Projekt Venera

The Venus Project si je globalno prominenco izboril z nastopom v izvrstnem dokumentarcu Zeitgeist: Addendum. Osrednji del filma je posvečen razkrinkanju sistema, katerega pošastnost v resnici krepko prekaša celo razumevanje rednega bralca kvalitetnejšega tiska, Projekt Venera pa je bil v njem predstavljen kot smernica za naprej. Ne gre za vizijo tega, kakšna prihodnost bo, temveč kakšna bi lahko bila. Kakšna bi pravzaprav morala biti, če ne bi butasta opica tako neubesedljivo mnogo resursov metala v brezno za servisiranje fantazij, ki jo držijo v suženjstvu.
Projekt je vizija vražjega 94-letnega starčka po imenu Jacque Fresco in Roxanne Meadows. Vodilno idejo bi lahko najbrž varno strnili v besedo scientokracija. Končni cilj je high-tech utopija, kjer bo ekonomija namesto na denarju temeljila na resursih, kjer bo poskrbljeno čisto za vsakogar in kjer bo največji poudarek veljal izobraževanju. Čeprav gre zaenkrat za precej gverilsko gibanje brez vzvodov vpliva, avtorja v svoj veliki prid navajata dejstvo, da se naša do obisti pokvarjena civilizacija bo zrušila, da ne more tega nihče več preprečiti ... In da bo brutalni vakuum, ki bo nastal, zelo verjetno zelo odprt za nove konstruktivne rešitve.

Vsi so lažnivci

V Sloveniji je Projekt gostoval v Cankarjevem domu. Čeprav se je zdela Gallusova dvorana skeptiku vnaprej malce preambiciozna izbira, na koncu potem sploh ni bila preveč prazna. Prezentacijo so prišli poslušat predvsem mladi ljudje - večina je bila nadpovprečno motivirana, saj je vstopnica veljala 20 evrov. Kar nekaj jih je bilo iz Hrvaške, Srbije, Poljske in še od kod.
Prezentacija se je začela s filmčkom, ki je predstavil samo srčiko projekta - arhetipsko mesto prihodnosti, ki bo tako učinkovito in prijetno za življenje, da bo ceneje graditi nova mesta kot vzdrževati stara. V 12-minutni animaciji smo prisostvovali pravi hi-tech epopeji, žlahtni futurijadi o samozadostnih trdnjavah zdravega razuma, ultimativnih fuzijah računalnika in oaze. Govorilo se je seveda zelo na splošno, končalo pa se je z neagresivno kolonizacijo oceanov in vesolja. Čisti hitri vlaki dostavljajo državljana prihodnosti do ekokupol, kjer kraljujeta argument in umetnost, medtem ko pod nogami zmagovito brbota filharmonija geotermalne energije.
Ko se je animacija končala, smo se najbrž tiho strinjali, da je bilo zelo lepo in zelo nepredstavljivo.
Levji delež eventa je potem temeljil na monologih gospoda Fresca - fenomenalnega 94-letnika v vedno istem puloverčku, sključene postave, a ostrega duha. »To, kar bom povedal, bo užalilo marsikoga!« se je kremenito predstavil zbranim. »Ampak če česa ne boste razumeli, me na koncu nujno vprašajte! Samo nikar ne bodite vljudni! Bother the hell out of me, ok?«
Če obstaja ena osnovna korenina zla, ki ga živimo, je to po njegovem katastrofalen način, kako izobražujemo svoje otroke. Vzgajamo jih, naj bodo iskreni, obenem pa jim govorimo, da jim je sestrico prinesla štorklja. V mlade glave kot v gumo na biciklu pumpamo stare predsodke in nevednosti - torej natanko tisti strup, zaradi katerega vsi skupaj tonemo v brezno. Postali smo tako apatični, da se večino časa pozabljamo zgražati nad tem, kakšna neizrekljiva sramota je, da je ena največjih industrij na svetu vojska ... In tako ni nič čudnega, da svoje otroke namesto v reševalce problemov vzgajamo v parazite, kot so odvetniki, oglaševalci, zavarovalničarji in nepremičninski posredniki.
