Dr. Mojmir Mrak: »Reševanje Grčije pomeni tudi reševanje evra.«

Zakaj je tako pomembno, da se Grčije ne pusti bankrotirati? Kakšne bi bile posledice morebitnega bankrota Grčije za celotno evroobmočje in še posebej za tiste članice, ki so ji denar posojale? Bi bila v primeru neodobritve pomoči ogrožena stabilnost evra?

> Po moji oceni je pomembno, da evroobmočje v tem trenutku ni odreklo finančne pomoči Grčiji. Če bi to storilo, bi to dejansko zadalo močan udarec celotnemu evroprojektu. Ne pravim, da bi evro kar propadel, bi pa to močno negativno vplivalo na kredibilnost skupne valute. Grški finančni paket razumem kot nekakšno kupovanje časa. Vsaj začasno naj bi pomiril finančne trge in tako omogočil politiki, da se odloči, kako z evrom v prihodnje. Kriza je namreč jasno pokazala, da obstoječi institucionalni okvir evroobmočja preprosto ni vzdržen za krizne razmere in ga bo torej treba močno spremeniti, če želimo, da bo evro dejansko postal tisto, kar vsi od njega pričakujemo. Če takšne odločitve ne bo, je odprtih več možnosti, vključno s tako črnimi, kot je prehod v nekakšno evroobmočje več hitrosti ali celo vrnitev k nacionalnim valutam. Verjamem, da nas je velika večina v evroobmočju, ki si tega ne želimo, in da je torej sedanja kriza resnično priložnost, da se institucionalno uredijo tiste stvari, za katere ni bilo političnega apetita ob sprejemanju maastrichtske pogodbe in oblikovanju sedanje institucionalne strukture evroobmočja.

Ena glavnih napak, ki je Grčijo pripeljala na rob bankrota, je bilo preveliko zadolževanje. Grke je v preteklih letih zanimalo le trošenje, zanašali so se, da bodo na trgu večno na voljo neomejene količine poceni denarja, kar jim bo omogočalo neskončno življenje na veliki nogi. Tu je mogoče najti podobnosti tudi s Slovenijo. Kako daleč od grškega scenarija je Slovenija? Vemo, da smo se v zadnjih letih močno zadolževali.

> Grška kriza se po svojih značilnostih ne razlikuje tako zelo od številnih finančnih kriz, ki smo jim bili priča v tako imenovani »emerging economies« v zadnjih dveh oziroma treh desetletjih. Tudi od jugoslovanske dolžniške krize osemdesetih let prejšnjega stoletja ne. Gre za krizo, ki je posledica vodenja nekonsistentne ekonomske politike v daljšem obdobju, zlasti pa obdobju po vstopu te države v evroobmočje. V primeru Grčije pa je k temu treba dodati še en specifičen problem, to je problem prirejanja statističnih podatkov. Naša država je, gledano statično, daleč od grškega scenarija. Njene fiskalne številke, zlasti raven javnega dolga, so bistveno nižje. Po drugi strani pa je dinamika naših javnofinančnih podatkov izrazito slaba. Smo med državami, ki so lani v relativnem znesku, kot delež BDP-ja, najbolj povečale svoj javni dolg. Torej, če bi s takšnim trendom nadaljevali, potem bi se lahko v razmeroma kratkem času znašli v težavah, ki so podobne tistim v Grčiji. Takšnemu scenariju se je v Sloveniji seveda mogoče izogniti, izvesti pa bo treba tiste javnofinančne reforme, ki smo jih napovedali v programu stabilnosti januarja letos. Če realizacija tega programa v javnofinančnem smislu ne bi bila takšna, kot je bila predvidena, potem jeseni ni mogoče izključiti tega, da bi bonitetne agencije na našo pasivnost v sprejemanju ukrepov odgovorile z znižanjem bonitete države. To pa bi bila v današnji situaciji, ko so trgi izrazito nervozni in reagirajo na najmanjše spremembe, zelo slaba popotnica za stabilizacijo javnih financ v državi.

Čeprav se zadnje čase govori samo o Grčiji, problem prezadolženosti ni omejen le na to državo. Lahko prezadolženost evropskih držav vodi v poglobitev kreditne krize?

