Slovenija, go home!

Ali je slovenska udeležba v Afganistanu napaka? O tem tudi uradna politika več ne dvomi. Da je mednarodna skupnost skupaj s Slovenijo, ki uradno v Afganistanu še vedno sodeluje v »mirovni misiji«, s posredovanjem naredila napako, je že konec preteklega leta, za predsednikom države Danilom Türkom, priznal tudi predsednik vlade Borut Pahor, ko je v parlamentu dejal, da »Afganistan vojaško ni rešljiv« in da je bila odločitev držav, s Slovenijo vred, da bodo poskušale to državo »vojaško« urediti, napačna. A ko smo že mislili, da prihaja comeback zdravega razuma, smo, paradoksalno, namesto razprave o umiku vojakov iz Afganistana tudi v Sloveniji dobili debato, načrte in ideje o tem, kako bi slovenske vojake v tem, skoraj 5000 kilometrov oddaljenem kraju še bolj vpletli v boje.

Konec kulture nenasilja

Nekatere zadnje misli na temo Afganistana nas lahko celo spravijo v krajšo dobro voljo. Slovensko uradno spoznanje, da z vojsko Afganistana ni mogoče rešiti, se je namreč ta mesec končalo v novi seriji znanstvenofantastičnih izjav. Od izjave zunanjega ministra, da se v Afganistanu borimo proti svetovnemu terorizmu, do tiste, da mora tudi Slovenija prevzeti »svoj del odgovornosti za varnost v Aziji«, ki jo je v stilu, »skupaj s Kitajsko nas je milijarda«, nedavno izrekla obrambna ministrica Ljubica Jelušič. Tudi Pahorjeva izjava s konca leta 2009 za Mladino, češ da se lahko »sami kadarkoli odločimo, kdaj bomo enostransko umaknili vojake iz Afganistana ... To lahko naredimo z enim telefonskim klicem«, se danes izkaže za sprenevedanje, podobno kot druge izjave o Afganistanu: od »humanitarne intervencije«, »kolateralne škode« do »konflikta visoke intenzivnosti«, s katerimi državniki že leta prikrivajo dejanske posledice svojih odločitev in stanje v tej državi.
Ampak da ne bomo preveč izpostavljali le napak in neumnosti: slovenska mirovniška politika v tej zgodbi še ni čisto bankrotirala. Slovenija v resnici še ima priložnost, da se reši. Ta odločilni trenutek bo pred slovensko vlado že kmalu, čez nekaj mesecev, predvidoma septembra. Vladajoča koalicija se bo namreč morala tedaj odločiti, ali naj v afganistanski pekel pošlje nov kontingent slovenskih vojakov in vojakinj ali ne. Pred to odločitvijo je v parlamentu sklicana sicer neobvezujoča, javna razprava o razmerah. Odločitev tokrat ne bo težja le zaradi zadnje ofenzive v tej azijski državi, temveč prav zaradi novih nalog, ki naj bi jih dobili slovenski vojaki. Ti so doslej predvsem urili afganistanske vojake, poslej naj bi se z njimi podali v boj. Z drugimi besedami: prvič po letu 91 bo Slovenija aktivno sodelovala v vojni. Ne v mirovni misiji ne v konfliktu visoke intenzivnosti, ampak: v vojni.
Vojna v Afganistanu se je seveda začela zaradi miru. In tako kot tudi pri vseh drugih žal prehitro pozabljenih naukih bo tudi sedaj pred vlado isto vprašanje: Ali naj se zaradi »miru« Slovenija še bolj vplete v vojno? Afganistan je seveda zapletena zgodba. Je mešanica kršenja človekovih pravic, režima, ki naj bi gostil najbolj zloglasnega izmed teroristov, gre za državo, ki je kolapsirala pod težo desetletne vojne, ki so jo zakuhali interesi med hladno vojno, in ki je danes največja pridelovalka surovin za droge. Vse to so lahko priročni argumenti za uporabo sile. Toda odgovor na vprašanje - da ali ne - lahko poenostavimo: v 124. členu ustave, ki je nastala v času, ko se je Slovenija osamosvajala v imenu nekih višjih, univerzalnih vrednot, piše, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja »predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.
V zvezi z mednarodnimi misijami lahko ta člen pomeni seveda samo eno: slovenski vojaki se v tujini, v imenu vrednot te države in njene ustave, borijo le v primeru, če ima akcija mandat OZN, torej če gre za mirovno misijo. In vse doslej je še bilo mogoče zagovarjati tezo, da Slovenija v Afganistanu sledi politiki miru in sodeluje v mirovni misiji pri grajenju »prostora varnosti in stabilnosti«. Kdo pa se ne bi strinjal, ko smo preteklo leto tej pomoči potrebni državi darovali računalniško učilnico ali opremo za ženski učni center? Prav je, da smo pomagali pri gradnji vodovoda za center za duševno prizadete. Prav je, da smo letos sodelovali pri cepljenju živali nomadov, pomagali pri vzreji perutnine in pridobivanju jajc. V tem letu naj bi Slovenija za civilne projekte v Afganistanu sicer namenila »zgolj« 200 tisoč evrov, kar je zgolj kapljica v morje v primerjavi s stroški vojaške navzočnosti, ki nas na leto stane okrog pet milijonov evrov. Pa vendar: tudi urjenje ali pomoč afganistanski vojski v sklopu italijanskih sil in varovanje letališča v Heratu je mogoče razumeti kot še eno razsežnost mirovne politike, ki je pač nujna, a draga podpora civilnim prizadevanjem v tem tveganem okolju.