Novega, boljšega sveta ni mogoče zgraditi na starih lažeh. Čas je za resnico in osnovni aksiom je: vse vlade in vsi politiki so skorumpirani. Enega ni, da ne bi bil poklicni lažnivec. »Problem je, da znajo politiki čisto samo eno stvar - in to je govoriti reči, ki bi jih vi radi slišali. V času, ko so divjale debate o tem, kakšne oblike je Zemlja, je bilo njihovo idealno stališče, da je sicer precej okrogla, obenem pa tudi izrazito ravna. Ne znajo ene same druge stvari kot to. Hej, ne verjemite moji besedi - pojdite k njim in jih vprašate. Recimo: Kako ustaviti gozdni požar? Kako izboljšati varnost na letalih? Kako zgraditi dober most? Pojma nimajo. In če nimajo pojma, kaj vraga potem delajo tam gori?! Jaz ne vem za enega samega politika, ki bi izboljšal hektarski donos ali izumil pomembno novo cepivo.«
Izjave gospoda Fresca, naj poudarim, je bolje gledati v živo kot brati, saj jih v gol zabije z vrhunsko mimiko. Njegovi nastopi so mešanica resnično norega profesorja in ledeno prisebnega stand-up komika. »Larry King me je enkrat vprašal, kaj si mislim o krščanstvu,« je med drugim zmagovito zakrilil. »In rekel sem mu: meni se zdi to super ideja. Zanima me samo, kdaj jo bo kdo spravil v prakso! Ker jaz nisem srečal še niti enega kristjana - torej nekoga, ki na vratih ne bi imel ključavnic, ki bi v hišo vodil lačne ljudi in obenem ne bi sovražil, sodil in lagal.«
Projekt Venera se zavzema, da bi ukinili denar, saj ne predstavlja več dobesedno nič drugega kot sliko na cenenem kosu papirja. Vse resurse na planetu je treba razglasiti za skupno dediščino vseh živih ljudi, kar jih je. Potem naj prevzameta znanost in izobraževanje: »Seveda se zdi to zdajle čista utopija, povsem nemogoče - ampak v času bratov Wright so eminentni znanstveniki pisali debele knjige dokazov, da let za človeka preprosto ni mogoč. A brata Wright sta bila prepametna, da bi te knjige brala - in na podoben način moramo biti pametni tudi mi! Tehnologija je danes postala kot magija. Večina ljudi nima pojma, kaj se sploh dogaja. Tako ni prav nič čudnega, da prevladujoča tehnološka nepismenost hrani prevladujočo tehnofobijo, češ: preveč je teh mašin! Kako tipično je, da ljudje svoje frustracije usmerijo v same mašine, namesto v zločinske načine, kako se te mašine zlorabljajo v katastrofo planeta!«
Najosnovnejša premisa Projekta je vedno znova lahko samo izobraževanje. »Ker povem vam: ne obstaja nič takega kot dober ali slab človek! Obstajajo samo ljudje, vzgojeni v različnih kulturah! Najbolj naravna stvar na svetu je, da bo dojenček, vzgojen v tretjem rajhu, dvajset let kasneje znal vpiti samo Deutschland über alles!!! Ko sem lovca na glave vprašal, ali ga nič ne mori, da ima doma v hiši razstavljeno zbirko petih mumificiranih človeških glav, mi je odgovoril: Seveda me, saj jih ima moj brat kar dvajset! Je ta človek nor, je ta človek pošast? Seveda ne - počne samo natanko isto, kot bi počeli vi, če bi bili vzgojeni v njegovi kulturi.«
Nevedne mase se morajo čim prej zavedeti, da nam vladata povsem zastarela družbena ureditev in jezik. Morda se nam kmalu bliža celo zadnji trenutek, ko bo sploh še možno kot osnovno vodilo dizajna družbe posvojiti znanstveno metodo. Je znanost popolna? Ne. Je pa preklemano boljša od politike. Pametnejši ko postanejo ljudje, bogatejši postane svet kot celota. Glede na Človekov potencial je trenutna ureditev totalna sramota.

