22. 6. 2010 | Mladina 21
Generacija 0
Vprašanje ni, ali smo razumeli sporočilo študentskih in dijaških demonstracij, temveč ali sploh razumemo generacijo, ki ne bo ničesar več dobila, ampak bo samo izgubljala
Študentske in dijaške demonstracije v Ljubljani, 19. maj 2010
© Borut Peterlin
Motiv št. 1. Prejšnja sreda. Nekaj tisoč mladih, dijakov in študentov, pa tudi neštudentov, sredi Ljubljane protestira proti zakonu o malem delu. Potem se preselijo pred parlament. Ograja se začne tresti, proti pročelju parlamenta poletijo prve steklenice, protestniki vpijejo na policiste: »Pičkiceee, pičkice!« Res, vsi ne vedo, zakaj natančno protestirajo. Nekateri trdijo, da za svoje pravice. Drugim gre očitno za ohranitev statusa quo, torej za ohranitev denarja, ki ga študentske organizacije zdaj dobivajo od koncesij za posredovanje študentskega dela, ki je na našem trgu delovne sile evidentna anomalija. Znano je, da se porabe tega denarja že od nekdaj drži pridih netransparentnosti. Tretji so dežurni provokatorji in komaj čakajo, da koga na gobec. Četrte so na proteste poslale njihove politične stranke. Peti protestirajo kar tako. A ograja se vse bolj trese, nekateri so vse bolj besni. Proti parlamentu poleti prva granitna kocka. In nato še ena. Potem se jih usuje cel plaz. Šipe na večini parlamentarnega pročelja, ki je dalo skozi že nešteto protestov, se prvič v njegovi polstoletni zgodovini sesujejo v »glaževino«.
Motiv št. 2. Prejšnji petek. V središču Ljubljane se spet zbere nekaj tisoč mladih. Maturantke in maturanti, oblečeni v oranžne in črne sponzorske majice, stojijo poravnani na štiripasovni Slovenski cesti, ki so jo tisti dan zaprli za promet, in čakajo na poldne, ko bodo sočasno z vrstniki v številnih drugih mestih zaplesali četvorko. Predirljivi žvižgi, ki jih spuščajo njihove piščalke, se mešajo z vriščem in smehom, medtem pa s tovornjaka na robu množice odmevajo še zadnja navodila organizatorjev, ki so se jim letos namesto brazilskih plesalk kot motivatorke pridružile dekline v uniformah tipa Atomik Harmonik. Potem ura le odbije poldne. Maturanti zaplešejo. Rekordnega števila udeležencev v masovnem četvorkanju tokrat ne postavijo. In ko je četvorke konec - odklop. Brezskrbna veselica ob koncu pouka in pred začetkom maturitetnih izpitov se preseli na Gospodarsko razstavišče, pred katerim so že pred četvorko ležale prazne steklenice piva, vina in vodke. Na poti tja se zaletimo v skupino maturantov in eden od njih, glasno prepevajoči fant z zelenim pivom v eni roki in rdečim pivom v drugi, mi v uho zakriči: »Imela si vseeeee, samo ljubezni neeeee.« V tistem trenutku izbira komada ni mogla biti drugačna. Iz zvočnikov je donelo: »Ni veselice brez Golice.«
Motiv št. 3. Ta ponedeljek. Redna profesorica socialne psihologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in predstojnica tamkajšnjega Centra za socialno psihologijo dr. Mirjana Ule se že desetletja znanstveno ukvarja z raziskovanjem mladine. Je avtoriteta na tem področju in tista raziskovalka, ki pri nas daleč najbolj pozna značilnosti mladih, njihove vrednote in pričakovanja, pa tudi njihove strahove in stiske. Zato je tudi oseba, ki bi znala oba prej opisana množična shoda mladih odlično umestiti v kontekst, ju razumeti in do njiju zavzeti kritično stališče. A Uletova je v ponedeljek sklenila, da bo do nadaljnjega bojkotirala javno nastopanje v zvezi s problematiko mladih. Zakaj se je odločila zaviti v molk?
