Joj, kam bi dél? I, kjer si vzel!

Zakaj bo referendum o arbitražnem sporazumu referendum o slovenskem nacionalnem karakterju in slovenski vraževerni obsedenosti z mejniki, ki sodi v 19. stoletje - in zakaj se Slovencem ob mejnikih vedno zmeša iz napačnih razlogov

Sedma kitica Zdravljice, objavljene leta 1844, tik pred pomladjo narodov, gre takole:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat'' dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
V tej kitici je Prešeren opisal svet, kot naj bi bil. Odtod: »ne vrag, le sosed bo mejak«. To je svet, ki prihaja ... svet, ki morda prihaja ... svet, ki more priti ... svet, za katerega upamo, da bo prišel ... svet, po katerem hrepenimo. Anton Aškerc je leta 1887, dobrih 30 let kasneje, objavil poemo Mejnik, ki je opisovala svet, kot je. In kakšen je ta svet? Ravno obraten: to je namreč svet, v katerem sosed ni mejak, ampak vrag. In ta svet je slovenski. Prešeren je pel o »vseh narodih« - Aškerc je pel o Sloveniji in mejnikih, ki se v slovenskih rokah prelevijo v križe. V nekaj težkega, mučnega, fatalnega, mračnega. Čas je, da se potopimo v ta slovenski mrak. Mejnik gre takole:
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako -
pa bi se bal?
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,
če list šušti?!« ...
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi dél?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? -
I, kjer si vzel!«
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!
Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!« Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«
Za tiste, ki potrebujejo prevod: Martin se ponoči s semnja, na katerem je prodal nekaj volov in nekaj malega tudi spil, vrača domov - vrača se skozi gozd, v katerem naj bi strašilo, toda Martin se ne boji, ker je bil nekoč vojak - nenadoma zasliši glas, ki pravi, da strašno trpi, ker mora nositi hudo breme, mejnik, ki ga je nekoč ilegalno in skrivaj prestavil na sosedovo zemljo, zdaj pa ne ve, kam bi ga postavil - ko blisk razsvetli nebo, zagleda Martin svojega soseda Vida s težkim mejnikom na ramah - kako je potem prišel domov, se sicer ne spomni, toda ko se naslednje jutro zbudi, mu povejo, da je ponoči umrl njegov sosed Vid, ki očitno ni bil mejak, ampak vrag. Hej, svoj mejnik je premaknil na sosedovo zemljo - »za sežnja dva«. Zato zdaj nosi kamen. Zato zdaj ne najde večnega miru. In zato ga zdaj ne spustijo v nebesa. A po drugi strani: ni nujno, da je Vid res premaknil mejnik. Ne pozabite, Martin je očitno pil, kajti »sejm bil je živ« (in dobro kupčijo je treba zapiti, ne!), kar pomeni, da se je domov vračal pijan in da je vse to le haluciniral - da je torej slika soseda Vida, ki nosi mejnik, le privid, le prikazen, le produkt njegovega pijanskega delirija. Povsem možno je, da je Martin sumil, da je njegov sosed skrivaj premaknil mejnik, obenem pa sanjaril o tem, da ga zdaj peče vest - in to fantaziranje o sosedovem »grehu« se v stanju pijanosti prelevi grozljivo sliko Slovenca, ki umre z mejnikom v roki - Slovenca, ki že mrtev še vedno nosi mejnik ... ki že mrtev še vedno išče in riše mejo ... in ki že mrtev še vedno straši žive. To težko, mučno, mrtvo breme je skozi čas mutiralo v slovensko-hrvaški mejnik, ki ga še vedno nosi 19. stoletje: 19. stoletje, sicer že mrtvo, proti nam steguje ta strašljivi mejnik - in obratno, skozi ta mejnik se proti nam strašljivo steguje 19. stoletje.
Slovenski nacionalni karakter, ki hoče premakniti mejnik in ki obenem sosedu/mejaku/vragu ne bi privoščil niti sežnja, kaj šele »sežnja dva«, je oblikovalo prav 19. stoletje. In dvoumnost Aškerčevega Mejnika je v tem smislu povsem na mestu, saj še dodatno poudari tedanjo slovensko obsedenost z mejami, mejaki in mejniki: Slovenci so tedaj dejansko premikali mejnike - če pa jih že ravno niso dejansko premikali, potem so bili vsaj prepričani, da se mejniki skrivaj premikajo in da ga je sosed - ta vrag, ne mejak - premaknil prav na njihovo zemljo. In to prepričanje, da se mejniki skrivaj premikajo, je obsedenost stopnjevalo do pijanosti in paranoje, še toliko bolj, ker Vid ne ve, »kam bi dél« - ker torej ne ve, kam bi postavil mejnik. »I, kjer si vzel,« slišimo, toda ta napotek Vidu ne pomaga niti ga ne odreši, ker preprosto ne ve, kje je meja in kje naj bi stal mejnik. Še huje: sto let že nosi »kamen ta prekleti«, pa še vedno ne ve, kam naj ga postavi.
S kom naj se identificiramo? Komu naj verjamemo? Vidu ali Martinu? Niti prvemu niti drugemu: Vid je mrtev, Martin je pijan. Vid bo v nedogled - še naslednjih sto let - strašil z mejnikom, Martin pa pa bo v nedogled - še naslednjih sto let - haluciniral o tem, da je sosed premaknil mejnik. Oh, in o tem bo haluciniral toliko časa, dokler ne bo zaradi pijanosti in paranoje zblaznel. Dokler se mu ne bo zmešalo. Vid in Martin sta en in isti Slovenec - pijani Slovenec, ki z mrtvim Slovencem razpravlja o meji - Slovenec, ki ni nikoli prišel do arbitražnega sporazuma in arbitražnega tribunala. Ali bolje rečeno: tako kot Martin samega sebe paranoidno prepričuje, da mu je sosed ukradel zemljo in da je zaradi tega - zaradi »greha«, »slabe vesti« ipd. - potem umrl, tudi tisti, ki nasprotujejo arbitražnemu sporazumu, sami sebe prepričujejo, da so nam Hrvati ukradli zemljo in da morajo zdaj za kazen ostati zunaj Evropske skupnosti ... ee, mrtvi.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči