa vas Pahor poziva, da daste predlog za razrešitev Brezigarjeve na glasovanje na vladi, ker verjetno računa, da bo več ministrov sledilo njemu kot pa vam.

Midva s predsednikom vlade sva bila dogovorjena, da v tej zadevi, če bo le mogoče, ne pride do glasovanja. Vlada namreč doslej praktično ni odločala s preglasovanjem, ampak smo vedno iskali neki splošen konsenz o odločitvah. Tudi kar se tiče dosedanjih postopkov glede razrešitve Brezigarjeve, je bil ta konsenz vedno dosežen. Kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, pa ne vem. Doslej predsednik vlade ni postavljal nepremostljivih ovir glede uvrščanja te zadeve na dnevni red, čeprav ima to pristojnost, saj je on tisti, ki odloči, kaj bo na dnevnem redu vlade in kaj ne.

Pogoj, ki ste ga postavili Pahorju, bo torej izpolnjen, tudi če na vladi glasuje proti razrešitvi?

Vsak član vlade ima en glas. Prešteli se bomo.

Vendar pa se za glasove ministrov ne borite z nekim drugim ministrom, ampak s predsednikom vlade.

To mi je popolnoma jasno že od vsega začetka in nikakor ne podcenjujem tega dejstva.

Ampak če je predsednik vlade podprl vaše ugotovitve, potem se strinja, da je Brezigarjeva ravnala nezakonito in protiustavno in bi moral hiteti z razrešitvijo?

Se strinjam.

Namesto tega pa je vlada postopek razrešitve poslala v presojo ustavnemu sodišču, ga s tem zavlekla vsaj za tri, štiri mesece ...

Težko rečem, koliko časa bo ustavno sodišče potrebovalo za odločitev. V nobenem primeru pa nisem med tistimi, ki menijo, da bi bilo postopek razrešitve treba speljati za vsako ceno, tudi za ceno tega, da ga vlada spelje po nezakonitem postopku. Tveganje, da se to zgodi, je bilo po moji oceni preveliko, saj so se pojavile štiri dokaj enakovredne razlage, kako je treba speljati ta postopek. Zato je edino prav, da je vlada zahtevala oceno ustavnosti te določbe zakona o državnem tožilstvu.

Če ustavni sodniki te zadeve ne bodo reševali absolutno prednostno, je zahteva brezpredmetna, saj bo Brezigarjevi prej potekel mandat.

To je pravica, ki jo ustavno sodišče seveda ima.

Enak problem boste imeli, če se bodo ustavni sodniki tako ali drugače izognili opredeljevanju do tega vprašanja. Dvom o pravilnosti postopka bo ostal, vlada pa ne bo mogla razrešiti Brezigarjeve?

Če pride do tega, se bo vlada pač morala odločiti, kako naprej. To je kolektivna odločitev vlade in ne odločitev ministra za pravosodje, zato ne bi želel napovedovati, kaj se bo zgodilo. Ves čas se poskuša prikazati, kot da ta postopek vodi minister, pa ga ne. Minister je svoj del pristojnosti opravil s tem, ko je vladi predložil poročilo, v katerem ugotavlja kršitve zakona. Od tu je na potezi vlada.

Formalno že, ampak v praksi pa resorni minister v takšnih primerih predlaga glasovanje o razrešitvi.

Teoretično bi pripravo vladnega gradiva za razrešitev lahko predlagal vsak minister, med drugim tudi nekateri ministri iz Zaresa, ki jim je precej do tega. V praksi pa to ponavadi res stori resorni minister iz posameznega področja. Ni pa minister formalni predlagatelj in tudi to je eno od nejasnih vprašanj glede postopka razrešitve, ki smo ga poslali ustavnemu sodišču. Točno to vprašanje je bilo pred enajstimi leti že na mizi vlade. Takrat je vladna služba za zakonodajo očitala tedanjemu pravosodnemu ministru, da je prekoračil svoje pristojnosti, ker je izdal poročilo o kršitvah takratne generalne državne tožilke Zdenke Cerar in na koncu poročila predlagal vladi, da oblikuje predlog za njeno razrešitev. Menili so, da zakon ministru ne daje takega pooblastila. Zato sem tako previden, saj ne bi rad ponovil napake tedanjega ministra.

