Joj, kam bi dél? I, kjer si vzel!

Sedma kitica Zdravljice, objavljene leta 1844, tik pred pomladjo narodov, gre takole:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat'' dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
V tej kitici je Prešeren opisal svet, kot naj bi bil. Odtod: »ne vrag, le sosed bo mejak«. To je svet, ki prihaja ... svet, ki morda prihaja ... svet, ki more priti ... svet, za katerega upamo, da bo prišel ... svet, po katerem hrepenimo. Anton Aškerc je leta 1887, dobrih 30 let kasneje, objavil poemo Mejnik, ki je opisovala svet, kot je. In kakšen je ta svet? Ravno obraten: to je namreč svet, v katerem sosed ni mejak, ampak vrag. In ta svet je slovenski. Prešeren je pel o »vseh narodih« - Aškerc je pel o Sloveniji in mejnikih, ki se v slovenskih rokah prelevijo v križe. V nekaj težkega, mučnega, fatalnega, mračnega. Čas je, da se potopimo v ta slovenski mrak. Mejnik gre takole:
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako -
pa bi se bal?
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,
če list šušti?!« ...
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi dél?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? -
I, kjer si vzel!«
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!
Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!« Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«
Za tiste, ki potrebujejo prevod: Martin se ponoči s semnja, na katerem je prodal nekaj volov in nekaj malega tudi spil, vrača domov - vrača se skozi gozd, v katerem naj bi strašilo, toda Martin se ne boji, ker je bil nekoč vojak - nenadoma zasliši glas, ki pravi, da strašno trpi, ker mora nositi hudo breme, mejnik, ki ga je nekoč ilegalno in skrivaj prestavil na sosedovo zemljo, zdaj pa ne ve, kam bi ga postavil - ko blisk razsvetli nebo, zagleda Martin svojega soseda Vida s težkim mejnikom na ramah - kako je potem prišel domov, se sicer ne spomni, toda ko se naslednje jutro zbudi, mu povejo, da je ponoči umrl njegov sosed Vid, ki očitno ni bil mejak, ampak vrag. Hej, svoj mejnik je premaknil na sosedovo zemljo - »za sežnja dva«. Zato zdaj nosi kamen. Zato zdaj ne najde večnega miru. In zato ga zdaj ne spustijo v nebesa. A po drugi strani: ni nujno, da je Vid res premaknil mejnik. Ne pozabite, Martin je očitno pil, kajti »sejm bil je živ« (in dobro kupčijo je treba zapiti, ne!), kar pomeni, da se je domov vračal pijan in da je vse to le haluciniral - da je torej slika soseda Vida, ki nosi mejnik, le privid, le prikazen, le produkt njegovega pijanskega delirija. Povsem možno je, da je Martin sumil, da je njegov sosed skrivaj premaknil mejnik, obenem pa sanjaril o tem, da ga zdaj peče vest - in to fantaziranje o sosedovem »grehu« se v stanju pijanosti prelevi grozljivo sliko Slovenca, ki umre z mejnikom v roki - Slovenca, ki že mrtev še vedno nosi mejnik ... ki že mrtev še vedno išče in riše mejo ... in ki že mrtev še vedno straši žive. To težko, mučno, mrtvo breme je skozi čas mutiralo v slovensko-hrvaški mejnik, ki ga še vedno nosi 19. stoletje: 19. stoletje, sicer že mrtvo, proti nam steguje ta strašljivi mejnik - in obratno, skozi ta mejnik se proti nam strašljivo steguje 19. stoletje.
Slovenski nacionalni karakter, ki hoče premakniti mejnik in ki obenem sosedu/mejaku/vragu ne bi privoščil niti sežnja, kaj šele »sežnja dva«, je oblikovalo prav 19. stoletje. In dvoumnost Aškerčevega Mejnika je v tem smislu povsem na mestu, saj še dodatno poudari tedanjo slovensko obsedenost z mejami, mejaki in mejniki: Slovenci so tedaj dejansko premikali mejnike - če pa jih že ravno niso dejansko premikali, potem so bili vsaj prepričani, da se mejniki skrivaj premikajo in da ga je sosed - ta vrag, ne mejak - premaknil prav na njihovo zemljo. In to prepričanje, da se mejniki skrivaj premikajo, je obsedenost stopnjevalo do pijanosti in paranoje, še toliko bolj, ker Vid ne ve, »kam bi dél« - ker torej ne ve, kam bi postavil mejnik. »I, kjer si vzel,« slišimo, toda ta napotek Vidu ne pomaga niti ga ne odreši, ker preprosto ne ve, kje je meja in kje naj bi stal mejnik. Še huje: sto let že nosi »kamen ta prekleti«, pa še vedno ne ve, kam naj ga postavi.
