Pahorjeva zadnja priložnost

Če je bil to res referendum o vladi Boruta Pahorja, potem je rezultat naravnost fenomenalen. Skorajda neverjeten. Na zadnjih državnozborskih volitvah je levici tik pred odločilnim vikendom uspelo zbrati »zgodovinskih« 52,5 odstotka glasov. Tokrat, po dveh letih trošenja političnega kapitala, v krizi, kjer vlada razen gašenja požara še vedno ni uresničila niti ene t. i. strukturne reforme, pa je pregovorno »neodločni« Pahor desnico premagal tako rekoč na njihovem lastnem terenu, z istimi odstotki. Za »Pahorjev« arbitražni sporazum je glasovalo 51,5 odstotka volivcev. Skorajda točno toliko, kot je SD, DeSUS, LDS in Zaresu uspelo mukoma zbrati leta 2008, na zadnji dan pred volilnim molkom, ko jih je strah pred fiaskom združil na ljubljanskem Tromostovju. Kakšen fantastičen dan!

Glas razočarane desnice

Morda je primerjava referenduma o arbitražnem sporazumu z rezultati zadnjih državnozborskih volitev neprimerna, toda nekatere vzporednice so naravnost fascinantne. V Izoli ali v Kopru, denimo, je arbitražni sporazum prejel »plebiscitarno« 70-odstotno podporo. A ravno toliko glasov, do odstotka natančno, so leta 2008 v rdeči Primorski prejele stranke aktualne koalicije. Tudi stopnja mobilizacije je skorajda identična. Leta 2008 je Janez Janša zmago levice pripisal »vmešavanju« župana Zorana Jankovića, ki je pozival Ljubljančane h glasovanju za levi trojček. Res je bila tedaj v ljubljanskih volilnih okrajih, kot sta Bežigrad ali Šiška, volilna udeležba od 12 do 15 odstotkov višja od povprečja, toda tudi tokrat, brez Jankovićevih pozivov, je za Bežigradom in v Šiški na volišča odšlo 13 odstotkov več volivcev. In da ne bo nesporazuma, isto velja za trdnjave SDS: tudi v »Janševem« Grosuplju ali Sevnici in Škofji Loki je desnici uspelo mobilizirati nadpovprečno število svojega volilnega telesa, podobno kot pred dvema letoma.
Se je zgodila repriza? Smo bili priča ponovnemu opredeljevanju »za« ali »proti« koaliciji in opoziciji? Gotovo. A kot vedno se tudi tokrat odgovori na vprašanje, kako razumeti voljo ljudstva, skrivajo v podrobnostih. Volivci so se o razmeroma težki tematiki nedvomno odločali v skladu s strankarskimi preferencami, toda dejstvo je, da samo strankarske preference Pahorju niso prinesle, kot je sam dejal, novega rojstnega dne. Kajti tako velike podpore, kot jo je leta 2008 trojček + DeSUS prejel v nekaterih levih trdnjavah, na referendumu le ni bilo. Padec sicer ni bil drastičen, vendar bi lahko bil odločilen. Šlo je za odstotke. V bežigrajskem volilnem okraju je bila denimo aktualna koalicija izvoljena s 63 odstotki, tokrat je arbitražni sporazum dobil 60 odstotkov. V Šiški je koalicija pred dvema letoma dobila 70 odstotkov, tokrat jih je arbitražni sporazum dobil 68. Podobno se je zgodilo na Viču ali Rudniku. In z nekaterimi izjemami v vseh preostalih urbanih središčih: v »rdečem« centru Kranja je koalicija na volitvah dobila 59 odstotkov. Arbitražni sporazum »le« 53 odstotkov.
Zakaj je arbitražni sporazum vendarle dobil ustrezno podporo? Morda presenetljivo, a »manjkajoči« odstotki so prišli prav iz nekaterih značilno perifernih volilnih okrajev, v katerih imajo na volitvah tradicionalno večino stranke desničarske provenience. In še bolj presenetljivo: relativno bolj navdušeni nad sporazumom kot nad koalicijo pred dvema letoma so bili prebivalci v bližini hrvaške meje. Lep primer so Brežice, ki veljajo za enega od okrajev, kjer tradicionalno zmagujejo kandidati SDS. Pred dvema letoma je tam koalicija skupaj zbrala 47 odstotkov glasov, daleč najmočnejša pa je bila SDS, v imenu katere je v parlament prišel Andrej Vizjak. A tokrat je tam za arbitražni sporazum glasovalo kar 55 odstotkov vprašanih. Podobno velja za skoraj vsa ostala mejna območja. Vzemimo denimo Lendavo. Resda v Lendavi večina ni bila za sporazum, dobil je 49-odstotno podporo. Toda pred dvema letoma je v Lendavi koalicija zbrala mnogo manj, le 36 odstotkov. V Krškem, kjer je koalicija dobila 39 odstotkov, je arbitražni sporazum dobil 46 odstotkov in tako naprej, od Ilirske Bistrice, do Šmarja pri Jelšah ali Ormoža.

