Dušan Kojić - Koja: »Človek ne more živeti od spominov«

Poveličevanje 80. let minulega stoletja kot zlatega obdobja eksjugoslovanske glasbe se danes tistim, ki takratnega turbulentnega dogajanja nismo izkusili, morda zdi nerazumljivo. Že res, da so bendi znotraj novega vala postavili smernice tako rekoč celotnemu jugoslovanskemu alterrocku, vendar večinski del te glasbe že dolgo kaže svoja leta. Eden redkih bendov iz tistega obdobja, ki so s svojo estetiko še danes slišati razmeroma sveže, je beograjska kultna zasedba Disciplina kičme, ki jo je leta 1982 ustanovil Dušan Kojić - Koja. V anale jugoslovanske glasbene zapuščine se je »najbolji« pred tem zapisal že s sodelovanjem v eni najvplivnejših in najbolj samosvojih novovalovskih formacij Šarlo akrobata, iz katere sta po razmeroma hitrem razpadu zrasli dve morda najvidnejši zasedbi beograjske scene 80. let, Ekatarina Velika in Disciplina kičme. Ta, zaradi Kojeve britanske izkušnje po novem imenovana Disciplin A Kitschme, je ob Električnem orgazmu ena redkih še delujočih zasedb iz tistega obdobja. Njeno aktualnost dokazuje tudi pojav čislanih in trendovskih sodobnih (ameriških) hrupno rockovskih bendov, ki s kombinacijo basovske kitare, bobnov in vokala osvetljujejo Kojevo brezčasno glasbeno vizijo. Vpogled v njegovo (ob)glasbeno ustvarjanje se te dni z Dnevi discipline in razstavo Iluzija koja prija ponuja v ljubljanskem Kinu Šiška, vrhunec Dnevov discipline pa naj bi bil koncert skupine Disciplin A Kitschme 17. junija.

Pogrešaš kaj iz 80. let, si nostalgičen?

> Ne pogrešam ničesar. Človek ne bi smel ničesar pogrešati. To je bil čas pred digitalno dobo, mogoče malo pogrešam to, nostalgija pa je nepotrebna. Človek ne more živeti od spominov.

Ko beseda nanese na Disciplino kičme, mediji, pa tudi feni veliko pozornosti namenjajo bendu v 80. letih, manj pa bendu danes. Kako kot glasbenik, ki kontinuirano ustvarja že trideset let, vidiš to idealiziranje, celo mitiziranje 80. let?

> Ljudje se navadno navežejo na prve albume, saj skoznje lahko spremljajo odraščanje avtorja. Tu je prisoten še element nostalgije, ki jo ljudje po razpadu čutijo do nekdanje države in 80. let kot zlatega obdobja. Ker sem bil aktivni udeleženec tega obdobja, lahko rečem, da to niso bila zlata leta, vsekakor pa so bila veliko boljša kot ta sedaj in seveda 90. leta. V 90. letih pet let nisem bil v Beogradu in v tem času je okoli Discipline kičme nastala velika fama. Ko sem se z bendom, ki sem ga sestavil v Londonu, po petih letih odsotnosti spet pojavil v Srbiji, so nas poznali tisoči ...

Zakaj se je to zgodilo?

> Najbrž je v človeški naravi, da povzdiguje stvari, ko jih enkrat ni več. Ampak če se vrnem k prejšnjemu vprašanju, mislim, da je tudi nekaj ljudi, ki bend spremljajo skozi vse njegove faze. Njim verjamem, predvsem pa verjamem sebi. Nikoli ne bi objavil česa, za kar bi mislil, da je pod nivojem Discipline kičme.

Kakšen pa je položaj benda danes in kakšen je bil v 80. letih? Je primerljiv?

> Posredi so drugačne okoliščine, predvsem čas, v katerem živimo. Paradoksalno se je takrat približeval razpad države, bend je postajal vse večji, njegovi člani pa so prihajali iz Srbije in Hrvaške. Torej povsem nekaj drugega, kot se je zgodilo pozneje. Trudil sem se postati čim bolj popularen, ker sem ugotovil, da je to nujno, saj sicer preprosto ne bi obstajal.

Za Disciplino kičme je mogoče dobiti vtis, da ni tako popularna, kot bi lahko bila.

> Mislim, da je ravno prav popularna. Ker smo bend, ki je deloval že pred vojno, torej na velikem območju stare države, imamo danes možnost koncertirati po vseh nekdanjih republikah. Bendi, ki so nastali po vojni v manjših okoljih, pa imajo več težav, ker preostalih pet območij preprosto ne ve zanje.

Svoja prva albuma ste izdali pri slovenski založbi Helidon. Kako to?

