Arizonski sen

Dobili smo ga, je dahnil ameriški pravosodni minister Eric H. Holder. Dobili so ga, so entuziastično dahnili ameriški mediji. Imamo ga, je kriknila Amerika. V ponedeljek je FBI na letališču Johna F. Kennedyja prijel 30-letnega Faisala Shahzada, ki je v New Yorku - na Times Squaru - načrtoval bombni atentat. Avtomobil je skušal preleviti v propansko bombo. Ni mu uspelo - iz temnozelenega pathfinderja se je začelo le kaditi, mimoidoči so poklicali policijo, prišli so eksperti za deminiranje in avtomobil bombo razorožili. Happy end. Vse skupaj je izgledalo kot reklama za Bombno misijo. Nerodno je kakopak to, da Shahzada ne bodo mogli uvrstiti med »sovražne borce«, ker je ameriški državljan (pakistanskega rodu), kakor ga tudi ne bodo mogli uvrstiti med džihadiste, ker se ni mučeniško samorazstrelil. Niti se ni skušal. Še bolj nerodno pa je to, da tega, da so presekali njegov peklenski načrt, ne bodo mogli razglasiti za uspeh - za dokaz budnosti in uspešnega delovanja ameriških varnostno-obveščevalnih služb. Prvič, ameriške varnostno-obveščevalne službe niso imele pojma, kaj se dogaja in pripravlja - bile so še bolj clueless kot 11. septembra. In drugič, Shahzad je svoj načrt izpeljal, problem je le v tem, da je bil očitno tak amater, da peklenskega stroja ni znal detonirati. Če bi ga znal, bi Times Square razneslo - in tega ne bi mogel nihče preprečiti. Niti junaki, ki ste jih videli v Bombni misiji. To, da se je iz pathfinderja le pokadilo, ni uspeh profesionalcev, ampak neuspeh amaterja.
Paradoks je v tem, da je postal avto, iz katerega se je pokadilo, večja zgodba od orjaškega, rekordnega, apokaliptičnega naftnega madeža, ki je prekril Mehiški zaliv in začel napadati ameriško obalo. So koga aretirali in zaprli? So prijeli direktorja korporacije British Petroleum, ki je tam vrtala nafto? Ne. So prijeli direktorja korporacije Transocean, ki je dala British Petroleumu v najem svojo naftno ploščad? Ne. So prijeli direktorja korporacije Halliburton, ki je skrbela za varnost te naftne ploščadi? Ne. Bi jih morali? Absolutno! Prvič, kaj drugega pa je izlitje vse tiste nafte kot napad z biokemičnim orožjem? In drugič, samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi naftno ploščad v Mehiškem zalivu razstrelili teroristi, recimo kaki džihadisti, »povezani z Al Kaido«. Ne le da bi jih prijeli, ampak bi jih najprej likvidirali - in potem prijeli. In če bi že ravno preživeli, bi jih poslali v Guantanamo - med »sovražne borce«. Ne vem, ali imajo direktorji korporacij British Petroleum, Trans-ocean in Halliburton ameriško državljanstvo - če ga nimajo, potem bi jih morali stlačiti med »sovražne borce«. Če pa ga imajo, potem bi jih morali stlačiti v isto celico kot Faisala Shahzada.
