Generacija 0

Motiv št. 1. Prejšnja sreda. Nekaj tisoč mladih, dijakov in študentov, pa tudi neštudentov, sredi Ljubljane protestira proti zakonu o malem delu. Potem se preselijo pred parlament. Ograja se začne tresti, proti pročelju parlamenta poletijo prve steklenice, protestniki vpijejo na policiste: »Pičkiceee, pičkice!« Res, vsi ne vedo, zakaj natančno protestirajo. Nekateri trdijo, da za svoje pravice. Drugim gre očitno za ohranitev statusa quo, torej za ohranitev denarja, ki ga študentske organizacije zdaj dobivajo od koncesij za posredovanje študentskega dela, ki je na našem trgu delovne sile evidentna anomalija. Znano je, da se porabe tega denarja že od nekdaj drži pridih netransparentnosti. Tretji so dežurni provokatorji in komaj čakajo, da koga na gobec. Četrte so na proteste poslale njihove politične stranke. Peti protestirajo kar tako. A ograja se vse bolj trese, nekateri so vse bolj besni. Proti parlamentu poleti prva granitna kocka. In nato še ena. Potem se jih usuje cel plaz. Šipe na večini parlamentarnega pročelja, ki je dalo skozi že nešteto protestov, se prvič v njegovi polstoletni zgodovini sesujejo v »glaževino«.
Motiv št. 2. Prejšnji petek. V središču Ljubljane se spet zbere nekaj tisoč mladih. Maturantke in maturanti, oblečeni v oranžne in črne sponzorske majice, stojijo poravnani na štiripasovni Slovenski cesti, ki so jo tisti dan zaprli za promet, in čakajo na poldne, ko bodo sočasno z vrstniki v številnih drugih mestih zaplesali četvorko. Predirljivi žvižgi, ki jih spuščajo njihove piščalke, se mešajo z vriščem in smehom, medtem pa s tovornjaka na robu množice odmevajo še zadnja navodila organizatorjev, ki so se jim letos namesto brazilskih plesalk kot motivatorke pridružile dekline v uniformah tipa Atomik Harmonik. Potem ura le odbije poldne. Maturanti zaplešejo. Rekordnega števila udeležencev v masovnem četvorkanju tokrat ne postavijo. In ko je četvorke konec - odklop. Brezskrbna veselica ob koncu pouka in pred začetkom maturitetnih izpitov se preseli na Gospodarsko razstavišče, pred katerim so že pred četvorko ležale prazne steklenice piva, vina in vodke. Na poti tja se zaletimo v skupino maturantov in eden od njih, glasno prepevajoči fant z zelenim pivom v eni roki in rdečim pivom v drugi, mi v uho zakriči: »Imela si vseeeee, samo ljubezni neeeee.« V tistem trenutku izbira komada ni mogla biti drugačna. Iz zvočnikov je donelo: »Ni veselice brez Golice.«
Motiv št. 3. Ta ponedeljek. Redna profesorica socialne psihologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in predstojnica tamkajšnjega Centra za socialno psihologijo dr. Mirjana Ule se že desetletja znanstveno ukvarja z raziskovanjem mladine. Je avtoriteta na tem področju in tista raziskovalka, ki pri nas daleč najbolj pozna značilnosti mladih, njihove vrednote in pričakovanja, pa tudi njihove strahove in stiske. Zato je tudi oseba, ki bi znala oba prej opisana množična shoda mladih odlično umestiti v kontekst, ju razumeti in do njiju zavzeti kritično stališče. A Uletova je v ponedeljek sklenila, da bo do nadaljnjega bojkotirala javno nastopanje v zvezi s problematiko mladih. Zakaj se je odločila zaviti v molk?
Seveda nikakor ne zato, ker bi obupala nad današnjo mladino. Razlog za bojkot se skriva v javnem pozivu za izvedbo raziskave Mladina 2010, ki ga je nedavno objavil urad za mladino. Gre za pomembno raziskavo, ki bo pokazala, kakšne so značilnosti tistih prebivalcev naše države, ki trenutno štejejo med 15 in 29 let. O mladih naj bi povedala vse - kdo so in kako živijo, kako se razumejo z drugimi generacijami, kako ustvarjalni so, kako preživljajo prosti čas, kaj je z njihovimi zaposlitvami, kako jih zadevajo politična in družbena vprašanja. Šlo bo torej za celovito raziskavo, za katero je urad predvidel 120.000 evrov proračunskih sredstev.
Tako celovite raziskave o mladini v Sloveniji nismo naredili že deset let. Zadnja takšna raziskava se je imenovala Mladina 2000, izvedla pa jo je ravno skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Mirjane Ule. A kljub nespornemu pomenu te raziskave ter referencam in izkušnjam ekipe, ki jo je pripravila, Uletova opozarja, da jim je urad za mladino obrnil hrbet. »Popolnoma smo ignorirani s strani urada za mladino in tudi ministrstva za šolstvo, pod okrilje katerega sodi omenjeni urad. Kljub referencam in predlogom nam že deset let ne uspe pridobiti nobenega raziskovalnega projekta. Zadnje raziskovalne podatke imamo iz leta 2000!« je ogorčena. Kot dodaja, je urad medtem sicer delil denar za raziskovanje mladine, vendar jih je vedno obšel. Tudi tokrat niso bili uspešni. Urad je izvedbo raziskave Mladina 2010 med tremi prispelimi ponudbami zaupal mariborski Filozofski fakulteti.
Na uradu za mladino, ki ga vodi Peter Debeljak, pojasnjujejo, da je bila pri izbiri izvajalca raziskave Mladina 2010 odločilna cena. Skupina pod vodstvom Uletove je ponudila ceno, ki je bila za polovico višja od ostalih dveh ponudnikov. Na uradu ob tem dodajajo, da niso razpisali »natečaja« za najbolj kompetentnega raziskovalca mladine v Sloveniji, temveč so iskali konkretno storitev, pri tem pa so morali slediti zakonu o javnem naročanju. »Odsotnost večje intenzivnosti sodelovanja z dr. Uletovo v smislu večjih projektov gre iskati torej v tem dejstvu in nikakor ne v tem, da ne bi prepoznavali njene referenčnosti ali da z njo ne bi želeli sodelovati.« Kljub temu pa je zanimivo, da se urad v zadnjih nekaj letih kakšnih obsežnejših raziskav o slovenski mladini ni loteval. Kot pravijo, jim je uspelo šele letos končno pridobiti konkretnejša sredstva za takšne projekte.
To pa je skrb zbujajoče. In v kontekstu nedavnega mladinskega dogajanja, ki je prerastel v vandalizem, celo nerazumljivo. Če namreč urad, zadolžen za mladino, skoraj desetletje nima sredstev za raziskovanje mladine, lahko država s tem javnosti pošilja signal, da morda ne želi spoznati sedanjih generacij mladih. A gre za generacije, ki bi jih morali bolje poznati, saj so drugačne od tistih, ki imajo trenutno v rokah najodgovornejše funkcije v državi in gospodarstvu. Res je, da imajo morda več materialnih dobrin, kot so jih imeli njihovi starši. Res je, da odraščajo v manj represivnem okolju in jim je morda dovoljeno več. Veliko več. Res je tudi, da so zrasli ob računalnikih, mobilnih telefonih, Facebookih in Twitterjih. A hkrati je njihova prihodnost veliko bolj nejasna od tiste, ki so jo imele pred seboj vse dosedanje generacije mladih.

Za vedno mladi

Čeprav so se nad nemogočimi mladimi, ki jih starejši niso uspeli razumeti, pritoževali že stari Grki, je družba mladosti kot posebni kategoriji, umeščeni med otroštvo in odraslost, njen polnopravni status priznala šele v prejšnjem stoletju, zlasti po drugi svetovni vojni. Za mladostnike, ki so odraščali v 50. in 60. letih, je bilo značilno, da so se v brbotajočem obdobju adolescence ukvarjali predvsem s svojo samopodobo. Na prelomu v 70. leta so mladi vstopili v tako imenovano postadolescenco. Takrat se niso več toliko ukvarjali sami s seboj kot z družbo, ki so jo skušali prilagajati svojim potrebam. In posledica tega je bil razmah uporniških študentskih gibanj. V zadnjih desetletjih pa so se mladi spet bolj zazrli vase. Začeli so se ukvarjati s povsem vsakdanjimi življenjskimi vprašanji - o izobraževanju, službi, stanovanjih, družini.
