Dr. Valerija Korošec, sociologinja

Dr. Valerija Korošec je magistrski študij končala z nalogo Analiza evropske socialne politike, doktorskega pa z delom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija. Sedem let je bila asistentka na Oddelku za sociologijo Pedagoške fakultete v Mariboru, zdaj je zaposlena na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Lani se je posvetila pisanju “Predloga UTD v Sloveniji”. Z njim dobiva razprava o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), torej dohodku, ki bi vsakemu članu družbe zagotovil dostojnejše življenje, prvič zelo konkretno podobo uresničljivega socialnega programa. UTD se namreč ponuja kot možen odgovor na razvojne zagate slovenske družbe in kot temelj za socialne reforme, ki bi olajšale in spodbudile spremembe na trgu dela. V besedilu na približno osemdesetih straneh je dr. Koroščeva filozofsko in socialnoekonomsko utemeljila UTD za slovenske razmere. Toda hkrati pravi: “Tukaj ni kaj filozofirati. S 300 evri UTD bi imeli vsi zagotovljeno osnovno eksistenco. Prepričana sem, da je to pravično in, kar je še pomembneje, tudi uresničljivo.”

Sedanja finančna in gospodarska kriza je dala zalet različnim zamislim, kako bi bilo mogoče oblikovati pravično družbo na nacionalni in globalni ravni. Imate občutek, da so v času te krize postale elite, doma in na tujem, dojemljivejše za predloge alternativne socialne ekonomije?

Zdi se mi, da se jim v prvem kriznem šoku niso mogle niti upreti. Toda sedanja kriza, vsaj kot jo razumejo ekonomisti, in deloma jim lahko verjamemo, bo prešla. Imamo pa globlje težave, ki bodo ostale. UTD ni odgovor na krizo, temveč se ponuja kot rešitev za dolgoročne težave družb. Predvsem je tu ekološko vprašanje, končnost, zmogljivost našega planeta, ki ga vladajoča paradigma, ta pa je predvsem neoliberalna, ne zmore misliti. Ekonomisti nimajo termina za upad gospodarstva, temveč govorijo le o negativni gospodarski rasti. Ne zmorejo razmišljati o tem, da je mogoče živeti brez rasti, brez napredovanja, brez dodatnega izkoriščanja. Tako pač deluje kapitalistični sistem. Tudi zdaj, ko imamo končnost planeta živo pred očmi, tega ne vidimo. Zaslepljeni smo. Drugi argument, da so spremembe nujne, pa je tehnološki razvoj, zaznamovan s prehodom iz moderne družbe v postmoderno družbo, iz industrijske v postindustrijsko, v postfordistično družbo. Smo v dobi kulturnega prehoda, zamenjave paradigme, tako kot prej pri prehodu iz fevdalizma v moderno. Gre za epohalne spremembe in tu čakajo vsako družbo izzivi, kako se bo spoprijela s temi spremembami. Še posebej na socialnem področju.

Zakaj moderna socialna država ni sposobna uresničevati zavez o ustvarjanju socialno in ekonomsko pravične družbe?

Socialna država je nastala kot odgovor na izzive moderne. Socialna država se je skušala graditi za prikrajšane v sistemu industrijske proizvodnje. V tradicionalni družbi je morala za starejše ali za onemogle skrbeti družina, v industrijskem času pa je država ustanovila posebne ustanove, ki so pomagale pri skrbi za najbolj prikrajšane. Tako naša država vztraja pri sistemu, da je treba ljudi obdržati na trgu dela, in vse socialne pomoči povezuje z izpolnjevanjem delovnih pogojev. To počne tudi s politiko aktivnega zaposlovanja, šolanja itd., vse je osredotočeno na morati delati (workfare), vendar pri tem ne upošteva, da količina družbeno cenjenega, plačanega in smiselnega dela v skladu z merili moderne družbe upada. In delo je kljub vsemu le temelj za preživetje in nič več. Sicer pa nam danes tehnološki razvoj že omogoča, da preživimo z vse manj dela.

A tisti, ki ostajajo brez dela, ostanejo tudi brez sredstev za preživljanje.