Ameriška desnica je začela izlitje nafte - korporativni teror - takoj relativizirati in ga razglašati za »naravni proces«, obenem pa je - via Rush Limbaugh - namignila, da so eksplozijo na naftni ploščadi povzročili ekološki aktivisti, ki nasprotujejo vrtanju nafte. Kar je kakopak laž (in to laž nacističnih dimenzij!), toda prav s to lažjo so nehote potrdili, da masivno, pogubno, katastrofalno izlitje nafte v Mehiškem zalivu ustreza opisu terorističnega dejanja. Odtod vprašanje: kako se izogniti tovrstnemu korporativnemu terorju, tovrstnim apokaliptičnim izlitjem nafte? Zelo preprosto, je zapisal neki komentator na AlterNetu: če nočete več naftnih madežev, potem se nehajte voziti z avtomobili! In če bi se vprašali, kako ustaviti korporacije, kako jih torej zlomiti, bi lahko po analogiji odgovorili: če hočete zlomiti ameriške korporacije, potem ustavite ilegalno imigracijo! Ameriška ekonomija namreč temelji prav na poceni imigrantski delovni sili - na delu cenenih ilegalcev, »nevidnih«, »nedokumentiranih« imigrantov. Ironija je v tem, da skuša ameriška desnica, sicer histerična in militantna varuhinja korporativnih interesov (in ameriškega sna), storiti natanko to: ilegalne imigrante skuša ustaviti, zapreti in deportirati. S čistko! S terorjem! Pri tem pozablja na troje: prvič, brez ilegalnih imigrantov ni ameriške ekonomije, drugič, brez ilegalnih imigrantov ni ameriškega sna, in tretjič, brez ilegalnih imigrantov ni ameriške desnice.

SB1070

Jan Brewer, guvernerka Arizone, sicer republikanka, je ob koncu aprila napovedala vojno ilegalnim imigrantom, ali bolje rečeno, sprejela je kontroverzni zakon SB1070, po katerem bo lahko policija aretirala vsakogar, ki ne bo mogel na kraju samem dokazati, da je v Arizoni - in v Ameriki - legalno. Policija ga bo predala sodišču, ki ga bo obsodilo in zaporno/denarno kaznovalo - in potem predalo organom ministrstva za domovinsko varnost, ki ga bo deportiralo. Problem: v Arizoni je okrog pol milijona ilegalnih imigrantov. Vprašanje: kam bodo strpali toliko ilegalcev? Rešitev: koncentracijska taborišča? Hu. Še bolj intrigantno vprašanje pa je: kako se bo policija odločila za aretacijo? Kako bo vedela, koga naj legitimira? Kako bo zadela pravega? Kako bo »utemeljeno posumila«, da je ta ali ona oseba v Ameriki ilegalno? Na podlagi česa? Logično: na podlagi barve kože. Kdor bo rjave polti, bo avtomatično sumljiv.
Zakon namreč pravi: »Policaj lahko brez naloga aretira osebo, če utemeljeno verjame, da je ta oseba zagrešila kak javni prekršek, zaradi katerega jo lahko odstranijo iz Amerike.« Zagovorniki tega zakona sicer pravijo, da lahko policaj aretira zgolj in le tisto osebo, za katero sumi, da je zagrešila kaznivo dejanje, kar pomeni, da oseb ne more aretirati kar na slepo, zaradi barve kože, toda to je le dimna zavesa, ki poskuša prikriti rasistični podton zakona: ilegalni imigranti so v luči tega zakona zagrešili »javni prekršek« že s tem, ko so v Ameriko prišli ilegalno. Ker pa so v Arizoni ilegalni imigranti skoraj izključno latinoameriškega rodu, pomeni, da bodo sumljivi vsi Latinoameričani, tako legalni kot ilegalni, tako naturalizirani kot nedokumentirani. In tudi vsi tisti, ki so rojeni v Ameriki. Hej, kako bo policaj ločil med legalnim in ilegalnim Latinoameričanom? Kdor bo govoril špansko, bo avtomatično zrel za legitimiranje in policijsko teženje - in če ne bo imel pri sebi magičnega papirja, s katerim bi lahko dokazal, da je v Ameriki legalno, ga bo čakala cona somraka. Vnaprej bo kriv, prepuščen subjektivni, povsem arbitrarni presoji policijske patrulje.