Sociolog mladine s Fakultete za družbene vede dr. Gregor Tomc ob tem opozarja, da med prejšnjimi generacijami, sploh med revolucionarno iz leta 1968, in sedanjimi vseeno ne moremo vleči vzporednic kar tako. To ne bi bilo le pokroviteljsko, temveč tudi neverodostojno, saj je bilo takrat med mladimi kljub vsemu veliko več konformizma kot danes. Obenem pa bi bilo tudi krivično, saj bi skušali s tem eno življenjsko izkušnjo narediti za splošno veljavno. »Še dobro, da se mladi s tem ne obremenjujejo, tako kot se jaz nekoč nisem obremenjeval s tem, da nisem bil v partizanih, ali kot se rockerji danes ne sekirajo, ker niso bili mladi v času punka.« Tomc dodaja, da se mora mlad človek predvsem iskati, poskušati mora biti ustvarjalen, v politiki, v kulturi, v športu, v čemerkoli.
Mladi se danes seveda iščejo. In iščejo se vedno dlje časa. S tem se njihova mladost podaljšuje, odraslost pa prelaga na obdobje po prvi polovici 30. let. V praksi je to pogosto videti tako, da so mladi na nekaterih področjih življenja, denimo v službi, lahko zelo odgovorni in samostojni, doma pa pogosto pristajajo na to, da jim starši kuhajo in perejo perilo. Tudi partnerske zveze mladih so se prilagodile obstoječi situaciji. Vse pogostejša oblika partnerstva je »living apart together« (LAT), ko mladi živijo malo pri enem, malo pri drugem partnerju in malo skupaj. Ali pa prakticirajo vikend partnerstvo, ki temelji na skupnem uživanju brez odgovornosti. »Pred leti so se maturanti zaposlovali ali pa so študirali naprej, vendar so vedeli, kakšno življenje jih čaka po študiju. Danes pa večina ne ve, kaj bo potem. To obdobje je postalo silno nejasno in težko, ob tem se izgubljajo tudi določeni potenciali. In zato prihaja do tega, da se obdobje odraščanja podaljšuje, kolikor časa je le mogoče,« je v lanskem intervjuju za Mladino povedala dr. Mirjana Ule.
S tem, ko so se v zadnjih desetletjih mladi spreminjali, so se spreminjale tudi njihove vrednote. Raziskovalce je pred leti presenetilo, da so mladi namesto uživanja, ki naj bi bilo značilno prav za obdobje brezskrbne mladosti, na prvo mesto umeščali prijatelje in družino. In zlasti v družini, s katero so imeli mladi nekoč očitnejši medgeneracijski konflikt, številni danes vidijo svojo glavno oporo. Uletova pravi, da je to v veliki meri povezano tudi z dejstvom, da je mlade odkril kapital. »Prvi računalnik in računalniške igrice so bili namenjeni mladostnikom. In starši so jih z velikim veseljem pograbili. Skratka, s tehnologijo, novimi mediji in navdušenjem nad takratnimi dogodki so se mladi vrnili v družinska okolja in ta skupinska moč mladih se je počasi razbila. Starši so bili navdušeni, da so mlade spet imeli doma, in tako so danes starši danes največji zaupniki in zavezniki otrok oziroma mladostnikov.«
Raziskave so obenem pokazale, da postajajo mladi vse bolj podobni svojim staršem. In nasprotno, starši postajajo vse bolj podobni mladim. »Res je vse manj opazna medgeneracijska razlika. Če je bil za generacijo ''68 značilen predvsem radikalen prelom z generacijo staršev, je sedaj značilna reprodukcija temeljnih vrednot in orientacij staršev. Razlike so bolj estetske kot esencialne,« ugotavlja tudi socialni psiholog, dr. Vlado Miheljak, ki je sodeloval pri raziskavi Mladina 2000. Kot dodaja, stroka sicer ni navdušena nad dejstvom, da mladi iščejo in najdejo ključno oporo ravno v svoji družini. To namreč ovira sicer nujno družbeno iniciacijo mladih, s katero resnično vstopijo v avtonomen svet onkraj starševskega horizonta.

