Kolaboracija z neumnostjo

Po Sloveniji hodi strah, strah pred zadušeno, zaprto, nevitalno, mrtvo, nezavestno in kolaborantsko ter izdano Slovenijo. To je strah pred črnim scenarijem, ki zastruplja politično ozračje, vzbuja sovraštvo in kliče na okope tako znotraj države kot tudi zunaj nje. Kaj utegne Slovenija izgubiti? Kakšna težka usoda nas lahko doleti, če se sedaj ne upremo v duhu ali s silo? O čem pravzaprav ves čas govorimo, ko pravimo, da so na kocki zavest, državnost, suverenost, bit, svoboda, hrbtenica in čisto vse, kar dopušča še najbolj ontološka frazeologija, vredna Heideggerja in pol? O čem bomo odločali 6. junija?
Vzemimo za začetek najslabši možni scenarij. Tistega, pred katerim nas svarijo nekateri slovenski razumniki, slovenska desnica, domnevne stranke ljudstva, zaščitniki slovenske zemlje, telesa domovine in nacionalnega interesa. Arbitražno sodišče leta 2014 določi, da Slovenija nima tako imenovanega teritorialnega stika z odprtim morjem. Tanker, ribič ali surfer, ki želi iz Sredozemlja priti v Luko Koper, odločijo arbitražni sodniki, lahko v Slovenijo pripluje le prek hrvaških teritorialnih voda, pogled iz Pirana ali Portoroža v globaliziran svet pa se konča že na obrežju Savudrijskega polotoka, ob katerem patruljira hrvaški policijski čoln. Pogled, vreden groze in klavstrofobije, zadihanega človeka v brezzračnem prostoru!
S tem naj bi bila Slovenija prikrajšana za svoje vitalne interese (pravita Borut Pahor in Samuel Žbogar). Celo »najvitalnejše« (se spomni Marjan Podobnik). Slovenija bi bila v tem primeru »zaprta« (je trezen Janez Janša), izgubila bi status pomorske države (je strokoven Marko Pavliha). K narodni obsesiji o zaprtosti/odprtosti, vitalnosti ali kolektivni zavesti svoj arzenal trošijo še razumniki. France Bučar, ki opozarja, da je na kocki »slovenska zavest«, dodaja še, da gre za odločitev o obstoju Slovenije. Filozofu Tinetu Hribarju pa očitno v situaciji, ko so bile porabljene že skoraj vse najtežje dikcije iz ropotarnice nemške hermenevtike ali francoskega eksistencializma, ne preostane nič drugega kot teza, da je arbitražni sporazum »akt kolaboracije z okupatorjem«. Torej nekakšen nad-incest.

Bit in slana voda

Vrnimo se sedaj na zemljo, ostanimo trezni in poskušajmo ugotoviti, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o črnem scenariju. Gre za naslednje: razlika med »črnim« in »belim« scenarijem ni razlika med zavestjo in nezavestjo, ampak je razlika med dvema različnima režimoma na delu morja, od Savudrije navzven. Nič več in nič manj kot to. Po prvem scenariju bi Sloveniji pripadal pas teritorialnega morja s površino okrog 112 kvadratnih kilometrov, po drugem pa bi Slovenija na tem kosu morja dobila posebne pravice, ki gredo geografsko prikrajšanim državam.
Slovenija po tako imenovanem črnem scenariju ne bi imela suverenosti na morskem dnu, v vodi in v zraku. To konkretno pomeni, da bi izgubila pravico do raziskovanja dna (od rta Savudrije navzven), kar vključuje tudi ekonomsko izkoriščanje dna, črpanje nafte, plina in podobno. Bi pa lahko Slovenija še zmeraj polagala optične ali telekomunikacijske kable, kar je v mednarodnih konvencijah posebej urejeno. Pri nebu pravzaprav ni posebnih razlik med obema alternativama, v obeh primerih bi slovenska letala imela pravico do preleta, tudi če bi zračni prostor formalno pripadel Hrvaški. Malce bolj zapleteno pa je z razlikami pri režimu plovbe. In sicer iz preprostega razloga, ker morje ni kopno.
Ker se voda v morju pretaka, skupaj z ribami in naftnimi madeži, v mednarodni skupnosti že desetletja, skoraj stoletja, obstajajo precej natančna pravila pri določanju morskih pravic in dolžnosti, posameznih morskih pasov in s tem državne meje. Primerjava s kopensko mejo je pravzaprav zavajajoča. Zaradi »tekočega« morja so državne meje na morju veliko bolj relativne in zabrisane, kot so meje na kopnem. In ker so manj pomembne, se praviloma tudi določajo bolj ali manj »avtomatsko«, na podlagi pravil mednarodnega pomorskega prava. V tem je pravzaprav tudi bistvo slovenskega problema. A vrnimo se k osnovnemu, eksistencialnemu vprašanju: Katere pravice na morju bi torej Slovenija lahko izgubila po najmračnejšem scenariju?