Desnica, ki tako časti zasebnost in svobodo, maha z zakonom, ki zapoveduje vdiranje v zasebnost in svobodo. Zakon SB1070 je intoniral policijsko državo, legaliziral rasno profiliranje in legitimiral spopad civilizacij. Tisti, ki so pri sebi, pravijo, da je ta zakon neustaven, da spominja na nacistične protijudovske zakone in da vodi v logiko apartheida, če ne že kar v logiko Sovjetske zveze, kjer si moral imeti pri sebi stalno osebne dokumente, nekateri pozivajo k bojkotu Arizone, ki so jo leta 1987 z bojkotom - in štiklom By the Time I Get to Arizona - spametovali, ko ni hotela praznovati nacionalnega dneva Martina Lutherja Kinga (celo Super Bowl so preselili drugam!), nekateri svarijo pred vse hujšo protiimigrantsko histerijo, ki bi lahko ta zakon razširila tudi v druge ameriške mejne države, recimo v Teksas, mnogi pa marširajo in protestirajo, tako kot so množično marširali in protestirali leta 2006, ko so kongresni republikanci zagrozili z zakonom HR4437 (ilegalni imigranti so kriminalci, vsi, ki jim nudijo kakršnokoli pomoč, bodo sodno preganjani, policija mora ta zakon izvajati, na meji med Ameriko in Mehiko se zgradi zid, dolg dobrih 1000 kilometrov ipd.), prototipom zakona, ki ga je zdaj sprejela Arizona, toda desnica, ki hoče, da ji vrnejo Ameriko (belo, lepo, čisto), slavi: le malo manjka, pa bi oznanila, da so za finančno in gospodarsko krizo krivi ilegalni imigranti. Brez skrbi, to bi bilo povsem v skladu z retoriko desnice, ki trdi, da ilegalci Američanom kradejo delo, da nižajo plače, da ogrožajo ekonomsko varnost Američanov in ameriški način življenja, pa tudi nacionalno varnost, saj jih je v Ameriki okrog 12 milijonov (in hej, nihče ne ve, kdo vse se skriva med njimi!), da neobdavčenega denarja, ki ga zaslužijo v Ameriki, ne trošijo v Ameriki, ampak ga pošiljajo domov, da so se nesposobni asimilirati, da so spopad civilizacij preselili v Ameriko, da živijo na tuj račun, da v Ameriki ustvarjajo situacijo, pred kakršno so iz Mehike zbežali, da Ameriko spreminjajo v tretji svet, da mehiško revščino uvažajo v Ameriko, da Ameriko spreminjajo v Mehiko in da je to v resnici le tajni načrt, s katerim si skušajo Mehičani ponovno prisvojiti ameriški jugozahod.
Ta retorika le potrjuje, na koga cilja zakon SB1070 - ne na Švede, Fince in Dance, ki so ilegalno v Ameriki, ampak Latinoameričane, predvsem Mehičane, »drugo raso«. Smešno, če ne že kar groteskno je, ko Latinoameričanom očitajo, da s svojimi ilegalnimi »invazijami« kršijo suverenost Amerike - mar ni bila prav Amerika ta, ki je obogatela s kršitvami njihove suverenosti? Saj veste - z vojaškimi posegi in puči, z izkoriščanjem njihove nafte, s privatizacijami njihovih naravnih virov in drugimi korporativnimi igrami. Mar niso ameriške korporacije v spregi z ameriško vlado - ali pa obratno - naredile vse, da bi izčrpale, izžele in uničile mehiško ekonomijo (NAFTA!), tako da se morajo Mehičani, če hočejo preživeti, preseliti v Ameriko, kjer skušajo le pobrati to, kar je v nekem smislu njihovo? In seveda: mar ni Amerika dežela imigrantov - dežela, ki so jo ustvarili imigranti?
