3. 6. 2010 | Mladina 22 | Kultura
“Zakaj, za vraga, v Ljubljani nismo nastopili že prej?!”
Starejši in bolj divji Skunk Anansie na festivalu Mars
Skunk Anansie so še vedno jezni, kritični in predvsem udarni.
© Miro Majcen
Pregovor, ki pravi, da stvari z leti postajajo boljše, je najbrž predvsem uteha starajočih se. V glasbi ta kliše ponavadi ne drži, da izjeme potrjujejo pregovor, pa so prejšnji četrtek pod okriljem festivala Mars kljub vsemu dokazali Britanci Skunk Anansie. Pred številno publiko na Gospodarskem razstavišču so po skoraj desetletnem premoru pokazali, da so ostali vsaj tako divji, kot so bili v drugi polovici devetdesetih let minulega stoletja, ko so zrasli v enega najbolj prepoznavnih bendov tistega obdobja.
Ponovna združenja bendov običajno ne oznanjajo nič dobrega, a pevka Skin in druščina sta dali vedeti, da sta se premor in sedaj ponovna združitev preprosto morala zgoditi. Izčrpanost se lahko hitro kanalizira v povprečnost in posledično v pozabo in Skunk Anansie so se na tej točki v letu 2001 zato razšli. V začetku minulega leta pa so se - menda ponovno polni strasti - znova našli. S premiernim koncertom v Ljubljani so dokazali, da še zdaleč niso za odpis. Še vedno so jezni, kritični in predvsem udarni.
Na glasbeno sceno so prihrumeli sredi devetdesetih, ko so skupaj z Rage Against the Machine in Smashing Pumpkins na MTV “apgrejdali” jezo Seattlečanov, ki so si tedaj svoje rane vse bolj celili v melanholiji. Njihovo sorodno angažiranost gotovo potrjuje tudi potreba po kreativnem premoru, ki so jo ubesedili s stavkom: “Če imaš kaj povedati, povej, sicer bodi tiho”. In sodeč po novih skladbah imajo kaj povedati, dasiravno so najglasnejši odziv razumljivo zanetili starejši hiti. Že uvodni Selling Jesus je naznanil, da vse niti šova v svojih rokah še vedno drži vokalno in vitalno prepričljiva Skin, ki jo je bilo povsod polno, največ pa v zraku, med najvišjo točko bobnov in dva metra nižjimi tlemi. Za damo v zrelih letih vsekakor spoštovanja vredne vratolomnosti. S tovrstnim početjem glasbeniki sicer radi prikrivajo vsebinski primanjkljaj, za Skin pa se nasprotno pojavi vtis, da tako le še poudari svoj (črnsko-feministični) bes. Navdušena nad odzivom publike se je spraševala, zakaj v Ljubljani niso nastopili že prej. In če je to pogosto le vljudnostna puhlica, glasno prepevanje in navijanje fenov tokrat nista puščali dvoma o tem, da je zasedba v Podalpju pustila globoke sledi. Žalostno je le dejstvo, da koncerti nekaterih (morda) še bolj atraktivnih glasbenikov s strani te iste publike pogosto ostanejo spregledani.
Pred Skunk Anansie so oder ogrevali člani zasedbe Dan D, ki jih sicer ne slišim ob boku Britancev, toda skupinsko prepevanje (vsled katastrofalnega ozvočenja zgolj intuitivno) je odkrilo, da benda ušesa vendarle polnita številnim skupnim privržencem. Gotovo bi med domačimi alter rockerji našli atraktivnejši grelec, a publiko je pač treba privabiti. In očitno v Sloveniji žal še vedno velja pravilo, da so pozornosti deležna predvsem zveneča imena ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.