Breme zaposlitve

A dejstvo je, da mladi pri nas nadpovprečno dolgo ostajajo doma. To dokazujejo tudi podatki, ki jih je decembra objavil Eurostat. Med članicami EU gredo najhitreje na svoje otroci na Finskem, fantje v povprečju pri 23,1 leta, dekleta pri 22 letih. Najpozneje pa se poleg Slovakov osamosvajajo prav mladi Slovenci. Fantje v povprečju zapustijo dom staršev pri 31,5 leta, dekleta pri 29,6 leta. Slovenci že praviloma nismo ravno mobilni, saj so starši mnogih mladih gradili ogromne hiše, v katerih je dovolj prostora za najmanj dve generaciji. Po drugi strani pa je raziskava pokazala, da mladi največkrat ostajajo doma tudi zato, ker se jim finančno nikakor ne uspe osamosvojiti. Razlog za to so tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in prav pri teh Slovenci spet prekašamo celotno EU. Eurostat je zabeležil, da je delež teh pogodb med prebivalci EU, ki imajo od 15 do 24 let, 40-odstoten. V Sloveniji pa je kar 70-odstoten.
Zaposlitev naj bi mladim prinesla socialno varnost, a ta se ne zdi več tako gotova. Zato ni presenetljivo, da zaposlitvena vprašanja begajo že osnovnošolce. Leta 1998 so učenke in učenci osmih razredov na vprašanje, česa jih je najbolj strah, največkrat odgovorili, da jih je poleg neuspehov v šoli, bolezni in invalidnosti ter osamljenosti strah tega, da se ne bi mogli zaposliti. Raziskava, ki so jo leta 2008 med študenti naredili Ule, Tivadar, Kurdija in Rajšp, je pokazala, da so se te bojazni ohranile. Študentje se bojijo vse večjih socialnih razlik v Sloveniji in brezposelnosti. Skrbi jih, da bodo imeli težave pri zaposlovanju, ker nimajo pravih zvez in poznanstev, ker po njihovem poklicu ne bo povpraševanja in ker bodo delodajalci zaradi krize tudi sicer vse manj zaposlovali. Strahovi mladih glede zaposlovanja seveda niso brez podlage. Konec aprila je bilo registriranih več kot 99.300 brezposelnih oseb. Med njimi jih je bilo več kot 14.000 starih do 26 let. Še dodatnih 12.800 brezposelnih je starih med 26 in 30 let. V najtežji situaciji so mladi z nizko stopnjo izobrazbe, predvsem fantje, ki pogosto nimajo samozavesti, podpornih mrež ter komunikacijskih in čustvenih kompetenc, zato se zdi njihova prihodnost še posebno neperspektivna. V Veliki Britaniji so to skupino pomenljivo poimenovali kar mladi z ničelnim statusom.
Vse večje težave pri zaposlovanju imajo tudi visoko izobraženi mladi. A če tudi zanje ni dovolj služb, zakaj polovica mladih sploh študira? Le zato, da bi država od mladih kupila socialni mir? To še ni vse. Med tistimi mladimi, ki jim uspe pridobiti zaposlitev, so v posebej skrb zbujajočem položaju izobražene mlade ženske, čeprav se same tega pogosto niti ne zavedajo. Raziskave že nekaj desetletij kažejo, da imajo dekleta večje bralne sposobnosti od fantov ter da imajo širša znanja glede kulturnih ali jezikovnih kompetenc. A na koncu se dekleta še vedno odločajo za družboslovne in humanistične fakultete, fantje pa za danes bistveno bolj perspektivne študije novih tehnologij in računalništva, ki zagotavljajo tudi boljše plačane službe. Dekleta na obstoječo situacijo odgovarjajo s tem, da odlagajo materinstvo na poznejša leta in dajejo prednost karieri. A tudi tu imajo največkrat na izbiro le dva možna vzorca življenja: da postanejo del elite s tem, ko posnemajo moške, ali pa pristanejo na predpisani življenjski slog, ki se bo vrtel okrog službe, otrok in prostega časa.