Udarec nacionalizmu

Kaj to pomeni? Kaj nam je sporočilo volilno telo? Za Borisa Pahorja referendum, ki se ga je udeležilo nadpovprečno veliko ljudi, ni bil praznik demokracije, ampak »nesrečen dan za Slovenijo ... ki ni dajal upov za prihodnost«, France Bučar, ki je prisostvoval rojstvu pluralizma v Sloveniji, pa je paradoksalno spoznal, da je narod »razcepljen, notranje razklan, brez duha enotnosti«. Še z večjo dramatiko so nastopili v SDS, kjer so na pokopano slovensko zastavo nataknili trak žalovanja. »Referendumski izid ne kaže politične slike Slovenije, kaže mnogo več. Kaže, koliko je po desetletjih komunističnega enoumja in težkih mandatih gabrove šole še ostalo aktivnega slovenstva,« je zapisal Janez Janša na spletni strani stranke. V SDS so izdajalce našli v »23 odstotkih od vseh slovenskih volivcev«, ki so potrdili Pahorjevo odločitev, »da Hrvaški podari del Piranskega zaliva in tretjino slovenskega morja«. Resnica je, bi lahko dodali, je še bolj tragična. Najhujši izdajalci Janše niso v Ljubljani, kjer se domnevno ne sliši več slovenska pesem, ampak kar v njegovih lastnih vrstah.
»Nacionalisti so v resnici nesrečni ljudje,« nam je nedavno, malce v šali, razložil madžarski disident dr. Tamaš Gašpar Mikloš. Njihovi cilji so plemeniti in altruistični - pripravljeni so se žrtvovati za skupnost, za bratstvo in enakost. A ker so ljudje različni in ker nacionalisti tega cilja ne morejo doseči, se prej ali slej obrnejo proti lastnemu narodu. »Poglejte okrog sebe, kako različni so ljudje!« Ker bratstva ni, ker so vedno neke manjšine, razcepljenosti, notranji sovražniki, nacionalisti, namesto poenotenja dosežejo konflikte. Ravno to, proti čemur so se začeli boriti. »Dragi nacionalisti, ne kričite, da so vsi proti vam. Da vam mečejo polena pod noge. Raje obupajte. To ni zdravo za vas!« jim svetuje Mikloš. Slovenski referendum o arbitražnem sporazumu je lepa ilustracija te tragike. Potem ko se je postrojena slovenska nacionalistična elita izčrpala v svojih najekstremnejših idejah, domnevno z altruističnimi nameni, so se v neuspehu in ob razočaranju obrnili proti notranjim izdajalcem.
Jasno je, da je k uspehu sporazuma prispevala strankarska opredelitev. A to očitno ni bila zgolj ali predvsem odločitev med Pahorjem in Janšo. »Volivci so očitno razumeli zgodovinskost in dolgoročnost te odločitve,« komentira rezultate politolog dr. Jernej Pikalo. Odločilno vlogo je tokrat odigral nadstrankarski element. Nedvomno želja ljudi ob meji, da se to nesrečno poglavje končno zapre. Čeprav je bil arbitražni sporazum potrjen z zgolj 22 tisoč glasovi prednosti, imajo ti glasovi še toliko večjo težo. Janši, Jelinčiču ali Žerjavu »košarice« niso podelili volivci oddaljenega Tržiča, ampak prav volivci v njihovih Brežicah, v Lendavi, v Krškem in na Primorskem, za katerih interese naj bi se desnica zavzemala. To dejstvo pa še enkrat dokazuje, v kakšni zmoti živijo slovenski nacionalisti, ko trdijo, da se zavzemajo za interese ljudi. Spor je tem strankam gotovo prinašal koristi, prizadetim pa zaostrovanje koristi očitno ni prinašalo.
Do podobnega sklepa je na podlagi analize javnomnenjskih anket prišel tudi sociolog dr. Samo Uhan s Fakultete za družbene vede. Glasovanje na referendumu se ujema s strankarskimi preferencami, pravi, a še bolj odločilno je bilo, da je bil delež levice, ki je podprl arbitražni sporazum, večji kot delež desnice, ki je sporazumu nasprotoval. »Bolj kot to, da jih je levica dobila, bi rekel, da jih je Janša v enem delu izgubil.« Razlogov za to je lahko kar nekaj. Morda Janša, po 20 letih zavoženih poskusov, h katerim je sam prispeval, niti ni več mogel biti prepričljiv. Morda je od sebe, kot že tolikokrat, odvrnil zmerne volivce z, po Mesićevo, »neuravnoteženimi« tezami, z agresivno retoriko. Morda je s tem, ko je sejal dvom, dejansko povzročil, da se »njegovi« volitev niso udeležili. Ali pa je, kot še dodaja Uhan, s svojo retoriko zgolj capljal za drugimi ekstremisti, kot sta Radovan Žerjav in Zmago Jelinčič, ki sta prevzemala pobudo.

Koalicija 2.0

A če je ta logika 19. stoletja, ideologija »blut und boden«, prvič po osamosvojitvi doživela poraz, pa to še ne pomeni, da je bila levici podeljena zaupnica. Z zmago na referendumu je Pahor dobil le še eno priložnost, ki je v nasprotnem primeru ne bi bilo. Če bi bil rezultat drugačen, bi se ta zgodba prek izrednih sej in zahtev po odstopu verjetno le še stopnjevala. Pahor, na katerega je doslej letela kritika, da je neodločen, pa je tako vsaj začasno utrdil svoj položaj v koaliciji, kot tudi navzven. In verjetno mu utegnejo nove razmere koristiti tudi dolgoročno, saj, kot opozarja Uhan, s slovenskega dnevnega reda odpadajo spolitizirane teme, na katerih je desnica dolgo časa parazitirala, kot so denimo izbrisani ali Hrvaška.
Pahor se je sicer s to zmago otresel napadov opozicije, vendar notranji problemi te koalicije, zaradi katerih v javnomnenjskih anketah uživa tako nizko podporo, ostajajo. Še vedno ostaja Pahorjeva dvojna igra znotraj SD, njegovo soliranje in politična osamljenost, neodločnost, prelaganje odločitev in neskončna pogajanja in nikoli končana usklajevanja. Še naprej ostajajo napetosti med LDS in Zaresom, kot tudi znotraj Zaresa, med Lahovnikom in Golobičem. Ali znotraj LDS, kar kaže nedavni odstop sicer nestrankarskega državnega sekretarja MNZ Gorana Klemenčiča, moralne avtoritete na notranjem ministrstvu, ki je v večji meri uresničil tiste cilje, o katerih Katarina Kresal javno govori. In kar morda še bolj zbuja skrb, še zmeraj ostaja komolčarstvo med »kriznimi« ministri, Lahovnikom, Mitjem Gasparijem in Francetom Križaničem, med katerimi Pahor doslej ni znal krmariti.
Koalicija je torej dobila še eno priložnost, da na dnevni red končno postavi prave probleme. Morda kar tiste, ki so jih zapisali v koalicijskem sporazumu, ki je sedaj začasno zamrznjen zaradi krize in drugih izrednih vprašanj, tudi Hrvaške. Na neki način je Slovenija pred resničnim vstopom v Evropo. Ne glede na to, kar si mislimo o Evropi, v nečem imajo zahodni politiki, ki te dni čestitajo vladi, vendarle prav: v Evropi je več teritorialnih sporov in mnogo večjih, kot je ta med Slovenijo in Hrvaško. Denimo tisti med Portugalsko in Španijo. Zaradi različnih interpretacij sklepov z dunajskega kongresa leta 1815 Portugalska ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza. Znana je tudi stoletna zahteva Španije po angleškem Gibraltarju ali pa spor med Veliko Britanijo in Dansko glede epikontinentalnega pasu njenih Ferskih otokov. In končno se tudi Nemci več ne obremenjujejo, ker sta »njihovi« Alzacija in Lorena v Franciji.
Pa zaradi tega nihče ne poziva k izrednim razmeram, nihče nikogar ne blokira, grozi ali pošilja specialce na mejna območja. Izziv za levico je zato dejansko velik: sedaj bodo morali dokazati, da jih združuje še kaj več kot zgolj nasprotovanje Janši. Dokazati bodo morali, da je možna tudi politika onkraj populizma.