Skrb za naše podmornice

Na morju velja temeljno pravilo svobodne plovbe, mare liberium, kot je že v 17. stoletju vzkliknil Grotius, ko je še veljalo, da je vse, kar je dlje od treh milj od obale, last vsega človeštva. Danes, tristo let po Grotiusu, so sicer pravila bolj izdelana, a še vedno sledijo podobnemu načelu. Hrvaška policija lahko slovenske tovornjakarje na kopnem kadarkoli ustavi, na morju pa se to ne more zgoditi tako zlahka. Države imajo namreč popolno suverenost le v notranjih vodah, ne pa v teritorialnih. V teritorialnih vodah velja načelo tranzitnega prehoda. To načelo pomeni, da npr. Hrvaška ladij ne sme ustavljati, razen če ladje ne upoštevajo hrvaške okoljevarstvene zakonodaje in če ogrožajo njeno varnost.
Konkretno glede varnosti: vojaške ladje, namenjene v Luko Koper, bi se morale sprva napovedati hrvaškim oblastem. V skladu s hrvaškimi notranjimi pravili konvoj vojaških ladij ne bi smel biti večji od treh ladij, poleg tega bi podmornice, namenjene v Slovenijo, morale pluti po površini in imeti razobešeno zastavo. Glede spoštovanja okoljevarstvenih pravil pa: Hrvaška bi lahko ladje ustavljala, če bi sumila, da kršijo njene okoljevarstvene predpise. S tem verjetno nihče nima težav, ker bi vsaka okoljevarstvena katastrofa ob savudrijski obali vplivala tudi na obalo ob Piranu. Se pa lahko postavi vprašanje zaupanja: kaj pa, če bi Hrvaška ta pravila zlorabljala?
Pravzaprav je to skorajda nemogoče. In sicer iz naslednjih razlogov. Prvič, Hrvaška ne ve, katera ladja je namenjena v Luko Koper. Po Jadranskem morju so zarisani mednarodni koridorji, pomorske poti, po katerih plujejo vse ladje - tudi tiste, namenjene v Trst ali v druga severna, italijanska pristanišča. Vse ladje plujejo ob hrvaški obali in se vračajo proti Sredozemskemu morju ob italijanski obali. Le ladje, ki nosijo nevaren tovor, morajo hrvaške oblasti obvestiti, kam so namenjene. Drugič, Hrvaška ne ve, katera ladja je slovenska. Tudi če jo gleda od blizu. Ladje »slovenske« Splošne plovbe plujejo denimo pod liberijsko zastavo, kjer plačujejo manj davkov, kot bi jih v Sloveniji. Na njih torej ne plapola slovenska trobojnica.
Po črnem scenariju bi lahko režim na morju pred slovensko obalo primerjali z režimom, ki velja pred Bosporsko ožino, ob kateri pljuska turško teritorialno morje. Skozi Bosporsko ožino lahko pluje katerakoli ladja in Turčija ne sme intervenirati, če ladje spoštujejo njene okoljevarstvene predpise. Ker je bilo med letoma 1988 in 1992 v Bosporski ožini več kot 150 trkov ladij, je oktobra 2002 Turčija omejila tranzit tankerjev skozi ožino in prepovedala nočno plovbo ladij, daljših od 200 metrov. To omejitev je mednarodna skupnost tudi sprejela. Tudi Hrvaška bi lahko sprejela podobne predpise, in sicer za vse ladje. Seveda pa si je nemogoče predstavljati, da bi se tudi v savudrijski ožini promet tako zgostil.
A če Slovenija po črnem scenariju ne bi izgubila vseh pravic, jih tudi po belem ne bi dobila. Če bi denimo arbitražno sodišče Sloveniji prisodilo 112 kvadratnih kilometrov velik koridor, to ne bi bilo »slovensko morje«, torej slovenske notranje vode, s katerim bi parlament lahko počel, karkoli bi se mu zljubilo. Slovenija bi prav tako morala dopuščati tranzitni prehod, ladij ne bi smeli pregledovati brez osnove. In če kdo misli, da bi bil prihod v Luko Koper zaradi tega kaj lažji, se ravno tako moti. Slovenski dimnik bi bil v tem primeru dejansko zunaj mednarodno določenih plovnih poti, ki so bližje obali Istre. Dejansko ladje po t. i. slovenskem izhodu do odprtega morja sploh ne bi plule.

