Tindersticks: Falling Down a Mountain

+ + + +

Ena najbolj prepoznavnih sodobnih britanskih zasedb je v osemnajstih letih obstoja povila izrazito samosvojo estetiko, v katero melanholično staplja temačne romanticizme, pop senzibilnost, rockovsko elegantnost pa elemente soula, jazza in še kopice drugih zanimivih vplivov. Nova, osma plošča v tem pogledu ne prinaša nič bistveno novega, toda Tindersticks je eden tistih bendov, od katerih pravzaprav niti ne pričakujemo bistvenih odmikov. Njegova glasba preprosto ne pušča nobenega dvoma o avtorju, je tako rekoč brezčasna, obenem pa še hitro obstane v ušesu, zato bi bilo spreminjanje uspešne formule precejšen nesmisel. Pa to seveda ne pomeni, da člani zasedbe lenarijo v udobju in obirajo plodove svojega uspeha. Glasbeniki njihovega kova potrebujejo nenehen izziv, zato ni presenetljivo, da se je zasedba pred štirimi leti znašla pred hudo preizkušnjo in negotovo prihodnostjo. Skupaj s še dvema somišljenikoma je bend takrat zapustil multiinštrumentalist in glavni aranžer Dickon Hinchliffe, ki je poleg frontmena, vokalista Stuarta Staplesa, veljal za najpomembnejšega člana.

Z njegovim odhodom je glasba Tindersticksov postala nekoliko prikrajšana za značilno, na godala oprto cinematično atmosfero. Zdi se, da je bil Hinchliffe tudi tisti, ki je znal skladbe izbrusiti v tako rekoč popoln sofisticiran komorni pop, saj se zadnja dva albuma spet opreta na nekoliko bolj grobo formo iz začetkov. Morda tega nismo najbolj veseli privrženci, ki smo glasbo Tindersticksov kot nepogrešljiv element spoznavali v filmih francoske režiserke Claire Denis, vendar pa tudi nova (stara) glasba še vedno ponuja vse, kar je zasedbo povzdignilo med zanimivejše glasbene ustvarjalce. 'Groba forma' v kontekstu skupine Tindersticks pomeni nekoliko enostavnejši, bolj prečiščen ali pa elementaren način, a ta ne načne tipične pop izraznosti, s katero se je zasedba usedla v srce mainstreama in alternative. Plošča Falling Down A Mountain prinaša nekaj nenavadno optimističnih, udarnih skladb, jedro pa ostajajo melanholične, intimne, v pravljično atmosfero potopljene pesmice - torej forma, v kateri se zasedba počuti kot zvončki na Barju. 'Ponavljanja' pa ji še zdaleč ne kaže šteti v minus. Po osmih albumih in približno osemdesetih skladbah bi se ob povprečnosti te glasbe bržkone že naveličali, Britanci pa svojo različico popa 'poizumljajo' tako popolno, da očara vsakič znova. Vsaka skladba je epizoda zase. Pred sedmimi leti se je skupina Tindersticks - takrat še v stari postavi - s čarobnim koncertnim razpoloženjem zasidrala tudi v srca slovenskih romantikov, že v nedeljo pa se bo prenovljena preizkusila v Kinu Šiška. Sodeč po plošči Falling Down A Mountain je zasedba kljub letom še vedno v izvrstni formi, zato koncerta ne kaže zamuditi.