To je vojna, ne mirovna misija

Toda razmere se spreminjajo. S koalicijsko ofenzivno akcijo na jugu države se spreminja sama narava vojaškega posredovanja, po drugi strani pa nameravajo tudi slovenski vojaki prevzeti nove, ofenzivne naloge, ki očitno presegajo tisto, kar si sicer predstavljamo pod pojmom mirovne operacije, v imenu katerih slovenska politika akcijo legitimira. Tudi dr. Maja Garb, obramboslovka, strokovnjakinja za mednarodne operacije, ni več prepričana, ali je mednarodno operacijo v Afganistanu še mogoče označiti za »mirovno misijo«. Usposabljanje afganistanske vojske, varovanje konvojev tudi z uporabo orožja nista vprašljivi, pravi Garbova. Nekaj popolnoma drugega pa je, če začnejo t. i. mirovne sile ofenzivne akcije: »Mirovne sile ne bi smele nikoli poseči v boj. Poveljnik po svoji volji ne sme sam reševati problema in napasti koga, če meni, da je ta agresor,« razlaga.
In ravno to se zdaj dogaja. Poklicali smo še enega strokovnjaka za mednarodne operacije, dr. Michaela Brzosko, direktorja hamburškega Inštituta za raziskovanje miru in varnostno politiko. Tudi on pravi, da to, kar je sedaj v Afganistanu, ni več mirovna misija: »Resda pomen mirovne misije ni jasno definiran. A to, kar se sedaj v Afganistanu dogaja, pomeni vojaško operacijo proti upornikom. To ni mirovna misija, kot jo poznamo, v kateri se mednarodne sile obnašajo defenzivno. Tukaj gre za vojaški spopad, za vojno.« Iz teh razlogov, dodaja Brzoska, tudi v Nemčiji podpora javnosti skokovito pada, njihova Socialdemokratska stranka, ki je sicer v opoziciji, pa se zavzema za umik nemške vojske iz Afganistana v roku enega leta. In v tej godlji namerava sedaj slovenska vlada delovati celo ofenzivno?
Decembra 2009 je vlada sprejela sklep, po katerem se mora obrambno ministrstvo do jeseni pripraviti za prevzem operativne skupine za mentorstvo in povezave v Afganistanu, tako imenovane OMLT. Slovenska vojska naj bi s tem prevzela »večji del odgovornosti«, šlo naj bi za »kakovostni preskok«, je pojasnjevala obrambna ministrica. Število stalno navzočih vojakov bi se povečalo s sedanjih 60 na 90. Konkretno naj bi to pomenilo, kot pojasnjuje podpredsednik odbora za obrambo Bogdan Čepič (SD), da slovenski vojaki ne bodo več zgolj varovali letališča v Heratu, ampak bodo šli v akcije: »Slovenski vojaki bodo torej z afganistansko vojsko na primer obkolili neko vas, in jasno, naši inštruktorji bodo v drugi bojni liniji.« Zaradi tega bo treba v Afganistan poslati patrie, 12 na novo kupljenih hummerjev in vso drugo opremo. Poleg tega Slovenska vojska že usposablja helikopterske posadke, ki bi jih lahko uporabili predvsem za prevoze ranjencev.
Lepo in prav. Toda Garbova prav v tem vidi težavo: prepričana je, da slovenski vojaki Afganistancev ne bi smeli spremljati v boj. »Lahko jih usposabljajo, a sama bojna akcija mora biti stvar afganistanske vojske. Mandat namreč ne sme biti takšen, da poseže na eno stran sprtih strani. Je že res, da so talibani splošni krivci in nasprotniki v mednarodni skupnosti. Ampak to je stvar Afganistana, ki mora sam vedeti, kako bo zadeve uredil. Če njihova vlada pošlje vojsko v boj proti talibanom, ne vidim težav. Če pa v akcije vključiš mirovne sile, tudi slovenske vojake, je to zame sporno.« Garbova se prav tako ne strinja, da so mirovne operacije preveč omejene, neučinkovite in posledično neuspešne. A problem t. i. neuspešnih mirovnih akcij so bile kršitve človekovih pravic. Po Ruandi ali Srebrenici je zato seveda »dovoljeno« ofenzivno delovati za zaščito civilistov, vendar v Afganistanu ne gre za to. »Gre za strateško akcijo po vsej državi, ki ni več mirovna operacija,« pravi.

Adrenalinska zabava

Problem seveda ni v tem, da bi z vpletanjem slovenskih vojakov v boje ogrožali njihova življenja - če je razumeti uradna pojasnila, si Slovenska vojska tega celo želi in upa, da jim bodo odvzeli tako imenovane nacionalne omejitve. Tako to razumejo poslanci v parlamentarnem odboru za obrambo, kot nam je potrdil tudi Čepič. Ministrica Jelušičeva je že večkrat pojasnila: ker so slovenski vojaki sedaj Afganistance urili zgolj znotraj vojašnice in na strelišču, naj bi jih (Italijani) šteli za strahopetce. 'Ostajanje v bazi' naj bi bilo celo pogubno za vojaško avtoriteto. Toda jasno je, da se politika ne bi smela podrediti diktatu vojske in da adrenalinskih zahtev slovenskih vojakov ne bi smeli jemati resno, pomemben je status misije in vprašanje, ali so njihove naloge še v skladu s slovensko ureditvijo. Po njej obrambna politika izhaja »predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Logično iz tega izhaja, da če bo torej Slovenija v Afganistan resnično poslala vojake v ofenzivni boj, potem ta boj ne bo več borba za naše vrednote.
V resoluciji OZN je sicer mirovna misija določena precej široko, toda v njej ostaja zapisano, da so mednarodne sile tam nepristranske (impartial). »Avtorizacijo imamo, a rabimo še kaj več,« dodaja dr. Milan Brglez iz katedre za mednarodne odnose. In če pogledamo še vsebino, je tudi ta jasna: do ameriškega napada na Afganistan je prišlo zaradi maščevanja po 11. septembru. »Toda zakaj bi morali sedaj vsi drugi reševati to situacijo? Ne vem, če je sedaj naloga naše vojske, da po Afganistanu preganja talibane. Smo soodgovorni za varnost, a moje stališče je, da se v vseh spornih primerih, kar Afganistan je, akcij ne udeležujemo vojaško, ampak na vse mogoče druge načine.« Pa še tudi ta, civilna pomoč Afganistanu je lahko sporna, že zato, ker tam oblast očitno nima legitimnosti. Sicer pa tako ali tako »pretiravamo tam, kjer nas ne rabijo«, dodaja Brglez.
Nekateri poslanci, predvsem v Zaresu in LDS, nameravajo septembra v parlamentu predlagati glasovanje o predlogu, da Slovenija v Afganistan ne pošlje novih enot s širšim, »bojnim« mandatom. Bilo bo zanimivo videti, koliko bo takšna akcija zgolj igra za javnost, ki slovenski misiji v Afganistanu ni naklonjena. Seveda pa se utegne zgoditi, da bo parlament na koncu vladno akcijo podprl predvsem z glasovi opozicije, ki dvomov nima. Vlada bo sicer pri tej odločitvi samostojna, kar je tudi absurd. Saj, kot pravi Franco Juri (Zares), tokrat ne gre več zgolj za sodelovanje v misiji, ampak za sodelovanje v vojni, zaradi česar bi po zakonu moral imeti zadnji besedo parlament. Glede umika iz Afganistana opozarja na primer Nizozemske, ki kljub napovedim tega še ni izvedla. Obrambna ministrica z nizozemskim primerom dokazuje, kako težko se je umakniti, za Jurija pa je prav to še en razlog, da se Slovenija v boje še bolj ne vplete. »Za zdaj smo se mi še pripravljeni umakniti, ker nimamo lastne operativne skupine in smo pod poveljstvom Italijanov. Zato je sedaj pravi trenutek, da odidemo,« pravi Juri.

