Četrt milijona nožnih protez

Ahmed je eden tistih fantičev, ki bi se, če bi v njihovi državi poznali mir, vsaj navidezno blaginjo in za silo urejeno zdravstveno oskrbo, popoldne brezskrbno igrali na dvorišču v bližini doma, se družili s sošolci in vrstniki, na večer pa pisali domače naloge in se učili. A Ahmed ne živi v kaki navadni državi, živi v Afganistanu, v državi, ki jo že trideset let razžira vojna, in čeprav sam niti natanko ne ve, za kaj gre tokrat, in čeprav ni niti malo kriv, da je tako, pri svojih rosnih osmih letih znatno krajše in močno deformirane desne noge ne more več iztegniti, saj mu je koleno do neprepoznavnosti izmaličila nezdravljena tuberkuloza. Ortoped iz tako imenovane francoske bolnišnice v Kabulu, ene najbolje opremljenih zdravstvenih ustanov v državi, Afganistanec že skoraj pri petdesetih, zanj ni videl druge možnosti kot »operacijo nad kolenom«, po domače amputacijo. Ahmedova mlada mamica, ki je ovdovela, ne da bi prav vedela, ali je bil njen mož na »pravi« strani, je morala z zdravnikom le soglašati, saj zaradi revščine ni imela možnosti zahtevati drugega mnenja, a tudi amputacije sinove noge ne bi bila zmogla plačati sama. Starši male Umaire, deklice, ki si je v oddaljeni podeželski vasi v dolini reke Panšir (Panjshir) zlomila roko, prav tako niso imeli druge izbire kakor da so jo, kot navadno, odpeljali k vaškemu zdravilcu, temu pa je uspelo dekličino zdravstveno stanje le še znatno poslabšati. Če ji ne bi pomagal »bog, ki je velik in milosten«, utelešen v neki humanitarni organizaciji, bi bila tudi ona obsojena na amputacijo, ta pa bi se v nečistem domačem okolju lahko končala tragično. Ahmed in Umaira sta le dve nedolžni žrtvi afganistanske srhljive epopeje, ki ji, žal, ni videti konca. Koliko odraslih moških in žensk je na prostranih minskih poljih izgubilo življenje, koliko jih je pohabljenih, koliko otrok je izgubilo starše, koliko jih je umrlo in koliko je še takšnih, ki so sami naleteli na mino in bodo do smrti reveži, ne ve nihče, saj o tem v državi ne vodijo nikakršnih evidenc. Ni si mogoče predstavljati ogromnega števila dojenčkov in otrok do petega leta, ki v odmaknjenih vaseh vegetirajo in naposled umrejo zaradi zapletov pri porodu in zaradi prirojenih napak, ki jih v razvitem svetu uspešno odpravljamo v najzgodnejšem otroštvu. Prav tako je težko verjeti, da nekateri starši otrok nočejo odpeljati v bolnišnice, v katerih bi jih oskrbeli zastonj, saj naj bi ne mogli zapustiti doma in polj, ki jih obdelujejo, čeprav bi jih otroci kasneje do smrti sovražili, če bi izvedeli, da je obstajala tudi druga možnost. Številne vasi, kjer ne potekajo boji, so z večjimi kraji povezane s komaj prevoznimi gorskimi cestami, pozimi pa so po pet in več mesecev povsem odrezane od sveta. Ker v bližini ni zdravstvenih ustanov in zdravnikov, je prebivalstvo prepuščeno le samemu sebi in Njegovi volji.

