Samuel Žbogar, zunanji minister

Samuel Žbogar po svojem bistvu ostaja diplomat. Je človek, ki deluje umirjeno tudi v najbolj viharnih časih, česar se je očitno navzel na delovnih mestih med službovanjem v velesilah, kot diplomat v Washingtonu in Pekingu, ter ob pogajanjih z Natom. O diplomatih sicer pravijo, da so neustvarjalni, naučeni poslušnosti. A Žbogar meni, da so to ljudje s prevelikim egom, ki, če jih spraviš v pravilne odnose, lahko postanejo izvrsten vir ustvarjalnih zamisli. Že čez mesec, ko bomo v Sloveniji imeli referendum o arbitražnem sporazumu, bomo videli, ali je njegov recept uspešen. Ali je torej s svojo spretnostjo znal iz slovenskega egoizma izluščiti kaj univerzalnejšega.

Danes začenjate referendumsko kampanjo za arbitražni sporazum. Bo to lahka ali težka naloga?

Predvsem mislim, da bo uspešna naloga. Mislim, da nam bo uspelo prepričati ljudi, da je ta sporazum dober, tako dober, da se splača iti na volišča in glasovati zanj.

Boste tako kot v preteklosti na dom pošiljali zgibanke?

O metodah kampanje se še pogovarjamo. Vlada je pri tej kampanji malce omejena, saj ni formalni pobudnik referenduma. Kampanjo lahko zato organizirajo predvsem politične stranke. Bomo pa seveda pripravili argumente, zakaj je ta sporazum dober, in z njimi bomo skušali priti v vsako slovensko družino, če tako rečem.

Včeraj vas je v parlamentu opozicija mučila v eni smeri, dovolite, da vas danes mi v drugi?

Seveda.

Vi sami ste večkrat ponavljali, da je izhod na odprto morje naš vitalni interes. Stavim, da mi ne boste znali odgovoriti na vprašanje, zakaj.

Zato, ker je očitno, da je vitalni interes.

Očitno zakaj?

Torej, mislim, da je zelo pomembno, celo življenjsko pomembno, da ima Slovenija izhod na odprto morje. To je pomembno tudi, ker s tem ohranjamo nekakšen status pomorske države. Izhod je življenjskega pomena tudi zato, ker smo v preteklosti živeli s tem odprtim morjem, ker smo vedno imeli dostop in to želimo ohraniti. Zato je to vprašanje življenjskega pomena.

Meni se zdi, da je bolj simboličnega pomena.

Da, v tem je tudi veliko simbolike.

Nafte ni?

Ne, ampak četudi nekaj nima konkretnega pomena za Slovenijo, četudi je pomen simboličen, gre za konkreten občutek suverenosti Slovenije.

Ampak veste, status pomorske države nima nobene zveze s tem, ali ima država koridor do odprtega morja ali ne.

Seveda, dejstvo je, da se bo Luka Koper razvijala še naprej, saj pomorske poti obstajajo ne glede na naš stik. Ampak kot sem že poudaril, največji pomen je resnično v tem, da pač nekaj, kar si imel v preteklosti, kar je bilo del Slovenije, ohraniš. Vsak del Slovenije, tudi če nima konkretne vrednosti, je lahko življenjskega pomena.

Bom vprašal še drugače: kaj pa bi se zgodilo in kaj bi Slovenija izgubila, če bi namesto tega teritorialnega stika dobila zgolj neki režim, torej služnostno pravico?

Vojaške ladje, namenjene v Slovenijo, bi denimo morale vprašati Hrvaško za dovoljenje za prehod.

Kaj pa druge ladje?

No, velja režim proste plovbe po mednarodnem pravu in načeloma države nimajo pravice ustavljati ladij. Seveda pa si lahko vedno tudi izmišljujejo in najdejo razloge, če želijo ogroziti poslovanje Luke Koper. Teoretično bi bilo to možno in v takem primeru bi nam neposredni izhod na odprto morje koristil.