To je težava v postmoderni družbi in je v nasprotju z izhodiščem, da je vsak pripadnik družbe upravičen do eksistenčnega dohodka. V tem smislu so mi blizu odgovori evropskih humanistov, ki so zagovarjali eksistenčni dohodek in pri tem misel, da je zemlja last vseh. In tisti, ki si jo je prisvojil in s tem drugemu onemogočil, da bi tako kot on delal za svoje preživetje, mu mora tako rekoč plačati kompenzacijo. V tem smislu je treba gledati tudi na trg dela. Delo je kolektivna dobrina. Delo v naši družbi je naša skupna last in tisti, ki ima srečo, da lahko dela, mora prispevati za tiste, ki so manj srečni. S tem se spremeni tudi teza, zakaj plačevati višje davke za UTD. To niso več davki, to je tako rekoč plačevanje odškodnine tistim, ki ostanejo brez dela. Sicer pa nam deloholiki vsiljujejo svoj zelo napačen pogled na življenje in delo. Trdijo, da če ne delaš ves dan, potem je s tabo nekaj narobe, in vse druge, ki te možnosti nimajo, stigmatizirajo in kvarijo njihovo notranjo samopodobo. Če pa ti ljudje po naključju delajo na umetniškem ali prostovoljnem področju, se njihovo delo ne vrednoti kot družbeno koristno ali cenjeno. Potrebna je torej nova ideologija dela.

In UTD je odgovor na te zagate?

Na trgu dela (predvsem) mladi že čutijo pomanjkanje »klasičnega dela«, tj. rednega osemurnega dela za nedoločen čas. Vendar ne tudi pomanjkanja vsake vrste dela. Ponujajo jim delo le v storitvenih dejavnostih, in če pogledamo te ponudbe brez slepil, lahko rečemo, da so te »storitvene dejavnosti« nekoč opravljali služabniki. To je vračanje v fevdalizem... V industriji so se razmere spremenile. Tu se moramo strinjati z delodajalci, da ne morejo več načrtovati obsega proizvodnje za deset let vnaprej in zato tudi ne, koliko delovnih mest lahko zagotovijo za dalj časa. In če se sprijaznimo s tem je treba ljudem, za čas ko so brez dela, zagotoviti eksistenco, brez vseh dodatnih pogojev.

V svoji analizi pravite, da bi UTD v Sloveniji znašal 300 evrov na posameznika.

Do tega zneska sem prišla na podlagi sedanje višine denarne socialne pomoči, izračunov eksistenčnega minimuma Inštituta za ekonomska raziskovanja, upoštevala sem predloge ministrstva za delo o prihodnji višini sredstev, potrebnih za eksistenčni minimum. Upoštevala sem tudi razmerja med različnimi vrstami dohodkov ljudi, če upoštevamo, da mora biti opravljeno delo plačano in da mora biti razlika med tistimi, ki opravljajo družbeno sprejemljivo in družbeno cenjeno delo, in tistimi, ki sami izbirajo, kaj bodo delali.
Toda vse je delo. Če posameznik zjutraj vstane, se obleče in se sam nahrani, je to delo. Koliko je vredno, pa se prepričate, če morate za to delo plačati v domu starostnikov. To se pravi, da je že minimalno delo zelo drago, če ga moraš plačati. Da ne govorimo o tem, da ljudje opravljajo družbeno sprejemljivo in cenjeno, a neplačano delo. Recimo, da so babice in dedki varuške, poleg tega so ljudje, ki skrbijo za krajino, ko delajo v svojih vinogradih in nasadih, in pri tem sploh ne upoštevamo prenosa znanja na mlajše, prenašanja kulturne dediščine. To so stvari, ki so spregledane, ker naš sedanji sistem nima primernega računovodstva naravnih in človeških virov.

Od kod bi dobili denar? Če bi dali vsakemu 300 evrov na mesec, bi potrebovali 16 odstotkov BDP. To je približno toliko, kot danes dajemo za celotno socialno varstvo, oziroma več, kot je tretjina celotnih javnih izdatkov. Morali bi preurediti celoten sistem socialnega varstva.

Tu je odgovorov več. Toda najprej je treba iti k temeljnim izhodiščem in predpostavkam, da je vsak pripadnik neke skupnosti upravičen do pomoči te skupnosti oziroma da mora biti prednostna naloga pri razdeljevanju družbenega bogastva preživetje članov te družbe. Ko postaviš te aksiome, nimaš več kaj razpravljati o tem, ali je to 13 ali 16 odstotkov BDP. Če hočemo delati primerjave, potem delajmo primerjave s skandinavskimi državami, kjer namenjajo socialnemu varstvu 20 odstotkov BDP. Prav zaradi tega sem zelo specifično prikazovala možnost uvedbe UTD v Sloveniji, saj sem strukturno obravnavala ta sredstva. Predvidela sem, da upokojenci dobijo toliko denarja, kot ga dobijo zdaj. Tukaj ni nobene spremembe, saj se v okviru UTD ne pogovarjamo, vsaj za zdaj ne, tudi o pokojninski reformi. Potem imamo zaposlene. Za zaposlene vsi mislijo, da bodo dobivali zraven plač še UTD. To ne drži. UTD moramo razumeti takole: ljudem bi zjutraj odvzeli toliko več od plače, da bi jim popoldne to plačali v obliki UTD.

Zakaj naj bi potem zaposleni, če imajo eksistenčna sredstva, dobili še UTD?

Zaradi specifike naše države. Zaradi plačilne nekulture, zaradi invalidne pravne države, zaradi poslovne nemorale. Pa še nekaj je, ko rečem slaba poslovna kultura ... Sem spada rahljanje trga dela in rahljanje delovnopravne zakonodaje. Če bi bili ljudje pri nas normalno zaposleni v najboljših možnih različicah, ne pa denimo prek študentske napotnice, tudi to ne bi bilo potrebno. Zdaj pa, ko je toliko ljudi potisnjenih v eksistenčno negotovost zaradi negotovih, začasnih, torej prekarnih oblik dela, je to dodatna nujnost. In ni res, da so vse države sprejele prekarna dela kot rešitev iz sedanje krize.

Tudi zaposlenim bi UTD dajal večji občutek varnosti?

Da. Če veš, da ob koncu meseca dobiš denar ne glede na to, ali je delodajalec sposoben izplačati plačo, ali ne glede na to, kdaj boš dobil denar na podlagi avtorske pogodbe, lahko preživiš. Zdaj kulturniki čakajo na denar po tri mesece in več. Enako je s prevajalci. Prav neverjetno, koliko prekarnih del je skritih v različnih segmentih družbe. Navsezadnje niso univerzitetni asistenti in mladi raziskovalci v nič boljšem položaju, kot so migranti, ki pridejo k nam na sezonsko delo. Gre za različno vrsto dela, ne gre pa za različen položaj v odnosu do delodajalca ali v smislu varnosti preživetja. Grozno sem tudi presenečena, ker novinarji ne planejo na UTD, saj je ta poklic izredno negotov. Zadnjič sem bila v društvu Y, to je skupina ljudi, ki so rojeni po letu 1980. In ko so mi tam začeli razlagati, kako veseli so, ker ne potrebujejo rednega dela, ker lahko izbirajo, da so svobodni in samoiniciativni, fleksibilni, sem se zgrozila. Spomnila sem se na sindrom ujetih talcev, ko se žrtev naveže na ugrabitelja in prevzame njegovo razlago položaja. A to je logično. Naši otroci bi zboleli, če bi se zdaj čisto realno soočili s položajem, v katerem so. Zato si ga slikajo kot sprejemljivega in zaželenega.

Vrniva se k UTD. V bistvu bi ga šolajoči se, revni in brezposelni dobivali za svojo eksistenco. Namesto socialnih transferjev.

Dobivali bi toliko, kot zdaj dobivajo v obliki različnih socialnih transferjev. Razlika je samo v tem, da brezposelni, revni in otroci oziroma njihovi starši ne bi več izpolnjevali kupov listin za državno administracijo, kajti do tega zneska bi bili samodejno upravičeni. To bi jih destigmatiziralo in ohranili bi samospoštovanje in integriteto. Družba pa bi se tako razbremenila administracije, zmanjšala nepreglednost dohodkov posameznikov. Zdaj so prenehali obveščati prosilce za otroški dodatek in prihranili so 76 tisoč evrov. Niti predstavljati si ne znam, koliko bi država prihranila z UTD, tj. če bi se otresla administrativnega dela z vsemi temi transferji, ki jih zdaj preverjajo prek 35 različnih podatkovnih baz.

Nekaterih socialnih transferjev potemtakem sploh ne bi bilo več? Zdaj je kar 64 oblik različnih socialnih pomoči. Katere bi nadomestili z UTD?

Vse tiste, ki so že sedaj namenjene zagotavljanju eksistenčne varnosti. Res je, da bi odpravili tudi pomoč ob rojstvu otroka ali kaj podobnega, vendar je UTD namenjen preživetju otroka, saj bi starši to dobili povrnjeno v večkratniku, ker bi univerzalni otroški dodatek v obliki UTD dobivali otroci vse življenje. Prepričana sem, da bi lahko porabili za vse to veliko manj denarja, ker bi bil z UTD občutek varnosti pri ljudeh zelo velik. Pred kratkim je imela Maja Bučar v Delu intervju o inovacijskih subvencijah. Opozorila je, da so znanstveniki in tudi ustvarjalci rekli, da jim lahko dajo manj denarja, vendar jim morajo omogočiti dolgoročno financiranje. Človek lahko živi z manj, če ve, da bo jutri spet jedel. Saj veste, če te dajo lačnega za mizo, boš jedel do onemoglosti, ker veš, da boš jutri spet lačen.

Ampak če sva lahko konkretna. Bi bila mati z dvema otrokoma po uvedbi UTD na boljšem ali na slabšem?

Dolgoročno vsekakor na boljšem. Ministrstvo za delo npr. navadno predstavlja izračun na primeru dveh odraslih brezposelnih staršev in dveh šoloobveznih otrok. Po sedanjem sistemu dobi takšna družina 874,33 evra, obljubljen je nekoliko večji znesek. Po mojem predlogu UTD bi v vsakem primeru dobili 1000 evrov. To je seveda več. Dobili pa bi še 200 evrov izobraževalnih vavčerjev. Ti bi sestavljali šestino UTD, financirali pa bi se iz proračuna za šolstvo.

Ti vavčerji so v konceptu UTD vaša inovacija?

Ja in ne. Vavčerji niso nova ideja, novo je, da so pripeljani v okvir UTD. Izobraževalni vavčerji so tema, o kateri se v izobraževalni srenji veliko pogovarjajo. Sicer pa država že zdaj razpisuje vavčerje, vendar za druge dejavnosti. Razpisuje na primer vavčerje za podjetniško svetovanje. To se pravi, da npr. sklene pogodbo s petimi ponudniki, ki so se obvezali, da bodo opravljali neko dejavnost v skladu z določenimi pravili, in ljudem omogoči, da z državnim denarjem izbirajo med temi izvajalci. Tako rešimo vso to problematiko, ko hočejo konkurenčnost izobraževalnega prostora. Fakultete že zdaj dobivajo denar po glavi študenta. Po mojem predlogu pa bi del tega denarja, ki je namenjen študentom, vsak študent moral osebno, tj. s svojim vavčerjem, odnesti na fakulteto. Tako bi sam izbiral med boljšimi in slabšimi fakultetami in s tem povečal kakovost našega terciarnega šolstva.
Kaj pa upokojenci? Kakšen UTD bi dobivali upokojenci?
Enakega kot vsi drugi. Zraven pa še pokojnine glede na to, koliko prispevkov so plačali. To se pravi, koliko delovne dobe so imeli itd. Ampak tu bi moralo veljati pravilo, da se lahko razdeli samo toliko, kolikor se nateče v blagajno SPIZ. To pomeni, da bi upokojenec, ki npr. dela na študentsko napotnico, pošteno premislil, ali se mu to splača, saj dolgoročno sam sebi zmanjšuje vire, predvsem zato, ker s svojo aktivnostjo manjša možnosti mladih za redno zaposlitev in plačevanje prispevkov, pa tudi za ustvarjanje družine.
UTD bi veljal samo za javne, državne pokojnine, se pravi ničelni steber, drugi stebri pa ostanejo?
... in naj bi se celo bolj razvili, saj bi se morali delodajalci v tem novem sistemu bolj truditi za delavce. Ob minulem 1. maju je nekdo rekel: »Zdaj pa nas delodajalci res hudo stiskajo za vrat.« Z UTD delavca ne bi več mogli tako zelo stiskati za vrat. Morali bi mu ponuditi dodatne bonuse, dodatne stimulacije in tudi boljša dodatna pokojninska zavarovanja.