S kom naj se identificiramo? Komu naj verjamemo? Vidu ali Martinu? Niti prvemu niti drugemu: Vid je mrtev, Martin je pijan. Vid bo v nedogled - še naslednjih sto let - strašil z mejnikom, Martin pa pa bo v nedogled - še naslednjih sto let - haluciniral o tem, da je sosed premaknil mejnik. Oh, in o tem bo haluciniral toliko časa, dokler ne bo zaradi pijanosti in paranoje zblaznel. Dokler se mu ne bo zmešalo. Vid in Martin sta en in isti Slovenec - pijani Slovenec, ki z mrtvim Slovencem razpravlja o meji - Slovenec, ki ni nikoli prišel do arbitražnega sporazuma in arbitražnega tribunala. Ali bolje rečeno: tako kot Martin samega sebe paranoidno prepričuje, da mu je sosed ukradel zemljo in da je zaradi tega - zaradi »greha«, »slabe vesti« ipd. - potem umrl, tudi tisti, ki nasprotujejo arbitražnemu sporazumu, sami sebe prepričujejo, da so nam Hrvati ukradli zemljo in da morajo zdaj za kazen ostati zunaj Evropske skupnosti ... ee, mrtvi.

Velika pravda

Aškerčev Mejnik je balada o slovenski paranoidni obsedenosti z mejniki, slika Slovenije v 19. stoletju, mali epos o novem slovenskem nacionalnem karakterju, ki sta ga tedaj, v 19. stoletju, formatirala premikanje mejnikov in paranoidno haluciniranje o tem zarotniškem premikanju mejnikov. Za filme pravimo, da so posneti po »resnični zgodbi« ali po »resničnih dogodkih«. Tudi za romane in drame pravimo, da so napisani po »resnični zgodbi« ali po »resničnih dogodkih«. Za poeme to kakopak ne velja. Za Aškerčev Mejnik pač: napisan je po »resnični zgodbi«. In po »resničnih dogodkih«. Če hočete dobro, res pravo slovensko resnično zgodbo, potem je dovolj, da se spomnite razvpite »pravde za Ratike«, ničvredno močvirno zemljo, ki je ležala južno od Vidma, med Podgorico in Podpečjo. Pravda se je začela začela sredi 19. stoletja in potem trajala več kot 40 let, Franc Jaklič pa jo je leta 1892 - le pet let po Aškerčevem Mejniku - popisal v dolgi noveli Vaška pravda, še enem zrcalu, v katerem lahko Slovenec vidi Slovenca, svoje meje in svojo prihodnost.
Kot rečeno, epska pravda se vname za Ratike, »malovredni prostor sredi dobrepoljske doline«, za nekaj hektarov močvirja, ki se stika s podgoriškimi in podpeškimi njivami, pa tudi z videmskim in žabarskim svetom. Ratike so podgoriške, toda ko začnejo na njih - po ekskluzivnem, začasnem, dobrososedskem dovoljenju podgoriškega župana - svojo živino pasti Žabarji (anticipacija »začasnih« kontejnerjev na mejnem prehodu Plovanje, heh), jo začnejo pasti še Videmci in Podpečani. Na lepem vsi vprek pasejo tam, le Podgoričani ne, ker jim je ta ničvredna zemlja pod nivojem, toda ko vidijo, da so Ratike tak hit, začnejo živino še sami zganjati tja. Začnejo se izzivanja, šikaniranja, celo pretepi - drug drugega odganjajo z Ratik, ki tako mutirajo v Piranski zaliv, le da ribiče zamenjajo pastirji. Incidenti so vse pogostejši - in ni se jim mogoče izogniti. Podgoričani se zato družno vprašajo: kako bi Ratike zaprli žabarski in videmski živini? »Ratike so samo naše, in samo naša bodi tudi ratiška paša.«
In potem se Podgoričani v svojem boju za Ratike zavrtijo skozi vse stopnje, skozi katere so se zavrteli Slovenci v svojem boju za južno mejo. Nekdo pravi: »Ako nečejo nehati zlepa, tedaj jih pa prisilimo.« Kajti: »Pred Žabarji ne bežimo, kaj ne, fantje, da nikdar ne!« In logično: »Naklestimo jih, da se nas bodo bali!« Poti nazaj ni več: »Sekira, kosa, cep, kol, vse je dobro, da je le ostro in trdo.« (Na mejo pošljimo vojsko! Ali pa Podobnike! Ali pa Jelinčiča! Ali pa blokirajmo njihov vstop v EU!) Nekdo drug pravi: »Kdor je Žabarjem dovolil pasti, tisti naj jim tudi prepove ... Kdor je dal, tudi vzemi!« (Kdo je že leta 1991 pristal na »začasno« ureditev slovensko-hrvaške meje?) Obenem doda: »Mi se o tem ne bomo nič pregovarjali.« (Naj odloči politika, ne pa referendumsko ljudstvo.) Tretji pravi: »Ne boste nas slepili več, ker se ne damo voditi za nos.« (Ratike so naše, Piranski zaliv je slovenski, vse ostalo je izdaja, veleizdaja, kolaboracija z okupatorjem! Hočemo pravico! Neposredni teritorialni izhod na odprto morje, ne pa le služnostno pot! Vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve Slovenije!) Spet nekdo drug pravi: »Zberimo izmed sebe tri razumne može, pošljimo jih v Bruhanjo vas in ti naj Žabarjem pod kaznijo prepovedo pasti na naših Ratikah.« (Diplomatska nota!) Ho, nekdo pristavi, da bi bilo bolj varno, če »bi vsi bili šli tja«. (Saj veste, »vsi« v smislu kot gremo »vsi« na morje.) A po drugi strani, tudi Žabarji so razkačeni in razburjeni: »Ratike so naše!«
Jasno, odnosi med vpletenimi se ohladijo. Bes, sovraštvo, teženje, populistično podpihovanje, sla po maščevanju. Za nekoga rečejo: »Veste kaj, tovariši, tepli ga ne bomo. Udaril bi ga kdo preveč, potem bi pa imeli sitnosti še z gosposko.« (Bruselj vse to budno gleda in ve, da so Hrvati pod nivojem, »neverodostojni«! Sporazuma Drnovšek-Račan niso ratificirali! Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju ne spoštujejo! Zato svojega ugleda, svoje verodostojnosti in svoje evropskosti nikar ne kvarimo s kakimi enostranskimi, incidentnimi, balkanskimi odločitvami!) In še stokrat z vseh strani: »Ratike so naše!« Šur: »Samo lastninsko pismo pokažite!« (Kako star zemljevid moramo najti, da bo Krk naš?) Odtod žabarski krik: »Cesar naj razsodi! On je dober in razumen mož, razsodil bo gotovo prav in pošteno.« (Gremo v Haag! Hočemo arbitražo! Hočemo mediacijo!) In tako odidejo na turjaški grad, kjer je sodišče in kjer jim rečejo, naj pošljejo svojega »folmahtarja«. Specifično: »Kralja si izvolite, da bo za vas govoril.« Aha. In Žabarji za svojega pravdnega kralja, za svojega »folmahtarja«, izvolijo Rometovega Matevža. (Pahorjev Borut.) Problem je v tem, da je Matevž romantično zapleten s Petrič-kovo Katrico, punco iz Podgorice. (Kosorjeva Jadranka.)
Toda s poroko ni nič: populizem, ki ga za sabo potegne pravdanje, ju loči. Obe strani naredita vse, da njuno romanco diskreditirajo in likvidirajo. (Janša! Jelinčič! Žerjav! Podobnik!) Matevž se zapije, vse bolj je čuden, ure in ure zamišljen sloni, pogovarja se sam s sabo. »Pravda mu je zmračila pamet.« (Kaj je s Pahorjem? Tako čudno se obnaša? Je to še isti Pahor? Je to še tisti Pahor, ki smo ga izvolili?) Konec je tipično, tako rekoč arhetipsko slovenski: Matevž se poroči z drugo žensko, toda mejnik ga tako muči in obseda, da jo pokonča s sekiro, v ječi pa potem tudi sam umre »nagle smrti«. No, 40 let kasneje je vse drugače. »Pomrli so stari gospodarji in na njih mesto so stopali novi, ob koncu pravde je bilo le malo onih, ki so bili ob začetku.« (Mejne spore je mogoče reševati tudi dalj časa, magari stoletja! Monako! Gibraltar! Japonska!) In seveda, tudi sodišče se je s Turjaka premestilo v Lašče. (Ne medddržavno sodišče! Ne mediacija! Arbitraža!) In arbitraža, ki se ne meni le za mednarodno pravo, ampak fleksibilno upošteva tudi življenjske interese, dobrososedske odnose, pravičnost in zgodovinske okoliščine, odloči, »da tri četrtine Ratik dobe Podgoričani, eno pa Podpečani.« Amen.

