Družbeno koristna podjetja

Na odlagališču kosovnih odpadkov, ki leži med Rogaško Slatino in Rogatcem, je nedavno zrasel velik bel šotor. V njegovi levi polovici te dni nastaja delavnica, v desni polovici, kjer je že položen lesen pod, pa razstavno-prodajni prostor. V šotoru bo sedež prvega centra ponovne uporabe odpadkov pri nas.
Njegova pobudnica dr. Marinka Vovk ob našem obisku ni mogla skriti navdušenja nad bližajočim se odprtjem, saj si je za ta projekt prizadevala več kot desetletje. In kaj natančno bodo sploh počeli v centru? »Glede na to, da smo na odlagališču, imamo okrog sebe celo vrsto kosovnih odpadkov. Predmete, ki bi bili sicer izpostavljeni vremenskim vplivom in propadanju, bo naša ekipa pregledala, in kar bo uporabnega, bo odpeljala v šotor. Tam bodo predmete razstavili, uredili, popravili, očistili, jim skratka dali nov dizajn, nato pa jih bomo v drugem delu šotora prodali,« pravi Vovkova. Lotili se bodo obnove vseh mogočih predmetov, od koles do športne opreme, knjig, pohištva, računalniške opreme in drobnih gospodinjskih pripomočkov. In po kakšni ceni jih bodo prodali? »Po zelo nizki. Cena obnovljenega izdelka, kot je denimo tale miza,« je pokazala na okroglo leseno mizo v pisarniškem zabojniku, »bo denimo največ 20 evrov. To pa zato, ker nam je do tega, da bi prodali čim več stvari. V naši okolici živi kar nekaj družin, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih stvari. Mi pa upamo, da bodo lahko z našo pomočjo po ceni, ki bo dosegljiva vsakomur, otrokom kupile tudi denimo kolo ali računalnik.«
Ponekod v tujini centre ponovne uporabe poznajo že desetletja, prvi slovenski pa se ima za to, da bo le zaživel, zahvaliti 249.000 evrom, ki mu jih je na javnem razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva odobrila država. Razpis je v sodelovanju z evropskimi socialnimi skladi pripravilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, center pa bo z razpisnimi sredstvi pokril večino stroškov prostorov ter usposabljanja in zaposlitve delavcev. Zakaj so zaprosili za javna sredstva? In zakaj se niso znašli sami, tako kot počne večina podjetnikov na trgu? »Sploh ne gre za to, da bi želeli biti odvisni od države. Težava je v tem, da bi klasično podjetje v tej panogi izredno težko zaživelo. Tako rekoč nemogoče bi bilo,« pojasnjuje Vovkova. Ponovna uporaba odpadkov je pri nas sicer zakonsko predpisana, a se kljub temu doslej ni zganil nihče, ne država ne lokalne skupnosti, ker za to menda ni bilo denarja. Sami so želeli, da bi se stvari vseeno premaknile. To ne preseneča, saj je Vovkova znana okoljevarstvenica in tudi predsednica zunajparlamentarne stranke Zveza ekoloških gibanj Slovenije. »Ugotovili smo, da delavcev zgolj s prodajo obnovljenih izdelkov ne bi mogli plačati. Zato smo se odločili za alternativni način podjetništva, ki bi omogočalo, da bi, ker delujemo v javnem interesu, stroške vsaj deloma dobili povrnjene, preostale stroške pa bi krili sami z dodatnimi deli na terenu, denimo z montažami, s čiščenjem ali selitvami. Pri tokratnem razpisu nam je le uspelo.«
Za tip podjetništva, za katerega so se odločili, se je uveljavil izraz socialno podjetništvo. Gre za vrsto družbeno odgovornega podjetništva, katerega ključni cilj ni maksimiranje dobička, temveč ustvarjanje javnega dobrega. V tem konkretnem primeru se družbeno koristna naravnanost kaže v okoljski noti podjetja, pa tudi v sestavi delovne sile. Te dni začenja plačano trimesečno usposabljanje deset doslej brezposelnih delavcev, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Sodijo v dve težko zaposljivi skupini. V prvi so mladi, mlajši od 25 let, v drugi starejši od 55 let. »To so delavci, ki imajo sicer nizko izobrazbo, a imajo tudi ročne spretnosti in znajo delati. Večina jih je ostala brez dela, nekateri tudi zato, ker so izgubili zaposlitev v steklarni v Rogaški, in zdaj jih nihče ne pričakuje odprtih rok,« pravi Vovkova. Zagonska sredstva in poslovni načrt za zdaj omogočajo le tri zaposlitve, zato se bo sedem delavcev po usposabljanju vrnilo na zavod za zaposlovanje, a z novimi spretnostmi, ki jim bodo morda v pomoč pri nadaljnjem iskanju zaposlitve.
