20. 5. 2010 | Mladina 20
Kolaboracija z neumnostjo
Vitalni interes Slovenije ni izhod na odprto morje. Vitalni interes Slovenije je stik z zdravo pametjo.
Po tem, ko je Janša avgusta 2007 na Bledu s Sanaderjem pristal na meddržavno sodišče v Haagu, je postalo vprašanje zunanje ali polzunanje pravičnosti zgolj manj pomemben detajl. Okvir je bil že določen.
© Bobo
Po Sloveniji hodi strah, strah pred zadušeno, zaprto, nevitalno, mrtvo, nezavestno in kolaborantsko ter izdano Slovenijo. To je strah pred črnim scenarijem, ki zastruplja politično ozračje, vzbuja sovraštvo in kliče na okope tako znotraj države kot tudi zunaj nje. Kaj utegne Slovenija izgubiti? Kakšna težka usoda nas lahko doleti, če se sedaj ne upremo v duhu ali s silo? O čem pravzaprav ves čas govorimo, ko pravimo, da so na kocki zavest, državnost, suverenost, bit, svoboda, hrbtenica in čisto vse, kar dopušča še najbolj ontološka frazeologija, vredna Heideggerja in pol? O čem bomo odločali 6. junija?
Vzemimo za začetek najslabši možni scenarij. Tistega, pred katerim nas svarijo nekateri slovenski razumniki, slovenska desnica, domnevne stranke ljudstva, zaščitniki slovenske zemlje, telesa domovine in nacionalnega interesa. Arbitražno sodišče leta 2014 določi, da Slovenija nima tako imenovanega teritorialnega stika z odprtim morjem. Tanker, ribič ali surfer, ki želi iz Sredozemlja priti v Luko Koper, odločijo arbitražni sodniki, lahko v Slovenijo pripluje le prek hrvaških teritorialnih voda, pogled iz Pirana ali Portoroža v globaliziran svet pa se konča že na obrežju Savudrijskega polotoka, ob katerem patruljira hrvaški policijski čoln. Pogled, vreden groze in klavstrofobije, zadihanega človeka v brezzračnem prostoru!
S tem naj bi bila Slovenija prikrajšana za svoje vitalne interese (pravita Borut Pahor in Samuel Žbogar). Celo »najvitalnejše« (se spomni Marjan Podobnik). Slovenija bi bila v tem primeru »zaprta« (je trezen Janez Janša), izgubila bi status pomorske države (je strokoven Marko Pavliha). K narodni obsesiji o zaprtosti/odprtosti, vitalnosti ali kolektivni zavesti svoj arzenal trošijo še razumniki. France Bučar, ki opozarja, da je na kocki »slovenska zavest«, dodaja še, da gre za odločitev o obstoju Slovenije. Filozofu Tinetu Hribarju pa očitno v situaciji, ko so bile porabljene že skoraj vse najtežje dikcije iz ropotarnice nemške hermenevtike ali francoskega eksistencializma, ne preostane nič drugega kot teza, da je arbitražni sporazum »akt kolaboracije z okupatorjem«. Torej nekakšen nad-incest.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.