13. 5. 2010 | Mladina 19
Teroristični napad na Evropo
Zakaj bi bilo treba špekulante, ki so sesuli Grčijo, razglasiti za teroriste in jim soditi po protiteroristični zakonodaji
Ljudje na atenskih ulicah poznajo pravega sovražnika. 5. maj 2010
Pošast hodi po Evropi - Grčija. Na vsak način jo je treba rešiti. Retoriko poznate: če pade Grčija, padejo evro, evroobmočje, Evropska unija in evropski sen. Grčija ne sme pasti! Za nobeno ceno! Če pade Grčija, pademo mi. Če pade Grčija, padejo tudi ostale domine - Portugalska, Irska, Španija, Italija in tako dalje. Toda pri tem evropskem strahu pred grškim bankrotom, ki bi lahko pokopal evro in Evropsko unijo, ni šlo le za strah pred grškim bankrotom, ampak tudi za strah pred grško revolucijo - torej pred tem, da bi Grčija padla v ogenj revolucije. Če bi revolucija uspela v Grčiji, bi se lahko razširila tudi drugam. Ergo: Grčijo je bilo treba rešiti pred bankrotom, da bi se jo rešilo pred revolucijo. Strah pred tem, da bi se bankrot iz Grčije razširil v ostale dežele Evropske unije, je bil le strah pred tem, da bi se ogenj revolucije iz Grčije razširil v ostale dežele unije. Grčiji je bilo treba vrniti vero v evro, trg, kapitalizem in ekonomsko prihodnost, to pa zato, da tudi ostale dežele Evropske unije ne bi začele izgubljati vere v evro, trg in kapitalizem. Ne brez razloga: prav zdaj - v tej finančni in gospodarski krizi - je vera v trg in kapitalizem tako omajana, da kar vabi in kliče k alternativi. K ognju. K revoluciji. Že dolgo ni bila tako omajana. Globalne proizvajalne sile in nacionalne države so v tako hudem konfliktu, da se vse, kar je še včeraj veljalo za naravno in samoumevno, razblinja. In zato morda niti ne bi bilo tako slabo, če Grčije ne bi motili in ustavljali, če bi jo torej prepustili revoluciji, če že zaradi ničesar drugega, potem vsaj zato, da bi končno videli, kaj bi se zgodilo - da bi videli, kaj je alternativa. Odkar namreč svet muči in trpinči kriza, je alternativa stalno v zraku, toda same alternative nam ne pustijo videti. Vedno jo še pravi čas dokapitalizirajo. Grčija je bila na tem, da postane alternativa - da torej postane tisto, kar nastane iz odpora do povampirjenega kapitalizma in skorumpirane politike. In vsak leninistični jakobinec, ki je zrasel na Brechtu, bi ob pogledu na grški ogenj dahnil le: kaj je požig banke v primerjavi z rešitvijo banke!
Grško situacijo so primerjali z različnimi preteklimi situacijami, recimo s časom ob koncu 19. stoletja, ko je Grčija dejansko oznanila bankrot, in s časom med letoma 1967 in 1974, ko je Grčijo - v spregi s CIO - »reševala« vojaška hunta (alias »režim polkovnikov«), nekateri so jo primerjali celo z veliko jugoslovansko krizo na začetku osemdesetih, toda še boljša primerjava je s časom po koncu II. svetovne vojne, ko so Grčijo »reševali« pred komunizmom. Ne pozabite: Američani so se komunizma tako bali, da so po vojni zrežirali volitve v Turčiji, Italiji in Grčiji - bali so se pač, da bi lahko na oblast prišli komunisti. Vzemite le Italijo: del te histerične protikomunistične kampanje so bila recimo pisma, v katerih so Američani italijanskega rodu svojcem pisali, naj nikar ne volijo komunistične partije - v Italijo je tik pred volitvami leta 1948 prišlo 10 milijonov takih pisem, v kampanjo pa so se vključili mnogi ameriški estradniki italijanskega rodu, recimo Frank Sinatra. Jasno, CIA je skrivaj financirala tudi propagandno vojno proti italijanski komunistični partiji. Vatikan, ki je začel z izobčevanjem članov komunistične partije, množičnim ustanavljanjem protikomunističnih »civilnih komitejev« in govorjenjem o »sveti vojni«, je svaril: ne volite komunistov! Ameriško zunanje ministrstvo pa je dalo tudi nedvoumno vedeti: kdor bo simpatiziral s komunisti, ne bo smel emigrirati v Ameriko!
Obenem pa je Amerika vse te države zasula tudi s finančno pomočjo, da bi si lahko ekonomsko opomogle - bali so se, da bi začeli ljudje zaradi povojnega kaosa, obupa in pomanjkanja koketirati s komunizmom, da bi torej zahtevali sovjetizacijo zahodne Evrope. Z eno besedo: bali so se, da bi zahodna Evropa - od Sredozemlja do Skandinavije in Britanije - padla pod komunizem. Zato je Amerika tedaj tudi lansirala Trumanovo doktrino in »Marshallov plan«, program za ekonomsko oživljanje Evrope, katerih cilj je bil prav to: zahodni Evropi vrniti vero v kapitalizem in trg. Preprečiti, da bi začela zahodna Evropa zaradi povojne bede kataklizmično razpadati in koketirati s komunizmom. Američani so bili zelo radodarni, toda ne brez razloga - Grke, Turke, Italijane in druge so skušali prepričati, da se je kapitalizem spremenil. Da je zdaj bolj občutljiv, bolj nežen, bolj radodaren, bolj socialen, bolj prijateljski. Sprejmite kapitalizem! Če se odločiš za kapitalizem, denar ni več problem! In z ameriško pomočjo se je grška državljanska vojna, ki se je vlekla od leta 1944 do leta 1949 (komuniste je servisiral Tito, ne pa Stalin!), končala s porazom levice. Komunistično partijo so po hitrem postopku izobčili, komunisti so zbežali - v nasprotnem primeru so tvegali zapor ali celo likvidacijo. Jasno, Grčijo so potem naglo sprejeli v NATO - da se ja ne bi sovjetizirala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.