Resnica? Nevednost? Pretiravanje?

Prej ...

Prispevek iz večernega dnevnika francoske televizije France 2, ponedeljek, 19. aprila: »Tudi Natovi lovci F-16 so preleteli območje oblaka vulkanskega pepela, mehaniki so v reaktivnih motorjih zaznali nevarne delce stekla, ki so zagotovo odločujoče vplivali na odločitve posameznih vlad.«
Jennie Gilbert z univerze v Lancastru v Veliki Britaniji, ki je proučeval delovanje islandskih ognjenikov, pravi: »Nisem prepričan, da obstaja kakšno posebno vedenje o tem, kako se bo obnašal ta vulkan. Lahko le ugibam, da bo nekaj dni bolj eksploziven, nato pa bi se lahko njegovo delovanje nadaljevalo z zmanjšano intenzivnostjo.«
Ko je nemška Lufthansa izrazila zaskrbljenost zaradi domnevne pretirane previdnosti domačih prometnih oblasti in je njena tiskovna predstavnica v Frankfurtu Amelie Schwierholz pojasnila, da so že preteklo soboto izvedli uspešen poskusni let enega svojih največjih letal med Münchnom in Frankfurtom, resda na nižji višini od običajne, se je meteorolog Helmut Malewski iz nemške meteorološke službe vprašal: »Kaj je bolj pomembno, varnost potnikov ali posli? Nihče ne ve, kako ravnati v tej situaciji, zato se je za zdaj bolj modro držati na strani varnosti.«
David Castelveter, tiskovni predstavnik ameriškega združenja letalskih prevoznikov, je izjavil: »To so božja dejanja, višja sila. Če imate možnost ostati doma, jo izkoristite.«
Tiskovni predstavnik letalske družbe American Airlines Tim Wagner je v nekem elektronskem sporočilu zapisal: »Na prvih letih po morebitni sprostitvi omejitve imamo že vnaprej rezervirane sedeže, zato nam bo zasedba potnikov v letalu povzročala preglavice. Dlje bo trajala prepoved, večje bodo.«
»Če se bo vse skupaj res zavleklo še za teden dni, se lahko položaj zelo zaostri,« je menil Peter Westaway, glavni ekonomist za Evropo pri japonski investicijski banki Nomura, »saj bi v primeru, ko stotine tisoč ljudi ne bi moglo na delo, občutili znaten padec produktivnosti. Dokler se ne zgodi kaj takšnega, se niti ne zavedamo, kako zelo smo medsebojno povezani.«
Cancelled, annulé, cancellato, annulliert ... so besede, ki jih je ves teden na displejih več kot 300 svetovnih letališč zaskrbljeno vedno znova prebiralo kakih sedem milijonov potnikov, ki so v tem času hoteli službeno ali zasebno odpotovati oziroma se vrniti domov, pa jim je to preprečevala nečimrnost islandskega ognjenika Eyjafjallajökull, za katerega sicer v življenju zagotovo ne bi nikoli slišali. Medtem ko je številnim obupanim in naveličanim »zračnim brodolomcem« že zmanjkalo tudi denarja in so bili pravzaprav odvisni od pomoči letališkega osebja, jih je nizozemska letalska družba KLM v torek na svoji spletni strani tolažila, da »nam je zelo žal za nevšečnosti, da je vsa naša pozornost usmerjena v pomoč potnikom, da bi lahko svoje potovanje čim prej nadaljevali. Opravičujemo se za dolge čakalne dobe na naših prodajnih in servisnih mestih«. Napovedala je, da bo od 20. aprila postopoma povečevala število letov, do nadaljnjega pa ne bo letela v skandinavske dežele, v Veliko Britanijo in na severnonemška letališča Bremen, Hannover in Hamburg. Potnikom je še sporočila, da so ta dan odpovedani tudi leti proti Manili, Osaki, Limi, Montrealu in Mexico Cityju, vendar te odločitve ni z ničimer utemeljila.
V teh dneh televizijske hiše po vsem svetu v dnevnoinformativne oddaje vabijo vulkanologe, geofizike in meteorologe, od katerih povsem neupravičeno pričakujejo kakršnekoli napovedi, s katerimi seveda ne morejo postreči: kar nekajkrat smo slišali nasprotujoče si trditve, da delovanje ognjenika že kaže znake upadanja, pa da ognjeniški pepel ne dosega več takšnih višin kot prve dni, da pa bi lahko erupcija trajala tudi mesece ali leta oziroma da bi se lahko prebudili še bližnji ognjeniki. Voditelji pa vrtajo in vrtajo, gledalcem bi radi prvi sporočili, kdaj bi se stvari lahko vrnile v stare tire, a kaj, ko tega ne ve nihče. Sprijazniti smo se morali z dejstvom, da svet zlahka vrže s tečajev že izbruh nepomembnega ognjenika več tisoč kilometrov daleč, katerega pepel zračne mase nosijo sem ter tja, v strahu pred najhujšim in v imenu varnosti se zato lahko ustavijo utečene aktivnosti, ki po natančno odmerjenem ritmu potekajo že desetletja.

