3. 6. 2010 | Mladina 22 | Svet
ECB rešuje francoske banke?
Evro ne bo rešen, dokler voditelji ne bodo imeli odgovora na vprašanje, kaj bodo naredili, če ukrepi za reševanje prezadolženih držav ne bodo uspešni
Evropska centralna banka (ECB), ki je predvidena kot steber stabilnosti za skupno evropsko valuto evro, je doslej odkupila že za okrog 40 milijard evrov obveznic držav, s katerimi so se zadolžile Grčija, Španija, Portugalska, Irska. To so seveda najbolj zadolžene in problematične članice EU, katerih obveznic investitorji nočejo kupovati, vlade problematičnih držav jih zelo težko prodajo ali jih sploh ne morejo prodati, ker je tveganje, da bodo kupci svoj denar kdaj dobili povrnjen, zelo veliko. Tisti investitorji, ki so jih še pripravljeni kupiti, zanje zaračunajo izjemno visoke obresti, teh pa seveda prezadolžene države ne morejo plačevati. Države obveznice izdajajo zato, da se prek njih zadolžijo, da dobijo sredstva za delovanje javne uprave, šolstva, zdravstva, policije in drugih služb in dejavnosti. Zadolžujejo se zato, ker je njihovo gospodarstvo prešibko, da bi lahko z davki in prispevki financiralo javne in državne službe. Če država ne more zbrati dovolj sredstev za svoje delovanje, mora razglasiti bankrot.
Za Grčijo so članice evroobmočja že potrdile reševalni sveženj, na podlagi katerega v prihodnjih treh letih lahko črpa za 110 milijard evrov kreditov s poroštvi drugih članic, in ji prvo tranšo te pomoči tudi že nakazale. Zato je vprašanje, zakaj ECB sploh še kupuje grške obveznice. Dokler ta sveženj ni bil potrjen, so investitorji na mednarodnem finančnem trgu, kjer države ponujajo svoje obveznice in se prek njih zadolžujejo, obresti za grške obveznice dvigovali dnevno in jih spravili blizu 10 odstotkov, grški finančni minister pa je že pri 6,5 odstotka opozarjal, da je zanj zadolževanje postalo predrago. Nemcem recimo zaračunajo obresti, ki so nižje od 3 odstotkov.
Poznavalci pravijo, da ECB, za katero njen predsednik Jean-Claude Trichet še vedno zagotavlja, da je v nasprotju z ameriško centralno banko (FED) neodvisna od politike, grške obveznice kupuje predvsem zato, ker rešuje francoske banke. Te menda ECB dejansko prodajajo grške obveznice, ki so jih nakupile v preteklosti, ko Grčija še ni bila na robu bankrota, ampak so njene obveznice prinašale višje obresti in s tem višje dobičke kot druge obveznice in naložbe. Zdaj ko so grške obveznice postale podobno strupene naložbe kot vrednostni papirji ameriških investicijskih bank, ECB francoskim bankam menda pomaga čistiti bilance te navlake. Francoske banke imajo po nekaterih podatkih v svojih bilancah kar za 80 milijard evrov strupenih grških obveznic. Najbolj opeharjeni se zaradi tega počutijo Nemci, kjer so se njihovi bankirji po podatkih tiska zavezali, da grških obveznic do maja 2013 ne bodo prodali.
Medtem ko je nemški davkoplačevalec že drago plačal reševanje bank, zlasti deželnih, ki so imele polne bilance ameriških strupenih vrednostnih papirjev, francoski davkoplačevalec ni plačal tako rekoč nič, ker francoske banke teh papirjev niso tako množično kupovale kot nemške. Grške obveznice pa bodo očitno Francozom iz bank prek ECB pomagali počistiti vsi davkoplačevalci članic evroobmočja, torej tudi Slovenci.
Nemci očitajo predsedniku ECB Trichetu, ki je Francoz, da je prelomil eno od temeljnih pravil ECB, ki pravi, da kot varuhinja trdnosti evra nikoli ne bi smela odkupovati dolgov držav članic, ki zabredejo v finančne težave. Če bo ECB nakupila preveč strupenih obveznic držav, ki imajo težave zaradi prevelike zadolženosti, se po mnenju guvernerja nemške centralne banke Axla Webra utegne zgoditi, da se bo v evroobmočju začela povečevati inflacija. Trichet to možnost odločno zavrača. »Cenovna stabilnost je naš primarni mandat in v zadnjih 11 letih in pol smo ta mandat uspešno izpolnjevali. Svoje denarne politike nismo spreminjali,« je dejal za nemški časopis Handelsblatt. Če bo potrebno, bo ECB dvignila obrestne mere in tako zagotovila deponiranje presežne količine denarja v obtoku, kajti svet ECB »ne bo toleriral inflacije,« zagotavlja. Axel Weber je na seji sveta ECB enako kot guverner nizozemske centralne banke glasoval proti sklepu o odkupu spornih obveznic, a sta bila preglasovana. S svojo kritiko bi Weber gotovo bil precej bolj glasen, če se ne bi prihodnje leto potegoval za mesto predsednika ECB, ko se Trichetu izteče mandat.
Predlog o odkupu obveznic pa je, kot kaže, brez težav podprl guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, saj, kakor je poročala STA, »po sprejetih ukrepih ECB trenutno ne vidi nobene nevarnosti za morebitne inflacijske pritiske«. Koliko časa bo ECB odkupovala obveznice preveč zadolženih članic evroobmočja, nihče ne ve. To bo po pisanju spletne izdaje Spiegla odvisno od tega, koliko časa bodo na mednarodnih finančnih trgih obresti zanje previsoke. Toda te obresti ne padejo prav zato, ker ECB odkupuje grške obveznice.
Odbor za delovanje trga pri ECB vsako jutro analizira razmere. Njegovi člani, katerih imen v ECB ne želijo objaviti, se tajno dogovorijo, kdaj, koliko in katere obveznice bo ECB odkupila. Njihov cilj je doseči, da bi se obrestne mere za obveznice prezadolženih članic evroobmočja spet spustile na raven pred 9. aprilom letos. To je namreč datum, ko so investitorji - hedge skladi, pokojninski skladi, komercialne banke in drugi investitorji - na veliko začeli prodajati obveznice prezadolženih držav, ker je zavladal strah, da denarja, ki so ga porabili za njihov nakup, nikoli ne bodo več mogli izterjati. Po podatkih Spiegla se vsak tržni dan ponudba državnih obveznic na finančnih trgih poveča za tri milijarde evrov, od tega je za dve milijardi grških, kupcev pa tako rekoč ni. Edini resni kupec je še vedno ECB.
Nemci ECB zaradi tega že primerjajo s slabo banko, saj »kup ničvrednih papirjev v njeni bilanci vse bolj raste«, hkrati pa ECB s temi nakupi po njihovi oceni banke dobesedno vabi, da svoje smeti prenašajo k njej. Tudi izvedenca Evropskega centra za politične študije (CEPS) v Bruslju, Daniel Gros in Thomas Mayer, svarita, da je odkup obveznic držav, ki jih ni mogoče prodati na trgu, »nevaren in spolzek ukrep« in neposreden napad na določbe Maastrichtske pogodbe. Uporaba ECB za reševanje problemov držav s prezadolženostjo po njuni oceni ni rešitev, ampak se bodo te težave sčasoma še povečale.
Odprto ostaja vprašanje, kaj se bo zgodilo, če vlade problematičnih držav ne bodo mogle izvesti predvidenih ukrepov za zmanjšanje zadolženosti, če bo grški, španski, portugalski, pa tudi italijanski vladi spodletelo pri izvedbi špartanskih varčevalnih programov. Bančni izvedenci pravijo, da bi ECB v tem primeru sama zašla v težave. Njen osnovni kapital znaša 70 milijard evrov in je v veliki meri deponiran pri centralnih bankah držav članic evroobmočja. Kako hitro bo pošel, je odvisno od tega, koliko časa bo ECB še odkupovala sporne obveznice. Države članice bi potem morale ECB dokapitalizirati, česar si prezadolžene članice seveda ne bi mogle privoščiti. Slovenija ima v osnovnem kapitalu ECB 0,48-odstotni delež, kar v denarju znaša 19 milijonov evrov. Največji delež ima Nemčija (27,1 odstotka oziroma 1091 milijonov evrov), na drugem mestu je Francija (20,4 odstotka oziroma 819 milijonov evrov) in na tretjem mestu Italija (17,9 odstotka oziroma 720 milijonov evrov).
ECB bi lahko tudi sama izdala obveznice, a kakšno obrestno mero bi zanje določila? Nemci se vse bolj bojijo, da ostaja le ena možnost - inflacija, te pa se zaradi slabih spominov na hiperinflacijo pred drugo svetovno vojno najbolj bojijo. Da ECB z nakupom obveznic od Španije, Portugalske in Irske investitorjem oziroma špekulantom preprečuje, da bi z enako igro kot v primeru Grčije tudi te države spravili do roba bankrota, je po oceni Nemcev še razumljivo. Sveženj za pomoč v višini 750 milijard evrov v prihodnjih treh letih tistim članicam evroobmočja, ki bi morebiti zašle v enake težave kot Grčija, je dogovorjen, a mehanizem za dodelitev te pomoči oziroma garancij še ni vzpostavljen.
Države članice in guvernerji centralnih bank, ki odločitev ECB o odkupu obveznic prezadolženih držav podpirajo, pa opozarjajo, da bi bilo reševanje problematičnih držav evroobmočja precej cenejše in učinkovitejše, če bi Nemčija že takoj februarja, ko je postalo jasno, da Grki svojih dolgov maja ne bodo mogli več poravnati, soglašala s pomočjo. Zaradi njenega zavlačevanja in kalkuliranja vlade z lokalnimi volitvami v Severnem Porenju-Vestfaliji so razmere po oceni kritikov postale precej neobvladljive in negotove.
Kritiki Nemce hkrati opozarjajo, da imajo tudi oni od krize v Grčiji in drugih državah koristi, kajti investitorji več vlagajo v njihove obveznice. Ker se je povpraševanje po njih povečalo in še raste, jih lahko prodajajo po nižji obrestni meri. Nakup nemške državne obveznice namreč velja za dobro in varno naložbo. Po podatkih časopisa Die Zeit je junija lani obrestna mera za nemške obveznice znašala 2,85 odstotka, septembra je padla na 2,54 odstotka, aprila letos pa na 2,19 odstotka. Zaradi tega znižanja bo morala nemška država na leto plačati za 600 milijonov evrov manj obresti, kar v prihodnjih šestih letih in pol znese 4 milijarde evrov.
A Michael Schröder iz Centra za evropske gospodarske raziskave (ZEW) pojasnjuje, da bo Nemčija imela od težav Grčije in drugih članic evroobmočja koristi le, če ji ne bo treba unovčiti garancij, ki jih bo dala Grčiji in morebiti še drugim problematičnim državam. Svežnja za pomoč Grčiji in drugim članicam evroobmočja namreč predvidevata garancije, kar pomeni, da bodo države, ki te garancije zagotovijo, torej tudi Slovenija, dolgove držav prejemnic morale plačati, če jih te same ne bodo zmogle odplačati.
Hkrati ko se članice evroobmočja prerekajo, kako preprečiti propad evra, je v evroobmočju svoj vpliv začel hitro krepiti Mednarodni denarni sklad (IMF), ki ima sedež v Washingtonu in je pod prevladujočim vplivom ZDA. IMF je uspelo v prezadolženih državah uveljaviti trde pogoje za pomoč, ki zahtevajo zniževanje plač ne glede na to, koliko zaposlenih ne zasluži dovolj, da bi lahko plačali vse račune, IMF zahteva zniževanje izdatkov za zdravstvo, ne glede na to, koliko časa morajo državljani čakati na operacijo kolka, koliko zdravnikov na tisoč prebivalcev je v posamezni državi, IMF zahteva zniževanje pokojnin, ne glede na to, koliko upokojencev živi pod pragom revščine ... IMF se osredotoča na krčenje izdatkov, ne na povečanje tistega, kar gospodarstvo lahko ustvari.
Špartanski varčevalni program sta poleg Grčije že dobili tudi Portugalska in Španija ter pravkar še Italija. Njihove vlade so navodila, kako ga pripraviti, formalno sicer dobile iz Bruslja, a ti pogoji so dejansko enaki tistim, ki jih uporablja IMF. Edina novost je ta, da so doslej te pogoje dobivale najmanj razvite države Afrike in Azije, zdaj pa jih dobivajo članice EU, med njimi tudi najpomembnejša gospodarstva evroobmočja, kot sta Italija in Španija. Italija je celo ustanovna članica EU.
Ob tem ne gre pozabiti, da je evro konkurenca dolarju, ki je še vedno svetovna rezervna valuta, kar pomeni, da se uporablja za trgovanje z vsemi pomembnimi energenti in surovinami, tečaj pomembnih svetovnih valut je vezan na dolar. Če bi dolar izgubil status rezervne svetovne valute, bi ZDA izgubile svoj prevladujoči vpliv na globalnem trgu, pa tudi njihova prezadolženost bi postala veliko večji problem, kot je zdaj. Dolar je bil zaradi prezadolženosti ZDA kot rezervna svetovna valuta pod vprašajem lani vse do takrat, ko je jeseni izbruhnila grška kriza, ki se je letos počasi razširila na krizo držav PIIGS - poleg Grčije so v tej skupini še Portugalska, Italija, Irska in Španija. Vse so države, ki imajo evro. Tako je dolžniška kriza v majhni članici evroobmočja postala grožnja za obstoj evra kot skupne evropske valute.
Daniel Gros, direktor bruseljskega inštituta za evropske politične študije (CEPS), opozarja, da bodo investitorji na finančnih trgih tako dolgo dvomili o dolgoročni stabilnosti evra, dokler voditelji članic EU ne bodo imeli odgovora na vprašanje, kaj bodo naredili, če ukrepi, ki so jih potrdili za reševanje problematičnih članic, ne bodo pomagali. Evroobmočja v političnem in ekonomskih okvirih ni mogoče stabilizirati brez trdnega mehanizma, ki bo zagotavljal, da posamezna država članica ne bo mogla bankrotirati. Voditelji imajo na voljo dve možnosti. Bodisi se dogovorijo za močnejšo politično in fiskalno integracijo držav članic, kar pomeni več nadzora in odločanja na evropski in manj na nacionalni ravni, ali pa potrdijo mehanizem, prek katerega bo kršiteljice mogoče učinkovito in pravočasno udariti po prstih. Voditelji za to odločitev potrebujejo le pogum, ni ga denarja, s katerim bi jo lahko kupili, pravi Gros.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.