Psihološki interesi

Vsa ta dejstva govorijo v prid drugi zgodbi: ker Slovenija nima podmornic, ker nima niti treh vojaških ladij, ker ni niti dokazov o nafti pred Istro, je »razumniška« teza, da so v igri vitalni interesi Slovenije, zavest države ali celo državnost, naravnost smešna. Celo najmračnejši scenarij ni tako mračen, kot ga slikajo slovenski nacionalisti. Belgijsko pristanišče Antwerpen ravno tako nima dostopa do odprtega morja. Vsaka ladja, ki vpluje v to veliko severnomorsko pristanišče, mora namreč neizogibno prečkati nizozemske ozemeljske vode. Pa je Antwerpen vseeno eno od najuspešnejših in največjih pristanišč na svetu, ki uspešno konkurira nizozemskemu Rotterdamu. Zakaj pravzaprav Slovenija potrebuje ta izhod, za katerega je pripravljena zastaviti vse?
Eno od prvih odgovorov na to vprašanje pa je dal že leta 1997 Janez Drnovšek. Dejal je, da je izhod na odprto morje »zelo pomembno, morda tudi najpomembnejše simbolično, politično in psihološko vprašanje«. Z drugimi besedami: prebivalci Slovenije smo padli na finto. Na finto, od katere mi, državljani, ne bomo in ne moremo imeti nič, slovenska politična elita, desna in leva, pa veliko. Od tega vprašanja živijo, ko nas že leta in leta prepričujejo, da ščitijo naše »psihološke«, vitalne interese. Domnevno travmo po izgubi »naše« obale še iz časa Jugoslavije. In ker je problem izmišljen in simboličen, je primerna kost, na kateri so se doslej pasli različni politični dušebrižniki na račun dejanskih interesov.
Slovenska politična elita se je zaradi tega napihnjenega vprašanja v preteklosti odpovedala marsičemu konkretnemu: tudi meji na kopnem in tudi bolj pozorni zunanji politiki do Italije in Avstrije. Zaradi namišljenega »izhoda« v svet smo dve desetletji napajali slovenski nacionalizem. Hrvaški filozof Žarko Puhovski ima danes prav, ko pravi, da sicer vsa Evropa še vedno govori o primitivnem Balkanu, »toda hkrati imate na mejah tega Balkana, na eni strani je to Slovenija, na drugi pa Grčija, radikalnejši nacionalizem, kot ga lahko najdete kjerkoli v Bosni, Makedoniji ali Srbiji«. Tako kot Slovenija tudi Grčija zaradi simbolike, zaradi psiholoških težav (z imenom Makedonija), svojo sosedo blokira v mednarodni skupnosti.