Čeprav zdaj ni jasno, ali bo podjetje po letu 2011, ko se bo končalo državno sofinanciranje, lahko preživelo, je bilo med našim obiskom v ekipi čutiti veliko optimizma. Silva Štrajhar, ena od desetih delavcev v sivih haljah, sicer pa gospa v najboljših letih, je bila v preteklosti šivilja. Dve podjetji, v katerih je delala, sta propadli, zato je zadnjih pet let brezposelna. Prek javnih del je sicer dobila zaposlitev v domu za ostarele, a ta se je po letu dni iztekla. Zdaj bo spet delala. »Zelo se veselim, tudi zato, ker se mi zdi, da se bom naučila nekaj novega. Ko smo obiskali podoben center v Gradcu, sem že dobila celo vrsto zamisli,« je pripovedovala s širokim nasmeškom. Podobno navdihnjen je bil inštruktor bodočih zaposlenih Miro Pastirk, ki bo delavce učil, kako oživiti odpadni les. »Poglejte, prav takšno skledo za sadje bi lahko naredili iz odpadnega lesa. Ali pa stensko uro. Pa takšno mizo,« je ugotavljal med listanjem knjige 100 New Eco Designs, ki je kar ni mogel odložiti iz rok.

Banka Grameen - Nobelova nagrajenka

Center ponovne uporabe v Rogaški Slatini seveda ni prvo in tudi ne edino socialno podjetje v Sloveniji. Takšna podjetja, ki v nasprotju s klasičnimi ne obstajajo zato, da bi zagotavljala čim večji dobiček, ampak zato, da bi opravljala družbeno koristno delo in pri tem morda tudi ustvarila dobiček, a bi ga potem v celoti vrnila v svojo dejavnost, imajo že dolgo tradicijo. Toda večinoma jih poznamo pod drugimi imeni. Navadno so oblikovana kot društva in zasebni zavodi, nekatera pa tudi kot klasična podjetja, ki so se uveljavila zlasti pri zaposlovanju težje zaposljivih oseb, praviloma invalidov. A to ni slovenska posebnost. Ker so pravne oblike teh podjetij tako različne, ne preseneča, da tudi za področje, na katerem delujejo socialna podjetja, ni enotnega izraza. Pravimo mu socialno ali solidarnostno gospodarstvo ali pa kar tretji sektor, čeprav socialna podjetja sestavljajo le del tega nevladnega, neprofitnega sektorja.