Kaj pa invalidnina in drugi prejemki, ki so že zdaj vključeni v sistem socialnega varstva?

Invalidski sistem ne bi bil nič spremenjen z UTD. Invalidi dobijo UTD kot vsi drugi, vse, kar se tiče njihovih posebnih pravic in posebnih potreb, pa se ne bi nič spremenilo. Ostale bi iste pravice. Kako bi se te spremembe poznale na blagajnah, tega sedaj ni mogoče izračunati, ker je treba narediti mikrosimulacijske modele in zato tudi nimam natančnih izračunov predvidenih davčnih stopenj. Sama ne znam zarisati davčnega sistema glede UTD. Če pa to predstavim tako, da od vsake plače odtegnite UTD, ga pošljite davčni in potem natančno ta UTD izplačajte, ne bi bilo treba govoriti o višanju davkov. Govorim samo o UTD, ki je šel prek drugega kanala do moje banke.

Zagotovo pa bi veljala zelo progresivna lestvica obdavčitve plač?

Tako predvideva večina raziskovalcev, ki se ukvarjajo z UTD. Toda dejansko ne znamo prav natančno izračunati, kakšne prihranke bi dobili z uvedbo UTD. Pa bi bili. V študiji sedanjega guvernerja Banke Slovenije sem brala o velikih prihrankih s poenostavitvijo davčnega sistema. Če pa bi zraven upoštevali še poenostavitev sistema socialnih transferjev, bi bili prihranki zagotovo veliki. Zagovorniki uvedbe UTD opozarjamo, da pri tem ne gre le za zmanjšanje stroškov, ampak predvsem za ustvarjanje drugačnega družbenega ozračja, kajti prepričana sem, da bi se po uvedbi UTD ustvarjalnost, delavnost in motiviranost ljudi zelo povečale. Le ugibamo pa seveda lahko, koliko bi to prispevalo k rasti BDP.

Kakšne bi bile finančne posledice uvedbe UTD za državni proračun? Zapisali ste, da bi za revne, brezposelne in šolajoče se namenili okvirno 2 milijardi evrov.

Imela sem le podatke za leto 2007. Ta številka drži. Potem sem odštela še vavčerje, ker bi morali ta sredstva za neformalno izobraževanje dobiti iz drugih proračunskih postavk. Glede na to, kaj vse minister Svetlik obljublja, se mi zdi, da ima rezerviranega še veliko več denarja.

Denarja je torej dovolj?

Vsekakor ... Naj dokažejo nasprotno.

V vašem predlogu za uvedbo UTD je pomemben vidik večja transparentnost sistema socialne varnosti. Ravno zdaj vlada pripravlja korenite spremembe pokojninskega sistema, zdravstvenega sistema in sistema socialnega zavarovanja v smeri večje preglednosti. Mislite, da to ne bo dovolj?

Ja. Gredo v isti smeri kot UTD. Le da oni samo odpravljajo sedanje težave sistema, ne percipirajo pa težav, ki so jih prinesle epohalne spremembe v tehnološkem razvoju in prekarnost dela. To, kar zdaj delajo, bi morali narediti že pred dvajsetimi leti. Zdaj odpravljajo samo stare napake, vendar ne vidim rešitev za večjo eksistenčno varnost mladega človeka, ki ima očitno možnost delati le v bolj ali manj prekarni obliki. Veliko denarja bo porabljenega za spremembo tega sistema. Včasih pravijo, da tudi če nas čaka boljši sistem, bi bilo samo preoblikovanje tako drago, da rajši vse pustimo in čakamo. Ampak mi sistem ravno sedaj spreminjamo. Če pa že namenjamo toliko denarja za preoblikovanje, potem je bolje, da sistem spremenimo za dva koraka naprej.

Vlada se je lotila tega problema tudi s konceptom »prožne varnosti« (flexicurity).