Toda pomorski strokovnjaki vedo povedati, da Hrvaška ne more izvedeti, katera ladja, saj te plujejo pod različnimi zastavami, je namenjena v luko, katera v Italijo. Mar ni res, da gre za spor o oslovi senci. In zaradi tega, ker je spor tako simboličen, je tudi tako težko najti primeren kompromis. Če bi bila v ozadju nafta, bi bila pogajanja lažja. Se strinjate?

Seveda je razlika med pomenom tega za Slovenijo in pomenom za Hrvaško. Pomen tega stika je za Slovenijo veliko večji, pri Hrvaški pa gre še toliko bolj za prestiž.

Je zaradi tega Hrvaška tako nepripravljena na bilateralni kompromis?

V preteklosti s Hrvaško nikoli nismo imeli takšnih prijateljskih odnosov. Zato, da ti neka država odstopi neke pravice, za katere misli, da jih ima, morajo obstajati verjetno malo bolj razviti, bolj partnerski odnosi. Primer takšnega prijateljskega odnosa je razmerje med Francijo in Monakom.

V zahodni Evropi so nekatere težave veliko večje, pa nikoli ne prerasejo v medsosedsko sovraštvo. V vzhodni Evropi in na Balkanu pa je to pogost pojav. Kako si to razlagate?

Razlika je v tem, da so težave, ki jih ima vzhodna Evropa, povezane z obdobjem po hladni vojni. Novonastale države so morale začeti odnose med seboj urejati na novo, vsi mejni spori, ki jih imamo v zahodni Evropi, pa so zelo stari spori in so se sčasoma umirili.

Nekateri vidni intelektualci, od Bučarja do Hribarjeve ali sodnika Čebulja, vidijo zgodbo z arbitražnim sporazumom popolnoma drugače. V čem se po vašem, če tako rečem, motijo?

Z njimi ne bi rad polemiziral prek intervjuja. A če jih prav razumem, nasprotujejo temu, da za rešitev tako pomembnega vprašanja sprašujemo nekoga tretjega. Mislim, da je to glavni razlog njihovega nasprotovanja. Se pravi, gre za strah, da tako pomembno odločitev prepuščamo drugemu. Toda odločitev, da gremo pred tretjega, je logična posledica ugotovitve, da težave bilateralno ne moremo rešiti. Potem ko je sporazum Drnovšek-Račan padel v vodo, potem ko smo začeli pogovore o pomoči tretje strani, je težko najti pot nazaj. Vojne vsekakor ne želimo sprožiti, zato nam kaj drugega ne preostane. Vprašanje seveda lahko pustimo nerešeno še naprej. Vendar mislimo, da status quo ni dober za Slovenijo. Slovenija potem izgublja prav zaradi sprememb, ki so nastale od leta 1991 do danes, na vseh točkah, od Hotize, Dragonje pa do morja. Če se kdo boji tega, da bi koga tretjega prosili za pomoč pri rešitvi spora, bi moral prevladati večji strah pred tem, da stvari ostanejo, kot so.

Opozicija vam očita, da ste reševanje vprašanja začeli s kiksom, z blokado. Slovenijo naj bi bili postavili v brezizhoden položaj. Kako odgovarjate na to?

Ta očitek je neresničen. Nismo bili prvi, ki smo izrazili zadržke, nismo mi začeli blokade. Zadržke je začela uveljavljati že prejšnja vlada, ko je oktobra dala prvi zadržek na poglavje Hrvaške zaradi dokumentov z napačno vrisano mejo. Če blokiraš eno poglavje, ker so v tem poglavju dokumenti, ki rišejo meje na hrvaški način, moraš blokirati vsa nadaljnja poglavja, ki imajo takšne in podobne dokumente, če hočeš biti konsistenten, in potem smo decembra vsa ta poglavja, ki so čakala na odpiranje, blokirali, da tako rečem. Proces se je začel pred nami. Do decembra smo iskali rešitve, kako bi z enim dokumentom pokrili, rešili položaj, pa ni bilo mogoče zagotoviti soglasja.

Rupel je sprva kariero nadaljeval kot Pahorjev svetovalec. Glede na to, da je danes velik kritik projekta, me zanima, kakšno vlogo je s svojimi nasveti igral na začetku?

Nadaljevali smo to, kar se je začelo že pod prejšnjo vlado. Vendar bi sedaj težko vso krivdo zvalil na bivšega ministra. V času sedanje vlade seveda ni odločal on.

Kako pa je z zunanjo pravičnostjo? Opozicija vam očita, da ste tukaj stopili korak nazaj.

Zunanja pravičnost je bila pomembna, ko smo se pogovarjali o meddržavnem sodišču v Haagu. To sodišče deluje na podlagi statuta, v katerem je ta pravičnost predvidena. Ko pa se pogovarjaš o arbitraži, ki je politično-sodni postopek, podlaga za delovanje ni neki statut, ki je že vnaprej določen, ampak sporazum. V tem sporazumu pa ni bilo tako nujno zapisati besedne zveze zunanja pravičnost kot nekega pojma, za katerega nihče točno ne ve, kakšna je njegova vsebina. Raje smo sodnikom dali konkretne napotke, v kakšnem smislu in po kakšnih merilih naj odločajo. Raje smo navedli kar pet različnih elementov pravičnosti v različnih oblikah, kot pa da bi omenili besedno zvezo, za katero se napačno predvideva, da nam sama po sebi zagotavlja neposreden stik z odprtim morjem.

No, ampak ne bi bilo tako težko zapisati še, naj sodniki odločajo na podlagi 38. člena statuta meddržavnega sodišča.

Da, ampak sodniki bi morali potem najprej določiti, kaj to pomeni. Sami bi morali dati vsebino tistemu načelu in čisto lahko bi nazadnje prišli do enakih načel, kot smo jih oblikovali v sporazumu.

Kako pa odgovarjate na tezo, da bi zavrnitev arbitražnega sporazuma na referendumu pomenila okrepitev naše pogajalske pozicije, češ da so v EU doslej v takšnih primerih vedno našli še sprejemljivejše rešitve. Primer so denimo referendumi o ustavi EU.

Irska je res šla ponovno na referendum in je takrat izglasovala lizbonsko pogodbo, toda vmes ni dobila ničesar. Bili so le kozmetični popravki, da so Irci imeli boljši občutek. Sam dvomim oziroma ne verjamem, da bi se pogajalski položaj Slovenije po morebitni zavrnitvi arbitražnega sporazuma okrepil. Pravzaprav menim, da bi morebitna zavrnitev slovenski položaj v mednarodni skupnosti, znotraj EU, zelo poslabšala. Znotraj EU potem ne bo nobenega interesa, da bi nam pomagali iskati rešitve. Da bi na tej podlagi od Hrvaške izsilili neki nov sporazum, ne verjamem. Tako države v mednarodni skupnosti pač ne funkcionirajo. Dogovor je mogoč le, če imata obe strani občutek, da kaj dobivata. Če bomo sporazum na referendumu zavrnili, novih pogajanj ne bo. Hrvaška ne bo zainteresirana za rešitev mejnega vprašanja in status quo, z vsemi negativnimi posledicami, ki so se rodile leta 1991, bo ostal še naprej.

Če smo na poti k izboljšanju odnosov s Hrvaško, kako pa napreduje iskanje rešitev za drugi dve težavi, Ljubljansko banko in sklad za razgradnjo NEK?

Obe zadevi sta povezani z evropskim pravom. Glede Ljubljanske banke gre za prosti trg kapitala in vsaka banka mora imeti prost vstop na hrvaški trg. Nerešeno ostaja še vprašanje hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke. Slovenija pri tem vztraja, da mora biti rešitev taka, kot je predvidena v sporazumu o nasledstvu iz leta 2001. V tem sporazumu so države napotene k banki za poravnave v Basel.

Ampak Hrvaška ta pogajanja za zdaj blokira.

Res je, Hrvaška je edina država, ki še ni dala soglasja k nadaljevanju pogajanj.

Boste to povezali z vstopom Hrvaške v EU?

Hrvaški strani smo dali jasno vedeti, da pričakujemo, da se bo to vprašanje rešilo pred koncem hrvaških pogajanj.

Kaj pa sklad za razgradnjo NEK?

V pogajanjih o energetiki smo zahtevali, da Hrvaška, preden bo lahko zaprla poglavje, spremeni zakon, ki je prepovedoval uvoz jedrskih odpadkov v to državo. Hrvaška je to tudi storila.

Dobro, premaknimo se sedaj k drugi temi. K Afganistanu. Ali veste, zakaj smo v Afganistanu?

No, razlogov, zakaj smo tam, je verjetno več. Prvič smo tam zaradi tega, ker je bilo v Afganistanu v nekem trenutku središče terorizma, kjer so se urili pripadniki Al Kaide, ki so potem organizirali teroristične akcije po svetu. Zaradi tega je mednarodna skupnost tudi šla v Afganistan. Da bi razbila to povezavo med talibani in Al Kaido.

Pa vi verjamete temu, kar sedaj govorite, ali je to pač vaša uradna izjava?

Ne, to je res.

Glejte, napad na Afganistan je bil posledica 11. septembra. Toda potem smo izvedeli, da je bilo 12 od 19 napadalcev iz Savdske Arabije. Zakaj nismo napadli Savdske Arabije?

V Afganistanu so usposabljali državljane Savdske Arabije; ti so imeli v Afganistanu zatočišče, saj je Al Kaida s talibani vodila celotno državo. Zato smo šli v Afganistan. Tam pa smo ostali, da to državo varnostno stabiliziramo in da se začne Afganistan ponovno razvijati. In ker tega cilja nismo dosegli, smo še vedno tam. Skupaj pa obžalujemo, da gre to tako počasi. Pred nekaj meseci smo na evropski konferenci na to temo ugotovili, da smo vsi enako frustrirani, da se razmere prepočasi izboljšujejo, da nismo pričakovali, da bomo tam toliko let in da je treba pretehtati, ali ostati v Afganistanu ali se umakniti in kaj je večja škoda. Sedaj se ne moremo kar takoj umakniti, ker s tem nič ne rešimo.

V resnici smo tam zato, da smo številka v ameriški koaliciji, mar ne?

Smo del Nata. Če želimo imeti neko skupno obrambo v okviru Nata, moramo seveda sodelovati tudi v operacijah, ki jih Nato vodi po svetu. Če sodelujemo pri teh odločitvah, moramo biti pripravljeni, da sodelujemo tudi vojaško.

Ni res, da moramo. Lahko, če to želimo.

Lahko, da. To ni prisila. A tudi moramo kaj prispevati, da terorizem ne ogroža še Slovenije. V našem interesu je, da se Afganistan stabilizira.

V naši ustavi piše, da Slovenija pri obrambi izhaja iz mirovne politike. Mislite, da je ta akcija v Afganistanu še mirovna operacija?

Naši vojaki sodelujejo v mirovni operaciji. Niso udeleženi v bojnih operacijah. V Afganistanu poteka mirovna operacija zato, ker želi mednarodna skupnost razširiti polja stabilnosti in miru. Želimo, da se pokrajina za pokrajino stabilizira in prenese v upravljanje afganistanskim oblastem, Nato pa se potem polagoma umakne. In če želimo s to mirovno operacijo vzpostaviti neki temelj za razvoj države, je vendarle tudi res, da se zadnja leta, odkar je tam Nato, povečuje participacija žensk v šolah, izobraževanju in zdravstvenih storitvah. Čeprav centralna vlada ne deluje tako, kot smo pričakovali, pa je napredek na področju človekovih pravic zaznaven.

Ali zaveznike na teh srečanjih opozarjate na naše nezadovoljstvo z misijo v Afganistanu? Jim poveste, da smo nezadovoljni in da razmišljamo tudi o odhodu?

Povem vam, ne boste verjeli, ampak večina ljudi tako govori.

Komu? Se pritožujete drug drugemu?

Na zadnjem sestanku sem razlagal o tem, da je tudi v Sloveniji položaj težak, da javne podpore za to, da bomo večno ostali v Afganistanu, v Sloveniji ni, da je premalo napredka in da potrebujemo kaj, s čimer bomo lahko argumentirali svojo nadaljnjo prisotnost v tej deželi. Podobno seveda govorijo tudi drugi ministri. Toda potem se vedno vprašamo: kaj pa je alternativa?