Ne glede na to pomen teh podjetij v Evropi zadnja let močno narašča. To je lani prepoznal evropski ekonomsko-socialni odbor in s posebno resolucijo tudi evropski parlament. Že nekoliko prej pa je to ugotovila tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in kot prva mednarodna organizacija izdala posebno publikacijo v zvezi s socialnimi podjetji. Njena soavtorica Antonella Noya, ki se v okviru OECD ukvarja z lokalnim gospodarskim razvojem in zaposlovanjem, pravi, da je socialno podjetništvo vse bolj razširjeno iz različnih razlogov: »Socialna podjetja prispevajo k ponovni integraciji deprivilegiranih skupin na trgu dela. Prispevajo tudi k večji povezanosti in večjemu socialnemu kapitalu na lokalni ravni. Zagotavljajo zelo specifične storitve, ki so družbeno koristne. Pripomorejo k zmanjševanju neformalnega (črnega ali sivega) trga. Poleg tega pa omogočajo potrošnikom večjo izbiro storitev in izdelkov.«
V socialnem podjetništvu je v Evropi zdaj zaposlenih približno 10 odstotkov delovne sile. Za primer dobre prakse velja Italija, ki v 15.000 socialnih podjetjih zaposluje 350.000 delavcev. Ti opravljajo storitve za pet milijonov uporabnikov in ustvarijo 10 milijard evrov prihodkov. »Italija je s številnimi in velikimi socialnimi podjetji velik navdih drugim državam,« se strinja Roger Spears, ki o socialnih podjetjih in drugih inovacijah v tretjem sektorju predava na londonski Open University. »To je po eni strani posledica tega, da imajo zgodovino korporativ in neprofitnih organizacij, po drugi pa tudi posledica tega, da so v začetku 90. let sprejeli zakon, ki ureja takšno podjetništvo. Pred nekaj leti so ga še izboljšali, vlada pa se je medtem umaknila iz nekaterih socialnih storitev in tako omogočila razvoj tretjega sektorja.« Spears prihaja iz Velike Britanije, kjer trenutno obstaja okoli 60.000 socialnih podjetij. »Ta so sicer manjša od italijanskih, a tudi v tem primeru gre za kombinacijo pobud iz civilne družbe in vladnih spodbud. Vključile so se tudi slavne osebnosti, recimo kuhar Jamie Oliver, ali pa bogati filantropi, in vse to je zelo poživilo podjetniško gibanje.« V Evropi se največ socialnih podjetij ukvarja s spodbujanjem zaposlovanja in socialnimi storitvami, sicer pa opravljajo najrazličnejše dejavnosti, od kulturne do medijske, okoljske ali zdravstvene.
Eno naših prvih podjetij, ki so začela za svojo dejavnost uporabljati oznako socialno podjetje, deluje v okviru Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent. »Prej se je govorilo o invalidskih podjetjih in invalidskih delavnicah, potem pa nam je uspelo, da smo, tudi s seminarji, uvedli izraz socialno podjetje. A to ne pomeni, da je naše podjetje Dobrovita Plus, d. o. o., najstarejše socialno podjetje v Sloveniji. Obstajajo še številna invalidska podjetja z daljšo tradicijo, ki sodijo na eno od področij socialnega podjetništva,« pravi predsednik Šenta Nace Kovač, ki obenem predseduje tudi Socialni zbornici Slovenije. Šent ima zdaj v svojih podjetjih, ki imajo različne pravne statuse, zaposlenih približno 70 ljudi z motnjami v duševnem zdravju. Največ zaposlenih ima podjetje Dobrovita Plus, d. o. o., ki se ukvarja s čiščenjem in z urejanjem okolice, manj pa zaposlitveni centri v Mariboru, na Jesenicah in v Pivki ter Posestvo Razori. Prav zdaj ustanavljajo novo socialno podjetje, zavod Premiki, ki bo zaživelo s sredstvi zavoda za zaposlovanje. Njegov ključni namen bo združiti turistično dejavnost z zaposlovanjem težje zaposljivih oseb, ki imajo težave z duševnim zdravjem, a nimajo statusa invalida. Še letos naj bi se lotili tudi ustanavljanja socialnega podjetja, ki se bo ukvarjalo z vprašanjem podeželja.
Kot pravi Kovač, nobeno od njihovih socialnih podjetij brez zunanjih spodbud ne bi moglo preživeti na trgu: »Kar se tiče podjetja Dobrovita Plus, so zadeve v preteklosti, pred krizo, še nekako delovale. Zdaj pa imamo tudi v tem podjetju velike težave, saj lokalne skupnosti nimajo več toliko posluha za nas. Tudi sicer razmere za delavce z zmanjšanimi sposobnostmi za delo niso ravno optimistične. Zdaj, ko nekdo, ki je povsem spodoben za delo, težko najde zaposlitev, je toliko težje pričakovati, da jo bodo našli tisti, ki imajo le od 30- do 70-odstotno spodobnost za delo.« V težavah niso le težje zaposljivi. Vovkova opozarja, da tisti, ki ne more ustanoviti podjetja, ki bo v dveh letih prinašalo dobiček, kot gospodarski subjekt ni za nikogar zanimiv. Tudi za državo ne. »Pri tem pa nihče ne želi videti, da socialna podjetja, tudi naš center ponovne uporabe odpadkov, pogosto poskrbijo za tržne niše, ki ne zanimajo nikogar drugega. Zdaj pa povejte, ali je boljše, da je na tisoče ljudi na zavodu za zaposlovanje, kjer od države dobijo neki minimum, ali pa je boljše, da te ljudi, ki bi se radi socializirali in bi radi delali, vključimo v delovni proces, pri tem pa država del sredstev, ki bi jih že tako namenila zanje, nameni za njihove dohodke,« razmišlja Vovkova. Zanimivo se zdi tudi, da ogromno dela, ki ga v tujini opravljajo zaposleni v socialnih podjetjih, pri nas še vedno opravijo prostovoljci. Ti so leta 2004 v celotnem nevladnem sektorju opravili delo 7125 zaposlenih delavcev.