Populistična pravljica desnice gre vedno takole: prvič, če ilegalnih imigrantov ne bo več, potem Američanom na trgu dela z njimi ne bo več treba tekmovati, drugič, minimalne plače, ki jih je znižala prisotnost cenene imigrantske delovne sile, se bodo zvišale, tako da na trgu dela in minimalnih plač ne bo več depresije, tretjič, ker bo delo, ki so ga opravljali ilegalci, zdaj obdavčeno, se bo trg dela revitaliziral, četrtič, Američani bodo lahko končno dobili delo, ki so jim ga prej kradli ilegalni imigranti, saj si tako slabo plačanega dela niso mogli privoščiti. Ko se bo Amerika znebila ilegalne delovne sile, bo konec brezposelnosti, recesije, depresije in krize. Happy end. Ta populistična pravljica predpostavlja štiri nemogoče reči: prvič, da ilegalci delajo v zarotniški spregi s korporacijami, drugič, da ilegalci sami hočejo, da jih tako slabo plačujejo, tretjič, da bodo korporacije - ko bodo ilegalci enkrat odšli - minimalne plače filantropsko in patriotsko dvignile, tako da bodo bolj privlačne za Američane, in četrtič, da bodo Američani pripravljeni opravljati vsa tista težka, mučna, zoprna, depresivna, napol suženjska dela, ki jih zdaj - v slabih, tveganih, nemogočih delovnih razmerah - opravljajo ilegalci. Vprašajte se le: mar niso ameriške korporacije v zadnjih letih izvozile rekordno število delovnih mest? Mar niso delovnih mest iz Amerike na veliko selile v dežele, kjer je delovna sila nečloveško poceni? Ergo: ameriškim korporacijam se zdi predraga celo najbolj cenena ilegalna delovna sila!

Dan brez ilegalne delovne sile

V komediji Dan brez Mehičanov iz Kalifornije na lepem izginejo vsi Mehičani, tako da Kalifornija ostane brez mehanikov, brez vrtnarjev, brez obiralcev sadja, brez varušk, brez služkinj, brez smetarjev, brez snažilk, brez zidarjev, brez mesarjev. Še celo internet ne funkcionira več. In seveda - glava solate po novem stane 100 dolarjev. Američani ugotovijo, da ameriške ekonomije ni brez latinoameriške delovne sile, da so korporacije povsem odvisne od ilegalne delovne sile, da so produkti tako poceni prav zaradi cenenosti ilegalne delovne sile in da ameriški način življenja stoji in pade z ilegalno delovno silo. Ker korporacije, ameriški sen in ameriški način življenja temeljijo na cenenosti ilegalne delovne sile, mora politika ilegalno imigracijo tolerirati. Ilegalni imigranti so del ameriškega nacionalnega interesa. Bill Clinton je celo namignil, da bi Amerika potrebovala še več imigrantov, če bi se hotela izvleči iz te gospodarske krize.
Kar je logično: ilegalna delovna sila je ideal fleksibilne, začasne, nomadske, prekarne delovne sile - ilegalna delovna sila ima pač visoko dodano vrednost. Ni se ti treba ukvarjati s sindikati - in ni ti treba spoštovati delovne zakonodaje. Še več, ilegalna delovna sila je ideal ideologije prostega trga in tistega neoliberalnega laissez-faire. Ameriki in Zahodu v resnici sploh ni treba uvažati cenene delovne sile, da bi se izvlekla iz krize: zadošča že to, da delovna mesta izvažata v nerazviti svet, pač tja, kjer je delovna sila najcenejša, in da obenem poskrbita, da nerazviti svet ostane nerazvit. V nasprotnem primeru bi stroški dela preveč poskočili. Revščino in nerazvitost je treba umetno ustvarjati, da bi delovna sila ostala poceni. Vse to tudi pojasni, zakaj ameriški kongres še vedno ni sprejel tistega velikega, stalno napovedovanega zakona, ki bi uredil status ilegalnih imigrantov - zakona, ki bi ilegalne imigrante z amnestijo legaliziral in jim omogočil hitro pridobitev ameriškega državljanstva. Prvič, tak zakon ni v interesu ameriških korporacij: če bi vse te ilegalne imigrante legalizirali, bi jih morali potem legalno zaposliti, vključno z vsemi beneficijami, kar pomeni, da bi se stroški dela dvignili, s čimer bi se zmanjšala konkurenčnost ameriških korporacij. Drugič, tak zakon ni v interesu ameriške politike: politika je preveč odvisna od ekonomije, ki je preveč odvisna od ilegalne delovne sile, ali bolje rečeno, legalizacija ilegalne delovne sile bi Ameriko politično preveč destabilizirala. In tretjič, tak zakon ni v interesu republikanske stranke: če bi vsi ti ilegalni imigranti dobili ameriško državljanstvo, bi demokratska stranka dobila ogromno novih volivcev, saj so Latinoameričani nagnjeni k temu, da volijo demokrate.
