22. 4. 2010 | Mladina 16 | Svet
Četrt milijona nožnih protez
V državi na leto zaradi min približno deset tisoč ljudi ostane brez ene ali obeh nog, med njimi niso le borci z ene ali druge strani, veliko je civilistov, žensk in otrok. Brez pomoči mednarodne skupnosti bi živeli v državi pohabljencev.
Med skoraj deset tisočimi, ki vsako leto zaradi min ostanejo brez ene ali obeh nog, je žal vse več tudi otrok.
Ahmed je eden tistih fantičev, ki bi se, če bi v njihovi državi poznali mir, vsaj navidezno blaginjo in za silo urejeno zdravstveno oskrbo, popoldne brezskrbno igrali na dvorišču v bližini doma, se družili s sošolci in vrstniki, na večer pa pisali domače naloge in se učili. A Ahmed ne živi v kaki navadni državi, živi v Afganistanu, v državi, ki jo že trideset let razžira vojna, in čeprav sam niti natanko ne ve, za kaj gre tokrat, in čeprav ni niti malo kriv, da je tako, pri svojih rosnih osmih letih znatno krajše in močno deformirane desne noge ne more več iztegniti, saj mu je koleno do neprepoznavnosti izmaličila nezdravljena tuberkuloza. Ortoped iz tako imenovane francoske bolnišnice v Kabulu, ene najbolje opremljenih zdravstvenih ustanov v državi, Afganistanec že skoraj pri petdesetih, zanj ni videl druge možnosti kot »operacijo nad kolenom«, po domače amputacijo. Ahmedova mlada mamica, ki je ovdovela, ne da bi prav vedela, ali je bil njen mož na »pravi« strani, je morala z zdravnikom le soglašati, saj zaradi revščine ni imela možnosti zahtevati drugega mnenja, a tudi amputacije sinove noge ne bi bila zmogla plačati sama. Starši male Umaire, deklice, ki si je v oddaljeni podeželski vasi v dolini reke Panšir (Panjshir) zlomila roko, prav tako niso imeli druge izbire kakor da so jo, kot navadno, odpeljali k vaškemu zdravilcu, temu pa je uspelo dekličino zdravstveno stanje le še znatno poslabšati. Če ji ne bi pomagal »bog, ki je velik in milosten«, utelešen v neki humanitarni organizaciji, bi bila tudi ona obsojena na amputacijo, ta pa bi se v nečistem domačem okolju lahko končala tragično. Ahmed in Umaira sta le dve nedolžni žrtvi afganistanske srhljive epopeje, ki ji, žal, ni videti konca. Koliko odraslih moških in žensk je na prostranih minskih poljih izgubilo življenje, koliko jih je pohabljenih, koliko otrok je izgubilo starše, koliko jih je umrlo in koliko je še takšnih, ki so sami naleteli na mino in bodo do smrti reveži, ne ve nihče, saj o tem v državi ne vodijo nikakršnih evidenc. Ni si mogoče predstavljati ogromnega števila dojenčkov in otrok do petega leta, ki v odmaknjenih vaseh vegetirajo in naposled umrejo zaradi zapletov pri porodu in zaradi prirojenih napak, ki jih v razvitem svetu uspešno odpravljamo v najzgodnejšem otroštvu. Prav tako je težko verjeti, da nekateri starši otrok nočejo odpeljati v bolnišnice, v katerih bi jih oskrbeli zastonj, saj naj bi ne mogli zapustiti doma in polj, ki jih obdelujejo, čeprav bi jih otroci kasneje do smrti sovražili, če bi izvedeli, da je obstajala tudi druga možnost. Številne vasi, kjer ne potekajo boji, so z večjimi kraji povezane s komaj prevoznimi gorskimi cestami, pozimi pa so po pet in več mesecev povsem odrezane od sveta. Ker v bližini ni zdravstvenih ustanov in zdravnikov, je prebivalstvo prepuščeno le samemu sebi in Njegovi volji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.