29. 4. 2010 | Mladina 17
Družbeno koristna podjetja
Kaj je socialno podjetništvo, zakaj ga pri nas tako slabo poznamo in zakaj brez njega kljub temu ne gre?
Delavci podjetja Dobrovita Plus, ki je začelo med prvimi pri nas za svojo dejavnost uporabljati izraz socialno podjetje
© Borut Krajnc
Na odlagališču kosovnih odpadkov, ki leži med Rogaško Slatino in Rogatcem, je nedavno zrasel velik bel šotor. V njegovi levi polovici te dni nastaja delavnica, v desni polovici, kjer je že položen lesen pod, pa razstavno-prodajni prostor. V šotoru bo sedež prvega centra ponovne uporabe odpadkov pri nas.
Njegova pobudnica dr. Marinka Vovk ob našem obisku ni mogla skriti navdušenja nad bližajočim se odprtjem, saj si je za ta projekt prizadevala več kot desetletje. In kaj natančno bodo sploh počeli v centru? »Glede na to, da smo na odlagališču, imamo okrog sebe celo vrsto kosovnih odpadkov. Predmete, ki bi bili sicer izpostavljeni vremenskim vplivom in propadanju, bo naša ekipa pregledala, in kar bo uporabnega, bo odpeljala v šotor. Tam bodo predmete razstavili, uredili, popravili, očistili, jim skratka dali nov dizajn, nato pa jih bomo v drugem delu šotora prodali,« pravi Vovkova. Lotili se bodo obnove vseh mogočih predmetov, od koles do športne opreme, knjig, pohištva, računalniške opreme in drobnih gospodinjskih pripomočkov. In po kakšni ceni jih bodo prodali? »Po zelo nizki. Cena obnovljenega izdelka, kot je denimo tale miza,« je pokazala na okroglo leseno mizo v pisarniškem zabojniku, »bo denimo največ 20 evrov. To pa zato, ker nam je do tega, da bi prodali čim več stvari. V naši okolici živi kar nekaj družin, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih stvari. Mi pa upamo, da bodo lahko z našo pomočjo po ceni, ki bo dosegljiva vsakomur, otrokom kupile tudi denimo kolo ali računalnik.«
Ponekod v tujini centre ponovne uporabe poznajo že desetletja, prvi slovenski pa se ima za to, da bo le zaživel, zahvaliti 249.000 evrom, ki mu jih je na javnem razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva odobrila država. Razpis je v sodelovanju z evropskimi socialnimi skladi pripravilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, center pa bo z razpisnimi sredstvi pokril večino stroškov prostorov ter usposabljanja in zaposlitve delavcev. Zakaj so zaprosili za javna sredstva? In zakaj se niso znašli sami, tako kot počne večina podjetnikov na trgu? »Sploh ne gre za to, da bi želeli biti odvisni od države. Težava je v tem, da bi klasično podjetje v tej panogi izredno težko zaživelo. Tako rekoč nemogoče bi bilo,« pojasnjuje Vovkova. Ponovna uporaba odpadkov je pri nas sicer zakonsko predpisana, a se kljub temu doslej ni zganil nihče, ne država ne lokalne skupnosti, ker za to menda ni bilo denarja. Sami so želeli, da bi se stvari vseeno premaknile. To ne preseneča, saj je Vovkova znana okoljevarstvenica in tudi predsednica zunajparlamentarne stranke Zveza ekoloških gibanj Slovenije. »Ugotovili smo, da delavcev zgolj s prodajo obnovljenih izdelkov ne bi mogli plačati. Zato smo se odločili za alternativni način podjetništva, ki bi omogočalo, da bi, ker delujemo v javnem interesu, stroške vsaj deloma dobili povrnjene, preostale stroške pa bi krili sami z dodatnimi deli na terenu, denimo z montažami, s čiščenjem ali selitvami. Pri tokratnem razpisu nam je le uspelo.«
Za tip podjetništva, za katerega so se odločili, se je uveljavil izraz socialno podjetništvo. Gre za vrsto družbeno odgovornega podjetništva, katerega ključni cilj ni maksimiranje dobička, temveč ustvarjanje javnega dobrega. V tem konkretnem primeru se družbeno koristna naravnanost kaže v okoljski noti podjetja, pa tudi v sestavi delovne sile. Te dni začenja plačano trimesečno usposabljanje deset doslej brezposelnih delavcev, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Sodijo v dve težko zaposljivi skupini. V prvi so mladi, mlajši od 25 let, v drugi starejši od 55 let. »To so delavci, ki imajo sicer nizko izobrazbo, a imajo tudi ročne spretnosti in znajo delati. Večina jih je ostala brez dela, nekateri tudi zato, ker so izgubili zaposlitev v steklarni v Rogaški, in zdaj jih nihče ne pričakuje odprtih rok,« pravi Vovkova. Zagonska sredstva in poslovni načrt za zdaj omogočajo le tri zaposlitve, zato se bo sedem delavcev po usposabljanju vrnilo na zavod za zaposlovanje, a z novimi spretnostmi, ki jim bodo morda v pomoč pri nadaljnjem iskanju zaposlitve.
Čeprav zdaj ni jasno, ali bo podjetje po letu 2011, ko se bo končalo državno sofinanciranje, lahko preživelo, je bilo med našim obiskom v ekipi čutiti veliko optimizma. Silva Štrajhar, ena od desetih delavcev v sivih haljah, sicer pa gospa v najboljših letih, je bila v preteklosti šivilja. Dve podjetji, v katerih je delala, sta propadli, zato je zadnjih pet let brezposelna. Prek javnih del je sicer dobila zaposlitev v domu za ostarele, a ta se je po letu dni iztekla. Zdaj bo spet delala. »Zelo se veselim, tudi zato, ker se mi zdi, da se bom naučila nekaj novega. Ko smo obiskali podoben center v Gradcu, sem že dobila celo vrsto zamisli,« je pripovedovala s širokim nasmeškom. Podobno navdihnjen je bil inštruktor bodočih zaposlenih Miro Pastirk, ki bo delavce učil, kako oživiti odpadni les. »Poglejte, prav takšno skledo za sadje bi lahko naredili iz odpadnega lesa. Ali pa stensko uro. Pa takšno mizo,« je ugotavljal med listanjem knjige 100 New Eco Designs, ki je kar ni mogel odložiti iz rok.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.