Septembra ali oktobra boste poročali parlamentu o varnostnih razmerah v Afganistanu. Kako verjetno je, da se bo vlada tedaj odločila, da v Afganistan ne pošlje novih vojakov.

Vlada se je konec leta 2009 odločila, da bomo jeseni v Afganistanu prevzeli svojo skupino za urjenje afganistanske vojske. Še pred odhodom naj bi imeli v državnem zboru celovito razpravo o Afganistanu. Eno je varnostna situacija, drugo pa je presoja položaja v Afganistanu. In tukaj bomo morali predstaviti neki napredek. Julija naj bi bila tudi konferenca zunanjih ministrov v Kabulu, ki se je doslej odlagala ravno zaradi tega, ker se obljube ne uresničujejo. Septembra pa so volitve. In prav od njih je odvisna naša ocena glede našega nadaljnjega sodelovanja. Če bodo nekateri indikatorji kazali, da se stvari izboljšujejo, da mednarodna skupnost postopoma prepušča odgovornost afganistanski vojski, policiji in oblastem in da je videti neki izhod iz Afganistana, potem verjetno ne bo težko v državnem zboru dobiti potrditev, da v tej misiji še naprej sodelujemo.

Sicer pa obstaja možnost, da odidemo?

O tem bomo soodločali skupaj, najprej v vladi, potem v državnem zboru. Sam ne bi rad ničesar napovedoval vnaprej. Dejstvo pač je, da moramo videti neki napredek in izhod.

Predsednik vlade je dejal, da lahko kadarkoli telefonira in že lahko zapustimo Afganistan.

Obrambna ministrica bi vam najprej povedala, da za odhod iz Afganistana za začetek potrebujemo letalo. To ni tako preprosto. Sam mislim, da je to odločitev treba sprejeti skupaj, v zavezništvu. Tja smo šli skupaj, z Natom, zato enostranski ukrepi niso primerni.

Zakaj, ker bi se zamerili zaveznikom? Ameriki?

Saj ne gre le za to, da se zamerimo. Gre tudi za to, kako se obnašamo v mednarodni skupnosti. Če smo sprejeli zaveze in smo šli tja skupaj z zavezniki, bi verjetno morali vsako spremembo sprejeti skupaj. Tako se zavezništvo pač ohranja.

Ker je Slovenija majhna država, bi lahko imela drznejšo zunanjo politiko. Zanima me, kdaj smo se temu odpovedali. Tedaj, ko smo odstopili od deklaracije za svet brez jedrskega orožja, ali kasneje, ko smo se z vilensko deklaracijo priključili koaliciji voljnih?

Toda jaz mislim, da vodimo drzno zunanjo politiko! Včasih tega sicer ne opazite. Poglejte, pred desetimi dnevi smo v Talinu imeli zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato, decembra pred tem pa smo imeli zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato v Bruslju. Takrat smo govorili o akcijskem načrtu za članstvo BiH v Natu. Bili smo ena redkih držav, ki so vztrajale, da je treba to narediti. Šli smo proti ZDA. Oglašali smo se samo mi in Turčija, večkrat. To svojo drznost smo ponovili v Talinu. Tako nam je skupaj s Turčijo uspelo zbrati takšno podporo znotraj zavezništva, da je ameriška državna sekretarka, ki je govorila zadnja, ugotovila, da smo jo prepričali in da je to treba narediti, čeprav je dobila nasprotne nasvete svojih podrejenih.

Še kakšna drzna poteza?

Ena izmed naših drznih potez je bilo tudi glasovanje v svetu za človekove pravice. Na zadnjem glasovanju pred nekaj tedni smo bili edina država članica EU, ki je glasovala za Goldstonovo poročilo.

No, če se prav spomnim, se je Slovenija pred kakšnim letom ob tem vprašanju čisto neprimerno obotavljala. Pri glasovanju v komisiji OZN za človekove pravice o Goldstonovem poročilu o vojnih zločinih v Gazi med izraelsko vojaško operacijo smo se celo vzdržali.