Logično je, da si želite kar se da nedvoumen postopek razrešitve, ampak s tem o upravičenosti razrešitve Brezigarjeve prepričujete samo prepričane.

Morda res s tem ne bomo prepričali nekaterih krogov, bo pa Barbara Brezigar zato točno vedela, da je razrešena po nedvoumno zakonitem postopku. To bi bila pa res šlamastika, da bi jo razrešili po nezakonitem postopku. Predolgo sem bil sodnik, da bi lahko šel zavestno v neki nezakonit postopek.

Ne glede na to pa bo razrešena Brezigarjeva predvsem žrtev tranzicijskega trojčka.

V očeh nekaterih, zlasti tistih, ki so ji politično blizu, bo vedno žrtev, tudi če ne bo razrešena. Po mojem pa tisti, ki je storil napako, pač ne more biti žrtev. Če je storil napako, mora zanjo odgovarjati. To velja za vse, za delavce v podjetjih, za državne uradnike, predsednike sodišč, za ministre in za Barbaro Brezigar.

Ko bo postopek enkrat nedvoumen, bo nekdo moral predlagati glasovanje o razrešitvi. Kdo bo to?

Predlagala ga bo vlada, gradivo za sejo vlade pa bo pripravil minister za pravosodje.

Že več mesecev govorite o napakah, celo o protiustavnem delovanju Brezigarjeve, ki pa še kar vodi tožilstvo. Mar niste za stanje na tožilstvu zdaj počasi že odgovorni vi in vlada, ker dopuščata nadaljevanje tega stanja?

Objektivno odgovarjam za stanje v celotnem resorju, torej tudi za stanje v tožilstvu, o tem ni nobenega dvoma. Zato si kar najbolj prizadevam, da se to stanje izboljša, saj z njim niti približno nisem zadovoljen in dvomim, da je z uspešnostjo in učinkovitostjo našega tožilstva zadovoljna javnost. Glede pregona storilcev kaznivih dejanj na področju gospodarskega kriminala zagotovo ne. To kažejo tudi tožilske statistike. To je tudi glavni razlog, zakaj menim, da je generalna državna tožilka neprimerna in nesposobna voditi državno tožilstvo, saj ne izvršuje tistih pooblastil, ki bi jih morala. Hkrati pa izvršuje tista pooblastila, ki jih sploh nima, na kar je z odstopom s funkcije opozorila višja državna tožilka Zobec Hrastarjeva.

Ker vse skupaj dolgo traja, je vedno večja kolateralna škoda, ki se kaže v odhodih tožilcev.

To je resen problem in je po moji oceni tesno povezan z načinom vodenja tožilstva s strani Barbare Brezigar. Znano je, da je prišlo do precejšnjega osipa med dobrimi in izkušenimi tožilci, tako v skupini za pregon organiziranega kriminala kot tudi na posameznih okrožnih tožilstvih.

Je Zobec Hrastarjeva že zapustila tožilstvo in s tem zadevo Patria?

Po mojih podatkih je zapustila specializirani oddelek, a ostaja na tožilstvu in tudi rešuje zadevo Patria.

Neposredni hudi očitki višje tožilke Branke Zobec Hrastar, ki jih je izrekla na račun Brezigarjeve na znamenitem sestanku pri Pahorju, pa ostajajo zaupni.

Škoda je, da je tako. Vendar pa to morda niti ni bistveno, saj veliko pove že Pahorjevo vprašanje Brezigarjevi, ki ga je ponovil dvakrat, »Ali je to res?«. Ta pogovor med Zobec Hrastarjevo in Brezigarjevo ob prisotnosti predsednika vlade in mene je bil namenjen razjasnitvi dejstev glede vprašanj, ali je Brezigarjeva intervenirala v konkretnem predkazenskem postopku, kolikokrat, kdaj, v razmerju do koga in tako naprej. Vsi odgovori na ta vprašanja izhajajo iz celotnega magnetograma in to je bistveno. Vidi se, da Brezigarjeva priznava, da je intervenirala na ta način in da so te intervencije pomenile usmerjanje predkazenskega postopka. To pa že pomeni kršitev zakona, saj tega pooblastila nima.

