Dr. Katja Drobnič: »Vsi dokazi so enako pomembni.«

Dr. Katja Drobnič je diplomirala na Biotehniški, doktorirala na Medicinski, redno pa predava na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru in ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaposlena je na Policiji, v Centru za forenzične preiskave. Njena specialnost so forenzične analize DNK. Redno opravlja tudi vlogo izvedenke v sodnih procesih.

Bi se strinjali, da forenziko historično delimo na obdobji pred uporabo DNK-analize in po njej?

> Z vidika individualizacije nedvomno. Stopnja individualizacije, ki jo omogočajo preiskave DNK, je zelo visoka. Nobena od preostalih preiskav z vidika znanstvene utemeljitve nima take moči dokaza. Bi se pa izrazu »moč dokaza« v tem primeru skoraj raje izognila, ker se lahko zgodi, da zaradi njega tožilci mislijo, da je z DNK-dokazom zgodba končana, krivda dokazana. Kar pa še zdaleč ni tako. DNK-dokaz pomeni samo to, da smo s preiskavo DNK ugotovili, da biološka sled na kraju dejanja izvira od določenega osumljenca. To pa še ne pomeni, da je tudi storilec kaznivega dejanja. Sled moramo šele povezati s kaznivim dejanjem, dokazati je treba, da je nastala v času kaznivega dejanja. Analiza DNK je naredila ogromen bum, še vedno pa ostajajo vsi drugi dokazi (npr. tekstilna vlakna) enako pomembni.

Kako zanesljiva je individualizacija s pomočjo profiliranja DNK v primerjavi s konvencionalnimi prstnimi sledmi?

> Zanesljivost bi pri konvencionalnih prstnih sledeh kvantitativno težko opredelili, ker za to ni dovolj statističnih izračunov. Pri analizi prstnih sledi nihče ne sprašuje, s kakšno verjetnostjo lahko trdimo, da neka prstna sled dejansko pripada izključno osumljencu. Odgovor je le da ali ne. Sled papilarne sledi izvira oz. ne izvira od osumljenega. Pri analizi DNK pa lahko ujemanje profila DNK-sledi s profilom DNK osumljenca statistično ovrednotimo. Tako da najprej izračunamo pogostnost profila DNK, in če je ta izredno redek (npr. 1 oseba od 3500 milijard ljudi), na podlagi tega potrdimo, da sled izvira od osumljenca. Pri analizah prstnih sledi, sledi obuval, orodij in podobno, s področja tako imenovanih subjektivnih preiskav, je statističnih modelov za izračun zanesljivosti ujemanj izredno malo. Ocena ujemanj pri tovrstnih preiskavah po svetu večinoma temelji na strokovni oceni strokovnjaka oz. izvedenca, brez statistične podpore. Pri tako imenovanih objektivnih preiskavah, kot so analiza DNK, kemijske preiskave prepovedanih drog, pa med samo preiskavo uporabljamo različne notranje kontrole, kar povečuje zaupanje v zanesljivost tovrstnih preiskav. Vsekakor pa so pri vseh preiskavah ključnega pomena znanje in izkušnje strokovnjaka.

Je interpretacija ujemanja prstnih sledi izključno v domeni forenzičnega izvedenca/strokovnjaka?

> Menim, da bi tako moralo biti. V preteklosti so to delo velikokrat opravili tudi kriminalistični tehniki. Danes pa zaradi svoje obremenjenosti na terenu ne zmorejo tako ažurno slediti novostim na področju, zato te naloge prevzemamo strokovnjaki v CFP.

Koliko vam je sploh v pomoč računalniška baza prstnih sledi in odtisov?

> Računalniška aplikacija AFIS (sistem za avtomatsko identifikacijo prstnih sledi) je samo podpora, ki s pomočjo matematičnih algoritmov izmed več deset tisoč vzorcev poišče tistih nekaj vzorcev, ki bi se lahko ujemali s preiskovanim. Vendar sistem forenzičnemu strokovnjaku le ponudi nabor najverjetnejših ujemanj, forenzični strokovnjak pa mora potrditi pravo ujemanje. Večinoma se vzorec v preiskavi ne ujema z vzorcem, ki ga računalnik uvrsti na prvo mesto možnih zadetkov. Preiskava prstnih sledi tako nikakor ne poteka nekaj minut, ampak lahko traja tudi dva dni ali več.

Pa to ni posledica slabe opreme? Je v vseh državah enako?

> Slovenija absolutno nima zastarelega sistema, saj ga stalno posodabljamo. Sistem AFIS je le orodje, ki ga pri svojem delu uporablja forenzični strokovnjak. Ta pa pri analizi ne sme iskati zgolj ujemanja, ampak tudi razlike. Zadnji odmeven primer, pri katerem se je to zelo dobro izkazalo, je primer ameriškega odvetnika Brandona Mayfielda, ki so ga na podlagi analize delnih prstnih sledi povezali z bombnimi napadi na vlake v Madridu leta 2004. FBI-ju je AFIS ponudil seznam ljudi, forenzični strokovnjak pa je potrdil ujemanje z Mayfieldom, ne da bi bil kritičen do izredno slabe kakovosti sledi. Drugi forenzik, ki je preverjal ugotovitve prvega, pa je bil njegov podrejeni. Torej napaka ni bila v sistemu AFIS, ampak posledica človeške napake forenzičnih strokovnjakov.

Kje se sploh konča kriminalistična preiskava in začne forenzika?

> Forenzična znanost je po definiciji lahko vsaka znanost, ki se uporablja za rešitev pravnih zadev. Sega tako na civilno (npr. dokazovanje očetovstva) kot na kazensko področje. Nanizanke poenostavljajo. Forenzična znanost ni omejena samo na področje kaznivih dejanj. Aplikativno znanost, ki se ukvarja le s preiskavo sledi, ki izvirajo iz kaznivih v Sloveniji (Nemčiji, na Hrvaškem), imenujemo kriminalistična tehnika. Kriminalistična tehnika je torej del, podskupina forenzične znanosti. V angleško govorečih državah to znanost poimenujejo kriminalistika. Kot vidite, na pojmovnem področju obstajajo razlike med državami, dodatno pa so k tej zagati pripomogle še nanizanke.

Pa v praksi kdaj kriminalisti prepustijo delo forenzikom?

> Tudi v tem primeru nanizanke posplošujejo, češ, en človek opravlja vse - zaslišuje, piše ovadbe, preiskuje kraj dejanja in še sledi v laboratoriju. V realnosti so te naloge razdeljene med več ljudi, ki se že po osnovni izo-brazbi razlikujejo. Kraj dejanja zavaruje policist. Glede na kompleksnost dejanja se nato pristojni odločijo, ali naj gre na kraj dogodka zgolj kriminalist ali potrebuje tudi kriminalističnega tehnika. Center za forenzične preiskave je za vse sledi, za katere ima znanje, da jih analizira, predpisal natančna navodila za odvzem in zavarovanje vzorcev. Naloga kriminalističnega tehnika pa je, da sledi strokovno in pravno pravilno odvzame in zavaruje. Šele v laboratoriju sledi prevzamemo forenziki. Izjema so zelo zapleteni primeri, kot na primer požari in eksplozije, ko se forenzični strokovnjaki iz CFP odpravimo tudi na teren.

Pa se vam zdi tak sistem ustrezen? Bi bilo koristno, če bi bili forenziki bolj vključeni v delo na terenu?

> Ne vidim potrebe. Velika večina držav ima enako ali zelo podobno ureditev. Pomembnejše bi se mi zdelo, da bi čim več sledi zavarovali kriminalistični tehniki, ki jih zaposleni v CFP usposabljamo za zavarovanje. Kajti danes v veliko primerih sledi ne zavarujejo kriminalistični tehniki, ampak policisti, ki pa imajo manj znanj kot kriminalistični tehniki. Če bi bil forenzik preveč vpleten v kraj dejanja, potem ne bi imel časa za sledenje in uvajanje novosti, kar pa je nujno, da se sledi preiskujejo in interpretirajo v skladu s forenzičnimi smernicami. Pojavlja se tudi vprašanje »okuženosti« forenzikov. Oseba, ki na kraju dejanja zavaruje dokaze, si lahko premočno želi rešiti primer. Ker smo v laboratorijih od tega odmaknjeni, laže ohranimo nepristranskost.

Katere so sploh najpogostejše sledi, ki jih danes zavarujejo na kraju dejanja? So biološke sledi, iz katerih je mogoče dobiti vzorec DNK, že prehitele prstne odtise?

> Daleč največ sledi je zavarovanih z namenom preslikave DNK.

Ali menite, da danes policisti že preveč nekritično jemljejo vzorce DNK osumljencem?

> Ne. Tudi, kar se tiče etičnosti preiskav DNK, tu nimam nobenih zadržkov. Razprava o etičnosti preiskave DNK se je v ZDA in drugod po svetu že zdavnaj končala, pri nas pa se je razvila šele v zadnjih letih. DNK-preiskave, ki jih opravljamo z namenom individualizacije (povezati osebo s sledjo), zajemajo le tista področja genoma, ki nam ne morejo povedati popolnoma nič o posamezniku. Niti najmanjše slutnje o predispoziciji za katerokoli bolezen ne more biti. Če nekoliko karikiram, je bila analiza krvnih skupin (A, B, AB, O itd), ki se je uporabljala pred več kot 10 leti, veliko bolj delikatna zadeva, saj nam na primer dejansko lahko razkrije stopnjo težavnosti iskanja ustrezne krvi za transfuzijo ob morebitni nesreči. In to je veliko več, kot lahko izvemo s trenutno uveljavljeno analizo DNK za namene individualizacije. Ves svet gre tudi v smeri, da lahko v policijskih bazah DNK hranimo vzorce vseh osumljencev za vsa kazniva dejanja. Fizično pa vse primerjalne vzorce po analizi uničimo.

Če je neki osumljenec pozneje opran sumov, ali nima pravice tudi do izbrisa svojega vzorca iz baze?

> S tem se strinjamo. Težnja je, da bi to področje uredili po vzoru Avstrije. Sama sem predlagala spremembo zakona o kazenskem postopku, ki bi posamezniku, ki mu je bila vročena oprostilna sodba, nalagal, da o tem sam obvesti policijo, ki ga na podlagi tega umakne iz baze. Druga možnost, ki ji nisem naklonjena, je, da bi za to skrbeli uradniki. Nisem pa ji naklonjena zato, ker za morebitno napako uradnika, ki je pozabil oproščenega osumljenca odstraniti iz DNK-baze, odgovarja država. Lahko bi se torej zgodilo, da bi kot storilca s pomočjo baze identificirali človeka, ki v bazi ne bi smel biti, in zadeva bi na sodišču padla. Če pa je za izbris iz baze odgovoren vsak posameznik zase, se to ne more zgoditi.

Kako pa bi sprejeli predlog za odvzemanje vzorcev DNK že ob rojstvu, izdelavo DNK-baze celotnega prebivalstva?

> Nekatere države oz. province, kot na primer Granada, provinca v Španiji, to že prakticirajo. Ob rojstvu otroka jim odvzamejo kri in jo shranijo za morebitne potrebe po analizi DNK. Glede na neuporabnost podatkov DNK z izjemo ugotavljanja identitete osebe, ki ji sled pripada, se mi to ne bi zdelo sporno. Tudi če bi se iz teh vzorcev že opravila analiza DNK in profil DNK shranil v ustrezno varovane baze DNK. Je pa res, da sem naravoslovec in včasih vendarle premalo pomislim na vse možne zlorabe, mogoče sem na trenutke naivna. Dejansko pa to ljudje danes že sami počnejo, ko se odločijo za shranjevanje popkovnične krvi, ki vsebuje veliko število matičnih celic, za katere današnje raziskave kažejo, da so izjemno uporabne za zdravljenje. Nobene razlike ni, v obeh primerih imamo opravka z biološkim materialom. Vprašanje je samo, kdo in kako ga bo varoval. Vsekakor menim, da take zadeve na spadajo v roke zasebnikov, temveč bi morala to prevzeti država. Poznam veliko primerov, ko v podjetjih in zasebnih inštitutih, ki se ukvarjajo s preiskavami DNK, ne opravijo vseh potrebnih kontrol, zato da bi privarčevali. Pri nas kemikalije kupujemo na državni račun, ne na račun naših plač. Nočem demonizirati zasebnih podjetij, zdi pa se mi državni nadzor zelo koristna dodatna varovalka.

Koliko storilcev danes slovenska policija sploh odkrije s pomočjo obstoječe baze DNK?

> Samo v lanskem letu je bilo 400 primerov, ko smo identiteto osumljenca ugotovili s pomočjo podatkov v bazi preiskav DNK.

Prvi obsojenec s pomočjo analize DNK v zgodovini, morilec in posiljevalec Colin Pitchfork, je bil ujet zaradi obveznega testiranja DNK vseh prebivalcev na določenem območju. Se vam zdi tak način dopusten?

> Osebno se mi to ne zdi sporno, je pa odvisno od okoliščin. Izredni pomen te DNK-preiskave ni bil samo v tem, da so odkrili storilca, ampak da je bila duševno zaostala oseba, ki je bila nedolžna, vendar je priznala umor ene od dveh umorjenih deklic, zaradi tega oproščena. Oba umora sta se zgodila v zelo zaprtem krogu dveh vasi, verjetnost, da bi tja zašel kak tujec, je bila zelo majhna. V takem primeru je množični odvzem vzorcev smiseln. Tudi v Nemčiji to počnejo. V Sloveniji tega doslej še nismo prakticirali, ker še nismo imeli primera, da bi bil tak pristop potreben.

