Finančniki morajo začutiti moč zakona!

Ko se je ameriški finančni sistem zrušil ter Ameriko - in posledično svet - pognal v hudo finančno-gospodarsko krizo, so bili vsi šokirani. Takoj zatem so oznanili: to se ne bo več ponovilo! Sistem bomo spremenili! Vse motnje bomo odpravili in vse okvare bomo popravili! Malce kasneje so rekli: Tako, zdaj je spet vse pod kontrolo. Problem je kakopak v tem, da ni. Grčija je dokaz, da ni nič pod kontrolo, da so preživele vse motnje in okvare in da samega finančnega sistema niso spremenili. Ali bolje rečeno: finančni sistem še vedno vodijo in kontrolirajo tisti, ki so ga vodili in kontrolirali pred krizo - in še vedno vodijo in kontrolirajo isti finančni sistem kot pred krizo. Kmalu zatem, ko so finančni ministri Evropske unije sprejeli tisti famozni, razkošni »stabilizacijski mehanizem«, so mediji razkrili zakulisje in predvsem vlogo Baracka Obame, ki je menda cel vikend pritiskal na evropske finančne ministre, naj za božjo voljo že kaj ukrenejo, in to kaj masivnega - in res, finančni ministri so potem v sistem spustili masivno finančno injekcijo, alias »stabilizacijski mehanizem«, alias »sistem za zagotovitev stabilnosti evra«, alias bailout. S tem so vsi skupaj le reševali sistem, ki ga niso spremenili. Ne, nočejo ga spremeniti - hočejo ga le rešiti. Pa naj stane, kar hoče. Z masivno socialno pomočjo so ga reševali, da jim ga ne bi bilo treba spremeniti.
Poglejte le Ameriko, kjer se je kriza začela - in pomislite na vzroke za veliko finančno in gospodarsko krizo, na krivce: so jih odpravili in reformirali? Nehajte.
* So sistem spremenili tako, da korporacije, vključno s finančnimi konzorciji, ne bi mogle več financirati politikov in njihovih predvolilnih kampanj? Ne.
* So sistem spremenili tako, da preprečuje tisti fatalni konflikt interesov - da torej onemogoča, da bi direktorji, menedžerji in lobisti velikih investicijskih bank, recimo Goldman Sachsa, postajali visoki vladni funkcionarji, recimo finančni ministri, in obratno? Ne.
* So sistem spremenili tako, da bonitetnim agencijam, ki ocenjujejo tveganost investicij v to ali ono korporacijo, prepoveduje, da bi jih plačevale korporacije, ki jih one same ocenjujejo? Ne.
* So sistem spremenili tako, da preprečuje in prepoveduje incest med bankami in njihovimi regulatorji? Ne.
* So sistem spremenili tako, da komercialne banke ostro ločuje od investicijskih, torej tako, da komercialnim bankam onemogoča, da bi funkcionirale kot investicijske banke in da bi vzporedno razvijale tisti razvpiti neregulirani »senčni bančni sistem«? Ne.
* So sistem spremenili tako, da bo ljudi in javne finance zaščitil pred bankami, torej tako, da tisto paralelno, hazardersko, fantazijsko poslovanje bank ne bo več ogrožalo družbe ter njenega finančnega zdravja in da družbi zaradi reševanja bank ne bo več treba na masivno socialno dieto? Ne. Ne pozabite: zaradi reševanja evropskih bank, ki so zamočile v Grčiji, zdaj širom po Evropi napovedujejo globoke posege v socialno državo, javno trošenje, politiko zaposlovanja in recesijo, kajti izgube bank - in tistega »senčnega bančnega sistema« - je treba socializirati, alias podružbiti. Špekulativni, deregulirani, hazarderski, tako rekoč ilegalni denar, ki je nenadoma sprhnel, jim morajo zdaj vrniti davkoplačevalci!
* So sistem spremenili tako, da privatnih dolgov globalnih finančnih špekulantov ne bo več mogoče »konvertirati« v javne oz. državne dolgove? Ne.
* So sistem spremenili tako, da državi in davkoplačevalcem ne bo več treba reševati in financirati izgub dereguliranega, senčnega, hazarderskega finančnega sektorja? Ne.
* So sistem spremenili tako, da se sadovi vseh tistih bajnih in rekordnih gospodarskih rasti ne bi stekali le na račune finančne elite in drugih finančnih špekulantov? Ne.
* So sistem spremenili tako, da so zdaj »derivati« in drugi mistični, kompleksni finančni »produkti« podvrženi regulaciji? Ne.
* So sistem spremenili tako, da finančnim korporacijam onemogoča prikrivanje izgub in poslovanje/življenje/špekuliranje/kreditiranje onstran zmožnosti? Ne.
* So sistem spremenili tako, da »senčnim«, dereguliranim, špekulantskim finančnim institucijam onemogoča ustvarjanje fantazijskih kreditov? Ne.
* So sistem spremenili tako, da - kot pravi Les Leopold - bankam in drugim finančnim institucijam preprečuje, da bi bile »prevelike, da bi lahko propadle«, in dalje, so ga spremenili tako, da onemogoča, da bi družbo in njen finančni sistem v šahu držala peščica finančnih institucij? Ne.
* So sistem spremenili tako, da finančni špekulanti ne morejo več iztirjati podjetij, celih ekonomij, skupnosti in držav? Ne, ne in ne.
Ne pozabite: za svetovno krizo so rekli, da se je zgodila »spontano«, za grško krizo pa pravijo, da je bila umetno povzročena, da je šlo torej za špekulantski napad na Grčijo. Kar seveda pomeni, da motnje prejšnjega finančnega sistema, ki so svet pahnile v krizo, niso le preživele, ampak so še močnejše, še bolj cinične, še bolj arogantne in še bolj destruktivne kot prej. Tisti neoliberalni laissez-faire, ki ga je slavil prejšnji finančni sistem, se je zdaj dokončno prelevil v orožje za množično uničevanje. Toda to še ni vse: ker Amerika svojega finančnega sistema ni spravila pod kontrolo, pomeni, da tudi Evropska unija svojega finančnega sistema ne bo spravila pod kontrolo - če bi ga, ne bi bila konkurenčna Ameriki in njenim dereguliranim, fantazijskim finančnim gigantom. Tako smo obsojeni na finančni sistem, ki ga ustvarjajo in bogatijo motnje. Bolj ko je pokvarjen, bolje funkcionira. Ko zboli, stroške pokrije država.

V imenu sina

Ameriški ekonomist James K. Galbraith, sin legendarnega ekonomista Johna Kennetha Galbraitha, sicer velik nasprotnik kulta prostega trga, deregulacije, korporativnega zažiranja v državo in drugih neoliberalnih idealov, je komisiji ameriškega senata, ki preiskuje ozadje finančne krize, nedavno poslal dolgo pismo o tem, »zakaj so ''eksperti'' spregledali finančno goljufijo, ki je pokopala ekonomijo«. Že vnaprej se opraviči, ker opravlja »osramočen« poklic - poklic ekonomista, kajti »ekonomisti so bedno spodleteli v tem, da bi razumeli sile, ki so povzročile finančno krizo«. Ekonomisti, ki so mahali z izrazi a la »racionalna pričakovanja«, »tržna disciplina« in »učinkovitost trga«, so naivno mislili, da bodo špekulacije stabilizirale cene, da bodo prodajalci varovali svoj ugled in da so finančne goljufije izključene, tako rekoč nemogoče. Počeli so to, kar vedno počnejo: ko je udarila kriza, so vlogo finančnih goljufij povsem relativizirali. Finančne krize nikoli ne povežejo s finančnim kriminalom. Razlog več, da je sodelovanje med ekonomisti in kriminalisti tako redko in da so še bolj redki ekonomisti-kriminalisti. In razlog več, da regulatorji - nadzorniki finančnih trgov - zlepa ne odkrijejo nobenih finančnih goljufij. William K. Black, ekonomist, ki povezav med finančno krizo in finančnim kriminalom ne skriva, ampak jih razkriva, zato pravi: »Banko najlažje oropaš, če jo imaš!«
Je finančne goljufije mogoče ustaviti? Vsekakor. Vzorec je, pravi Galbraith, vedno isti: goljufije vedno beležijo hitro rast, vedno se zelo izplačajo, vedno so zelo profitabilne in vedno jih certificirajo najbolj slavne računovodske firme, obenem pa vedno znižajo standarde, posle pa ustvarjajo na trgih, ki so prej veljali za tvegane, ali bolje rečeno - na trgih, ki so bili prej preveč tvegani za pošteno poslovanje. V finančnem sektorju te goljufije privzamejo obliko »relaksiranih odpisov, kombiniranih s prepuščanjem slabih investicij še večjim norcem«. Vse to daje tem norcem »licenco za krajo«, ki jo potem spretno izkoriščajo. In ker se zdijo vsem »dobri«, pravi finančni geniji, kmalu zavladajo na teh trgih. »Slabi igralci izrinejo dobre.« Če bi pogledali dokumentacijo finančno-kreditnih igralcev, ki so bili vpleteni v nepremičninski balon, bi hitro odkrili številne motnje, zlorabe in goljufije - ali pa bi ugotovili, da dokumentacija ali kak njen del preprosto manjka. Bonitetne agencije, ki so ocenjevale tveganost investicij v elemente nepremičninskega balona, so svoje ocene izračunavale in prirejale tako, da so ustrezale investitorjem. »Kvaliteta kreditov se je zlomila, ker je bil sam sistem narejen tako, da se je morala zlomiti.« Tudi zavarovanja kreditov so bila le blef, kar so gospodarji trgov dobro vedeli, tako da je imela država, ko je kreditni trg enkrat počil, le dve možnosti: da kreditodajalce reši ali pa da tvega razpad finančnega sistema, ki se potem razleze po vsem svetu. In to, da so veliki igralci potem špekulirali proti finančnim instrumentom, ki so jih malo prej sami prodajali (in da so drug drugemu podtikali finančne instrumente, ki so bili ustvarjeni zato, da spodletijo), je le del te goljufive igre.
Toda ekonomisti so slepi: vse te delnice, obveznice, opcije in derivate še naprej prikazujejo kot povsem sprejemljive vrednostne papirje, ki jih je mogoče kvantificirati po standardni formuli tveganja in donosa. Kar ni res: vse je odvisno od finančnih instrumentov, na katerih temelji formula. Nekoč je bil vrednostni papir pravni akt: »Dober je bil le toliko kot pravni sistem, ki ga je podpiral.« V pravnem sistemu, ki funkcionira, sicer prihaja do goljufij, toda te so redke. Zdaj je kakopak drugače: v sistemu dominirajo goljufije. »Če sistemu zavladajo goljufije, potem ni več temelja za trg vrednostnih papirjev. Vrednostni papirji postanejo smeti. Smeti pa postanejo tudi institucije, ki vrednostne papirje ustvarjajo, ocenjujejo in prodajajo. In če odločno ne ukrepa, postane smet tudi sam pravni sistem.« Kar pomeni, da je finančna kriza le posledica »zloma ameriške pravne države«.
So dajalci hipotek, bonitetne agencije, zavarovalnice in nadzorne agencije vedeli, da je sistem financiranja nepremičnin prežet z goljufijo? Vsekakor, pravi Galbraith. Že izrazi, ki so jih uporabljali, recimo »lažnivčeva posojila«, »nindža posojila«, »nevtronska posojila« in »toksične smeti«, kažejo, da so vedeli, kaj se dogaja. Če bi le sledili internim elektronskim komunikacijam v kritičnih finančnih institucijah, bi hitro ugotovili, da finančna kriza ni bila spontana, še manj nenadna ali nepričakovana. Kako naj torej ljudem vrnejo vero v finančni sistem? Z dobrimi ekonomskimi novicami, z dvigovanjem vrednosti delnic, z optimističnimi izjavami politikov? Ne, pravi Galbraith: v oči je treba pogledati goljufijam, prevaram in zlorabam - ali pa se bo kriza iz ekonomije razširila tudi v politični sistem. »Dežela je eksistencialno ogrožena. Ali bo pravni sistem opravil svoje delo - ali pa tržnega sistema ne bo mogoče restavrirati. Začeti je treba s celovitim, preglednim, učinkovitim, radikalnim čiščenjem finančnega sektorja in tistih javnih uslužbencev, ki so se izneverili zaupanju javnosti. Finančniki morajo v svojih kosteh začutiti moč zakona.«

V imenu očeta

Kot rečeno, James K. Galbraith je sin Johna Kennetha Galbraitha, ki je leta 1954 objavil knjigo The Great Crash 1929 - in danes, dobrih 50 let kasneje, je še vedno prava lepotica. Če bi jo ekonomisti brali pred letom 2008, bi zlahka napovedali finančno in gospodarsko krizo, za katero zdaj pravijo, da je bila presenetljiva, nenapovedljiva in nepredstavljiva. John Kenneth Galbraith je namreč v knjigi The Great Crash 1929 popisal popolni vihar elementov, ki so leta 1929 pripeljali do velikega zloma borze in finančne krize, toda ko jih je popisal, je vnaprej popisal popolni vihar elementov, ki so pripeljali do finančnega zloma 2008. Z eno besedo: Galbraith je finančno-gospodarsko krizo, ki je ekonomisti naše dobe niso uspeli napovedati, napovedal že leta 1954! Paralele med tistim in našim časom so očitne.
* Tudi tedaj ni nihče vedel, kaj se dogaja. Nihče ni vedel, kaj se pripravlja. Vsi so bili zadovoljni. Govorili so o tem, da je za njimi rekordno število prosperitetnih let - in o tem, da je pred njimi spet rekordno število prosperitetnih let. Prosperiteti ni bilo videti konca. Vse je šlo gor. Skrbi je bilo konec: Depresija, kakršna je Ameriko mučila leta 1920, ne pride več v poštev! Vsaj tako so verjeli.
* Tudi tedaj so bili vsi prepričani, da se ne more nič zgoditi. Da je vse okej. Da je vse pod kontrolo. Produkcija je cvetela, donosi so bili fantastični, biznis je bil mamljiv, brezposelnih je bilo vse manj, cene so bile stabilne, vrednost delnic je le rasla, bogati so postajali še bogatejši - in to hitreje, kot so revni postajali manj revni. Vsi so bili prepričani, da živijo v dobrih časih - najboljših. Sredi buma! Le kako bi se lahko kaj zgodilo, če živiš v najboljših časih in najboljšem sistemu? Lunatičnost, ki zgrabi ljudi, ko mislijo, da lahko na hitro obogatijo, je bila brezmejna.
* Tudi tedaj so vsi kupovali delnice. Vsi so špekulirali, tako bankirji kot mali ljudje. Vsi - celo pisatelji, čistilci oken, da ne govorimo o šoferjih bogatašev, služabnikih borznih mešetarjev in ženskah, ki so se množično vključile v bum - so se spoznali na delnice. Denarja, ki ga je izdajala centralna banka Zvezne rezerve, je bilo na pretek - vsi so ga pretapljali v delnice. Na vse mogoče in nemogoče načine. Amerika je padla v »špekulativno orgijo«. Vsi so se imeli za zmagovalce. Ko niso kupovali delnic, so kupovali vrednostne papirje, ki jih je bilo toliko kot smeti. Špekuliranje je postalo način življenja.
* Tudi tedaj je v modo nenadoma prišlo veriženje podjetij - holding je kontroliral drugi holding, ki je kontroliral tretji holding in tako dalje. Jasno, v modo je nenadoma prišlo tudi veriženje bank.
* Tudi tedaj so nenadoma začeli kraljevati investicijski skladi - jasno, kot danes tudi tedaj niso promovirali novih podjetij ali pa povečevali starih podjetij, ampak so špekulantom le omogočali, da so delnice v starih podjetjih kontrolirali skozi nova podjetja. Tipični tedanji sklad je kontroliral vrednostne papirje kakih 500 - ali pa celo 1000 - različnih podjetij. Do tedaj ni bilo v Ameriki še nikoli toliko investicijskih skladov. Vsi so jih ustvarjali - banke, borzne hiše, trgovci z vrednostnimi papirji, špekulanti. Leta 1929 je vsak dan nastal nov sklad, tako da je bila vrednost teh skladov enajstkrat večja kot dve leti prej. Pojavljali so se celo sponzorji investicijskih skladov, ki so sponzorirali investicijske sklade, ki so sponzorirali investicijske sklade. Zaupanje v menedžerje teh skladov je bilo tako veliko, da so ljudje vrednostne papirje preplačevali. Zaupanje v menedžerje je bilo brezmejno, pa četudi niso imeli niti pisarne - in če so jo že ravno imeli, je bila brez pohištva. Lansirali so celo investicijski sklad za revne, ki so ga razglasili za »največjo vizijo največjega uma Wall Streeta«.
* Tudi tedaj so z vrednostjo delnic mastno manipulirali - borzniki so jih napihovali, da bi bile čim bolj atraktivne. Posredniki so svoje portfelje taktično združevali, da bi delnicam dvignili ceno. Vse to je bil le iluzionizem z močno gravitacijo. Špekulacije so bile tako hude in tako destruktivne, da sta bila borzni zlom in finančna kriza neizogibna.
* Tudi tedaj so vsi slavili in častili »finančne genije«. Njihove besede so bili oraklji. »Prepričanje, da je trg postal osebni instrument skrivnostnih in vsemogočnih mož, ni bilo nikoli močnejše.« Profesionalni bančniki so bili Bogovi, prav tako pa tudi profesorji ekonomije. Ljudje so mislili, da je ekonomija znanost - in da so varni. In da so tudi skladi varni. V resnici je bilo vse v prezentaciji. V igro investicijskih skladov se je vključil tudi Goldman Sachs, profesor Irving Fisher pa je famozno oznanil: »Vrednost delnic je dosegla višino, ki bo permanentna.« Bum bo permanenten. Ekspertom se je zdelo, da je svet tik pred evolucijskim skokom naprej.
* Tudi tedaj so v Ameriki ustvarili orjaški nepremičninski balon. Specifično: Florido je zajel pravi nepremičninski bum - tipični špekulativni balon. Ljudje so tedaj verjeli vsemu - in potrebovali so le razlog, da verjamejo. In ker so vsi verjeli, da na Floridi nastaja »ameriška Riviera«, so začeli kupovati, investirati, špekulirati - cene zemljišč in nepremičnin so letele v nebo. Potem pa je balon nenadoma počil. Izgube so bile orjaške. Sprhnelo je ogromno denarja. Ne da bi to koga ustavilo.
* Tudi tedaj so bili prepričani, da jih pred motnjami ali krizami finančnega trga varujejo nadzorni mehanizmi, ki so jih vpeljali po prejšnjih krizah - in tudi tedaj so bili ti nadzorni mehanizmi povsem neuporabni, nemočni in irelevantni. Finančnega trga niso nadzorovali.
* In tudi tedaj so imeli svojega Nouriela Roubinija. Roger Babson, ekonomist in podjetnik, je namreč 5. septembra 1929 napovedal: »Prej ali slej bo prišlo do zloma, ki bo verjetno grozljiv.« Kar se je zgodilo na Floridi, se bo zgodilo na Wall Streetu. »Tovarne bodo zaprli ... ljudi bodo vrgli na cesto ... začarani krog se bo stegnil do skrajnosti in rezultat bo resna poslovna depresija.« To je bil edini orakelj, vreden svojega denarja.