To pravite vi ...

Vsi ugledni pravniki, ki so se opredeljevali do tega vprašanja, kot recimo Lojze Ude, Rajko Pirnat, Matevž Krivic, Anton Ribnikar in celo Tone Jerovšek, soglašajo, da je Brezigarjeva usmerjala predkazenski postopek. Glede tega med pravniki sploh ni dvoma. Razlike so samo glede pravnega vprašanja in pravne interpretacije, ali je takšno usmerjanje v skladu s predpisi ali ne. Krivic pravi, da je to očitno protizakonito, Ribnikar je mnenja, da ne bi smela komunicirati mimo tožilke, ki je delala na tej zadevi, Pirnat pa pravi, da je sicer to neobičajno, pa vendar se mu to načeloma ne zdi sporno, ker gre za razmerje generalna državna tožilka - policist specializiranega oddelka. Jerovšek trdi celo, da lahko generalna državna tožilka izdaja direktive vsepovprek, komurkoli in v kateremkoli postopku. Res me je presenetilo to, kako nekdanji minister in ustavni sodnik razume veljavno pravo. Ker če to drži, potem sploh ne potrebujemo več okrožnih državnih tožilcev in predlagam, da jih kar odpustimo, pa pustimo generalnemu državnemu tožilcu, da vodi postopke. Če generalnemu državnemu tožilcu dopustimo tako ravnanje, potem lahko vsakega državljana še kako skrbi za obstoj pravne države.

Ste res mislili, da bo Brezigarjeva dovolila objavo njej neprijetnih podatkov s sestanka?

S tem se nisem pretirano ukvarjal. Je pa zanimivo, da je Branka Zobec Hrastar, ki je bila tožilka, ki je vodila postopek, v katerega se je Brezigarjeva vmešavala, ocenila, da tisto, kar je povedala, v ničemer ne more škodovati interesom predkazenskega postopka. Brezigarjeva pa je nato določila drugo tožilko, Kotnikovo, da preveri, ali bi kakšno razkritje škodilo temu interesu. In ta tožilka je pretežni del izpovedi Zobec Hrastarjeve označila kot potencialno škodljivega interesu predkazenskega postopka.

Iz magnetograma izhaja, da Brezigarjeva tokrat ni prvič na ta način usmerjala tožilskih policistov.

Res je, tovrstne intervencije ni izvedla samo v zadevi Baričevič.

Glede tretje zahteve, reforme tožilstva, pa Pahor zagotavlja, da imate njegovo besedo, da bo reformo podprl. Je to dovolj?

V tem trenutku to mora biti dovolj, prava vrednost njegove besede pa se bo pokazala, ko bo zakon o tožilstvu predložen v odločanje vladi.

Politično bistven del reforme je drugačna ureditev imenovanja in razreševanja generalnega državnega tožilca. Pahor ta del reforme pozna?

Pozna konceptualna izhodišča celotnega zakona. Kar se tiče dela reforme, ki ga omenjate, je izhodišče v tem, da se poskuša čim bolj depolitizirati postopek imenovanja in razrešitve generalnega državnega tožilca in tudi vodij okrožnih državnih tožilstev. Sicer pa pričakujem, da se bo predsednik vlade podrobneje seznanil z izhodišči reforme prihodnji teden, ko bom ta zakon predstavil na kolegiju predsednikov koalicijskih strank.

Ampak novi postopek ne pride v poštev za razrešitev v aktualnem mandatu generalnega državnega tožilca, četudi bo sprejet pred koncem mandata?

Glede na to, kdaj se izteče aktualni mandat generalnega državnega tožilca, in glede na to, kdaj bi ta zakon lahko začel veljati, je malo verjetno, da bi se določbe tega zakona lahko uporabile za razrešitev Barbare Brezigar. Vsekakor pa bo tudi v novem sistemu imela možnost, da se ponovno poteguje za to funkcijo.