Okej, boste rekli: s tem je pojasnjeno, zakaj v Ameriki vsi, tako korporacije kot obe glavni politični stranki, ohranjajo ta pragmatični status quo ilegalne delovne sile in zakaj nujno potrebujejo ta bazen ilegalne delovne sile, toda zakaj skušajo republikanci - recimo v Arizoni - ilegalno delovno silo zdaj na vsak način kriminalizirati in izgnati? Mar ni to kontraproduktivno in avtodestruktivno? Mar ni to v nasprotju z ameriškimi nacionalnimi interesi? Mar ni to celo antipatriotsko, republikanci pa veljajo za najbolj vnete patriote? Tu ne smete spregledati dveh fatalnih momentov. Prvič, jeseni so kongresne volitve, na katerih bodo skušali republikanci osvojiti kongres, ki je zdaj v demokratskih rokah, tako da lahko v protiimigrantski retoriki vidite le del predvolilne kampanje. In drugič, tako stroge, nestrpne, praktično rasistične protiimigrantske zakonodaje ne zagovarjajo vsi republikanci, ali natančneje: zanjo navijajo tisti republikanci, ki kandidirajo v bolj »čistih«, belskih volilnih okrožjih. S tem ničesar ne tvegajo. Ravno obratno: s tem le pridobijo, saj pihajo na dušo svoji patriotski, nacionalistični, ksenofobični, paranoidni 6-pack volilni bazi. Na drugi strani so kakopak republikanci, ki kandidirajo v bolj mešanih, »nečistih« volilnih okrožjih in ki se zavedajo, da morajo pihati na dušo tudi legalnim imigrantom, kar pomeni, da zagovarjajo mehkejšo imigrantsko zakonodajo. Pred kongresnimi volitvami se pač nočejo zameriti tako pomembnemu delu volilnega telesa.

Rasizem kot državljanska dolžnost

Greg Palast je pred leti razkril, da so republikanske oblasti na Floridi leta 2000 krepko očistile volilni seznam, in sicer tako, da so z njega pometale predvsem črnce, potencialne volivce demokratskega predsedniškega kandidata (Al Gore), da bi olajšale zmago republikanskega predsedniškega kandidata (George Bush), zdaj pa namiguje, da je zakon, ki ga je sprejela Arizona, le nadaljevanje te »floridske« politike, kajti tudi Jan Brewer je po letu 2004 - v vlogi državne sekretarke - krepko očistila arizonski volilni seznam, saj je z njega pometala več kot 100.000 volilnih upravičencev. Jasno, večina jih je bila latinoameriškega rodu, kar pomeni, da je obstajala velika verjetnost, da bi volili demokratske kandidate. Zakon SB1070 je le poskus, da bi latinoameriške volilce še dodatno prestrašili - in jih pregnali z volišč. Odhod na volišče bo tvegan - hej, če ne boš imel pri sebi pravega osebnega dokumenta, te bodo aretirali. In deportirali. Zato ne preseneča, da obstaja pomenljiva paralela med Bushevo protiteroristično zakonodajo in arizonskim protiimigrantskim zakonom: tudi SB1070 ljudi spodbuja k patriotski budnosti in junaškemu ovajanju sumljivih oseb temne polti. Desnica, ki še vedno ne more požreti izvolitve prvega temnopoltega predsednika in ki v tej izvolitvi vidi ekonomsko grožnjo belski identiteti in »pravi Ameriki«, skuša - če parafraziramo Marka N. Hoffmana - rasizem ponovno preleviti v državljansko dolžnost.