Invazija na evropski jug

Medtem ko Nemci, Britanci in drugi potniki iz severne in srednje Evrope res niso imeli sreče, saj so bila v njihovih državah zaprta vsa letališča, so se v Španijo, na jug Francije, v srednjo Italijo ter deloma na Portugalsko zgrinjale trume Evropejcev, ki so morali večdnevno epopejo do doma nato nadaljevati s prevoznim sredstvom, na katerem so pač dobili prosto mesto. 142 potnikov iz Lagosa v Nigeriji je tako namesto na pariškem letališču Charles de Gaulle v ponedeljek pristalo v Toulousu, ki je eno redkih francoskih letališč, kjer je zaradi dolžine pristajalno-vzletne steze lahko pristal tudi airbus A380 iz Johannesburga. Potniki, ki so v Toulouse, Marseille, Bordeaux, Pau in v Nico priromali iz vse države, so lahko po napovedih odleteli v New York, Dakar, Fort-de-France in drugam. Ker so popoldne ponovno zaprli letališča v Milanu, je ena od jeznih mamic z dojenčkom izzvala pravi incident. Vozovnic ji po telefonu namreč niso hoteli rezervirati, vsako jutro je z nekajmesečnim otrokom prihajala na letališče in po več ur čakala, da bi odpotovala, a ni imela sreče. Seveda ni bila edina.
Mediji so svoji publiki vsak dan poročali o zanimivih in pomenljivih posameznih primerih »stranskih učinkov ognjeniške krize«, od festivalov, ki so viseli na nitki, ker se jih ustvarjalci ne bodo mogli udeležiti, do dodatnih zapletov pri prevozu organov, namenjenih presaditvam, ter o pošiljkah zdravil, ki do uporabnikov ne bodo prišle pravočasno. O eksotičnem sadju, zelenjavi, cvetju in elektronskih sestavnih delih z Vzhoda, brez katerih bi se morala, ob morebitnem nadaljevanju prepovedi letov, zaustaviti proizvodnja v prenekateri evropski tovarni, so poročali posebni poročevalci večjih televizij, od ponedeljkove ministrske videokonference naprej pa se zdi, da so njihovi prispevki Evropejce le še bolj dražili, saj so se zavedeli, da so jih prestrašeni politiki in institucije ponovno vzeli za talce.

... in potem

Prispevek iz večernega dnevnika televizije France 2, torek, 20. aprila: »Letalski promet na pariških letališčih Charles de Gaulle in Orly je postopoma stekel danes zjutraj, večino od 150 do 200 tisoč francoskih potnikov, ki vsepovsod po svetu čakajo na vrnitev v domovino, bi lahko prepeljali že danes, jutri in v četrtek. Minister za okolje in promet Jean-Louis Borloo je napovedal, da se bodo letala odslej oblaku ognjeniškega prahu izogibala v koridorjih, let iz Bordeauxa v New York bo tako trajal uro in pol dlje kot običajno.«
Spletna izdaja časnika Repubblica, torek, 20. aprila, zvečer: »Po petih dneh zmede, v kateri so se znašli milijoni potnikov, se je začel evropski zračni prostor v skladu z včerajšnjo odločitvijo prometnih ministrov Unije postopoma odpirati. V Italiji so prva letala poletela z rimskega letališča Fiumicino (dve proti Milanu in eno proti Amsterdamu) in z milanskih letališč Malpensa in Linate na notranjih linijah. To seveda na pomeni, da danes ni bilo več odpovedi letov, samo zjutraj so jih v Rimu zabeležili približno sto. Dopoldne so z Eurocontrola sporočili, da je odprtih tri četrtine evropskih letališč, s katerih bo danes poletela polovica vseh predvidenih letov, to je 14 tisoč. Medtem pa je združenje Assaeroporti, ta združuje štirinajst družb, ki upravljajo 14 najbolj prizadetih letališč v srednji in severni Italiji, na nujni seji od vlade zahtevalo, naj razglasi izredne razmere zaradi naravne nesreče.«
Generalni direktor letalskega giganta Air France - KLM Pierre-Henri Gourgeon je že v ponedeljek izjavil, da so bili ukrepi posameznih držav članic, tudi Francije, močno pretirani, saj na reaktivnih motorjih letal, ki so pretekli konec tedna poskusno poletela brez potnikov, ni bilo zaznati nikakršnih posebnosti. To so kajpak potrdili tudi pri Lufthansi in drugih večjih prevoznikih. Čeprav se naj ne bi strinjali z uvedbo ameriškega sistema, po katerem se o tem, ali je polet varen ali ne, ne bi odločale le posamezne letalske družbe, temveč celo vsak posamezen kapitan letala, so velike letalske družbe skupno evropsko politiko do tega vprašanja močno kritizirale, da naj bi bila najmanj - prepočasna. Zagotoviti naj bi namreč morala hitre in učinkovite znanstvene raziskave, ki bi politikom in uradnikom omogočale ustrezno ukrepanje. Ne glede na dejstvo, da se sme vsaka država članica o zaprtju zračnega prostora odločati samostojno, naj bi se vse skupaj preveč oholo naslanjale na ugotovitve londonskega centra za opazovanje ognjenikov. A njegov predstavnik Derrick Ryall se je v začetku tedna branil, češ da so metode napovedovanja zanesljive, saj »jih uporabljamo že celo vrsto let. Vsekakor pa odločitev o tem, ali naj neko letalo poleti ali ne, ni v naših rokah«.
Če izvzamemo ogromno gospodarsko škodo letalskih prevoznikov in uporabnikov njihovih storitev, turističnih organizacij in tudi osebne izdatke potnikov, ki jih je povzročila kriza z ognjeniškim pepelom, pa ne moremo mimo odgovornosti evropskih ustanov, ki v svoji nevednosti znova nekaznovano sejejo strah in zmedo med državljani. Če so s posebno opremljenim letalom znamke ATR lahko v torek v »oblaku ognjeniškega pepela« jemali vzorce delcev in ugotovili, da so neznatno majhni in zato potencialno nenevarni, bi lahko te analize opravili že skoraj teden prej in se najdražji prizemljitvi letal v zgodovini izognili.