> Res je, tudi nekatere druge države evroobmočja imajo razmeroma velik javni dolg, Italija in Belgija celo več kot sto odstotkov svojega BDP-ja. Če finančni trgi ne bodo ocenili reševanja Grčije kot kredibilnega, potem seveda ni mogoče izključiti širjenja krize na še kakšno drugo državo. Škoda je, da se politika v državah evroobmočja na grški problem ni hitreje odzvala, recimo februarja letos. V tem primeru bi bil potreben finančni paket namreč manjši, kot je sedanji. Strinjam se z generalnim sekretarjem OECD Angelom Gurrío, ki je pred dnevi dejal nekako takole: širitev bolezni, za katero je značilno hitro širjenje po organizmu, je mogoče učinkovito preprečiti samo z zelo drastičnimi ukrepi. Če se to ne naredi ali pa se to naredi prepozno, obstaja velika verjetnost, da organizem bolezni preprosto ne bo preživel. Ob tej izjavi ne gre prezreti, da je bil Angel Gurría pred časom finančni minister Mehike, to pa je država, ki je šla v zadnjih desetletjih skozi kar nekaj finančnih kriz in ima torej na tem področju izkušnje.

Slovenija, ki je sama v tujini močno zadolžena, bo morala kot članica evroobmočja Grčiji prispevati 384 milijonov evrov. Je takšna solidarnostna pomoč, za katero se pravzaprav ne ve, ali bo učinkovita, res smiselna, če se lahko zaradi nje na robu bankrota znajdejo tudi druge članice evroobmočja, ki so že zdaj preveč zadolžene?

> Brez dvoma gre za veliko številko, ki pa po drugi strani odraža našo relativno težo v evroobmočju. Ob tem je treba jasno povedati, da vstop države v evroobmočje ni povezan samo s prednostmi članstva, kot je na primer lažji in cenejši dostop do finančnih sredstev, temveč nosi s seboj tudi določene odgovornosti in solidarnost z državami v težavah je ena od njih. Ko govorimo o konkretnih številkah za posamezno državo in torej tudi za Slovenijo v grškem paketu, pa je treba stvar pogledati bolj kompleksno in ne izključno skozi prizmo, da gre za solidarnost. Jasno nam mora namreč biti, da reševanje Grčije sočasno pomeni tudi reševanje evra, njegov morebitni propad pa bi imel močne negativne posledice na vse njegove članice, tudi Slovenijo. Treba se je torej vprašati, kaj je alternativa. To pa nikakor ne pomeni, da je s finančnimi paketi, kakršen je ta, mogoče sistemsko reševati stabilnost evra. Kot sem že dejal, po mojem mnenju paket pomeni predvsem kupovanje časa, v katerem bodo članice evroobmočja morale sprejeti odločitev o eni od naslednjih dveh osnovnih alternativ. Ali zbrati politično moč in pospešeno pristopiti k drastični spremembi in dopolnitvi obstoječega institucionalnega okvira za države evroobmočja, ki bo bistveno odpornejši proti krizam, kakršna je sedanja? Ali pa iti po drugi poti, to je prepustiti evro negotovi usodi prihodnosti? To bi seveda lahko pomenilo tudi njegov propad v obliki, kakršno poznamo sedaj. Sam bi si želel, da se bo našla energija za prvo od obeh alternativ. Odločitev za reševanje Grčije nam omogoča, da gremo po tej poti, in izključno v tem kontekstu jo tudi podpiram. In še dvoje. Prvič, ko govorimo o grškem paketu, govorimo o kreditih in ne nekakšnih donacijah, kot je včasih slišati. In drugič, ne verjamem, da bo finančni paket, ki je bil Grčiji odobren, dejansko tudi v celoti izveden. Bolj realno se mi namreč zdi, da bo izplačanih samo nekaj prvih tranš celotnega paketa, temu pa bo sledilo prestrukturiranje dolga. Grčija preprosto takšnega obsega javnega dolga ne more plačati, in to kljub finančnemu paketu, ki je na mizi. Zatorej bo za dolgoročno sanacijo grških javnih financ verjetno potreben tudi delni odpis dolgov vseh njenih upnikov.

Zakaj bi se morale druge članice evroobmočja dodatno zadolževati za pomoč državi, ki je kršila vsa pravila o vzdržnih javnih financah, ki je nepravilno prikazovala državne bilance in v kateri je utaja davkov nacionalni šport?

