Profesorica Sfrčkljana

Telovadnica šoštanjske osnovne šole je odmevala od čebljanja deklic, oblečenih v roza majčke, in dečkov, ki so prisegali na bolj kariraste vzorce. Potem so vsi, prvošolci na blazinah, drugošolci na stolih za njimi ter tretje- in četrtošolci na tribuni, za kratek čas obmolknili in poslušali kratek uvod v zaključno prireditev, ki so jo pripravili v čast bralni znački. Že čez nekaj trenutkov je v dvorani spet zabučalo. Vanjo je priskakljala klovnesa Eva Škofič Maurer ali Prof. Sfrčkljana v rumenem predpasniku, s pisanimi ščipalkami v laseh, nasmeškom do ušes in obveznim rdečim noskom in s svojo prisrčno nerodnostjo je otroke osvojila v le nekaj sekundah. Naslednje tri četrt ure so ploskali, vriskali in odgovarjali na vprašanja, nekateri pa so se ji pridružili tudi na odru. Spoznali so, kako koristne so lahko učiteljice pri sušenju perila, kako se žonglira z mikrofonom in kako rastejo jabolka, pa tudi, kako zmagati na šovu Slovenija ima talent. Eva se jim je tokrat predstavila v vlogi pevke »a la Rebeka Dremelj« in otroci, ki so se prelevili v žirijo, so jo v finale spustili šele po temeljitem zaslišanju, ki je vključevalo tudi vprašanje o tem, koliko let ima. »Em, malo več kot 40, pa malo manj kot 50,« je odgovorila nekoliko presenečena. Če bi sodili le po energičnem nastopu, bi ji - brez pretiravanja - prisodili pol manj.
Naša najbolj znana in priznana klovnesa na podelitvi bralnih značk na šoštanjski osnovni šoli seveda ni nastopila po naključju. Čeprav jo poznamo zlasti kot pionirko kvalitetne klovnovske dejavnosti v Sloveniji in še bolj kot umetniško vodjo Rdečih noskov - klovnov zdravnikov, ki razveseljujejo male bolnike v bolnišnicah, je tudi pisateljica knjig za otroke. Po delih, kakršni sta denimo Črkolada, v kateri je predstavila posamezne črke, in Nepridipravljice, ki so nekakšna enciklopedija odgovorov na otroška vprašanja, se zadnje čase loteva zgodb, ki jih je navdihnil njen triinpolletni sin. »Zdi se mi, da se ob njem učim in si lažje predstavljam, kako bi odgovarjali otroci. Prve zgodbe pa so res nastale iz mene, iz tega, kaj se mi je zgodilo in s čimer se poklicno ukvarjam. Črke iz Črkolade so se denimo odpravile v svet, tako kot sem se tudi sama,« ugotavlja Eva.
Klovni med bodibilderji
S pisateljevanjem se je najverjetneje začela ukvarjati tudi zato, ker izhaja iz družine, v kateri so bili že od nekdaj tesno povezani s pisano besedo. Njen oče Herman Škofič, ki ga je izgubila pri le dveh letih, je bil novinar, njena mama pa je priznana pesnica Neža Maurer, ki se je ob umetniškem ustvarjanju tudi sama ukvarjala z novinarstvom. Bila je urednica prvih šolskih oddaj na nacionalki, pozneje je urejala Kmečki glas, veliko pa je tudi prevajala. »Lahko rečem, da je zvok, ki me spremlja od otroštva in ki mi je še vedno blazno prijeten, zvok pisalnega stroja,« razmišlja Eva. Drugi spomin je tesno povezan z mamino vzgojo, saj so živeli po principu, da je treba dati domišljiji prosto pot. »In to sem tudi počela. Tudi ko sem se odločila, katere piškote speči ali kako prerazporediti pohištvo v hiši. Oba z bratom pa sva to počela tudi pri načrtovanju svojega življenja, šolanja in poklica.« Tako sta si že zelo zgodaj izbrala poklica, v katerih sta ostala vse do danes. Brat je pilot, sama pa se je menda že pri štirih letih, ko je prvič obiskala cirkus in jo je ta povsem očaral, odločila za poklic klovnese.