Bila so tri glasovanja, vi pa veste samo za eno. Na prvem smo se resda vzdržali in smo bili zaradi tega doma zelo okarani. V EU je včasih pač tako, da je konsenz kdaj pa kdaj pomembnejši od vsebine. Pogosto zato, da EU pokaže neko enotnost, češ da vsi mislimo enako. A temu je sledilo še glasovanje v OZN, kjer smo kot ena izmed redkih držav članic EU obkrožili za. Temu je sledilo še eno glasovanje, kjer smo bili ravno tako za. Amerika pa je vedno glasovala proti.

Bili ste glavni pogajalec ob vstopu Slovenije v Nato. Če sedaj govorimo o drzni zunanji politiki, bivši predsednik Kučan danes meni, da je bil naš vstop v Nato napaka. Ste tudi vi razočarani?

Ne, nisem razočaran. Mislim, da je naše članstvo v zavezništvu okrepilo zunanjepolitično težo Slovenije. Ker je Slovenija članica Nata, je močnejša tudi v zunanji politiki.

Kaj pa odnosi z drugo globalno silo, s Svetim sedežem, so se že popravili?

So bili ti odnosi kdaj pokvarjeni? Mislim, da so odnosi dobri. Resda obstajajo nekatera nerešena vprašanja, ki jih seveda skušamo reševati. Denimo vprašanje stavbe nunciature.

No, bilo je očitno, zakaj Pahorja papež ni sprejel, čeprav je bilo predvideno. Kako pa si vi razlagate, da je papež ravno tedaj odvihral na počitnice?

Dvomim, da je šel na počitnice zato, ker je v Rim prišel Pahor. Verjetno je imel že prej kaj načrtovano.
Ja, verjetno od takrat, ko je izvedel, da je Gulič postal šef urada za verske skupnosti.
Mislim, da papeža tedaj pač ni bilo v Rimu. In verjamem, da bo prišla nova priložnost, da se srečata.

Potem pa je naš veleposlanik naredil kakšno napako? Obiska ni prav organiziral?

Ne, mislim, da imamo tam dobrega veleposlanika.

Sedaj pri Svetem sedežu predlagate žensko za veleposlanico. Si lahko to razlagamo kot svojevrsten odgovor papežu?

Ne. Poleg tega ne morem komentirati postopkov, ki še tečejo. Mislim pa, da ni nič narobe s tem, če bi imeli pri Svetem sedežu veleposlanico. Sveti sedež to sprejema, ne bo ne prva in ne zadnja na tem položaju.

Je pa to drzna poteza?

Veleposlanike izbiramo po svoji meri.

Veste pa, da Sveti sedež še pred leti agremajev, če so države predlagale veleposlanice, ni dajal. Zato vas to sprašujem.

Vsaka država ima neke svoje notranje postopke, v katerem primeru izda agrema ali ga ne izda. Prepričan sem, da razlog, da je kandidat ženskega spola, ne more biti razlog za neizdajo agremaja.

Toda agremaja še ni.

Tudi zaprosili še nismo zanj. Pri nas je postopek tak, da po imenovanju veleposlanika v vladi sledi zagovor v parlamentu, tega pa še ni bilo, šele potem zaprosimo državo gostiteljico za agrema.

Koliko je slovenska diplomacija pripomogla k poslom, ki so jih slovenska gradbena podjetja dobila v Libiji?

Nekaj smo le prispevali. Posle so si gradbena podjetja pridobila sama, slovenska diplomacija pa je pomagala, kolikor je lahko. Ko sem lani obiskal Libijo, sem se pogovarjal z ministrom za promet in gospodarstvo, potem pa je predsednik vlade obiskal Libijo novembra, kar je dalo nov zalet odnosom med državama, ki jih v bližnji preteklosti ni bilo prav veliko. Mene samo veseli, da so slovenska podjetja ponovno našla trg, kjer so bila prisotna že v preteklosti.

Je šel Pahor v Libijo na poziv gospodarstva?

V Libijo smo šli na podlagi naše lastne ocene, da bi lahko obisk koristil tudi gospodarstvu. Ko sem postal minister in ko smo ugotovili, da je kriza vse hujša, smo razpravljali tudi o tem, kako lahko pomagamo podjetjem s prodorom na tuje trge. In Libija je ena takih idej.