Ste že zaznali primer podtikanja DNK-vzorcev?

> V slovenskem prostoru za tak primer še nisem slišala, se pa storilci velikokrat izgovarjajo, češ da so predmet, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja z njihovo DNK, pred časom posodili, izgubili itd.

Tudi za podtikanje pa verjetno obstaja realna možnost.

> Vsekakor. Iz tujine vem za en primer. V ZDA je morilec na kraj zločina podtaknil kondom s spermo zapornika, ki jo je iz zapora pretihotapila zapornikova žena.

Je mogoče z enakim postopkom analize DNK kot pri ljudeh določiti tudi identiteto živali?

> Postopek je povsem enak. Tudi najbolj variabilna področja v genomu živali so enaka kot pri človeku.

Se pri svojem delu srečate tudi s potrebo po individualizaciji živali, torej ugotovitvi, katera žival je pustila sled?

> Doslej je bila velika večina naših preiskav osredotočenih zgolj na določanje vrste živali, na primer pri primerih krivolova. S potrebo po identifikaciji oziroma individualizaciji živali, pa smo se srečali pred leti, ko sta neko deklico dva psa hudo ogrizla. Ker pa preiskav z namenom individualizacije živali v CFP ne opravljamo, je sodišče odredilo izvedenstvo Nacionalnemu veterinarskemu inštitutu. Je pa želja, da bi začeli tudi te analize opravljati sami.

Ameriški mediji so poročali o tako imenovanem CSI-efektu na porotnike v ZDA. Zaradi popolnosti dokazov v televizijski seriji naj bi porotniki postajali prezahtevni, kar naj bi oteževalo dokazni postopek, saj naj bi pri vsakemu primeru pričakovali neizpodbitne forenzične dokaze. Po drugi strani pa naj bi porotniki začeli veliko bolj ceniti forenzične dokaze in jim bolj verjeti, kar dokazni postopek olajšuje. Je skupni učinek na število obsodb po vašem pozitiven ali negativen?

> Do tega se zaradi pomanjkanja podatkov težko opredelim. Rekla pa bi, da je še vedno veliko odvisno od izvedencev, kako znajo predstaviti dokaz.

Kako pa se CSI-efekt izraža v Sloveniji?

> Negativni učinek je viden predvsem pri odvetnikih, ki želijo včasih zelo nestrokovno izpodbijati dokaze. Na porotnike, člane sodnega senata, pa je vpliv po mojem pozitiven, ker forenzične dokaze bolje razumejo, znajo bolje prepoznati njihov pomen.

Pa pri storilcih kaznivih dejanj? Kaj bolj skrbno pospravijo za seboj?

> Predvsem se to pozna pri prstnih odtisih. Glede vzorcev DNK za zdaj nismo opazili kakšnega upada količine vzorcev. Sploh pa ne moreš storiti kaznivega dejanja, oblečen v skafander, ker si takoj sumljiv. Puščanju bioloških sledi se je izjemno težko izogniti. Pri umorih je v Sloveniji večina tako ali tako storjena v afektu in storilci na to niti ne pomislijo, pri vlomih in ropih, ki jih izvedejo dobro izurjeni storilci, pa razmišljajo tudi o tem.

Kako pa se slovenski odvetniki lotevajo izpodbijanja dokazov na podlagi DNK?

> Nekateri so zelo entuziastični. Eni se izjemno pripravijo, kot izvedenka sem od nekega odvetnika dobila kar 50 vprašanj. Nekateri sicer vprašanja res postavljajo bolj zato, da se pokažejo pred stranko, nekatere pa bi zelo pohvalila. Vsakič se veselim razprave. Želela bi si, da bi se tudi na tožilski strani na pričanja forenzičnih izvedencev pripravili tako dobro, kot se nekateri odvetniki.

Je komu že uspelo diskreditirati vaše dokaze?

> Mojih ne.

Kolikokrat pa se je to že zgodilo drugim in kako pogosto se dogaja?

> Za druge ne vem.

Glede na to, da so pričanja izvedencev zaradi morebitne odločilnosti forenzičnih dokazov izjemno pomembna za končno sodbo, kako je poskrbljeno za varnost izvedencev?

> Za varnost izvedencev ni poskrbljeno. Podatki o izvedencih so prosto dosegljivi na spletni strani ministrstva za pravosodje, izvedenec mora pred vsakim zaslišanjem posredovati tudi vse svoje osebne podatke.

Ste bili že deležni kakšnih groženj?

> Neposrednih groženj še nisem bila deležna, občasno pa dobivam pisma zapornikov.