Za prazen nič

Ko pride do mejnikov, se Slovencem na koncu vedno zmeša - tudi največjim. Tudi najbolj elitnim. Tudi najbolj kraljevskim. Še globoko v 20. stoletju ni bilo nič drugače. Spomnite se le Finžgarjeve novele, ki je že z naslovom povedala vse - Za prazen nič. Avtor klasike Pod svobodnim soncem jo je napisal leta 1939 - tik pred II. svetovno vojno. Za prazen nič je zgodba o dveh kmetih, Hojevcu in Srebrnjaku. Na vasi jima ni bilo para. »Trda in trdna ko hrastovi grči; njuna grunta košata, da nič takih kmetov v občini. In soseda sta bila: dvorišče ob dvorišču, vrt ob vrtu, polje ob polju. Še gozdovi so se jima stikali. Zares dva kralja.« Bila sta stebra svoje vasi, največji moralni avtoriteti, politična orientirja celotne skupnosti. »In ko so prišle volitve, so ljudje izpraševali: Kam bosta volila ta dva? In na katero plat sta glasovala Hojevec in Srebrnjak, so glasovali vsi meščani.« Potem pa je počilo: Hojevčev sin Primož je trgal in zobal Srebrnjakove slive, ki so visele na Hojevčevo stran. »Ne boš kradel naših sliv! Požeruh! Požeruh!« Jasno, Srebrnjak zagrozi s pestmi. Hojevec odvrne: »Kam visi veja? Na naše. Po postavi so slive in veja naše.«
Ne pomaga. Začne se ravs - in s tem je pri obeh sosedih lepe nedelje konec. Srebrnjak zagrozi s tožbo. »Na veliki pečat ga bom tožil!« Vrišč in trušč se prenese na kompletno vas, tako da se ljudje hitro razdelijo na dva sovražna tabora - skoraj stepejo se. Hojevec in Srebrnjak ne moreta več spati. »Premetavala sta se po postelji, polglasno govorila, krilila z rokami, se zavijala v odejo in tuhtala in tuhtala.« To je bilo huje od vseh nesreč - huje od bolezni v družini, bolezni pri živini, toče in suše. Soseda začneta drug drugega preklinjati, bojkotirati in sabotirati, jeza, gnev in sovraštvo se prenesejo na hlapce in dekle, pa tudi na otroke, ki se začnejo pretepati in praskati, tako da kmalu ne prizanašajo niti malim živalim, recimo kokošim, ki jim sekajo tace, ali pa mačkam, ki jim na tačke lepijo orehove lupine. »Veja je žalostna povešala velo listje. Ko bi bila znala govoriti, bi bila vse skupaj vprašala: Ali ste res znoreli?«
In potem se slovenska soseda vendarle prebijeta do sodišča, pred »komisijo«, ki sklene, da bo presojala po načelu »zunanje pravičnosti«, ex aequo et bono. »Predlagam,« pravi sodnik: »poravnajta vsak svoje stroške, vejo v ogenj in mir!« Toda za soseda ex aequo et bono ni pravica, zato zahtevata »pravdo do konca«. In so začeli: »Ali je veja visela vsa na Hojevčevo? Ali je veja tako močna, da je Primož obiral slive res na njej? Ali je segal po slive na druge veje? - Fant, le po pravici. - Kje je meja. - Vereja in ranta kažeta. - Vereja visi na Srebrnjakovo. - Zmerimo, za koliko. - Za pet centimetrov. - Postavimo verejo natančno navpik. - Koliko je veje odsekal? Aha - za pet centimetrov preveč. - Koliko je škode? - Na teh petih centimetrih bi pognale nove veje. Sedaj ne bodo. - Brez konca in kraja je tekla pravda; pisali so dolg zapisnik in nazadnje vsi skupaj niso vedeli, ali je usekano ali ubodeno.« Vsem skupaj se le še bolj blede in meša, vsi skupaj se le še bolj sovražijo, zmerjajo in kamenjajo, vsi skupaj le še bolj natolcujejo, vsi skupaj le še bolj nasedajo praznoverju, vsi skupaj se utapljajo le še v hujšem predvolilnem populizmu (hja, tudi v tej vasi so stalno tik pred volitvami), vsi skupaj hlepijo le še po hujšem maščevanju - in vsi skupaj vlagajo nove in nove tožbe, ki potem še bolj polarizirajo in histerizirajo skupnost.
