20. 5. 2010 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Goldfrapp: Head First
2010, Mute/Dallas
+ + +
Čeprav je Alison Goldfrapp že, ko je bila še študentka umetnosti, prispevala vokale na Trickyjevi mojstrovini Maxinquaye, se njeno glasbeno delovanje ni nadaljevalo, dokler ob koncu devetdesetih let ni spoznala Willa Gregoryja, s katerim sta kmalu ugotovila, da imata identične ustvarjalne cilje. Izrazita barva njenega glasu je bila idealna za Gregoryjevo eklektično zakladnico idej, ki jih je črpal iz različnih obdobij zgodovine popularne glasbe s poudarkom na sodobnih elektronskih aranžmajih. Prvenec Felt Mountain (2000) je predstavil duo Goldfrapp kot izjemno uravnovešen tandem, ki je pop glasbi z okusom po polpretekli zgodovini dodal kanček sodobnosti. Filmičnost prvega albuma je bila očitno pogojena z ljubeznijo do gibljivih slik, saj je deloma zvenel kot kakšen soundtrack za akcijske filme iz šestdesetih let. Mešanica popa, folka in celo kabareta, obogatena s takrat še minimalnimi elektronskimi posegi in močno ambientalno komponento, se je na naslednjih albumih vse bolj gibala v plesno usmeritev, to pa je duetu prineslo tudi prepoznavnost pri širšem občinstvu. Čeprav sta bili plošči Black Cherry (2003) in Supernature (2005) večinoma plesno usmerjeni, sta vsebovali ravno prav pop obrazcev, kar duo Goldfrapp loči od cenenih pop div, ki v zadnjem času prevladujejo po radijskih valovih, spletu in drugih medijih. Po izjemnem albumu The Seventh Tree (2008) - skorajda akustični mešanici psihedeličnega popa in folka, s katero se je Goldfrapp predstavil kot močan avtorski duet na vrhuncu ustvarjalnosti - se Alison in Will vračata na plesišča. Plesna elektronika, ki sta jo razvijala na albumih Black Cherry in zlasti Supernature, dobi s ploščo Head First močnega naslednika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 5. 2010 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
+ + +
Čeprav je Alison Goldfrapp že, ko je bila še študentka umetnosti, prispevala vokale na Trickyjevi mojstrovini Maxinquaye, se njeno glasbeno delovanje ni nadaljevalo, dokler ob koncu devetdesetih let ni spoznala Willa Gregoryja, s katerim sta kmalu ugotovila, da imata identične ustvarjalne cilje. Izrazita barva njenega glasu je bila idealna za Gregoryjevo eklektično zakladnico idej, ki jih je črpal iz različnih obdobij zgodovine popularne glasbe s poudarkom na sodobnih elektronskih aranžmajih. Prvenec Felt Mountain (2000) je predstavil duo Goldfrapp kot izjemno uravnovešen tandem, ki je pop glasbi z okusom po polpretekli zgodovini dodal kanček sodobnosti. Filmičnost prvega albuma je bila očitno pogojena z ljubeznijo do gibljivih slik, saj je deloma zvenel kot kakšen soundtrack za akcijske filme iz šestdesetih let. Mešanica popa, folka in celo kabareta, obogatena s takrat še minimalnimi elektronskimi posegi in močno ambientalno komponento, se je na naslednjih albumih vse bolj gibala v plesno usmeritev, to pa je duetu prineslo tudi prepoznavnost pri širšem občinstvu. Čeprav sta bili plošči Black Cherry (2003) in Supernature (2005) večinoma plesno usmerjeni, sta vsebovali ravno prav pop obrazcev, kar duo Goldfrapp loči od cenenih pop div, ki v zadnjem času prevladujejo po radijskih valovih, spletu in drugih medijih. Po izjemnem albumu The Seventh Tree (2008) - skorajda akustični mešanici psihedeličnega popa in folka, s katero se je Goldfrapp predstavil kot močan avtorski duet na vrhuncu ustvarjalnosti - se Alison in Will vračata na plesišča. Plesna elektronika, ki sta jo razvijala na albumih Black Cherry in zlasti Supernature, dobi s ploščo Head First močnega naslednika.
Alison Goldfrapp in disko mrzlica v sodobni preobleki.
© © Mute Records
Tokrat gre za synthpop različico disko mrzlice iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki za svoj obstoj očitno potrebuje gospodarsko krizo in obupane množice mladenk in mladeničev. Alison in Will se tokrat sprehodita po zlatem obdobju diska, in to počneta zelo resno. Skladbe so ritmične in pisane, kakor na vrhuncu disko ere, besedila so omejena na izrazje povprečnega disko komada. Uvodna skladba Rocket s prijetnim, plesnim ritmom in z značilnimi sintetizatorji vpelje poslušalca v synthpop mineštro, ki poleg opaznih vplivov nekdanjih disko div vsebuje elemente, značilne za Goldfrapp: izrazito prilagodljivost, dobro vokalno izvedbo in aranžmaje ter izvrsten občutek za pop skladbo. Poklon nekaterim velikanom diska in synthpopa je precej opazen v avtorskem postopku dua Goldfrapp, še posebej pa slišen v skladbah Alive (ABBA) in Rocket (Pat Benatar). Drugi komadi so nadaljevanje zvoka, ki smo ga nazadnje slišali na albumu Supernature, razen enigmatičnega Hunt in eksperimentalnega Voicething. Album, ki nam disko mrzlico predstavi v sodobni preobleki, a žal brez ponovitve ustvarjalnega zanosa s prejšnje plošče dueta.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.