Iz vaše prve napovedi spremembe sestave državnotožilskega sveta, ki naj bi imenoval in razreševal generalnega državnega tožilca, se je zdelo, da bodo tožilci v njem obdržali večino. Zakaj ste si premislili?

Za zdaj dokončne odločitve še ni, bo pa zagotovo sestava državnotožilskega sveta bistveno drugačna. To ne bo več zaprt cehovski organ, kot je danes, ko so člani sveta samo tožilci. V sestavo bomo posegli tako, da bodo njegovi člani tudi zunanji pravni strokovnjaki. Bodo pa seveda del članov tožilci še vedno volili iz svojih vrst. Predlog je, da bi določene člane sveta volili tudi poslanci državnega zbora, svet pa bi tako dobil najvišjo demokratično legitimiteto, ki je po sedanjem sistemu nikakor nima.

Štiri naj bi imenoval državni zbor na predlog predsednika republike, enega vlada na predlog ministra, večino bo imenovala politika ...

To, kot tudi določena druga vprašanja, je še odprto in je še prostor za iskanje optimalne rešitve. Po moji oceni pa je bistveno to, da se izbira generalnega državnega tožilca izvede na podlagi objektivnih kriterijev, na podlagi kandidatovih odlik. To pa lahko stori samo neodvisno strokovno telo. Zato se kot najverjetnejša možnost ponuja ta, da izbiro opravi državnotožilski svet in na podlagi te izbire oblikuje predlog. Organ, ki bo opravil imenovanje, pa naj bo to vlada ali državni zbor, pa bo bolj kot ne v formalni vlogi.

Da bi poslanci privolili v to, da morajo potrditi predlaganega kandidata za generalnega državnega tožilca, kot mora predsednik republike podpisati vsak zakon?

Seveda je razlika, če v zakon napišeš, da državni zbor nekoga izvoli ali pa imenuje. V vsakem primeru pa se na koncu ustvari neki ustavni običaj. Državni zbor sicer odločitev ne more sprejemati drugače kot z glasovanjem, ampak pomembno je, kaj se od njega pričakuje. Lep primer je praksa volitev sodnikov, sodni svet opravi izbiro in kandidate predlaga državnemu zboru v izvolitev. V zadnjih desetih, petnajstih letih se ne spomnim primera, da državni zbor ne bi izvolil kakega kandidata v sodniško službo. Ustvaril se je tak ustavni običaj in pri vodilnih tožilcih bi lahko bilo enako.

Izkušnje pa nas učijo, da je položaj vodje tožilstva lahko politično veliko pomembnejši od položaja sodnika ali celo vodje sodstva.

Nosilec oblasti in predstavnik tretje veje oblasti je predsednik vrhovnega sodišča in ne generalni državni tožilec.

Vendar doslej še nobena politika ni izvolila kakega svojega sodnika, za vse generalne državne tožilce do zdaj pa se je točno vedelo, kateri politični opciji pripadajo.

Prav v tem je jedro problema, in sicer zato, ker je postopek imenovanja generalnega državnega tožilca izrazito politične narave. Predlaga ga vlada, izvoli pa državni zbor. To pa pomeni, da lahko vsakokratna vladajoča koalicija na to mesto postavi svojega človeka. Sam se zavzemam za to, da to koalicijo in tudi vse prihodnje odmaknemo od postavljanja najvišjih pravosodnih funkcionarjev.

Mar ne bi dvomov o političnosti prvega tožilca, s katero smo imeli vedno nekaj težav, najlažje razrešili z določbo, da ta ne more biti, kdor je bil v preteklosti, recimo minister?