Seveda nikakor ne zato, ker bi obupala nad današnjo mladino. Razlog za bojkot se skriva v javnem pozivu za izvedbo raziskave Mladina 2010, ki ga je nedavno objavil urad za mladino. Gre za pomembno raziskavo, ki bo pokazala, kakšne so značilnosti tistih prebivalcev naše države, ki trenutno štejejo med 15 in 29 let. O mladih naj bi povedala vse - kdo so in kako živijo, kako se razumejo z drugimi generacijami, kako ustvarjalni so, kako preživljajo prosti čas, kaj je z njihovimi zaposlitvami, kako jih zadevajo politična in družbena vprašanja. Šlo bo torej za celovito raziskavo, za katero je urad predvidel 120.000 evrov proračunskih sredstev.
Tako celovite raziskave o mladini v Sloveniji nismo naredili že deset let. Zadnja takšna raziskava se je imenovala Mladina 2000, izvedla pa jo je ravno skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Mirjane Ule. A kljub nespornemu pomenu te raziskave ter referencam in izkušnjam ekipe, ki jo je pripravila, Uletova opozarja, da jim je urad za mladino obrnil hrbet. »Popolnoma smo ignorirani s strani urada za mladino in tudi ministrstva za šolstvo, pod okrilje katerega sodi omenjeni urad. Kljub referencam in predlogom nam že deset let ne uspe pridobiti nobenega raziskovalnega projekta. Zadnje raziskovalne podatke imamo iz leta 2000!« je ogorčena. Kot dodaja, je urad medtem sicer delil denar za raziskovanje mladine, vendar jih je vedno obšel. Tudi tokrat niso bili uspešni. Urad je izvedbo raziskave Mladina 2010 med tremi prispelimi ponudbami zaupal mariborski Filozofski fakulteti.
Na uradu za mladino, ki ga vodi Peter Debeljak, pojasnjujejo, da je bila pri izbiri izvajalca raziskave Mladina 2010 odločilna cena. Skupina pod vodstvom Uletove je ponudila ceno, ki je bila za polovico višja od ostalih dveh ponudnikov. Na uradu ob tem dodajajo, da niso razpisali »natečaja« za najbolj kompetentnega raziskovalca mladine v Sloveniji, temveč so iskali konkretno storitev, pri tem pa so morali slediti zakonu o javnem naročanju. »Odsotnost večje intenzivnosti sodelovanja z dr. Uletovo v smislu večjih projektov gre iskati torej v tem dejstvu in nikakor ne v tem, da ne bi prepoznavali njene referenčnosti ali da z njo ne bi želeli sodelovati.« Kljub temu pa je zanimivo, da se urad v zadnjih nekaj letih kakšnih obsežnejših raziskav o slovenski mladini ni loteval. Kot pravijo, jim je uspelo šele letos končno pridobiti konkretnejša sredstva za takšne projekte.
To pa je skrb zbujajoče. In v kontekstu nedavnega mladinskega dogajanja, ki je prerastel v vandalizem, celo nerazumljivo. Če namreč urad, zadolžen za mladino, skoraj desetletje nima sredstev za raziskovanje mladine, lahko država s tem javnosti pošilja signal, da morda ne želi spoznati sedanjih generacij mladih. A gre za generacije, ki bi jih morali bolje poznati, saj so drugačne od tistih, ki imajo trenutno v rokah najodgovornejše funkcije v državi in gospodarstvu. Res je, da imajo morda več materialnih dobrin, kot so jih imeli njihovi starši. Res je, da odraščajo v manj represivnem okolju in jim je morda dovoljeno več. Veliko več. Res je tudi, da so zrasli ob računalnikih, mobilnih telefonih, Facebookih in Twitterjih. A hkrati je njihova prihodnost veliko bolj nejasna od tiste, ki so jo imele pred seboj vse dosedanje generacije mladih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.