Kako božati psa

Kolikor je bilo mogoče oceniti, so bili obiskovalci s prezentacijo kar zadovoljni. »Ampak kje je tu vendar spiritualnost?« je sicer zaskrbljeno blejala ena obiskovalka. Druga pa je precej trezneje razmišljala: »Mmm, saj to ni vendar nič drugega kot komunizem, samo da si tega ne upajo reči na glas.« Ampak splošna vibracija je bila kljub temu pozitivna in parčki so domov odšli, debatirajoč, kako potrebujemo samo dovolj kritične mase in bo morda že jutri vendarle ...
Pred centralnim dogodkom v CD in po njem so bila za trdo jedro gibanja organizirana tudi taka bolj intimna srečanja z gurujem. Na enem izmed njih se je v prijetnih prostorih medvodskega mladinskega centra Jedro okrog Fresca zbralo dobrih trideset heavy-duty gorečnežev. Nekateri od njih so pripotovali iz Zagreba, nekateri iz Beograda, par se jih je enajst ur cijazilo celo iz Poljske. Totem njihove nade jih je nagovoril z zelo podobnimi besedami kot v soboto maso, mnoge anekdote so bile maltene dobesedno ponovljene ... Kar seveda ne pomeni, da jim ni bilo zabavno prisluhniti večkrat.
Moja najljubša štorija bi bila najbrž ta, kako se je mladi Jacque vkrcal na ladjo, da bi potrdil svojo teorijo o absolutni dominaciji kulture in vzgoje. Dokaz je našel na nekem otoku v bližini Tahitija, kjer so vsi domorodci okrog hodili povsem nagi. »Veste, kam tam moški gledajo ženske? V oči, evo kam! In ne le da bi se vam tam samo režali, če bi jim skušali prodati pornorevijo - tam tudi nimajo nobenih fetišev! No tit-men, ass-men, leg-men over there - also no peeping toms! Če te imajo radi, te primejo na vrhu glave in potem božajo po vsem telesu ... Ne pa tako kot pri nas, ko se pri božanju psa vedno ustavimo pri njegovih jajcih! Pomislite, kakšna neumnost je to v resnici!! In ko je nekdo tam na tistem otoku nalovil preveč rib, jih je avtomatično razdelil med tiste, ki so jih ujeli premalo!«
Večina vaših misli ni vaših, je položil na srce svojim sledbenikom: večino vaših misli še vedno diktira odurno sranje, ki ga pumpa Hollywood. A naša celotna civilizacija temelji na strupu. Že pred 56 leti je obstajala tehnologija, s katero je bilo mogoče pridelek pred škodljivci obvarovati z zvočno zaščito, namesto da se po njem brizga strup - in nobeno naključje ni, da za to metodo ne ve tako rekoč nihče! »Večina vaših doktorjev je neumnih in vse vaše univerze so drek. Univerze v Ameriki so danes sijajno opremljene, bolje kot kadarkoli - in komu to zares koristi? Kljub vsemu znanju po svetu zdajle pluje 300 ameriških podmornic, ki imajo v svojem drobovju zaklenjeno moč večjega uničenja kot vse dosedanje vojne skupaj.«
Na tem intimnejšem srečanju je bil problem v tem, da so prišli navdušenci po konkretne napotke za akcijo, dobili pa so samo nekaj novih štorij. Prostovoljci boljšega jutri so hoteli vsaj neki približen bojni načrt, ki pa ga očitno ... nekako ... ni.
»Problem je, da nimamo nobenih sredstev,« mi je razložila Roxanne Meadows, ki je s svojo kompetentno zadržanostjo učinkovita protiutež Frescovim izbruhom. »Seveda imamo načrte, a smo tudi mi ujeti v past, tako kot vsi drugi. Ne moremo strmoglaviti sistema. Lahko samo čakamo, da se sam sesede - kar se tudi dogaja. Če bi imeli sredstva, bi takoj posneli visokoproračunski film, kakršnim množice verjamejo. Potem bi zgradili svoje prvo mesto. A ker denarja nimamo, lahko samo širimo svoja prepričanja in ozaveščamo ljudi. Več ko jih bo ozaveščenih, manj travmatično utegne biti obdobje tranzicije od starega k novemu.«
Banke morajo propasti, se je na to navezal Fresco: »Šele potem ko bodo ljudje izgubili službe in domove, jih bo začel zanimati The Venus Project. Zdaj jih večino seveda še vedno prav en drek briga - zdaj jim je še vedno veliko preveč udobno. Ne, ljudje morajo žal treskniti na obraz, da se odprejo novemu.«
Kolikor so bili še vedno vzhičeni nad srečanjem s svojim idolom, mnogi izmed gorečih s temi razlagami niso bili potešeni. »Ajde da ubrzamo mi to!« je na parkirišču zunaj dobročudno rohnel fant, ki se je v Medvode pripeljal iz Srbije. »Ajde da nađemo neku alternativnu energiju i onda da zovemo elektro-kompaniju i da im kažemo: ne trebate mi više, dođite i pokupite svoj prokleti brojač!« Tudi ostali so bili podobne volje, čeprav nekoliko bolj vdani v usodo. »Hja, dokler nam je vsem tako udobno, se očitno res ne bomo odrekli ničemur,« mi je ob kosilu razlagal visok fant z zelo solidnim poznavanjem družboslovja in impresivno črno grivo. »Je pa res, da nas je tukaj za mizo petnajst, pa se še okrog enega kosila ne znamo dobro zmeniti. Kako se bo potem karkoli zmenil cel svet?«
Med pavzo sem se odpravil do 94-letnega gospoda in mu skušal razložiti, v čem leži komunikacijski šum med njim in njegovo idealistično kohorto. »Veste, jaz nimam čisto nobene moči,« mi je otožno razložil. »Glede tega nisem nikoli lagal. Vse, kar lahko storim, je, da ljudem razlagam, kako naj poskusijo prepričati druge ljudi. Ker če boš večino ljudi skušal nagovarjati z racionalnimi argumenti, boš samo izgubljal čas. Zato jih je treba prepričati by any means neccessary.«
Tudi z lažmi? »Seveda, tudi z lažmi. Primer! Moja mama je bila en navaden zaplankan rasist. Ko sem domov pripeljal japonskega prijatelja iz šole, ga je vrgla iz hiše. Sedel sem z njo za mizo, jo skušal prepričevati, ji risal celo logične diagrame, a nisva prišla absolutno nikamor. Zato sem ji enkrat ves premočen rekel, da me je moj japonski prijatelj potegnil iz reke, ko sem se utapljal. Če ne bi bilo njega, bi bil zdaj mrtev, sem se ji zlagal. Na ta račun ga je povabila na večerjo in se mu na veliko zahvaljevala. Pa saj on je vendar kot jaz in ti, mi je presunjeno dejala, medtem ko je skočil na stranišče: v bistvu je krasno človeško bitje!! Čez mesec dni ga je tako vzljubila, da ga je klicala sin. Vse to je temeljilo na totalni laži, ampak to je bil edini način.«