20. 5. 2010 | Mladina 20
Neža Maurer in Blaž Ogorevc
Jedla je nekam skromno, s previdnostjo in skrbjo rahlo utrujenega ptiča, drobtinico za drobtinico. Pila sva refošk, dvakrat po pol litra ga je bilo. Zraven smo nenavadno prijazno klepetali. Sicer mi je takoj na začetku oponesla, da znam tako ali tako pisati samo o seksu in pijači, ampak zdelo se je, da se je tudi s tem sprijaznila in vdano zastokala, naj pač pišem, kar hočem.
© Borut Krajnc
Nič nenavadnega ali celo presunljivega ni, da tudi v Škofji Loki žive golobi. To so v glavnem umazane in zoprne ptice, dolgočasno sive in skoraj na las podobne druga drugi. Pravzaprav ne žive v jati, temveč so si po skupinicah prisvojile posamezne strehe, podstrešja in napušče ter tam v nekakšni lastniški brezobzirni oholosti in samoumevnosti lagodno serjejo, presunljivo grulijo in se drenjajo za boljša mesta. Čez dan pa bolj ali manj brezplodno postopajo po Mestnem trgu in okoliških vijugastih starih ulicah, prevzetno stopicajo sem in tja, poberejo kakšno mrvico tu in kakšno tam, v glavnem pa se zdi, kot da jim ni popolnoma jasno, kaj bi počeli. No, včasih se tudi takole na hitro in brez strasti še malo poflodrajo in iz tega se izležejo novi brezdelni umazančki. Ko jih takole opazujem, čeprav jim skoraj nikoli nihče ne nakloni pozornejšega pogleda, ter pri tem premišljam o njihovem brezplodnem življenju, se mi v misli vedno vrineta tudi podoba loških gospodinj in njihova neizmerna podobnost s temi zoprnimi pticami. Tudi one silno rade brezciljno postopajo po mestu, zavijejo zdaj v to in zdaj v drugo trgovinico po kakšno malenkost, posedijo s svojim cekarčkom na kakšni klopici, si druga drugi dolgo in vztrajno grulijo brezsmisle v obraz, potem pa skrivnostno izginejo v kakšno od tistih starih sivih hiš. Nekega dne pa se je mednje kot kakšna eksotična frfotava ptica, recimo žarko pisana papiga, vmešala Neža Maurer.
Vsem so se povesile čeljusti, ko je na trgu privihrala mednje v svojih pisanih ohlapnih oblačilih in frfotavih rutkah in se svetovljansko priklanjala ter prijazno pozdravljala na levo in desno. Kot bi enolični sivi golobi, če bi nenadoma mednje vstopila tista papiga, so tudi one v začudenju rekle, no, kaj je pa zdaj to. In kot bi golobi, ko bi se razvedelo, da ta papiga zna celo po človeško govoriti, so tudi one ostale popolnoma paf, ko se je razširilo, da je Neža celo pesnica, da piše ljubezensko-erotične stihe. To se spodobi Prešernu in se odpusti pubertetni mladini, so vzdihovale, ne pa ženski v zrelih letih. Pozneje se je razvedelo še to, da njena hčerka v Rusiji študira za nekakšnega klovna. Celo moja mama se je potuhnila, če jo je zagledala na drugem koncu trga, ter se skušala zateči v kako od bližnjih trgovinic. A Neža je že prek vseh drugih gospodinjskih glav prek celega trga iskreno radostno vpila, o, gospa Ogorevčeva, in umik je bil onemogočen. Joj, samo da ne bi ljudje pomislili, da tudi jaz pišem kakšne »ljubezensko-erotične« pesmi, jo je kljuvalo, in v rahlem nelagodju in pred očmi vseh mestnih bab se je vendarle spustila v tisti dolgi in nobenega konca obetajoči klepet, kakršni potekajo med ženskami na vseh mestnih trgih. Ta Neža, mi je pravila kasneje zvečer, je zelo dobra in iskrena ženska in klepet z njo je vedno zanimiv in zabaven, samo če ne bi ... Do pesnikovanja je imela vedno malce vzvišen odnos, kakršnega so ji potrjevale tudi vsakodnevne izkušnje, recimo pri mesarju. Takrat sem že izdal dve ali tri knjižice nekakšne poezije in ona je, ko se je vrnila s sobotnih nakupov, v jezi vila roke. Kaj ti je bilo treba postati nekakšen pisun, se je pridušala, raje bi postal vrhunski športnik. Ko smo se babe drenjale za mesarskim pultom, je gospa Strelova (njen sin Boris je bil takrat na vrhuncu smučarske kariere) samo veličastno vstopila in mesar, ki se je kar topil od spoštovanja in prilizljivosti, ji je nemudoma in prek vseh izpod pulta podal že prej pripravljen zavoj, se ji smehljal in povpraševal po tistem Borisu, druge pa smo kot teleta čakale, kdaj se bo z malomarno vzvišenostjo spomnil tudi na nas. Pa kakšno meso je dobila, se je žrla sama v sebi, ne pa tole žvarovino, pri tem je z jezo treščila svoj zavojček na mizo, ki jo dobimo matere »nekakšnih pesnikov«. A če pustimo to ob strani, kasneje je mama nekako izbrisala vednost o tej Nežini dejavnosti in postali sta prisrčni znanki, nekajkrat je menda celo zavila k njej na kavo.
A vendarle je treba priznati, da je v Neži vsemu navkljub še vedno kanček tega »gospodinjskega«. Denimo, nekoč, nekega ljubeznivega sončnega nedeljskega popoldneva, sva se s tisto mojo Mirjam odpravila na sprehod tja proti Crngrobu. Tam nekje pred blokom, kjer zdaj prebiva, sva jo srečala, ko se je s sprehoda že vračala. Že od daleč, kot to vedno počne, nama je v pozdrav prijazno mahala, in ko smo prišli neposredno drug do drugega, sem zapazil, da velja vse Nežino zanimanje prav Mirjam. Dolgo in pozorno jo je proučevala, in ker sem vedel, da se še nikdar nista fizično srečali, sem ju predstavil. Takrat je iz Neže kar izletelo, res je, je vzkliknila, da se še nisva nikdar videli, toda o vas vem prav vse. O, madona, torej ima tudi Neža v sebi malce ženske opravljivosti, sem pomislil sam pri sebi in pri tem mi je butnil v glavo spomin na mojega slovitega ljubljanskega frizerja Kamenariča, ki je imel svoj očarljivi »salon« tik zraven zdaj že slavnega bifeja Šumi, a to stavbo so sedaj že porušili. Ta polkletna votlina, vanjo si vstopil po nekaj stopnicah navzdol z nivoja ceste, je bila prav taka kot pred petdesetimi ali, bolje, osemdesetimi leti, mislim, da so le pljuvalnike odstranili. In medtem ko si je mojster dal opraviti z mojimi lasmi, mi je neprestano brbljal celo meni popolnoma neznane zgodbe o mojih Škofjeločanih. Po striženju sva navadno odšla še na kozarček ali dva v bližnji lokal. Pa vendarle, Kamen, tako smo ga namreč klicali, sem ga nekoč vprašal, kako, za vraga, pa ti poznaš vse te ljudi? Saj jih ne, mi je odvrnil, ampak jaz sem frizer. Torej frizerji in ženske, se mi je razjasnilo.
Sprva je stanovala tam na Spodnjem trgu. A so ji nenadoma odpovedali prebivališče. In čeprav je v zmedi norela vse naokrog in iskala novo stanovanjce, so jo povsod zavrnili. Zato je bila kar za sedem let prisiljena oditi, kot to sama pravi, v »izgnanstvo« v Kranj. Vendar si je vedno želela vrniti se v Škofjo Loko. Ker je to tako lepo mesto, vedno poudarja, in ker tu živi toliko dobrih ljudi. Tega drugega stavka sam osebno sicer nisem nikoli popolnoma razumel in tudi ne vem, kako se je po vsem tem do njega prikopala sama. Potem pa se je le nekako prigrebla do nekega stanovanja v visoki stolpnici, iz katerega ima neposreden, a morda malce morbiden razgled naravnost na mestno pokopališče. Ko boš umrla, jo zbada njen sin, te bomo kar katapultirali skozi okno, pa boš pristala na povsem pravem mestu. Sploh pa ima vsako mesto nekakšen svoj prekleti del in Neža prebiva skoraj v epicentru škofjeloškega. Nedaleč stran je že davno prenatrpano Starološko pokopališče, še bližje pa kar dve krvavi znamenji, ki označujeta mesti, kjer sta bili srednjeveški in tudi kasnejši morišči. Eno je omenjeno tudi v Tavčarjevi Visoški kroniki, ko opisuje, kako so ubijali tista tatinska služabnika, ki sta zaradi mošnje zvenečih cekinov zgoraj na gradu ubila samega freisinškega škofa. Menda, vsaj tako piše, ju je bilo prav zabavno gledati, kako sta, potem ko so jima pred dokončno usmrtitvijo odsekali tatinske roke, v obupu mahala z tistimi svojimi štrclji. Potem je nedaleč od tam, na drugi strani manjšega grička, tista globel, kjer so Nemci med drugo svetovno vojno pobili onih nesrečnih petdeset talcev. In še malo naprej ob poti v vas zloveščega imena Crngrob mesto, kjer so, meni popolnoma nerazumljivo, le dan ali dva pred končno osvoboditvijo postrelili osem partizanov. Ter končno še sama vas Crngrob, kjer so kmalu po vojni rdeči zmagovalci menda v pravi veseljaški orgiji potolkli več stotin proti Avstriji bežečih premagancev, baje v večini Hrvatov. No, in pred ta grdi škatlasti blok sva jo nekega turobnega sivega popoldneva prišla iskat s foto Borutom za zgodnjo večerjo, kajti bolj pozno zaradi zdravja menda ne sme več jesti.
Izbrala si je gostišče Kveder v Spodnji Luši, na koncu nekakšne grape, ki se izteka v Selško dolino. Ha, pa bomo spet jedli divjačino, sem si pomel roke, saj tam slovijo po precej veliki obori, po kateri vedno skaklja nekaj jelenjadi in damjakov, tokrat pa sem zapazil, da se tam okrog hlevčka motajo tudi neki tolsti vietnamski prašiči. Po tem, kako je bilo osebje, dve sila prijazni dekleti, ljubeznivo in uslužno, sem sklepal, da je tod Neža zelo spoštovan in cenjen gost. Kaj bo gospa, pa že nekako slutim, je rekla ena izmed njih, ko smo naročali. Kaj pa boš, Neža, sem bil nekoliko začuden. Ja palačinke, je tiho dahnila. Bah, sva se zgrozila. Ampak potem ko sva si midva naročila jelenove medaljone, Borut z zelenim poprom, jaz z jurčki, za prilogo pa sirove štrukeljce, si je tudi ona premislila in se prav tako odločila za te štrukeljce, pa motovilček s kuhanimi jajci za zraven. Tudi jedla je nekam skromno, s previdnostjo in skrbjo rahlo utrujenega ptiča, drobtinico za drobtinico. Pila sva refošk, dvakrat po pol litra ga je bilo, Borut pa je srkal nekakšno vodo, ne vem kakšno, ker se na to stvar ne razumem najbolje. Zraven smo nenavadno prijazno klepetali. Sicer mi je takoj na začetku oponesla, da znam tako ali tako pisati samo o seksu in pijači, ampak zdelo se je, da se je tudi s tem sprijaznila in vdano zastokala, naj pač pišem, kar hočem.
V klepetu se je še enkrat potrdilo, kako neizmerno občutljiva duša je ta Neža, včasih že kar na meji samotrpinčenja. Tisti dogodek ob prvi (in dokončni) odločitvi njene hčerke, da bo postala klovnesa, pa je že na meji grotesknega. Neža še danes rada obišče vsak cirkus, ki priroma v našo bližino, ko sta bila otroka še majhna, pa je bila to obveznost. Mala Eva je že prej, nekako od četrtega leta, stalno nekaj bluzila o gledališču, ko pa je bila stara tam nekje okrog šest let, jo je Neža peljala na ogled predstave nekega potujočega cirkusa. In tam se je punčki dokončno razjasnilo. Medtem ko je, popolnoma paf od samega občudovanja, z očmi požirala neko klovneso, ki se je klamila tam na neki razpeti vrvi, je nenadoma kliknila, mami, vidiš, to bom jaz, ko bom velika. Nežo je skoraj kap in postalo ji je slabo, tako da je odtavala iz šotora in se zgrudila v travo tam zraven. Ko je končno prišla do sape in dvignila pogled, je zapazila tik pred sabo dobrodušno smehljajočega se klovna, ki ji je prijazno ponujal dva aspirina in čašico vode. Toda tista odločitev, pa naj je bila še tako otročja, se je udejanjila in tako imamo zdaj Rdeče noske.
No, ampak včasih žre sama sebe povsem brez razloga. Nekoč, še v časih stare Juge, sva bila po naključju oba povabljena na eno takratnih največjih in najuglednejših pesniških srečanj, Goranovo pomlad v Zagreb, pa sva sklenila, da bova tja odpotovala skupaj. To druženje uglednih in obskurnih poetov iz vseh nekdanjih republik je trajalo kakšen teden in večina udeležencev se je ves ta čas ukvarjala predvsem s pijančevanjem, ki sem se mu, to je pač treba priznati, z radostjo pridružil tudi jaz. Torej, odpravila sva se na pot in na peronu ljubljanske železniške postaje sem ji namignil, naj lepo mirno ostane pri prtljagi, jaz pa skočim po vozovnice. Ko sem odhajal, je, kot vse kaže, zapazila, da je moja hoja nekam trda in negotova, kajti le tako za trening pred vsem prihajajočim sem že prej zvrnil nekaj šilc žganega, spotoma pa sem kanil to storiti še z enim. Takrat je Nežo spreletelo, da je storila neznansko napako, ko je tako pomembno nalogo, kot je nakup vozovnic, malomarno prepustila osebi v takem stanju. Ko sem se vrnil, še vedno mlaskajoč in oblizujoč se od zadnje dozice, je bila skoraj otrpla. Vsa trda se je vkrcala na vlak ter nemo čakala na polom in sramoto, ki naj bi sledila. No, pa se je izkazalo, da je bil vlak pravi in tudi, ko je prišel sprevodnik ter pregledal vozovnice, je le suho bleknil hvala in lagodno odšel do naslednjega kupeja, ne da bi se zavedal, v kakšni čustveni drami je pravkar sodeloval.
Morda je tudi zaradi te občutljivosti delala na ljubljanski televiziji zgolj pet let, čeprav je imela ugledno, no, predvsem odgovorno delovno mesto. Joj, kaj vse se mi je tam dogajalo, mi je potožila. Nekoč, ko je bilo že vse pripravljeno za snemanje, je kar na lepem glavni akter, Fran Milčinski Ježek, izginil in ga ni bilo moč prav nikjer zaslediti. Menda je begala kot zmedena kura po vsej hiši, dokler ga končno ni odkrila, skritega za nekimi stopnicami v družbi s petimi izpraznjenimi steklenicami piva. Ne, v takih razmerah pa res nisem zdržala dlje, je zaključila. Ha, sem se zasmilil sam sebi, jaz pa sem v podobnih, če ne še hujših, na tej naši Mladini pretrpel že triintrideseto leto.
Neža v družbi z Deso Muck in Svetlano Makarovič vsekakor velja za eno iz velike trojice slovenske sodobne ženske literature.(Njej osebno je najbolj pri srcu Maja Vidmar.) Ko sem takole mimogrede navrgel vprašanje, da koliko njenih knjig je že ugledalo luč sveta, kajti doslej sem imel občutek, da kakšna nova izide vsak drugi mesec, je izrekla številko štiriindvajset, a takoj z znižanim glasom dodala, da večina njih ni nič posebnega, da so bolj brošure kot knjige. (Ampak takšno skromnost je kazala tudi, ko smo se pogovarjali o fizični lepoti. Vse njeno sorodstvo naj bi baje sestavljali le pravi lepotci, tako en rod prej, generacija ob njej in nje potomstvo, le ona naj ne bi bila nič posebnega.) Ej, Neža, sem jo povprašal, pa še kaj pišeš te svoje ljubezenske pesmi? Oh, zdaj pa vse redkeje, je skoraj zavzdihnila. Morda, sem v upanju pomislil, morda se bo pa spet zaljubila, pri njej nikoli ne veš kaj povsem dokončnega, pa si bomo ob izbruhu njene nove ljubezenske poezije lahko spet malo sladili srčne rane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.