Super, gremo! Zakaj že?

Glavni problem s slovenskimi misijami, pravi dr. Iztok Prezelj, ravno tako iz obramboslovne katedre, ilustrira takole: »Ko gredo Francozi v Afriko, v Čad, točno vedo, zakaj. Mi tudi rečemo, seveda, super, gremo. A pojma nimamo, zakaj.« Razlogov za to je lahko kar nekaj. Ker smo bodisi premajhni, imamo premajhno gospodarstvo, bodisi smo pretežno »ruralno razmišljujoč narod in v Natu sodelujemo skupaj z državami, ki so bile največje kolonizatorke v zgodovini človeštva«. Zato imamo in bomo imeli - prerokuje Prezelj - s takšnimi vojaškimi intervencijami, kot je aktualna v Afganistanu, večne težave. Ker smo nezmožni celovito in poglobljeno opredeliti in artikulirati naše lastne interese, se lovimo za rep, enkrat kimamo, drugič se obotavljamo, gremo v določeno smer, si spet premislimo in vedno znova odkrivamo kolo. Čeprav se obrambna ministrica zavzema za več javne debate, problem ni v tem: »Tudi če bi v tem trenutku zbrali vse modrece, da bi pojasnili, kaj imamo od Afganistana, modreci sprejemljive formule za slovensko javnost ne bi našli.«
Slovenska vojska se bo prej ali slej iz Afganistana seveda umaknila. A iz te avanture bi morali potegniti tudi kakšen nauk. Medtem ko je bila za slovensko javnost misija Kosovo ali Bosna še upravičena, misija Afganistan, prej pa Irak, škoduje ugledu vojske, je pa tudi ustavno vprašljiva. Nauk iz Afganistana bi torej moral biti jasen: nikoli več. Ob naslednji prošnji zavezništva bi slovenski obrambni minister moral odgovoriti: »Hvala za povabilo, ampak mi v tem ne vidimo smisla.« Kljub temu pa slovenski strateški dokumenti, ki jih je državni zbor sprejel v tem letu ali ki so še v proceduri, kot je denimo bodoča resolucija o dolgoročnem opremljanju in razvoju Slovenske vojske do leta 2025, tega nauka ne odsevajo.
Prav nasprotno, Slovenska vojska se namerava v prihodnosti razvijati še bolj v smeri nekakšnega ekspedicijskega korpusa, ki bo interveniral po svetu. »Tudi po moji oceni gre to že predaleč,« pravi obramboslovec dr. Klemen Grošelj iz katedre za obramboslovje. Kajti izkušnje kažejo, da če ima neka država razvito nacionalno obrambo, lahko sodeluje v mednarodnih misijah. Če pa ima vojsko prilagojeno misijam, je nacionalna obramba izgubljena. Lep primer, pravi Grošelj, je Gruzija, ki je z željo, da bi jo vključili v Nato, nadpovprečno aktivna v tujini, od Iraka do Afganistana. Konflikt z Rusijo pa je pokazal, da so njihove »ekspedicijske« sile doma kolapsirale že v nekaj dneh.
Na naša vprašanja o smiselnosti slovenske udeležbe v Afganistanu so nam na obrambnem ministrstvu pojasnili, da obstajajo resolucije OZN, ki države izrecno pozivajo, naj sodelujejo v okviru sil ISAF in naj prispevajo ustrezno osebje, opremo in druga sredstva. »Resne države se zavedajo svojega položaja v mednarodni skupnosti, pa tudi svojih odgovornosti za mednarodni mir in varnost, ki izhajajo iz temeljnih načel Ustanovne listine Združenih narodov.« Na obrambnem ministrstvu imajo prav, za to seveda tudi gre. Resne države bi se teh temeljnih načel morale zavedati, ne pa, da v njih iščejo zgolj formalne izgovore in opravičila. Afganistan namreč ni več mirovna misija. Misija v Afganistanu pomeni kršenje temeljnih načel ustanovne listine OZN, po kateri tudi sredstva pogojujejo cilje. Slovenska vojska bi zato morala čim prej iz Afganistana. Tudi zaradi svojih lastnih načel.