Ljudje brez okončin

Zahodne popotnike, ki potujejo v Maroko in v druge razmeroma mirne in neproblematične severnoafriške države, pa tudi na Madagaskar in še globlje v Afriko, na poti vsak dan preseneča število domačinov z manjkajočimi udi, saj radi pozabijo, da učinkovita zdravstvena oskrba ni dobrina, ki bi bila enakomerno razporejena ali pa vsaj primerno dostopna večini. Tam lahko preprosta poškodba roke ali noge pomeni zaplet, ki se konča bodisi s trajno okvaro bodisi z amputacijo, neredko pa tudi s smrtjo. Celo najrazličnejša enostavna vnetja, ki bi jih z ustrezno oskrbo zlahka pozdravili, imajo pogosto trajne posledice - iznakaženost obraza, izgubo enega ali obeh očes. V Afganistanu, denimo, skoraj deset tisoč ljudi na leto zaradi min ostane brez ene ali obeh nog, med njimi zadnjih dvajset let niso bili le borci z ene ali druge strani v trenutni vojni, veliko je bilo nedolžnih civilistov, otrok, romarjev in kmetov. Tudi če bi se oboroženi spopadi takoj nehali, bi mine prebivalstvu grozile še vsaj dvajset let. Ponesrečeni so se morali nekoč sami ponovno naučiti živeti brez nog, že dvajset let pa imajo še drugo možnost.
Alberto Cairo je šestinpetdesetletni italijanski fizioterapevt, ki je poklicno pot sicer začel kot pravnik, a mu že od srednje šole, ko je z razredom obiskal neko rehabilitacijsko ustanovo v Italiji, pomoč bolnikom z motoričnimi okvarami ni dala miru. Lotil se je študija, ga končal in po tridesetem letu začel sodelovati pri človekoljubnih akcijah v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Med neko takšno misijo je v Sudanu spoznal britansko prostovoljko, medicinsko sestro Kate Rowlands, ki je delala pri Mednarodnem Rdečem križu, katerega dejavnosti takrat sploh še ni dobro poznal. Povabila ga je, naj se jim pridruži, napisal je vlogo in bil takoj sprejet. V Afganistan je odšel v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in sodeloval pri ustanavljanju štirih ortopedskih centrov v državi, ki jih vodi ta organizacija. Kabulski center je zrasel na nekdanjem bolnišničnem pokopališču v severozahodnem delu prestolnice, ki ga je tedanji komunistični predsednik Mohamed Nadžibulah zadnja leta sovjetske okupacije, preden so ga talibani ob zavzetju Kabula septembra 1996 mučili, skopili in ubili, dodelil Mednarodnemu Rdečemu križu. Tam je ob pomoči mednarodne skupnosti nastala ustanova, v kateri že skoraj dvajset let zagotavljajo brezplačno pomoč ponesrečenim, ki so tako ali drugače ostali brez ene ali obeh nog: v centru se srečujejo nekdanji nasprotniki in sovražniki, na isti klopi na začetek vadbe čakajo pripadniki vladnih sil in talibani, mudžahidi in policisti, a o posameznikovi pripadnosti nihče nikogar ne sprašuje. V štirih omenjenih centrih je zaposlenih nekaj več kot šeststo domačink in domačinov, največja je podružnica v prestolnici s skoraj štiristo zaposlenimi, katerih skupna značilnost je, da hodijo z eno ali dvema nožnima protezama, nekaj jih je tudi slepih. V centru niso zaposleni le fizioterapevti, protetiki in zdravstveno osebje, v sestavi ustanove deluje tudi obrat s tristo zaposlenimi, ki proizvajajo različne pripomočke, opornice, invalidske vozičke, bergle, a predvsem nožne proteze. V nekaj manj kot dveh desetletjih so jih izdelali že 250 tisoč, Alberto Cairo pa je prepričan, da jih bodo morali proizvajati še najmanj štirideset let. Ne le da bodo morali s protezami vsako leto »opremiti« skoraj šest tisoč novih ponesrečencev, sedanje proteze 70 tisoč registriranih uporabnikov je treba vsaka tri leta zamenjati, vmes pa jih še nekajkrat popraviti in dodelati.