Na grški poti

Čeprav, ali ravno zato, ker je dejanski problem izmišljen, nepomemben, simboličen, pa je še toliko bolj pomemben rezultat referenduma, na katerem se bomo odločali o usodi arbitražnega sporazuma. Na njem bomo priznali, da problem ni ravno vitalen, in bomo zato dopustili, da bo o njem odločal nekdo tretji. Ali pa bomo sklenili, da je problem tako vitalen, da o njem nihče drug ne sme odločati, ker je na kocki preživetje naroda. S tem, z zavrnitvijo arbitražnega sporazuma, bi se Slovenija namreč odpravila na izsiljevalsko pot v prepričanju, da je ta fantazijski izhod na odprto morje vprašanje, v imenu katerega je mogoče tvegati prav vse.
S tem ko bi Slovenija zavrnila arbitražni kompromis, bi se podala nazaj na pot blokade. Kaj to pomeni, smo že izkusili. Predsednik vlade Borut Pahor danes resignirano govori o poti osamitve. Desetmesečna slovenska blokada Hrvaške mednarodne javnosti seveda ni prepričala, ker je slabo lobirala, ampak zato, ker s takšnim stališčem in zahtevami, kot so jih oblikovale vladajoče politične stranke, ni bilo mogoče biti prepričljiv. Absurdnost naše pozicije pove že naslednji paradoks: Slovenija se je pri blokadi Hrvaške sklicevala na mednarodno pravo. Češ, Hrvaška ne more v EU, dokler mi, po pogodbi EU, na to ne pristanemo, ker »oni so zunaj, mi smo noter«. Pri tem pa smo zahtevali, da bi se Hrvaška odpovedala nekaterim pravilom mednarodnega prava v primeru določanja meje.
Da bo jasno, o čem govorimo, si dovolimo še eno podrobnost. Mednarodna konvencija OZN o pravu morja je ena izmed največjih in najpomembnejših konvencij. Nastala je po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih, na torišču velikanskih interesov. Zakaj bi se jim zavoljo Slovenije velesile odpovedale? Bi denimo Angela Merkel lahko rekla: »Uf, med letoma 1973 do 1989 smo se trdo pogajali. Res je. Bili smo v Švici, v New Yorku, na koncu smo v mukah le spisali teh 320 členov in devet aneksov Konvencije o pomorskem pravu, v kateri smo povzeli stoletna običajna pravila. Ampak ok, bomo v primeru Slovenije naredili izjemo.« Seveda ne. To je iluzorno. Boj Slovenije za izhod na odprto morje je v tem primeru res boj z mlini na veter.
Alternativa arbitražnemu sporazumu je seveda nadaljnja blokada Hrvaške, dokler ta slovenskih zahtev ne izpolni. Toda praviloma so v mednarodni skupnosti majhne države odvisne od velikih. In če želijo na dolgi rok preživeti, si kršenja ustaljenih pravil ne morejo privoščiti: ravnati morajo načelno. Najpomembnejša slovenska nacionalna interesa sta predvidljiva mednarodna skupnost in spoštovanje občih pravil. Prav na ta pravila se Slovenija sklicuje, ko denimo opozarja na položaj slovenske manjšine v Avstriji ali Italiji: kaj drugega kot opozarjanje na mednarodne standarde oziroma na spoštovanje določil Avstrijske državne pogodbe, ki so jo spisale velike sile, še ostane Sloveniji? In zakaj bi Slovenija to, kar pričakuje od Avstrije in Italije, v primeru Hrvaške sama kršila?

Izhodna strategija za politike

Prav zaradi vseh teh razlogov je pri tako imenovanem drugem Rehnovem predlogu arbitražnega sporazuma manj bistveno, ali ta Sloveniji prinaša 100 odstotkov, 90 ali 50 odstotkov izhoda na odprto morje, o čemer se zdaj prepirata slovenska levica in desnica. To vprašanje ne samo, da ni tako pomembno, je tudi že zamujeno. O tem je odločil že Janez Janša, ko je na Bledu z Ivom Sanaderjem dosegel načelno soglasje o tem, da se bo spor rešil pred meddržavnim sodiščem v Haagu. S tem, ko je Slovenija dokončno pokopala sporazum Drnovšek-Račan, pa tudi vse pretekle ideje o tem, da bi spor reševali na podlagi političnih kriterijev, je država privolila v mednarodno pravo. In v tem kontekstu so tudi razprave o tem, ali je v Rehnovem predlogu upoštevana zunanja, polnotranja ali notranja pravičnost, manj pomembne.
Kaj torej je arbitražni sporazum v resnici? Arbitražni sporazum pomeni častni izhod za slovensko politično elito, ki je v zadnjih 20 letih stvar dodobra zavozila. Še posebej z Janša-Pahorjevo blokado Hrvaške. Arbitražni sporazum pomeni tudi odločitev Slovenije, da se še enkrat podpiše pod Ustanovno listino Združenih narodov, ki govori o tem, da če politiki neko stvar resnično zavozijo, morajo za pomoč prositi nekoga tretjega. Arbitražni sporazum pomeni vrnitev v normalnost, po nacionalistični kalvariji. Pomeni obuditev iz nočne more. Zato pa tudi arbitražni sporazum ni kolaboracija s sovražnikom, ampak je kolaboracija z obče veljavnimi in sprejetimi pravili, na podlagi katerih je mednarodna skupnost tudi Sloveniji podarila državnost. Je en korak k zdravemu razumu in zato tudi v vsakem pogledu pomeni slovenski vitalni interes.