Pozneje je obiskala vse cirkuške predstave, ki jih je bilo mogoče videti pri nas. »Hlepela sem po tem svetu, ki je bil zame nekakšna pravljica, ki se je uresničila. Vedno sem želela preizkusiti vse. Šla sem recimo na slona, se z vsemi fotografirala,« se spomni. Čeprav si je že tako zgodaj želela v cirkuške vode, pa se je po osnovni šoli vpisala na srednjo pomorsko šolo. Danes pravi, da je bila pač zaljubljena v morje. Potem ko je že oddala prošnjo za vpis, je v ljubljanskem Tivoliju gostoval moskovski cirkus in po predstavi je stopila do enega od artistov ter izvedela, da obstaja posebna cirkuška akademija. Seveda v Rusiji, natančneje v Moskvi, kjer ima poklic klovna tradicijo in veljavo. »In v tistem trenutku sem rekla, da grem na to šolo,« se še danes navdušeno spominja prelomnice. Oddala je prošnjo, a ker je bil postopek dolgotrajen in zbirokratiziran, je medtem končala dva letnika pomorske šole in pri šestnajstih le postala študentka cirkuške akademije. Ta je bila mešanica med srednjo šolo in fakulteto, čeprav so se nanjo vpisovali tudi zelo mladi učenci, še osnovnošolci. Takrat, v začetku 80. let, so prihajali iz socialističnih držav, danes se na akademijo vpisujejo mladi z vsega sveta.
In kako je pravzaprav potekalo izobraževanje, s pomočjo katerega je pridobila naziv cirkuška artistka s specializacijo iz klovnade, kakršnega imata pri nas le še zakonca Sultanova, ki delata v Slovenskem mladinskem gledališču? Je bil pouk podoben drilu ali je glede na to, da naj bi klovni vendarle zabavali občinstvo, potekal v bolj sproščenem vzdušju? »Tisti, ki nas je imel akrobatiko, se je na nas drl kot v vojski. Podobno je bilo pri baletu. Ostali predmeti pa so bili zelo različni.« Učili so se akrobatike, žongliranja, ekvilibristike, baleta, igre, pa igranja na glasbila, pantomime, teorije, tudi klovnovskega kaskaderstva. Na koncu letnika so imeli vedno javne nastope, v tretjem letniku pa so nastopali tudi na prireditvah v kulturnih domovih. »Spomnim se, da so enkrat poleg nas nastopili bodibilderji, ki so kazali mišice. A pomembno je, da se je na teh prireditvah zbralo 2000, 3000 ljudi. Takšne mase pa pri nas ni,« ugotavlja Eva.
Težava ni le v tem, da je pri nas ni čakalo tako množično občinstvo. Tudi poklic klovna je bil, ko se je vrnila iz Rusije, kjer je po cirkuški končala še študij režije na Akademiji za gledališče, glasbo in film v Sankt Peterburgu, popolna neznanka. Zato je začela z ničle. Potencialnim naročnikom je dopovedovala, da je klovnovstvo več kot le racajoča hoja in pačenje ter da se neprestano razvija, sploh v zadnjem stoletju, ko se je poklic odprl ženskam in so mu te dale novo dinamiko. Medtem se je tudi sama spraševala, ali je bila odločitev za klovnovski poklic prava. O tem zdaj že dolgo ne dvomi več: »Ko sem začela delati, se je izkazalo, da imam neko energijo, ki pritegne pozornost občinstva. Vse ostalo je odvisno od vloženega dela in nenehnega izobraževanja. A tega je pri nas premalo. Če se denimo kdo od izvajalcev za otroke v Sloveniji odloči, da bo svoje znanje uporabil za lik klovna, ki ga lahko nadgradiš iz kateregakoli žanra, od čarodejstva do žongliranja in igralstva, pa tega v resnici ne obvlada, lahko rečeš samo, bog pomagaj, pa kaj si mi naredil iz lika klovna.«
Kakšen je potem dober klovn? In kateri so najboljši? Eva se glede konkretnih imen ne želi opredeljevati, ker se klovnovska dejavnost neprestano razvija in ker so ji v navdih tudi mentorji na različnih delavnicah. Še vedno pa ji je eden ljubših Rus Slava Polunin, ki ga spremlja že vse od nastopov z njegovimi Licedeji v Sankt Peterburgu pa do njegove poti v Evropo in nazadnje do nastopa v Cirque de Solei, ki velja za enega vzorčnih cirkusov. Sicer pa mora klovnov nastop gledalca obenem ganiti in nasmejati. Biti mora iskren, ranljiv, pa tudi neumen. A neumnost ne sme biti zaigrana. Kot pravi Eva, šele takrat, ko se nastopajoči kot človek znajde v brezizhodni situaciji in ne ve, kako naprej, obenem pa kot igralec takšno situacijo le še malo usmerja, postane klovnov nastop neskončno zanimiv in smešen. Njen klovnovski lik se je skozi leta sicer spreminjal. Tudi fizično. Prej je nosila bujno lasuljo, zdaj prisega na čim manj maske. »Očitno sem zdaj že sama dovolj smešna za pogledat,« je pikra na svoj račun.