> V veliki državi, kot je bila Jugoslavija, je bilo le šest založnikov. Vsaka republika je imela po enega pod pokroviteljstvom nacionalnega radia in televizije, ni pa bilo zasebnih, neodvisnih založnikov. Svojo glasbo smo ponudili tudi drugim založbam, ki so izdajale vse od Srebrnih kril do narodnjakov, ampak so nas povsod zavrnili. Do Helidona sem prišel prek Borisa Beleta iz zasedbe Buldožer, ki je eden mojih najljubših jugoslovanskih bendov. Večina drugih založnikov se je obnašala skrajno komercialno, zanimali so jih le hiti ...

V glasbi Discipline kičme niso videli hitovskega potenciala?

> Niso, ampak pri tem so se ušteli (smeh). Ko nekoga zaposli država, pač noče ogrožati svojega delovnega mesta. Pojavi se sicer kdo, ki bi bil pripravljen tvegati, ampak potem je šest drugih, ki tega nočejo. Razmišljajo po logiki najkomericalnejšega pristopa. Ljudje so morali kvariti svoje ideje zato, da bi se prilagodili komercialnemu ustroju. Počeli so popolne neumnosti in končali v čistem popu, a meni se to ni zgodilo.

Ena od značilnosti, ki so veljale za novovalovske bende ali pa predvsem za Disciplino kičme, je bila uporništvo. Se danes uporništvo manifestira bolj sofisticirano, prikrito?

> Da, zelo prikrito. To, kar smo nekoč šteli za nekaj vsakdanjega, je danes videti kot upor. Zdaj je upornik tisti, ki prižge cigareto. Zapovedan je zdrav način življenja, ampak kaj je to zdrav način? Podobno se je zgodilo v Ameriki, ko so na albume začeli lepiti opozorila »parental advisory, explicit lyrics«. Ta nalepka jim je dopuščala, da so počeli, kar jih je bila volja, zaradi tega sta se popularizirali banalnost in vulgarnost, nazadnje pa je iz vsega skupaj nastal nov proizvod. Vse se vrti okoli denarja in prodaje. To ima malo opraviti z uporom.

So bili ljudje v 80. letih bolj angažirani? Oziroma zakaj smo danes bolj ignorantski?

> Samo zaradi preobilja možnosti. Zdaj ima vsak svoj mobilni telefon, vsak si misli, da lahko nekaj organizira, kontrolira. To godi njegovemu egu in preprosto ga nič drugega ne zanima. Na tej točki se zanj vse ustavi, ima vse, kar potrebuje. Ljudem se ponuja preveč vsega. To, da je vse na dosegu roke, ljudi razvaja in jih dela nevedne.

V letih, ko si živel in delal v Londonu, si najbrž dobil vpogled v delovanje glasbene industrije. Kaj je po tvojem tisto, kar preprečuje bendom z območja nekdanje Jugoslavije, da bi bili opaženi tudi zunaj svojih matičnih držav, česar si nekateri med njimi tako zelo želijo?

> Nobenih možnosti nimajo. Ta percepcija, da obstaja neka globalna glasbena scena, je povsem zgrešena. Kakšen je pravzaprav interes teh bendov?

Morda predvsem ta, da dobijo priložnost za koncertiranje tudi na Zahodu.

> Te koncerte je mogoče organizirati, ampak so povsem nepomembni. Zato sem ob prihodu v London ustanovil zasedbo Disciplin A Kitschme, ki sem jo predstavljal kot britanski bend. Tako smo lahko koncertirali po Evropi. Saj se lahko prebiješ na pop lestvice v posameznih državah, ampak te »globalne glasbene scene« ni. Monopol imata britanski in ameriški trg.

Imajo mlajši bendi, kot so Nežni Dalibor, Repetitor in Petrol, s tako imenovane nove srbske scene potencial, da naredijo kaj podobno opaznega, kot je v 80. letih uspelo novemu valu?

> Če sem iskren, mislim, da ne. To ni več ista država, ne nagovarjajo enakega števila ljudi. Bendi danes ne morejo imeti tistega širšega pregleda, kakršnega smo imeli nekoč. Sam sem gotovo razmišljal tudi o Ljubljani, Zagrebu ... Teme, o katerih razmišljajo mlajši bendi, pa so, razumljivo, povsem drugačne.

Ti je všeč kateri od teh mlajših srbskih bendov?

> Ti bendi so mi všeč, vse to odobravam. Mogoče je njihova težava v tem, da nimajo velikih rock pesmi, s katerimi bi se lahko poistovetila cela generacija. Če potegnem vzporednice z našo generacijo - spet bom videti strašno pameten -, je to tako, kot da bi se zrušil most, zdaj pa ti mlajši bendi, ki prihajajo, ta most popravljajo. In za to potrebujejo čas.

Sredi 90. let, ko si ustvarjal v Londonu, te je menda navdihoval vzpon jungle glasbe. Za Disciplino kičme velja, da v svoji izraznosti spaja elemente plesne in rockovske glasbe.