Ja, saj to je v bistvu identično težnjam po UTD. Ampak njihova »prožna varnost« je preveč pogojevana. Hočejo nadzorovati to, česar ni mogoče nadzorovati. Na trgu dela delajo podobno kot delamo v izobraževalnem sistemu. Na fordistični način štepajo enake primerke šolanih ljudi, potem pa pričakujejo, da se bodo te škatlice na trgu dela razlikovale. Od kod in kako? Zato moramo pooblastiti posameznika, da se sam odloči, v katero smer bo krenil. Za postmoderno paradigmo je značilna teorija kaosa, ki je zagotovo prihodnost družboslovnega razmišljanja. Ampak v tem primeru moraš pustiti majhne drobce, da gredo v pravo smer, omogočiti jim moraš le, da se med seboj ne pokoljejo. To, kar danes počnemo, v bistvu uničuje družbo in onemogoča sodelovanje, ker se vsi borijo samo za preživetje ...

Toda to zagotovo ni edina prednost UTD. Kakšne učinke bi še imel UTD?

Minister Lukšič je v Mladini povedal, da hočejo socialdemokrati še vedno pravično porazdelitev denarja glede na potrebe. Pravi, da se morda lahko s to zamislijo strinjamo, vendar pa naša država tega ni sposobna nadzorovati in izvajati pravično. Zato je bolje, da naredimo sistem, kjer ne more biti takšnih napak, in zato je boljši univerzalni princip, kajti preverjanje potem odpade. V Sloveniji se ves čas govori o iniciativnosti in podjetnosti. Ne poznam človeka, ki bi se lahko ukvarjal s kreativnimi zamislimi, če mora razmišljati o tem, ali bo imel denar za otroške čevlje. Ne more. Zdaj poslušamo o mobingu in šikaniranju. To je grozljivo zato, ker sta mobing in šikaniranje znana sistema nadzora v totalitarnih institucijah. To so zgodbe iz vojašnic, samostanov in zaporov. Včasih tudi iz šol. Zdaj delajo doktorate iz tega, vendar se ne vprašajo, zakaj se je zaposleni človek nenadoma znašel v položaju zapornika. Po tem lahko presojamo, kakšna sta naš trg dela in nesvoboda v procesu dela. Skozi to logiko lahko pridemo do glavnega razloga, zakaj bi moral vsak v tej državi jutri zahtevati UTD.

Pa se bo človek s 300 evri počutil svobodnejšega?

To pa je veliko vprašanje. Vesela bi bila, če bi kdo naredil raziskavo o tem. Ne vem. Izhajam pač iz tega, kar država zdaj ponuja. Saj ljudje za zdaj še, če dobivajo takšen znesek, pravijo, da niso lačni. Pa tudi sama sebe sem vedno izpraševala, koliko bi mi to pomenilo. Meni bi nekaj pomenilo. Odvisno, koliko vrednotiš svojo avtonomijo in svoje dostojanstvo. Še na eno stvar pa moram opozoriti zato, ker UTD sodi v postmoderno paradigmo, zato moramo povsem drugače razmišljati o kakovosti življenja in o tem, kaj zares potrebujemo. Ko sem se začela ukvarjati s temi vprašanji, so mi rekli, da pomeni UTD revščino, skromnost za vse. Toda to, kar smo nekoč menili, da je revščina, zdaj vrednotimo drugače. Tudi o bogastvu presojamo drugače. Je bogastvo čista narava, osebna avtonomija ali mercedes?

Toda učinki morebitne uvedbe UTD so lahko zelo nepredvidljivi. Glede na sistem socialnega varstva nekateri pravijo, da je bolje imeti vrabca v roki kot goloba na strehi. V bistvu res ne vemo, kaj bi se zgodilo.

To je vse res. Lahko se obrne tudi v narobe smer. Pa primerjajmo uvedbo UTD z uvedbo splošne volilne pravice. Takrat so govorili, da so ženske preneumne in se ne bodo znale odločati. Zdaj bi se takšnim argumentom smejali. Pri tistih, ki govorijo proti UTD, gre predvsem za nezaupanje v človekovo naravo in nezaupanje v človeka, da si bo znal sam postaviti smiselne in kakovostne življenjske cilje. Nasprotniki UTD imajo enake pomisleke, kot so jih imeli nasprotniki odprave suženjstva. S tem je vse povedano, mar ne?

Bi morali uvesti UTD naenkrat in za vse ali postopoma?