Brez “prtljage”

Zdi se, da so v zadnjih letih za največ zavesti o tem, da klovni obstajajo tudi pri nas, poskrbeli Rdeči noski - klovni zdravniki. Gre za projekt, ki ga je Eva zagnala pred šestimi leti, njegove korenine pa izvirajo iz ZDA, kjer so začeli klovni The Big Apple Circusa na pobudo Michaela Christiensena sredi 80. let hoditi po bolnišnicah, da bi otrokom olajšali zdravljenje in odvrnili njihovo pozornost z ne ravno brezskrbnega vsakdanjika. Gibanje se je hitro razširilo po vsem svetu, slovenska organizacija pa sodi pod okrilje največje tovrstne evropske organizacije RNI - Red Noses International. Sprva so delovali s štirimi klovni zdravniki, potem pa so se obiski bolnišnic zelo namnožili, saj ob rednih tedenskih in mesečnih obiskih izbranih bolnišnic vsako leto pripravijo še najmanj dve dvomesečni turneji po vseh ostalih, zato so sproti na avdicijah sprejeli še nekaj novih članov. Nazadnje so med 70 prijavljenimi izbrali pet novincev in skupno jih je zdaj dvanajst. Ob tem ni nepomembno, da so njihovi nastopi za bolnišnice, starše in otroke brezplačni, saj jih sofinancirajo sponzorji in donatorji.
Čeprav je glavni namen klovnov zdravnikov, da otroke in starše povabijo v svet igre, v katerega so lahko pred prihodom v bolnišnico brezskrbno skočili sami, se morajo pri svojem delu držati strogih pravil. »Absolutna higiena, nobenega znaka prehlada, ob viziti in šolskem pouku se umakneš,« našteva Eva. Z bolnišničnim osebjem so se v vseh teh letih že navadili drug na drugega in zdaj jih na obisk spustijo, tudi kadar drugi obiskovalci nimajo vstopa v bolnišnico. »Sicer pa nam že kar takoj po nastopih povedo, če delamo kaj narobe. Zgodilo se je že, da smo preveč kričali in so zato vsi pridrveli na kup, ker so mislili, da se je kaj hudega zgodilo. Zdaj vemo, da moramo bili tišji, čeprav je otrokom razbijanje atmosfere s hrupom zelo všeč.« Eno od pravil določa tudi, da otroke vedno vprašajo za dovoljenje za vstop v sobo. Če se strinjajo, vstopijo, sicer ne. »Tam smo zato, da nas otroci vodijo, in s tem, ko nam govorijo, kaj naj naredimo, dobijo nazaj svoje dostojanstvo in moč. Klovni zdravniki smo torej malim bolnikom nekakšna psihična opora. Seveda nekateri otroci tega ne želijo. A malce smo se pa tudi že naučili, kdaj ne pomeni ne in kdaj naj jih poskusimo prepričati,« pravi Eva.
Zgodbic o otrocih in njihovih odzivih na rdečenose obiskovalce v belih haljah se je danes nabralo že nešteto. A nastopanje v bolnišnicah ima tudi neizogibno temnejšo plat. Eva pravi, da tega sprva morda niso tako zelo opazili, ker so se zaradi začetniške treme osredotočali na to, da bi bili njihovi nastopi čim boljši. Šele pozneje so se začeli zavedati fizičnih sprememb nekaterih bolnikov, ki so zlasti na onkologiji, tudi zaradi zdravil in terapij, zelo vidne. »Spomnim se, kako hudo je bilo prvič, ko je bolnik umrl. Zame je bil to grozljiv šok, po katerem sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ga prebolela. Tega namreč nisem pričakovala, še posebno pa nisem pričakovala zapletov na tistem oddelku.« Potem ko je postala mama, so se je začele zgodbe otrok še bolj dotikati. A to menda opažajo tudi drugi klovni, ki postanejo starši. Eva vseeno dodaja, da so profesionalci in da je pošteno do otrok, da pridejo na nastope brez »prtljage« in jim prinašajo zgolj pozitivno atmosfero.

Lešnikov glas

Rdečim noskom danes posveča večino svojega delovnega časa, zato kot klovnesa vse manj nastopa samostojno. Kljub temu jo vse bolj mikajo za zdaj zelo redki nastopi za odrasle, ki so ji tako všeč zato, ker starejše občinstvo opazi vse podrobnosti. »Lahko bi rekla, da so takšni nastopi podobni tkanju čipke,« pravi. Seveda to nikakor ne pomeni, da ne nastopa rada za otroke. Pred časom, ko je bil njen sin še čisto majhen, je najraje nastopala za najmlajše, zdaj raje stopi pred večje otroke, tudi najstnike. Vse bolj jo mika tudi pedagoško delo. Z njim se kot umetniška vodja Rdečih noskov - klovnov zdravnikov sicer srečuje že zdaj, a pogreša več strokovne literature s tega področja. »Pravila sicer obstajajo, a na eni zadnjih delavnic, ki sem se jih udeležila, mi je bilo strašno všeč, da se je naš mentor Ami Hattab klovnovske dejavnosti lotil zelo sistematično. Zdi se mi, da nam prav to manjka. Za začetek že zato, da veš, kako vaditi klovnsko ''lestvico''. Ta obsega sedem stopenj čustev in naučiti se jih moraš preliti od ene skrajnosti v drugo. Če imajo vse druge dejavnosti priročnike s statistiko in grafi, ne vem, zakaj jih ne bi imeli tudi mi,« se sprašuje.
Eva ima kljub vsem klovnovskim in pisateljskim obveznostim ter kljub temu, da ji časa konstantno primanjkuje, še eno strast. To je televizija. Kot otrok je prepevala v RTV-jevem zborčku, pozneje je na koprski televiziji snemala oddaje za otroke, zadnje leto pa jo poznamo tudi kot imitatorko notranje ministrice Katarine Kresal v oddaji Hri-bar. »Lepega dne me je poklical urednik oddaje Bojan Krajnc in povedal, da je igralka Maša Derganc, ki je imitirala Kresalovo, zbolela. Vprašal me je, če bi lahko vskočila namesto nje, ker je imel že takrat, ko so šele uvedli njen lik, v igri obe, ker imava menda podoben glas. Za vsak primer sem preverila, ali ne gre za šalo, in tako sem prišla v ekipo. In prva scena, pri kateri sem sodelovala, je bila posteljna.« S kolegi imitatorji se je dobro ujela, najbolj pa uživa, kadar ne delajo strogo političnih scen. Na lik Kresalove se je kljub temu, da je avtor dialogov urednik in ji sama posoja le glas, že zelo navadila in postala je celo malce zaščitniška do njega. In kako bi opisala govor Kresalove? »Menda zveni tako kot jaz. Opazila sem, da določene besede skrajšuje, tako kot jih tudi sama. Glas ima pa malo ... kako bi ga opisala ...« Vzame si nekaj sekund za premislek. »Lešnikov.« Lešnikov? »Ja,« utemelji presenetljivo izbran pridevnik, »morda zato, ker me njen glas zelo spominja na glas ravnateljice iz osnovne šole, ki se je pisala Lešnik.«