> Strinjam se, da je tovrstna praksa v dosedanjem delovanju evra nesprejemljiva in jo je treba odpraviti. To bi moralo biti sestavni del tega, čemur pravim nova institucionalna ureditev evra. Ta bi morala vsebovati več elementov. Eden takšnih je učinkovitejši način zmanjševanja plačilnobilančnih neravnotežij med posameznimi državami evra. Poleg tega bi bilo treba bistveno vsebinsko spremeniti Pakt o stabilnosti in rasti, tako da bo ta usmerjen ne le v fiskalni vidik delovanja države, temveč v celoten sklop njenih strukturnih politik. Ne gre namreč pozabiti, da so fiskalne težave držav pogosto le končni odsev poslabševanja njihove mednarodne konkurenčnosti. Treba je spremeniti tudi način odločanja pri uresničevanju Pakta o stabilnosti in rasti. Ta mora biti manj odvisen od političnih dejavnikov odločanja, kot je to v sedanji ureditvi. Nova arhitektura evroobmočja bi morala tudi oblikovati fiskalno moč na tej ravni, verjetno v obliki nekakšnega evropskega denarnega sklada, ki bi bil namenjen reševanju likvidnostnih problemov v kriznih situacijah. In ne nazadnje, treba bo vzpostaviti institucionalni mehanizem za prestrukturiranje dolgov držav evroobmočja. Prva ga bo potrebovala Grčija, potem pa morda še kakšna. Izkušnje iz dolžniških kriz v prejšnjih desetletjih ponujajo na tem področju kar nekaj pristopov k reševanju tega problema.

Eden od pogojev, da Grčija lahko računa na kredite preostalih članic evroobmočja, je ureditev javnih financ. Grčija se je na podlagi zahteve evropske komisije zavezala, da bo v dveh letih proračunski primanjkljaj znižala za dobrih deset odstotkov. Je takšna zaveza realna? Kje lahko Grčija najde prihodnje dodatne vire za zmanjševanje primanjkljaja?

> Program fiskalne konsolidacije, za katerega se je Grčija obvezala, je klasičen »stand-by« sporazum, ki ga države s plačilnobilančnimi problemi sklenejo z Mednarodnim denarnim skladom. Njegov glavni namen je zmanjšati primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance, v primeru Grčije pa to pomeni drastično zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja. Sprejeti program je že danes ocenjen kot izrazito ambiciozen, tudi s strani glavnega pogajalca, Mednarodnega denarnega sklada. To zbuja slutnjo o resnem pomisleku, da bi njegova realizacija dejansko potekala vsa tri leta. Tudi to kaže, da sta program in finančni paket namenjena predvsem umiritvi razmer na trgih ter vzpostavitvi možnosti, ki bodo po eni strani omogočile pripravo celovitejšega institucionalnega sistema za delovanje evroobmočja v prihodnje, po drugi strani pa pripravi na nadzorovani začetek pogajanj o prestrukturiranju grških dolgov.

Ali se s tem, da se je v reševanje Grčije vključil Mednarodni denarni sklad, evroobmočje odpoveduje lastni suverenosti? Zakaj članice evroobmočja problema grške dolžniške krize ne morejo rešiti same?

> Tudi sam sem se v nastali situaciji zavzemal za to, da se Mednarodni denarni sklad vključi v reševanje Grčije, ker v evroobmočju žal v tem trenutku problema nismo sposobni razrešiti sami. Naj navedem dva argumenta v prid vključevanju Mednarodnega denarnega sklada. Prvič, pomemben del sredstev, s katerimi razpolaga ta ustanova, so prispevale prav države evroobmočja. Lahko bi torej rekli, da evrodržave sedaj koristijo del teh sredstev za lastne potrebe. In drugič, evroobmočje trenutno nima na voljo ne znanja in tudi ne institucije, ki bi lahko pripravila in izpeljala kakovostno pripravljen »stand-by« sporazum. Mednarodni denarni sklad pa te izkušnje ima, saj so tovrstni sporazumi že desetletja del njegove redne dejavnosti. To nikakor ne pomeni, da so ti sporazumi brez problemov, so pa nedvomno najbolj operativen institucionalni okvir, ki je bil razvit doslej, za ponovno vzpostavitev makroekonomske stabilnosti v državi.