Se vam zdi, da je bilo v preteklosti premalo gospodarske diplomacije?

Očitno so bile potrebe manjše. Ni bilo krize, podjetja so bila zadovoljna s sodelovanjem v vzhodni Evropi, ni bilo drznosti, da bi šli na trge, ki so bili bolj oddaljeni. Mislim, da je šele kriza prisilila podjetja in tudi nas, da se sedaj malo več ukvarjamo z novimi idejami.

Kaj pa zaplet s kamelami, ste ga že rešili?

Ne še. Rešujemo. Kamele so posebno Gadafijevo darilo predsedniku vlade in iščemo način, kako bi jih pripeljali v Slovenijo. Za zdaj so te kamele še v Libiji.

Muči nas še en uradni sprejem: dalajlame. Ste lahko konkretni, kateri slovenski gospodarski interesi, kot jih je omenjal Pahor, bi lahko bili ogroženi, če bi vi uradno sprejeli tibetanskega voditelja?

Stališče Kitajske glede Tibeta je zelo jasno, v zadnjem času še veliko bolj kot pred leti. Kitajska je bolj samozavestna in bolj narodno ponosna, tako da tukaj ni nobenega vprašanja, kaj pričakuje od države ob takšnih in podobnih obiskih. Slovenija sodeluje na razstavi Expo v Šanghaju, kjer bosta predstavljena država in naše gospodarstvo. Poleg tega se predsednik vlade odpravlja še pred poletjem na obisk na Kitajsko. Tam imamo tudi veliko slovenskih podjetij, ki so odprla svoja predstavništva. Možnosti, da bi šlo kaj narobe, je zato veliko, ravno tako, kot je še veliko priložnosti, ki se nam tam odpirajo.

Kako pa se kaj pri vas počuti bivši zunanji minister?

V redu.

Pa vi veste, kaj pravzaprav sploh počne?

Razporejen je v direktorat za bilateralo in tam dobiva posebne naloge.

Na tiskovni konferenci je namreč sam dejal, da na delovnem mestu nima kaj početi, zato je napisal knjigo.

Zaprosili smo ga za nekatere analize. Je pa seveda težko najti ustrezno zaposlitev za nekoga, ki je bil toliko let zunanji minister, sedaj pa je višji uradnik.

Lahko bi vam očitali, da negospodarno trošite davkoplačevalski denar.

Rupel dela nekatere stvari. Res je, da bi najbrž lahko bil koristneje uporabljen. Ampak kot sem že rekel, nekomu, ki je bil toliko let šef te hiše, je težko najti ustrezno zaposlitev. Zlasti še, če sam ne sprejema tega uradniškega mesta.

Ampak če dela ne sprejema in če, kot pravite, z javnimi izjavami tudi krši notranje predpise, zakaj potem proti njemu ne uvedete postopka? Zdi se, da ima zaradi koalicijskih razmerij neke privilegije.

Ne zaradi odnosov v koaliciji. Gre pač za nekdanjega zunanjega ministra. Poznamo in spremljamo te njegove prekrške. Sam sem si pridobil tudi nekatera pravna mnenja. Ta trenutek pa vendarle menim, da je dobro, da položaj ostane tak, kot je.

V preteklosti so bili odnosi na ministrstvu bolj komolčarski. So razmere sedaj kaj boljše?

To pa morate vprašati moje sodelavce. Mislim, da so odnosi bolj sproščeni, bolj transparentni. Je pa to eno od zapletenejših ministrstev. Diplomacija vleče nase ljudi z velikimi egi in tudi slovenska diplomacija ni nobena izjema. To ni nujno slabo, to je lahko tudi vir ustvarjalnih zamisli. V javnosti se seveda kdaj pa kdaj govori o tem komolčarstvu, ampak menim, da to ni prevladujoče stanje. Na ministrstvu je ogromno delavnih ljudi, ki sodelujejo z dobrimi idejami. In mislim, da bomo ob koncu mandata lahko predstavili kar nekaj uspešnih projektov.

Kaj pa vaša žena, je že kaj šla po diplomatskih nakupih?

Vem, na kaj namigujete. Ne. Moja žena sama vozi avto in sama nakupuje.