Nejasna prihodnost

S tem, ko postajajo mladi vse bolj fokusirani na svojo zaposlitev in družino, jim postajajo manj pomembne teme, ki so zanimale generacijo njihovih staršev. Večine mladih politika danes ne zanima. »No, to, da jih politika ne zanima, sicer ni nenavadno. S tem, ko je mladih vedno manj, postajajo tudi za politiko vse manj zanimivi. Ta se jim je torej sama odpovedala,« meni Uletova. In pogosto to počne tako očitno, da ji mladi preprosto morajo zameriti. Nedavno je vlada srednješolcem odvzela pravico do brezplačne malice, ki jo je vsem, brez izjeme, omogočila pred letom in pol. Mladi so bili seveda besni. Najbolj problematično pa je, da bi za brezplačno prehrano vseh učencev in dijakov, ki jo šolski minister Lukšič osebno sicer podpira, na leto potrebovali »le« dodatnih 20 milijonov evrov. Natančno takšno vsoto je ministrstvo za šolstvo in šport v teh dneh iz državnih rezerv ponudilo za ljubljanski stadion.
Generacija mladih, ki so odraščali v prejšnjem in tem desetletju, se od starejših generacij razlikuje po še eni bistveni značilnosti. Če je bilo generacijam pred njimi dano, da so v turbulentno obdobje mlade slovenske države vstopile opremljene z nekaj zgodovinskega spomina ter so lahko primerjale prejšnji in sedanji življenjski slog, sedanja generacija »rezervnih scenarijev« nima. »Umeščena je v edini prostor, ki ga pozna. Ne zmore in ne zna misliti drugačnega sveta, kot ga vidi in doživlja. Zato je domet socialne identitete razpet med prizadevanji za kvalifikacijo (izobrazbo) na eni strani ter zabavo na drugi strani,« ugotavlja Miheljak. Večinski del te generacije si ne postavlja velikih javnih vprašanj in ne išče odgovorov na globalne dileme. Ali pa jih odpravi površno, brez velikih zastavkov. Če so se v preteklosti za takšne teme zanimali vsaj gimnazijci in študenti, Miheljak opaža, da ima danes celotna populacija mladih vse bolj podobne vrednote in interese. Tista skupina mladih, ki pri tem izgublja, so študentje.
Kaj nam vse to pove o sedanjih generacijah mladih? Gre za generacije, ki imajo in bodo imele težave na trgu dela, ki vse dlje bivajo pri starših, ki se ekonomsko vse pozneje osamosvajajo, ki se vse pozneje odločajo za družine in otroke ... Kakšna prihodnost jih torej čaka? Jih ta sploh čaka? Ali bodo, dokler ne bo pokojninski sistem pregorel, vzdrževali bistveno številnejšo generacijo upokojencev, sami pa delali do smrti? Takšna vprašanja so lahko v času finančne in gospodarske krize še toliko bolj žgoča in ponujajo priložnost za poenostavljene sklepe. Lahko mladi danes sploh še kaj izgubijo? Je v takšni situaciji najlažje zalučati kamen v parlament? Postane to nenadoma dopustno?
Miheljak je glede tega neomajen - nikakor ne. Napad na parlament ostro obsoja, najhuje pa se mu zdi, da protestirajoča množica, ki je bila večinoma sicer mirna in nenasilna, sploh ni znala artikulirati svojih političnih zahtev. In si vseh zgornjih vprašanj očitno sploh ni zastavila. »Nobenega emancipatornega potenciala ni bilo v množičnem zborovanju in manjšinskem razgrajanju. Skoraj soglasna ocena spodrsljaja - tako javnosti kot samih udeležencev - je proizvedla precej nelagodja, zato menim, da kmalu tudi ni pričakovati ponovitve radikalnih demonstracij.« Tudi Tomc je prepričan, da je šlo na zadnjih demonstracijah pred parlamentom predvsem za objestnost, saj večina navzočih dijakov in študentov ni imela pojma, kaj tam počnejo. »Edini, ki so imeli interes za demonstracije, so bili lastniki študentskih servisov in voditelji študentskih organizacij, ki na račun izkoriščanja študentskega dela živijo oziroma se gredo politiko. Dijaki in študenti so stvar vzeli kot žur, se ga napili in razbijali.«
A če so stvari take ... Kaj pa, če je res lažje življenje vzeti za žur in pri tem ne misliti na posledice? Kajti če si mlad človek danes vzame čas za premislek, se utegne zazreti v skrajno negotovo prihodnost.