Najbolj smiselno bi bilo naenkrat in za vse. Tako bi se izognili izigravanju, ki smo mu priča med študenti in upokojenci, ko si konkurirajo na trgu dela. Sicer pa, če bi morala izbirati med tem, ali univerzalni otroški dodatek jutri za vse ali pa tri leta čakanja na UTD, bi takoj izbrala univerzalni otroški dodatek. Zato, ker ta denar zagotovo je, ker je to družbeno sprejemljiva skrb za mlade, in zato, ker ima to urejeno večina evropskih držav in ni treba nečesa na novo izumljati. Poskrbeli bi sicer le za mlade, vendar je tudi to veliko. Za razmerja na trgu dela pa s tem ne bi naredili nič. Nobenega preboja. Tako kot s to množico vizij in strategij. Kot to vidim jaz, gre za nadaljevanje starih vzorcev mišljenja, moderne, moške paradigme mišljenja. A če se že govori o tem, da želijo nekaj novega, ne morejo tega iskati pri starih igralcih. Ni šans, da bi ti, ki so doslej oblikovali strategije, našli kaj novega.

Zakaj ste omenili, da je pri snovanju strategij prisotna le moška dimenzija?

Ker računam na ženske. Na mame in babice, da bodo, ko bodo izvedele več o UTD, šle in ga zahtevale.

Če bi bil projekt UTD že kje uveljavljen, denimo v skandinavskih državah, bi se zagotovo lažje prebil tudi drugod. Pa ga Skandinavci niso posvojili?

Res je, in pri tem je zanimivo, da so tam UTD nasprotovale tudi feministke, ki so se ves čas borile za enakopravnost z moškimi na trgu dela. Tam dosežena enakopravnost pa vpliva tudi na položaj žensk v družbi. A stavile so na napačnega konja, kajti danes nihče več nima dobrega položaja na trgu dela. Ne moški in ne ženske. Vendar so na severu Evrope oblikovali tako dobro socialno državo in dosegli takšno zadovoljstvo z njo, da bi bilo vsakršno preoblikovanje tvegano in bi preveč stalo. Zakaj bi to spremenili?

So naše politične elite dojemljive za takšne predloge o uvedbi UTD?

Lani oktobra je Mladina pripravila posvet o tej temi. Na njem sta sodelovala ministra Svetlik in Golobič. Stranka Zares ima premislek o uvedbi UTD celo v programu. Zdelo se mi je, da so odprti za te zamisli. Govoriti pri nas o elitah pa je smešno. To so le srečkoviči, naziva elita pa si ne zaslužijo. So bolj kitajske sorte. O njih je angleška pisateljica Pearl Buck zapisala, da so v prvi generaciji pridobili, v drugi uživali, v tretji pa izgubili.

Pa vseeno bi morali tudi ti, bogati ljudje, prispevati za UTD?

Eden izmed bolje situiranih prijateljev me je povprašal o tem. Pa sem mu rekla, da bo plačeval zato, ker bo imel potem možnost, da ne bodo vdrli k njemu in mu vsega pobrali. Pa tudi zato, da se bo njegov otrok imel s kom pogovarjati, s kom sodelovati, da ne bodo okrog njega prevladovali ljudje, ki jim središče življenja pomenijo španske nadaljevanke in resničnostni šovi. Zdaj v naši družbi že težko najdete ljudi, ki bi bili sposobni in pripravljeni prebrati sedemdeset strani besedila. Vsi bi brali samo izvlečke.

Ovir na poti UTD je toliko, da si ni mogoče zamisliti njegove skorajšnje uveljavitve. Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se to zgodilo?

Prav imate. Toda vse se bo spremenilo, ko bo 200.000 ljudi pred parlamentom zahtevalo UTD. Računam na mame in babice, na njihove hčerke. Hočem, da se razprava o UTD razvname povsod. Pričakujem, da se bo razširila, tako kot se je nedavno čistilna akcija. Z UTD bi presekali s starimi razmerji moderne, uveljavili bi nova družbena razmerja, predvsem pa bi preprečili, da je človek brez službe stigmatiziran, da se počuti kot odpadek, in mu omogočili načrtovanje življenja tako, kot sam misli, da je zanj najbolje.