> Ti dve industriji, plesna in živa (bendovska) glasba, sta na Otoku povsem ločeni, zato ta koncept tam ni uspel. Ideja je bila, da elektronsko glasbo igramo s konvencionalnimi inštrumenti, kar so nekateri ljudje zelo dobro sprejeli, razdeljena industrija pa ne. Ampak to je pri radikalnih praksah vedno težava.

Kaj si misliš o težkih kitarskih bendih tipa Sunn O))), Earth, Om, ki so rife skupine Black Sabbath raztegnili v uro dolge kompozicije? Drugače od Disciplin A Kitschme nimajo plesnega naboja.

> Všeč so mi. Nimajo ničesar, ampak všeč mi je njihov koncept. Videti so kot konec sveta. Kot da za njimi ni več ničesar, samo še apokalipsa. Mogoče se tega niti ne zavedajo, a mislim, da so pika na koncu težkega rocka. Drone imam rad, ampak vse to je Black Sabbath.

Te dni Kino Šiška gosti razstavo Iluzija koja prija, na kateri predstavljaš svoje dizajne naslovnic albumov in posterje.

> Prvo razstavo Ja imam šarene oči sem imel že leta 1991 v Zagrebu. Potem sem želel drugo razstavo narediti v Beogradu, ampak začela se je vojna in odšel sem v London. Sedanja razstava je bila prvič predstavljena pred tremi leti v Zagrebu, potem še v Beogradu, Skopju in Hercegnovem. Zdaj je v Ljubljani, sledi še Sarajevo. Gre za vpogled v delo Discipline kičme, ki se bo končal z našim koncertom.

Kaj te je navdihnilo, da si začel sam oblikovati ovitke? Je res, da si zamisli črpal iz tradicije jugoslovanskega stripa?

> Ne, to sploh ni res. Ta ugibanja so se pojavila v zadnjem času, predvsem za to skrbi copy/paste novinarstvo, ampak v resnici je med mojim oblikovanjem in stripi malo vzporednic. Stripovski junaki so mi sicer blizu, a podobne motive sem mogoče uporabil vsega dvakrat ali trikrat. Eden od pomembnih razlogov, da sem sam začel oblikovati naslovnice, so bile tehnične napake, ki so se pojavljale na nekaterih albumih benda Šarlo akrobata, in od takrat za vse poskrbim sam. Zdaj tudi z računalniškim dizajnom.

Zamisel lažje spraviš v zvok ali grafiko?

> Z obojim se ukvarjam že dolgo, tako da pri realizaciji ni kakih bistvenih razlik. Je pa zanimivo, da mi ljudje, ki se resno ukvarjajo z zvokom in grafiko, pogosto očitajo, da uporabljam neprofesionalne računalniške programe. Ampak meni se zdijo super.

Kaj mora sporočati dobra naslovnica albuma?

> V tem pogledu sem tradicionalist. Nositi mora enako sporočilo, kot so ga nosili že albumi Elvisa Presleyja. Rad imam preplet umetnostnih in komercialnih vzgibov. Ne maram »artsy« naslovk v stilu benda Joy Division, kjer komaj opaziš ime benda.

Imaš mogoče priljubljeno naslovnico?

> Imam, veliko jih je. Mogoče je moj največji vzor zasedba Gong iz 70. let ali pa Snakefinger. Ko se je pojavil novi val, je veliko bendov postalo uniformiranih, delovalo pa je tudi nekaj obrobnih bendov, ki so se dizajna in svoje podobe lotevali bolj diverzantsko. Pozneje so name - v dizajnerskem kontekstu - delovali še vplivi iz techno glasbe.

V Kinu Šiška bodo predvajali tudi tvoj avtorski film Fank-I-Lastiš Crnog Zuba. Lahko poveš kaj o njegovi ideji?

> Da, to je izbor posnetkov s petih »jam sessionov«, ki sem jih z različnimi glasbeniki mlajše in starejše generacije pripravil v legendarnem beograjskem underground klubu Akademija. Jam session sam po sebi je prava stvar, lahko pa je tudi izjemno dolgočasen. Lahko se spremeni v popolno izživljanje glasbenikov, toda film s tem nima nobene zveze. Preprosto sem izbral primerne glasbene kolege, ki znajo poslušati ljudi okoli sebe in vedo, da je jam session osnova. Posnetke sem zapakiral v formo glasbenega filma, torej drugačnega od stereotipnih glasbenih dokumentarcev. Ta glasbeni film je progresiven in se ukvarja z ustvarjanjem novih, kakovostnih vsebin, hkrati pa je tudi reakcija na danes vsesplošno prisotno ravnodušnost.

Že nekaj časa se govori o novem albumu zasedbe Disciplin A Kitschme. Kdaj ga bomo slišali?

> Novi album je v načrtu in upam, da bo izšel še letos. Čeprav smo od 80. let povedali že veliko, se mi zdi, da je še vedno prostor za nove ideje, in to v smislu zvočne podobe in besedil.