''Prva prasec in prasica te dežele!''

Pet dni pred veselim dnem sem ga klical po telefonu. Plan A, smo prebrali, je neslavno propadel: čudni čudni ljudje pač niso hoteli masovno plačevati 200 evrov po glavi za deluxe fešto na Obali. Tako me je torej zanimalo, kaj zdaj. Mladina, sem mu razložil, načeloma z veseljem pride na plan B - ampak le, če si lahko obeta vrhunsko bizarijado.
»Ti, sigurno, da bodo kaki heci,« mi je prijazno razložil. »Veš, midva z La Toyo, midva se imava rada, ampak se obnašava kot dva otroka ... Ma mogoče bolje rečeno kot dva zvezdnika! Saj jaz v bistvu niti ne, ko mi pa ona pride s temi svojimi forami, e, takrat jo pa prekolnem kot prasico ... Rohnim, rjovem ... Ona bi morala biti zdajle tu, pa je ni ... In čisto možno, da bo spizdila tudi s poroke.«
To je bilo, mimogrede, prvič v življenju, da sva z Arturjem govorila.
Vprašal sem ga, kje potem njegova ljubljena vendar je, če je ni pri njem, in povedal je: »Mah, zvečer sem jo šel iskat v en bordel ... Okej, saj v bistvu ni bil bordel, ampak bolj en tak ... nočni ... klub ... No, in sem jo šel tja iskat in je bilo blazno lepo, poljubljala sva se kot dva najstnika, ona se je seveda vmes hodila zvirat tja na šank ... No, potem sem jo peljal sem in sva se imela spet krasno, nakar me je pa zjutraj klicala neka ženska. In je La Toya čisto znorela, spet te neke njene fore ... Ampak ej, jaz tiste babe sploh ne poznam! Videl sem jo dvakrat v življenju ... Je pa res, da sem jo ta drugič zalizal.«
To je bilo najbrž še pred zaroko, sem naivno vprašal, a je Artur odvrnil, da niti ne. Ko sem ga blago karajoče povprašal, ali se mu zdi to kakorkoli dobra popotnica za zakonsko življenje, je dejal: »Saj jaz sem njej zelo lepo razložil: La Toya, poslušaj, jaz sem pijanec in kurbir, ti si ... pač to, kar si - ampak dajva midva vseeno poskusit, pa da vidiva, kam naju pripelje!«
Na tej točki sva se oba že tako krohotala, da mi ni bilo treba več ničesar razlagati. V soboto, sem mu obljubil, se vsekakor vidimo.

On in Ona

Artur Štern je postal v zadnjem letu lahka tarča za vse vrste vzvišencev. Vsake toliko sicer nekoliko upravičeno, a dobi človek vtis, da se vanj najbolj motivirano zaganjajo prav tisti reakcionarni backi, katerih kvaliteta življenja ne dosega tretjine njegove. Osebno sem ga v tem istem letu kot lik skorajda kar malo vzljubil. Ko se je pred leti kot kolumnist uspešno dobrikal malomeščanskemu konsenzu, se mi je zdel nič manj kot oduren. A v tej udobni poziciji preprosto ni zdržal. Nekaj ga je vleklo v te njegove ekstreme, in bolj ko je izgubljal dvorezno spoštovanje malega človeka, zanimivejši si je dovolil postati. Resnično pozitivno se je pri marsikom zapisal med finalom grobišča kriterijev po imenu Kmetija. Ne samo da je vrhunsko nategnil organizatorje: v končnici je izvojeval tudi tako učinkovit statement sodelovanja in solidarnosti, da je za hip omečil celo Angelco Likovič.
La Toya, po drugi strani, je tipičen primer ženske, za kakršno možje lažejo svojim ženam, da itak!! da je preveč vulgarna in da se po njej ne bi slinili na najbližjem sekretu, če bi le dobili pol priložnosti. Kaj več zanimivega o njej ne znam napisati - razen morda tega, kako fenomenalno je v svojem slovenskem prvencu hropla: »Jaz sem tvoja pantêrica.« Panterica s širokim e. Marsikoga med nami je najbrž motilo, kako totalno je na Kmetiji lenuharila - ampak okej: glede na to, da danes žal trdo delajo praktično samo še idioti, bi to lahko pomenilo, da je pametnejša, kot se zdi.

Maškare!!!

No, to bi bili nekako predsodki, s katerimi sem se odpravil na poroko, ki je potem na koncu bila, čeprav je v resnici ni bilo.
»Evo prve maškare!!« sva se s kolegom Peterlinom razveselila takoj, ko sva po par kilometrih hribovskih rid dosegla tablo Vrabče. In ta maškara ni bil nihče drug kot Artur Štern. Težka usnjena jakna, pod njo samo sive dlake. Na nogah blatni odpeti škornji. Kasneje sva izvedela, da naj bi bil Mad Max. »Midva sva prva prasec in prasica te dežele!« je pred svojo domačijo rjul s kozarcem šampanjca v roki. »Ja, se strinjam!« je v podporo čivknila La Toya.
Na deski nad kamnitimi vrati z lepim starinskim fontom piše: FORT ONTARIO. Na drugi deski malo pod prvo piše: www.arturstern.com. Pod njo je deska s številko mobitela in na dnu zadnja deska: ANYTHING GOES.
Ko stopiš v notranjost hiše, stopiš v nekakšno štalo s šankom. V večjem delu pritličja pod kavernasto temo bojda gromozanskih gornjih prostorov je štala posvečena liku in delu Komandanta Marka. »Vstopnina je tri knjige!« zakašlja vame nizka, starejša in vsaj v spominu nekoliko škrbasta gospa z rdečimi lasmi. Pomigne proti mizi z razstavljenimi produkti izpod peresa Arturja Šterna. Naivnež, kot sem, predpostavim, da jih pač talajo kot poročna darila. V tej zmoti živim dvajset minut, dokler se mi ne spravi gospa za knjigo Šepet razglašenih zaračunati 50 evrov. Dobričina Peterlin potem za 10 evrov dejansko kupi DVD resničnostnega filma o Arturjevi za ščepec bolj žalostni kot smešni predsedniški kampanji.
Gospa je ob tem takoj boljše volje. »Evo, to sem jaz sem gor nalimala!« se pohvali ter pokaže na vrata, kjer se lesketa velika kopija naslovke Lady. Na njej se smejita Artur in njegova hčerkica, pod njima utripa masten naslov: MOJE ŽENSKE SO POTROŠNA ROBA. Rdečelasa gospa pove, da je Arturjeva soseda. Vsake toliko mu kaj skuha, drugače je pa tudi njegov medijski guru: »Ti izpadi, to on skoz počne - to sem ga jaz naučila! Naučila sem ga, da mora biti kot Jennifer Lopez - če nič drugega, ji padejo vrečke iz rok in se ji kokakola razlije po pločniku ... In evo, pa je še ena naslovka!«
Ker se je zgodila ta nepojmljiva reč, da je bilo z mize nekaj prodano, se gospa v skunku hvaležnosti odloči, da mora kolegu Peterlinu avtor DVD tudi podpisati. In sicer čim prej, »dokler je še sposoben«. Dobričina Peterlin med podpisovanjem ženinu navrže, da ima zelo zanimivo menedžerko, kar Artur začudeno komentira z: »Menedžerka? Ma kakšna menedžerka, to je moj ... orangutan.« Stavek se zdi divjaški in brez potrebe brutalen, dokler dvajset minut kasneje gospa Arturja od zadaj med nogami na polno ne zagrabi za mednožje, pri tem renči kot žival ter ga grize v goli bok. Njeni zobje kakih šest sekund vztrajajo v mesu, čeprav zelo nežno. Mladoporočenec je po tem dvajset sekund trajajočem dogodku kvečjemu še boljše volje kot prej.

Mleko

Zgoraj La Toya roti dolgolasega fotografa v majici z napisom Kuzle, naj še ne odide, ker mu ima za pokazat še vsaj dve oblekici. Potem ima v kotu intervju, v katerem zaskrbljeni teti novinarki razloži, da ja, da itak - tudi Artur je malo ljubosumen! Pove, da ji je Kmetija kar malo preveč spremenila življenje. Kliče jo tudi po trideset neznancev na dan, vsi hočejo z njenim telesom na hitro zaslužiti denar - to, kako je ona boga in utrujena, to pa nikogar ne briga. Z Arturjem nameravata posnetek poročne noči najboljšemu ponudniku prodati za vsaj 5000 evrov.
Sam jo vprašam, kako je kaj z Arturjevim aidsom. V fenomenalnem dvostranskem članku smo ondan brali, da ga skoraj gotovo ima. »Joj, to pa res ne vem, zakaj govori!« se nasmehne punca, ki je v živo precej bolj luštna kot na televiziji. »Pač hoče se delati zanimivega, ampak tukaj sem bila pa res jezna nanj - ker meni lahko to blazno škodi pri poslu! Taka reč se takoj razve po celi Italiji! In zato sem se morala jaz na koncu slikati za Story s certifikatom, da sem zdrava. Zelo sem bila jezna. Takrat sem mu res povedala svoje!« Okej, kaj pa to, ko se hvali, kako te vara? »Ma to se Artur rabi hvaliti, ker je že malo v letih - najbrž hoče Sloveniji pokazati, da je še pri močeh. Ja, seveda me moti - saj potem grem. Zadnjič me cel mesec ni bilo nazaj! Ampak me na koncu vedno pokliče.«
Takrat, torej zadnjič, mu je rekla, da se bo šla naslednjič tudi ona poseksat, in to z najlepšim igralcem v Italiji, ki je Leonardo Conti! Potem bo pa Artur imel! Edini problem je, da ona res ni taka punca. Tudi z Arturjem je na kmetiji ''šla'' samo zato, ker sta s fantom nehala že pred dvema letoma. Njej res ni, da bi se tam ''kar z enim seksala''. Tudi v filmih si partnerje skrbno izbere vnaprej, in če se le da, čim bolj seksa z istimi. Ko jo vprašam, ali je torej neke vrste monogamna pornozvezda, ugotovi, da - hi hi hi - v bistvu res.
Na tej točki pogovor - ki sem ga morda podal malce preveč cinično, ker sva se v resnici deset minut prav prijetno hihitala - prekine Artur. »Dovolj sem bil Mad Max!« oznani z visoko dvignjeno roko. »Zdaj se bom preoblekel v Kekca!« Potem nas zbrane prosi, ali se lahko malo obrnemo, ker se bo on seveda preoblekel kar tam na balkonu. Ko ostaneva sama in ga lahko vprašam, kako naj se ne čutimo malo nategnjene, saj to tehnično sploh ni poroka, me samo mračno pogleda in vpraša: »A tako boš ti zdajle postal zoprn, starac?«
Vmes se je spodaj preoblekla tudi La Toya, in sicer v snežno belo poročno obleko, ki na strateških delih več razkriva kot skriva. »Mleko! Mleko!« hropejo svati, medtem ko se diva nastavljala objektivom. Čez cesto pisani džumbus z neznanskim zanimanjem opazujejo štirje vaški otroci. Glede na to, da so vsaj trije med njimi dečki in dva komajda shojena, sami v sebi najbrž hropejo natanko isti samostalnik kot svati. Izza ovinka sključena nona na šajtrgi mukotrpno pritovori bombo plina. Paparaci iz čistega refleksa skočijo vanjo, a jih učinkovito razžene s prhom: »Sakramonska vihta, fantje - marš!« Zato grejo raje prepričevat nesojeno nevesto, naj namesto čevapčiča v roke vzame klobaso.