Boljše in bolj natančne slike sodobne - Pahorjeve in Janševe - Slovenije zlepa ne boste našli. In tudi bolj natančne in bolj preroške anticipacije reševanja slovensko-hrvaškega mejnega spora zlepa ne boste našli. Trik kakopak ni v tem, da bi se Finžgar tako dobro in tako vizionarsko stegnil v prihodnost, v naš čas, v leto 2010, ampak v tem, da smo se mi tako retardirano stegnili v njegov čas, v preteklost, v 19. stoletje - kajti Finžgarjevima mejakoma, Hojevcu in Srebrnjaku, se zgodi Aškerčev Mejnik. Ali bolje rečeno: Hojevcu in Srebrnjaku se zgodita Martin in Vid. Vsak s svoje strani postavita celo plot, »tako visok, da sam gospodar, kakor je bil velik, ni mogel pogledati čezenj«. Vaški mešetar, ki je nekje ujel, kako je ograjena Kitajska, ga je krstil za »kitajski zid«. Sosedoma mejnik »izpije mozeg«. Hojevec izgleda tako, kot da ga je zvila jetika - kmalu zatem umre. Preprosto razpade. Srebrnjaka se posledično oprime »strašna slutnja« - možak, ki se tako kot Aškerčev Martin »ni bal niti tolovajev, si za vse na svetu ni ponoči upal do ozar. A vsem se je zdelo, da kljub temu, da se je delal hudo pogumnega, vendarle plaho prisluškuje pogovorom in z očmi išče mrtvo senco obsovraženega soseda. Kar z lic se mu je bralo, da ni več tisti, kakor je bil; nekaj kljuje v njem, so trdili; Hojevec mu trka in ga vabi«. Kar je seveda vabilo, ki ga Srebrnjak ne more zavrniti - tudi sam umre. Za prazen nič. Zaradi »petih centimetrov«.

Mejnik redux

In teh »pet centimetrov« se je zažrlo v slovenski nacionalni karakter ter ga zlagoma prevzelo, okupiralo in obsedlo. Odtod vsa tista pravdanja med sosedi - vse tiste medsosedske vojne zaradi kokošnjakov, škarp in pasjih ut - vsa tista žaganja vej - vsa tista skrivna prilaščanja sosedovih parcel - vsa tista paranoja, da »sosed gradi na mojem«, da »kosi na mojem«, da »sadi na mojem« in »da se čedalje bolj širi čez moje« - vsi tisti »napačno« postavljeni mejniki - vsa tista stalna geodetska merjenja in preurejanja mejnikov - vsa tista iskanja sosedovih soglasij in dovoljenj - vsa tista pogajanja za služnostne poti - vsa tista mahanja s katastri - vse tiste grožnje, grožnje s tožbami in tožbe - hja, odtod vse tisto, kar se tako pogosto konča s histerijo, blaznostjo, smrtjo, umorom in medsosedsko klavnico. Slovenski nacionalni karakter ni zrasel iz boja za samobitnost, ampak iz boja za tistih pet centimetrov - ali pa za tista »sežnja dva«.
Ta genska »mejniška« mutacija slovenskega nacionalnega karakterja je bila po eni strani produkt geopolitične vrtoglavice, ki je Slovence zajela sredi 19. stoletja, po marčni revoluciji in pomladi narodov leta 1848 - torej produkt vseh tistih idej o Zedinjeni Sloveniji, združitvi slovenskega narodnega ozemlja, slovenski avtonomiji in Kraljevini Sloveniji, vse tiste narodne razkosanosti in vseh tistih slovenskih narodnih »meja«, ki so se znotraj habsburške monarhije tedaj stalno spreminjale, vseh tistih polemik o tem, komu naj se Slovenci tedaj priključijo, Nemcem, Avstrijcem, Hrvatom ali »slovanski družini«, vseh tistih zahtev po preureditvi monarhije v množico narodnozgodovinskih enot, vseh tistih razprtij med nemškutarji in zavednimi Slovenci.