Dr. Miroljub Ignjatović, sociolog dela s Fakultete za družbene vede, se strinja, da se v Sloveniji premalo zavedamo pomena tretjega sektorja in socialnega podjetništva. Sprašuje se, koliko ljudi pri nas sploh ve za tako uspešne primere, kot je projekt Nobelovega nagrajenca za mir iz leta 2006 Mohameda Junusa v Bangladešu. Ugledno nagrado je skupaj s svojo banko Grameen prejel prav zaradi socialnega podjetništva oziroma zaradi »prizadevanj za zagotavljanje gospodarskega in socialnega razvoja od spodaj«, saj že od leta 1976 tudi najrevnejšim prebivalcem omogoča najetje mikrokreditov. Ignjatović pravi, da so takšna podjetja izrednega pomena na področjih, za katera državi iz takih ali drugačnih razlogov ne uspe ustrezno poskrbeti s svojim delovanjem. Vseeno pa skrb za ta področja ne bi smeli prelagati samo na pleča tretjega sektorja, temveč bi morale pri tem sodelovati tudi organizacije, ki delujejo v »normalnem« gospodarstvu. Klasična podjetja bi morala torej prav tako ravnati družbeno odgovorno.

Zakon kot rešitev?

Razlog, zakaj pri nas tako malo vemo o socialnih podjetjih in zakaj so socialni podjetniki, ki kljub temu že delujejo, tako nezadovoljni, je predvsem ta, da Slovenija nima strategije razvoja tretjega sektorja. Mnogi zato že nestrpno čakajo na novi zakon o socialnem podjetništvu, ki ga pripravljajo poslanci SD in Zaresa. Poslanka SD dr. Andreja Črnak Meglič, sicer sociologinja, ki se ukvarja prav z nevladnim sektorjem, pravi, da je njihov ključni cilj omogočiti lažji razvoj socialnega podjetništva. Zakon bo že delujočim socialnim podjetjem omogočil, da obdržijo dosedanje pravne statuse, a jih bo vseeno postavil na skupni imenovalec. Vzpostaviti naj bi poskusil tudi spodbudnejše okolje za razvoj socialnih podjetij. Tudi zato, ker so ugotovili, da socialna podjetja pri nas večinoma delujejo na tistih področjih, ki so manj tržno zanimiva, ali pa so v njih zaposleni težje zaposljivi delavci. »V zakonu smo si zamislili, da bi bila ta podjetja najprej deležna spodbud, povezanih s spodbudnim podjetniškim okoljem, ki se vežejo na svetovanje, obveščanje in izobraževanje. Takšne organizacije morajo imeti tudi pomoč pri zagotavljanju zagonskih sredstev. Deloma naj jih sicer zagotavljajo same, a država bi jim morala pri tem pomagati. Naslednja stvar: če opravljajo tržno manj zanimivo dejavnost, se jim lahko dodelijo subvencije ali celo koncesije za opravljanje te dejavnosti. Četrta stvar: če so v njih zaposleni ljudje, ki so težje konkurenčni na trgu delovne sile, je boljše, da se jim namenijo subvencije, kot da so trajni uporabniki denarnih in socialnih pomoči,« pravi Megličeva.
Zakonsko besedilo naj bi bilo nared čez mesec dni, zdaj pa je v usklajevanju s pristojnimi ministrstvi, torej z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvom za finance in ministrstvom za gospodarstvo. Po naših podatkih naj bi imeli slednji dve kar nekaj pomislekov, deloma menda tudi zato, ker se zdi v sedanjih gospodarskih razmerah morda nekoliko utopično računati na dodatne spodbude iz javne blagajne. V podjetniških vrstah pa je slišati, da posebnega zakona o socialnem podjetništvu menda sploh ne potrebujemo, saj naj bi imela socialna podjetja že zdaj možnost kandidirati za sredstva na številnih javnih razpisih. Megličeva odgovarja, da je problematika kompleksnejša: »Dejstvo je, da so ti subjekti razmeroma šibki. Imajo dobro zamisel, potrebujejo pa podporo, da jo lahko razvijejo in udejanjijo. Sicer pa ni nujno, da vsa socialna podjetja trajno ostanejo socialna podjetja. Če bodo jutri razvila dovolj konkurenčno tržno dejavnost, se lahko seveda preoblikujejo v klasična podjetja.« Zakon sicer predvideva nadzor nad porabo proračunskih sredstev in v primeru ugotovljene nenamenske porabe tudi vračanje denarja.
Predsednik Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent Nace Kovač je vesel, da se v parlamentu »razmišlja tako visoko in globoko«, da se obeta zakon o socialnem podjetništvu. Opozarja pa, da so zakoni, ki se nanašajo na socialo, pogosto papirnati tigri, zato upa, da ne bo tako tudi tokrat. Njegov drugi pomislek je povezan s tem, da bo zgolj z zakonom težko rešiti vse težave socialnega podjetništva: »V tujini so socialna podjetja nastajala skupaj z drugimi procesi v družbi, saj socialno podjetništvo potrebuje dobro razvito podporno okolje. Če tega ne bo, potem tudi učinkov ne bo.« Tudi sociolog dela Ignjatović vidi zakon kot korak v pravo smer. Sam besedila še ni videl, od njega pa pričakuje zagotovilo, da bodo socialna podjetja le nadgradnja delovanja socialne države in ne njena razbremenitev ali celo nadomestilo zaradi klestenja stroškov države. »Bojim se, da bo skušala država svojo odgovornost prenesti na nastajajoča socialna podjetja. To pa je treba preprečiti,« je odločen.
Pri nastajanju zakona o socialnem podjetništvu je sodeloval tudi Stevan Stavrević, vodja projekta Tovarna dela - vstop v svet dela, ki mu je, podobno kot rogaškemu centru ponovne uporabe odpadkov, na javnem razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva uspelo dobiti četrt milijona evrov pomoči države in evropskega socialnega sklada. Stavrević socialno podjetništvo pozna že prek invalidskega neprofitnega podjetja Center Kontura, d. o. o., ki ima 40 zaposlenih. Kot pravi, bo cilj novega podjetja zaposliti mlade s čustvenimi in z vedenjskimi motnjami, ki jim zaradi šolske neuspešnosti, brezposelnosti ali osebnih stisk grozi socialna izključenost. Dvajset mladih nameravajo usposobiti za delo v gostinstvu, devet ali deset pa jih bodo tudi zaposlili v gostilni, ki jo bodo jeseni odprli v Ljubljani. Kje natančno bo, še ni znano, upajo pa, da jim bo pri tem pomoč ponudila Mestna občina Ljubljana. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi v naslednjih petih letih skupno zaživelo deset takšnih gostiln.
In koliko so jim bili pri snovanju tega projekta v navdih podobni projekti angleškega zvezdniškega kuharja Jamieja Oliverja? »Nekaj stikov sicer imamo z njim, a neposredne povezave med njegovim in našim projektom ni, ker njegovega za razliko od našega financira zasebna fundacija,« pravi Stavrević. »Kljub temu je takšnih gostinskih socialnih podjetij, kjer so zaposlene težje zaposljive osebe, od mladostnikov do beguncev, je v Evropi še veliko. Ima jih skoraj vsako večje mesto in čas je, da ga dobi tudi Ljubljana.«