Janšev nož v hrbet Korošcem

Ustavna obtožba zoper slovensko manjšino

Zaradi nekaterih razkritij in razprave glede ustavne obtožbe zoper predsednika države Danila Türka avstrijski Svobodnjaki (FPK), največja stranka na Koroškem, sedaj od Avstrije zahtevajo razpustitev ene od slovenskih organizacij, Narodnega sveta koroških Slovencev. Napovedujejo ustavitev pogajanj o dvojezičnih napisih, preučitev t. i. podiranja krajevnih tabel leta 1972 in novo pisanje zgodovinskih učbenikov. Tudi obe drugi politični sili, ki imata večino v državi, ne stojita križem rok. Socialdemokrati (SPÖ) in ljudska stranka ÖVP sedaj skupaj s FPK od avstrijske vlade zahtevata, naj omogoči razkritje dokumentov o bombnih napadih v 70. letih.
Razburjenje na avstrijskem Koroškem je posledica gradiva, ki ga je SDS v času ustavne obtožbe objavila na svoji spletni strani. Šlo je za arhivsko gradivo bivšega republiškega sekretariata za notranje zadeve iz leta 1979 o bombnem napadu v Velikovcu, na avstrijskem Koroškem. Gradivo naj bi dokazovalo, kot je trdil Janez Janša za parlamentarno govornico, da je bil Türkov odlikovanec, Tomaž Ertl, tedanji šef Službe državne varnosti (SDV), vpleten v teroristične akcije pri sosedih, enako pa naj bi veljalo tudi za tedaj 26-letnega Türka, ki je bil leta 1979 pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva predsednik komisije za narodnostna, manjšinska in izseljenska vprašanja.
A kdor je tisto gradivo tedaj res prebral, v njem dokazov o Ertlovi krivdi ni našel. Prej dokaze o njegovi nedolžnosti. Iz tam objavljenih poročil, policijskih zapiskov in povzetkov zaslišanj je bilo mogoče ugotoviti, da sta si bivša policija in tedanja komunistična oblast prizadevali razčistiti odgovornost za bombni atentat, ob katerem se je poškodoval eden od sodelavcev SDV, Luka Vidmar. Šele zdaj, 30 let po atentatu, smo tako izvedeli, da so bili trije agenti mariborske enote SDV na tajnem procesu v Ljubljani celo obsojeni. Bili so spoznani za krive, ker so vedeli za akcije in priprave na atentat v Velikovcu, pa o tem niso poročali svojim nadrejenim. Po tem so bili vsi upokojeni in s SDV niso več sodelovali.
A ko so Haiderjevi nasledniki na spletni strani SDS brali te zapise, jih je zanimalo nekaj drugega. Ne Türkova vloga, ne stranpoti komunističnega režima, ne SDV. Slovenska policija, kot izhaja iz dokumentacije, je tedanjemu notranjemu ministru in poznejšemu predsedniku izvršnega sveta Janezu Zemljariču poročala, da so nekatere ilegalne akcije na avstrijskem Koroškem v 70. letih zagrešili »prenapeteži« in »provokatorji« iz »narodno zavednih krogov«. S polnim imenom in priimkom sta bila v dokumentaciji omenjena dva Korošca, veterinar Marko Dumpelnik in odvetnik dr. Matevž Grilc, oba nekdanja funkcionarja ene izmed manjšinskih organizacij, Narodnega sveta koroških Slovencev, domnevno pobudnika nekaterih ilegalnih akcij.
Drži, arhivske dokumente, v katerih nastopajo imena in priimki bivših obveščevalcev SDV in imena koroških Slovencev, je Janševa SDS pridobila po povsem zakoniti poti. Bivša koalicija je namreč leta 2006 sprejela Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, po katerem so za javnost odprli arhive vseh bivših družbenopolitičnih organizacij, od Zveze borcev do Zveze komunistov, in vseh republiških organov, od notranjega ministrstva do Službe državne varnosti. Sicer je rok za objavo takšnih, občutljivih informacij v Sloveniji praviloma 40 let, a v tem primeru je zaradi predpostavke, da je bil prejšnji režim nelegitimen in nedemokratičen, v zakonu zapisana izjema. Sicer namenjena žrtvam bivšega režima, ne pa politikom za dnevnopolitične obračune.
Takšna ureditev dostopa do prej zaupnega, arhivskega gradiva je v tem trenutku v Sloveniji izredno liberalna, tudi v mednarodnem pogledu. Kot nam je povedala dr. Ljuba Dornik Šubelj iz Arhiva Slovenije, so predstavniki stranke SDS v času pred ustavno obtožbo prišli v arhiv, kjer so povedali, točno katero škatlo želijo iz arhiva bivšega republiškega sekretariata za notranje zadeve. Omenjena škatla, ki se je nanašala na obdobje med letoma 1975 in 1979, je v arhiv poslala Slovenska obveščevalna služba leta 2000. Vsebino so v stranki torej pregledali in fotokopirali, kar se jim je zdelo pomembno, vključno z imeni in priimki obveščevalcev, sodelavcev ter imeni in priimki koroških Slovencev, o katerih je SDV tedaj poročala in zbirala informacije.