Na hribu

»Si zadovoljen, starac? Čudaško, kajne?« me v trenutku zatišja sredi Fort Ontaria po hrbtu lopne Artur Štern. Potem se nekaj časa pogovarjava o Komandantu Marku, kjer na plan za pol sekunde bušne sogovornikova romantična duša. »Si videl, kako sta se Mark in Beti spoznala?« pomigne proti fotokopiji stripa na steni. »Ona reče: Mark! On reče: Beti! Madona, meni vedno kar solze pridejo na oči ... Resno mislim! Evo, solzne oči imam ... No, in zdaj imam svojo porno Beti - a ni to lepo?«
Po vztrajnem moledovanju združenim fotografom ''mladoporočenca'' uspe prepričati, da se dasta s kočijo zapeljati na slab kilometer oddaljen vrh hriba. Ideja je, da si bodo privoščili en tak daljši sproščen fototermin.
Tam na livadi si, moram s pristno žalostjo poročati, pri meni Artur zapravi še tistega zadnjega malo kredita. Najprej hoče v objektive na plano izbezati vsaj eno nevestino dojko, in ko mu spodleti, se spravi s Slovenijo deliti krajšo anekdoto. Poanta tega njegovega najbrž imenitnega utrinka je, da je La Toyi zadnjič med seksom prišla v nos določena telesna tekočina.
Njegova razpredanja na kočiji naši monogamni pornesi niso niti malo všeč, zato ga skuša utišati. »Potem pa ne bom več s tabo! - Hočeš? Hočeš?« mu še kar prijazno zagrozi. Sledi minuta tako divjaškega (skoraj povsem enostranskega) zmerjanja ter steklinastih vulgarizmov, da dialoga na tem mestu iz strahu pred urednikom ne bi reproduciral. Ker pa vas gotovo zanima, si lahko zadevo od današnjega dne v celoti ogledate na Mladinini spletni strani. Najbrž se boste strinjali, da bi bil ta nastop, če je bil zaigran, vreden dveh do treh kipcev.
Ko strmim, nemim, bolščim v to, kako ženin povsem brez potrebe živini vanjo, dobim novo potrditev za svojo žepno metabiološko teorijo, da lahko v moderni dobi skoraj kompletno t. i. evolucijo zreduciramo na dolgo verigo katastrofalnih ženskih izbir. Je pa treba dodati, da se nad tem Kekcem na hribu spet ni pravično pol ure zgražati, saj nam je vsem samo z veliko žlico serviral tisto, za kar sem ga po telefonu terjal v prvem odstavku.
»Kaj pa, če ju danes na hitro tudi ločimo?« na glas razmišljajo paparaci, ko za kočijo peketajo nazaj proti centrali. »Ker potem bomo najbrž imeli za nekaj časa mir!«
»A si vidu, kva mi je delala?« stopi pol ure kasneje k meni Artur ob roštilju. »A si vidu, kako me je tam na hribu jebala v glavo?« Zmedeno mu povem, da ne - da pa sem videl, kako je rohnel, da jo bo zadavil. »Saj to je tudi edini način - da se me malo boji!« mi zadovoljno pomežikne. »Edini način, da jo lahko sploh kontroliram, porno prasico!«
Novi svatje še kar prihajajo, a otopelim sinapsam se dogodki zlijejo v eno samo brezoblično maso. Artur v fotoobjektive poka frise in renči: »Jaz sem Billy Idol!« Na sceno se prismejeta Bojan Požar in avtorica biografije o Damjanu Murku. V kratkem se nam obeta velikanska torta v obliki enako velikanskih joškov. Kolegu Peterlinu, ki med kupi zoglenelih trupel prav ganljivo žveči svoje biomandeljne, pride vaški posebnež prav posebej razložit, kakšne so bile sanje, zaradi katerih se je pol ure prej tam na klopci polulal v hlače. Edino, kar ostane nepojasnjeno, je to, kako točno v Vrabčah vaške posebneže razločujejo od vaških neposebnežev.
Lahko bi še ostala, a ker imava celo jaz in kolega Peterlin svojo mero, preprosto odideva. »Kaj ne boste počakali, da bojo koma? Takrat so šele zanimivi...« me pobarajo tri none, ki skupaj z vnučki sedijo na sosedovi škarpi ob avtu in opazujejo parado v Fort Ontariu. »Saj ponavadi ni treba dolgo čakati ... Samo da zaide sonce.«
Na poti nazaj se mi posveti, da bi bil, če ne bi bilo računalnikov, najbrž tudi sam alkoholik, saj bi moral potem skoraj gotovo večkrat med ljudi.