Po drugi strani pa je bila ta genska »mejniška« mutacija slovenskega nacionalnega karakterja produkt premikanja mejnikov, ki pa ni bilo tako skrivnostno in mistično, kot se zdi na prvi pogled. Za začetek, sredi 19. stoletja so sprejeli zemljiško odvezo, ki je slovenske kmete osvobodila - toda kmetje, ki so dajatve prej plačevali pretežno v naturalijah, pač v pridelkih, so morali vse dajatve, vključno z odškodnino za odvezo, po novem plačevati v denarju, zato so morali, kot piše zgodovinar Peter Vodopivec, »čim več proizvodov prodati na trgu«. Ker so bili prepuščeni trgu, so kmalu potrebovali posojila - ker so najemali posojila, so bili vse bolj zadolženi - ker so bili vse bolj zadolženi, so prej ali slej počili - ker so počili, niso mogli vrniti dolgov - ker niso mogli vračati dolgov, so izgubljali kmetije. In to serijsko. »Samo na Kranjskem je bilo ob turobni spremljavi bobna v letih 1868-93 na dražbi prodanih več kot deset tisoč (okoli 14 odstotkov vseh) kmečkih posestev.«
Z eno besedo: trg jim je s pomočjo finančnih mešetarjev premaknil mejnike. In to tako drastično, da so izgubili ne le dele svojih posestev, ampak celotna posestva! Vse tiste ljudske, folklorne, populistične zgodbe o mejnikih, ki da jih skrivaj premikajo sosedje, so bile le mistične alegorije mejnikov, ki jih je premikal trg, toda prav te mistične alegorije so obsedle in definirale slovenski nacionalni karakter. Rezultat tega populizma je bil preprost: to, da jim je sosed premaknil mejnik na posestvu, je bilo huje kot to, da jim je trg odnesel celotno posestvo. In ta mejniški populizem se je zavlekel globoko v naš čas, v samostojno Slovenijo, le da se je internacionaliziral: to, da naj bi jim Hrvati premaknili mejnik, je bilo za Slovence v vseh teh populističnih letih huje kot to, da so v teh letih praktično vse izgubili - da so torej izgubili podjetja, službe, socialne pravice, imetje, osebno suverenost. Zaradi populistične obsedenosti s Hrvati, ki da skrivaj premikajo mejnike, so zgrešili precej bolj mračne sile, ki so res premikale mejnike, ali bolje rečeno - medtem ko so pod prste gledali Hrvatom, so jim mejnike premaknili Slovenci. Medtem ko so bili prepričani, da Hrvati ogrožajo njihovo suverenost, so svojo suverenost izgubljali v sami Sloveniji. Ko pride do mejnikov, se Slovencem vedno zmeša - toda iz napačnih razlogov.
Martin, Vid in tisti mejnik, vraževerni junaki Aškerčevega Mejnika, so troedino bistvo Slovenca, ki nasprotuje arbitražnemu sporazumu in ki si mejo še vedno predstavlja kot berlinski zid. Mejnik, v katerem Vid ne ve, kam bi postavil mejnik in kje bi potegnil mejo, je v vsej svoji dvoumnosti prepotoval čas, da bi postal resnica samostojne Slovenije in da bi nasprotnikom arbitražnega sporazuma zastavil ključno vprašanje: kje bo meja, ko meje ne bo več? Kje bo slovensko-hrvaška meja, ko bo Hrvaška enkrat v Evropski skupnosti? Referendum o arbitražnem sporazumu bo referendum o slovenskem nacionalnem karakterju in slovenski vraževerni obsedenosti z mejniki, ki sodi v 19. stoletje. Če hočete še naprej živeti v Mejniku, Veliki pravdi in Za prazen nič, potem glasujte proti arbitražnemu sporazumu. Če pa imate dovolj življenja v slovenskem 19. stoletju, potem glasujte za arbitražni sporazum.