Tako prepoved je težko vzpostaviti. Ta prepoved se mora vzpostaviti skozi kadrovsko politiko v praksi. In v praksi politik ne samo, da ne bi smel postati prvi tožilec v državi, ampak sploh ne bi smel postati tožilec. Ali pa recimo sodnik. Predstavljajte si, da jutri kandidiram spet za sodnika, kdo me bo pa resno jemal kot neodvisnega kandidata? To je stvar kadrovskih postopkov, zato pa potrebujemo neodvisen strokovni organ, kot je sodni svet tudi v tožilstvu. Sodni svet je recimo razvil zelo ostre kriterije v tem pogledu.

Ste z vrhovnega državnega tožilstva, okrožnih državnih tožilstev ali tožilskega društva že dobili odzive na predlagano reformo? Rok se izteče te dni.

Institucionalnih odzivov še nismo dobili.

Tožilsko društvo vas je v sporu z Brezigarjevo pred časom dejansko že podprlo, ste takrat podporo res zlobirali, kot so vam nekateri očitali?

V zgodbi o navodilih za uporabo državnotožilskega reda se je pokazalo, da smo na ministrstvu pravilno ugotovili, kje je bistvo problema v razmerju med okrožnim tožilcem in njegovim nadrejenim. Lobiranja pa ni bilo, do ugibanj je verjetno prišlo, ker na ministrstvu kot dodeljeni tožilec dela vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki je sicer tudi član tega društva. Tožilsko društvo ima svoje organe, ki so kolegijski organi, in en tožilec ne more prisiliti ostalih, da ne razmišljajo s svojo glavo. Tudi sicer je, kolikor jaz vem, v nasprotju z vrhovnim državnim tožilstvom tožilsko društvo popolnoma neobremenjeno z dnevno politiko.

Vrhovno državno tožilstvo bo predlaganim spremembam gotovo nasprotovalo in vam očitalo še večji politični vpliv na tožilstvo.

Zelo bom presenečen, če tej reformi ne bodo nasprotovali.

Mislite, da bi bilo oziroma bo drugačno vodstvo tožilstva bolj naklonjeno tem spremembam?

Skoraj zagotovo bi bil dialog med ministrstvom za pravosodje in tožilstvom bistveno bolj konstruktiven. V zadnjem letu dni smo reformirali vrsto podsistemov v pravosodju, pa ni bilo niti približno nobenih kratkih stikov v komunikaciji. Normalno je, da imamo različne poglede ob določenih vprašanjih, težava pri odnosu vrhovnega državnega tožilstva do pobud ministrstva za pravosodje pa je v tem, da vsako našo potezo označijo kot politično vmešavanje in kot poskus slabenja samostojnosti tožilstva. Pri tem pa izhajajo iz predpostavke, da je vse, kar počnejo oni, idealno in da sistem ne terja nikakršne prenove.

Bo reforma prinesla ukinitev sopodpisa tožilskih vodij, prek katerega so tožilski vodje ponekod izsiljevali spremembo stališč tožilcev v konkretnih zadevah?

Zelo verjetno. Želimo, da se po-oblastilo nadrejenega tožilca v razmerju do podrejenega tožilca, da lahko drugače presodi neko konkretno zadevo, realizira skozi institut evokacije. To pomeni, da lahko prevzame zadevo ali jo dodeli drugemu tožilcu in mora to pisno utemeljiti. Ne bo pa več mogoče prek sopodpisa siliti podrejenih tožilcev v spremembo določene odločitve. Pristojnost predodelitve bo obdržal tudi generalni državni tožilec, ne bo pa več smel sam reševati konkretnih zadev.

Zdaj smo že malo pozabili na obvezna navodila za uporabo državnotožilskega reda, ki ste jih izdali. Ker ustavno sodišče še ni zadržalo njihove uporabe, zdaj veljajo. Se tudi izvajajo?

Po mojih podatkih se izvajajo. Za zdaj nimam razloga, da ne bi zaupal, da se.

Pogovarjala sva se bolj ali manj samo o razsežnostih spora z generalno državno tožilko. Koliko je ta neskončni spor ohromil delo na ministrstvu?

Dela to ni ohromilo, vsi projekti ministrstva so v tem času tekli kolikor toliko normalno, res pa je, da mi je kot ministru to vzelo zelo veliko časa in energije.