Tovarna nog

Doktor Cairo je imel v Afganistanu opraviti že s številnimi režimi, »njegov« ortopedski center so podrobneje nadzirali le talibani, a še ti zgolj zato, da bi bile ženske ločene od moških in da bi bile primerno oblečene. Talibanski režim je bil celo toliko razumevajoč, da je ženskam, ki so bile nekoč same žrtve min, po uspešni rehabilitaciji pa so jih v centru zaposlili bodisi v proizvodnji protez bodisi pri fizioterapevtskem delu z novimi ponesrečenkami, dovolil, da so smele to delo opravljati naprej. V vseh letih obstoja so morali zaposleni zaradi spopadov v bližini centra le nekajkrat prekiniti delo in bolnike za nekaj ur spraviti na varno, preden se je lahko »delovni proces«, ki je že dve desetletji pravzaprav vsak dan enak, nadaljeval. V vrsti čakajočih na dvorišču ortopedskega centra se vsak dan zvrsti nekaj deset bolnikov, ki so jim morali eno ali obe nogi odrezati v katerikoli bolnišnici v državi; nekateri prihajajo z berglami, drugi z improviziranimi invalidskimi vozički, tretji kar na nosilih. Doktor Cairo ob sprejemu vsakega pacienta pregleda, njegovi pomočniki mu nato vzamejo mere, naročilo brez odlašanja roma v delavnice, tam pa najprej izdelajo kovinsko ogrodje s kolenskim zglobom, na katerem potem v le nekaj dneh iz polnil in več plasti polipropilena nastanejo po meri izdelane in skrbno oštevilčene proteze. Ker ponesrečenci ob izgubi ene ali obeh okončin izgubijo tudi občutek za ravnotežje, jim morajo fizioterapevti, ki so šli sami skozi enak postopek rehabilitacije, pomagati, da se s protezo oziroma s protezama spet naučijo samostojno gibati. V svetlem podolgovatem prostoru so kot v baletni dvorani ob stenah nameščeni drogovi za oprijemanje, na tleh pa z belo barvo natisnjene stopinje, po katerih morajo bolniki stopati sprva ob pomoči fizioterapevtov in bergel, nato samostojno. Reporterji tujih televizij, ki center vse pogosteje oblegajo, ne morejo verjeti, da bolniki, ki so protezo dobili pred komaj štirinajstimi dnevi, že samostojno hodijo in le še pilijo tehnike premagovanja višinskih ovir na podlagi. Prav vsakega snemalca prevzamejo igrivi, hvaležni pogledi bradatih afganistanskih mož, ki so nekoč stali na različnih bregovih in streljali drug proti drugemu, zdaj pa se delijo le še na dva tabora: tistega, v katerem so ponesrečeni, ki so izgubili le eno nogo, in tistega, v katerem so oni, ki so ostali brez obeh. Med vadbo se spodbujajo in zabavajo, ne več kot vojaki, temveč kot prijatelji. »Smo velika, žal vsak dan večja družina,« pripoveduje Cairo, ki v tem nadrealističnem okolju edini ne šepa. »Zavedamo se, da z zaposlovanjem izključno invalidov ravnamo diskriminatorno, a to je pozitivna diskriminacija. Ne smemo pozabiti, da so ti ljudje prestali marsikaj, da imajo do dna zbito samopodobo in da bi zelo težko našli zaposlitev v 'normalnih' okoliščinah. Žal ne bomo mogli nikoli pomagati vsem, nekateri imajo namreč specifične okvare ali poškodbe, denimo, da so ostali brez rok, učinkovitih 'pametnih' ročnih protez pa v teh razmerah ni mogoče izdelovati. Tem poskušamo pomagati z denarnimi prispevki, njim in njihovim otrokom razdeljujemo hrano, toplo obleko in obutev za zimski čas, pripravljamo jih na čas, ko bodo otroci lahko začeli delati. Sodelujemo pri projektu mikrokreditov, ki so v nekaj letih samo v Kabulu pomagali ustvariti nekaj manj kot tri tisoč samozaposlitev invalidov.«

Kate in otroci

Leta 1996, med eksodusom številnih beguncev, ki so zaradi talibanskega prevzema oblasti v strahu zapuščali prestolnico in bežali na severovzhod, v dolino reke Panšir, je v Afganistan prvič prišla tudi Kate Rowlands in ubežnikom zagotavljala nujno medicinsko oskrbo. Ker je bila edina ženska med tristo moškimi, je nekaj časa bivala v skromni hiški v dolini, v odročnih vaseh pa je spoznala revščino tradicionalnih afganistanskih družin in nemoč njihovih preštevilnih otrok. Čeprav je za nekaj časa zapustila Afganistan, se je zaradi teh otrok malo pred padcem talibanskega režima leta 2001 vrnila, zaprte talibane pa nekaj časa celo oskrbovala z zdravili in si tako pridobila vzdevek talibanske kraljice.
Danes vodi sprejemni center za bolne otroke francoske človekoljubne organizacije La chaîne de l'espoir (Veriga upanja), sistematično obiskuje odročne vasi in starše bolnih otrok prepričuje, naj jih pripeljejo v francosko bolnišnico v Kabulu, kjer jim bodo pomagali. Center jim zagotavlja brezplačno bivanje v času do sprejetja v bolnišnico, zdravljenje, plača jim tudi pot do prestolnice in nazaj in tako kot pred ortopedskim centrom Aliabad Alberta Caira vrsta čakajočih pred sprejemnim centrom tudi tu nikoli ne usahne. Deloma je prav ona »kriva«, da je začel njen stari znanec Cairo pred desetimi leti sprejemati otroke in izdelovati proteze tudi zanje, saj druge možnosti skoraj ni bilo.
Rowlandsova in Cairo bosta v Afganistanu najbrž ostala do konca: bleda Angležinja bo z naglavno ruto na rdečkastih laseh vztrajala in s terenci prišla v še tako odmaknjeno vas prepričevat starše, naj na trajne posledice obsojenega otroka vendar pripeljejo na zdravljenje, vitki sivolasi italijanski teniški navdušenec, ki drugače od velike večine rojakov poleg tekoče angleščine in francoščine govori še paštunsko, pa bo v »svojih« delavnicah še naprej izdeloval medicinsko-tehnične pripomočke petkrat ceneje, kot če bi jih naredili v Evropi, in ponesrečencem pomagal spet dostojno živeti. Nobeden od njiju si ne more več predstavljati drugačnega življenja.