Ideal, ki ga pri dostopu do gradiv bivšega sistema in obveščevalnih služb pogosto omenja tudi slovenska desnica, je tako imenovani Gauckov inštitut oziroma Zvezni pooblaščeni urad za dostop do dokumentov Stasija, torej bivše vzhodnonemške obveščevalne službe. Tam smo govorili s Sebastianom Holzingerjem, ki smo mu predstavili obstoječo, slovensko ureditev. Tudi denimo dejstvo, da je avstrijski zgodovinar dr. Alfred Elste na podlagi slovenske zakonodaje prišel do nekaj tisoč strani nekoč strogo zaupnega gradiva, slovenskih obveščevalnih poročil o Avstriji, o avstrijskih agentih in podobno. Bivša SDV, predvsem mariborski del, je imela namreč na Dunaju, visoko v avstrijskem notranjem ministrstvu, svojega agenta, ki je o tem pisal poročila v Ljubljano. Ta so sedaj dostopna tudi Avstriji. Holzinger nam je seveda pojasnil, da kaj takšnega v Nemčiji ne bi bilo mogoče. »Sploh ni mogoče, da bi k nam z določenimi zahtevami prišla politična stranka. Politične stranke so namreč osebe zasebnega prava in nimajo javnega interesa,« nam je odgovoril.
Pravico dostopa do dokumentov bivšega Stasija imajo v Nemčiji predvsem konkretne fizične osebe, zasebniki, ki imajo dostop izključno do informacij, ki so povezane z njimi. Torej do svojih lastnih dosjejev. Imena obveščevalcev so v teh dosjejih še vedno napisana s psevdonimi, čeprav lahko na podlagi posebne prošnje prizadeti izvejo tudi prava imena. Poleg tega lahko na podlagi posebne prošnje določene informacije dobijo tudi raziskovalci in novinarji, za katere nemška zakonodaja predpostavlja, da imajo javni interes. A morajo ta javni interes oziroma namen zbiranja gradiva v prošnji jasno argumentirati, nam je dejal Holzinger. Kljub temu tudi novinarji ali raziskovalci nimajo dostopa do obveščevalnih poročil, ki jih je DDR zbirala o drugih državah ali obveščevalnih službah. Kot pravi zgodovinarka in strokovnjakinja za arhive dr. Jerca Starič Vodušek, po svetu velja pravilo, da se izjemoma dostop do dosjejev obveščevalcev dopušča po 100 letih.
Z izredno, morda celo preveč odprtimi slovenskimi obveščevalnimi arhivskimi podatki so se srečali tudi v uradu informacijskega pooblaščenca. Namestnica informacijske po-oblaščenke Rosana Lemut Strle pojasnjuje, da je odločitev bivše koalicije, da odpre vse arhivsko gradivo, ki je nastalo pred letom 1990, sicer legalna in legitimna, vprašanje pa je, ali so posledice za posameznike sorazmerne javnim koristim. S to ureditvijo so namreč postale javnosti dostopni tudi občutljivi osebni podatki posameznikov, ki sedaj skorajda ne uživajo varstva. Zato je pooblaščenec že predlagal, da bi se po novem tudi v tem gradivu začeli varovati občutljivi osebni podatki vseh posameznikov. Da se torej ne glede na javni interes po neomejeni dostopnosti določenih javnih arhivskih gradiv, »občutljivi osebni podatki varujejo še deset let po smrti posameznika oziroma 75 let po nastanku gradiva - kot je sicer v tem pogledu določen splošni rok nedostopnosti do občutljivih osebnih podatkov«, pojasnjuje Strletova.
Objavo teh dokumentov, o delu bivše SDV, pa je mogoče utemeljiti s pravico javnosti do obveščenosti in tudi z argumentom, da mora resnica prej ali slej priti na dan. Toda kak zgodovinar, ki bi mu bilo res do resnice, bi ob tem gotovo omenil širši kontekst. Res je, da so se nekateri koroški Slovenci, ob tihem odobravanju mariborske SDV, šli diverzantske akcije. Podirali so daljnovode, z nafto so celo hoteli onesnažiti neko jezero, toda hkrati z njimi so podobne akcije izvajali tudi heimatdienstovci. In če je na tej strani sodelovala SDV, je na drugi strani prav tako mrgolelo obveščevalnih služb. Proti slovenski manjšini sta delovali avstrijska in nemška obveščevalna služba. Eno protislovensko skupino je vodil kar tedanji predstavnik avstrijskega notranjega ministrstva (Josef Stossier) in pa poznejši župan Celovca (Leopold Geggenberger). Svojo paraobveščevalno službo je organizirala avstrijska ljudska stranka (ÖVP), ki je uničevala dvojezične napise in protestirala proti dvojezičnemu šolstvu.
Čeprav so glavni akterji znani, v Avstriji proti njim niso sprožili sodnih postopkov, pa tudi arhivov Avstrija ni odprla. Akcije druge, demokratične strani torej niso bile nič bolj demokratične. Vsa ta dejstva pa SDS, ki je v ustavni obtožbi želela potegniti kontinuiteto nedemokratičnosti med bivšim komunističnim režimom v Sloveniji in Danilom Türkom, niso ustrezala. O tem Janša ni smel govoriti, sicer bi težko ugotovil, da je bila SDV kriminalno-mafijska združba. Za dosego cilja sredstva spet niso bila pomembna, pa čeprav so šla na račun že tako šibke slovenske manjšine. Danilo Türk je ustavno obtožbo na koncu odnesel brez prask. Danes je čil in zdrav ter spet trdno v sedlu. Drugače pa je s slovensko manjšino. Ta je očitno ne bo odnesla le s kakšno prasko, ampak verjetno kar z nožem v hrbtu. Slovenska manjšina je, kot že nekajkrat, postala kolateralna škoda notranjepolitičnega spopada v svoji matični domovini. Verjetno celo največja doslej.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči