Sandra Bašić Hrvatin, medijska strokovnjakinja

Potem ko je gospodarska kriza dodobra pretresla medijsko industrijo onstran Atlantika, se je v ZDA začela tehtna razprava o tem, da medijske hiše vendarle niso navadna podjetja in da jih je treba zaščititi pred propadom, saj delujejo v javnem interesu. S predstojnico oddelka za medijske študije na koprski Fakulteti za humanistične študije dr. Sandro Bašić Hrvatin smo se pogovarjali o tem, zakaj je Slovenija še daleč od takšnih strateških razprav, pa čeprav bi se jih morala že zdavnaj lotiti. A pri nas že leta se vse vrti zgolj in samo okrog popravkov medijske zakonodaje in zdaj smo spet dočakali nove. V petek se bo parlament lotil predlaganih sprememb zakona o RTV Slovenija, v javno razpravo pa prihaja tudi spremenjeni zakon o medijih.

Prejšnji teden so v trebanjskem podjetju Rem fizično napadli novinarja glasila Delavska enotnost Mirsada Begića, ki je pripravljal članek o tem, da delavcem v omenjenem podjetju prepovedujejo združevanje v sindikat. Kako zelo problematičen je ta dogodek?

V tem primeru sama ne bi govorila o zgodbi Mirsada Begića. Tako kot zame ne obstaja zgodba Mira Petka. Obstajajo le zgodbe novinarjev, ki so opravljali svoje delo in so bili zaradi tega fizično kaznovani. In to je zelo problematično. V takšnih primerih napadalcev pogosto ne odkrijejo. Tako je bilo denimo na Hrvaškem v primeru Miljuš in, ne pozabimo, tako je bilo tudi pri nas v primeru Petek. Na območju nekdanje Jugoslavije imajo danes nekateri novinarji, ki se ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom, zaradi groženj celo 24-urno zaščito, kar pomeni, da ne morejo normalno opravljati svojega dela, s čimer je bil namen napadalcev dosežen. Napad na Mirsada Begića je seveda sporen, vendar ne le zato, ker je prišlo do napada na novinarja. Gre za klasični primer, ko lokalni veljaki mislijo, da imajo pravico početi karkoli, tudi kršiti pravice delavcev.

Je bil udarec, ki ga je dobil novinar, hkrati udarec po delavskih pravicah?

Ravno zato, ker je delavcem v tem podjetju kratena pravica do sindikalnega združevanja, ki je zagotovljena z ustavo, bi morali ta napad še toliko ostreje obsoditi. A očitno smo se že kar nekako navadili na to, da so nekateri ljudje popolnoma brezpravni. Te zgodbe v sedanji gospodarski situaciji postajajo nekaj vsakdanjega in na žalost tudi mediji o njih poročajo le, ko gre za ekscese. Tako smo priča moralnim zgodbam, namesto da bi premaknili fokus v srž problema. Analizirati bi morali družbo, ki proizvaja takšne oblike zasužnjevanja ljudi, tega pa ni mogoče narediti z enkratnim ali občasnim pokrivanjem ekscesnih zgodb, temveč le tako, da imaš takšno družbo nenehno pod drobnogledom.

Fizičnih napadov na novinarje pri nas res ni veliko, smo pa priča mnogim drugačnim posegom v novinarsko delo. To kažejo tudi svetovne lestvice medijske svobode, na katerih vse od projekta »uravnoteževanja« dalje drsimo navzdol.

Gre za trend, ki traja že kar nekaj časa, težava pa je v tem, da nobena država ni naredila ničesar, da bi ga obrnila. Svobode izražanja ni na dnevnem redu političnih razprav. Ko se politiki lotijo razprav o svobodi izražanja, se pravzaprav lotijo razprav o tem, kako bi morali mediji po njihovem mnenju poročati. To pa ni eno in isto. Paradoksalno je, da smo v časih, ko je treba svobodo izražanja in svobodo tiska zagovarjati na ves glas, ker so nam te pravice kratene. Pa sploh ne govorim o pravicah medijev, temveč o pravicah državljanov.

Zadnji odmevni primer prihaja iz ZDA. Neki videobloger je legendarno dopisnico iz Bele hiše, skoraj 80-letno Helen Thomas, vprašal, kaj si misli o Izraelu, in odgovorila mu je, naj Izrael za hudiča že odide ven iz Palestine, in to kamorkoli, četudi v Nemčijo ali na Poljsko. Zaradi te izjave je bila prisiljena zapustiti svoj dopisniški položaj, ki ga je zasedala skoraj pol stoletja.

Če pogledamo v zgodovino, so imeli vsi ameriški predsedniki, od Nixona, ki je padel zaradi afere Watergate, do Busha, na agendi medije. Ob velikem navdušenju nad tem, da bo Obama drugačen, sama nisem imela takšnih pričakovanj. Obama je pač politik in ti prej ali slej ugotovijo, da jim poročanje novinarjev ni všeč. Pri nekaterih politikih so te ugotovitve zelo grobe, drugi pa jih rešijo tako, da bo Helen Thomas poslej lahko le še brala medije, za katere je doslej delala. Razlika je le v tem, da je Obama to naredil politično zelo korektno.

Ko prihaja do takšnih posegov, bi pričakovali, da jim bodo novinarji glasno nasprotovali. Ampak slovenski novinarji v minulih letih ob številnih posegih v svoje delo niso bili ravno glasni. Je bojazen pred izgubo službe dovolj prepričljiv argument za tišino?

Tudi delavci, o katerih sva govorili na začetku, se bojijo izgube službe, pa so imeli toliko poguma, da so javno spregovorili o tem. Mediji pa poročajo o marsičem in razkrivajo številne nepravilnosti. Edini tabu pri njihovem poročanju je dogajanje v samih medijskih hišah. Izpostavljene so le posamezne zgodbe o pritiskih, v katerih se izpostavijo posamezni novinarji, ki pa pri tem tvegajo, da bodo v tem majhnem medijskem prostoru ostali brez dela, saj si takšnih nergačev pač nihče ne želi. Vse to kaže na pomanjkanje solidarnosti v novinarskem cehu.

Menite, da smo novinarji soodgovorni za nastalo situacijo?

Ena od zgodb, ki je mediji niso razkrili do te mere, kot bi jo bilo treba, je zgodba o lastninjenju medijev. Trije veliki časopisni mediji, ki so obstajali že v času osamosvojitve, so bili pred 20 leti v lasti novinarjev. A ti so svoje lastniške deleže prodali. Vprašanje je, ali je bilo res vredno prodati svoj delež, da so si kupili stanovanje, avto, jadrnico ali da so si zagotovili dolge počitnice na kakšni eksotični destinaciji, namesto da bi novinarji vložili denar v medij in dolgoročno delali v javnem interesu. Po čem se ta zgodba razlikuje od katerekoli druge divje privatizacijske zgodbe, o kateri so mediji poročali? Samo po tem, da mediji o njej niso poročali. Tukaj pogrešam moment samorefleksije in samokritike, sicer bodo mediji drseli v še globlji prepad. Javnost medtem izgublja zaupanje vanje, vse bolj je fascinirana nad »posredniki« informacij, ki si upajo zelo grobo pisati o določenih ljudeh in zgodbah. Tisto, ki pri tem izgublja, je novinarstvo. In to tisto novinarstvo, pri katerem gre za počasno, mučno iskanje podatkov, ki je v bistvu dolgočasno delo. Saj tudi sami veste, koliko novinarjev si lahko danes vzame čas, da zgodbo obdeluje nekaj mesecev ...

Mesecev? Že pri zahtevnejših zgodbah gre le za dneve.

To je pripeljalo do tega, da imamo danes 24-urne zgodbe, ki jih vsak dan zamenjajo nove. Afera zamenja afero in te se nikoli ne končajo. Živimo v stanju nenehne telenovele, ki temelji samo na moralnih razsodbah in zgražanju. Ob tem se mi zdi zanimivo, da so mediji postali pravičniško gonilo v družbi. Ko jih odpreš, si priča neverjetnemu jezikovnemu nasilju. »Škandalozno!« »Neverjetno!« »Nesprejemljivo!« »Nemoralno!« In vse to naj bi počeli v imenu mitološke kreature »navadnega človeka«, davkoplačevalcev, nebogljenih, tistih, ki nimajo moči. Po drugi strani pa politika postaja vse bolj politično korektna. Na eni strani torej mediji delajo velike moralne razkole, na drugi pa se politika vse bolj umirja in postaja tehnika vladanja. Politiki in mediji so tako zašli v paralelne svetove. Zato razumem obsesijo politikov z mediji. Ta je posledica tega, da ne želijo biti del tega moralnega projekta očiščenja družbe, ki na koncu ničesar ne očisti, ampak samo prodaja poceni moralne nauke, ki ne spremenijo ničesar.

Če se vrneva k novinarjem, je zanimivo, koliko jih je danes v težkem ekonomskem položaju. Sploh mladi honorarci, ki ne dobijo rednih zaposlitev, čeprav leta delajo v odvisnem delovnem razmerju.

S kolegom Markom Milosavljevičem sva ugotavljala, da se je v novinarskem poklicu vzpostavil pravi kastni sistem, ki je hierarhično strukturiran. V njem obstaja majhno število zelo dobro plačanih zvezd, ki se selijo iz enega medija v drugega, in ogromna množica novinarjev, ki delajo v nemogočih razmerah, ki nimajo nobene socialne varnosti in ki - kar je po mojem mnenju najpomembnejše - jih tisti zgoraj sploh ne razumejo. Ampak to je trend. Sama podatkov za Evropo ne poznam, v ZDA pa so danes tisti novinarji, ki najpogosteje izgubljajo službo, stari do 35 let, kar pomeni, da je novinarski poklic popolnoma opustošen mladih ljudi. Ogromno se jih z novinarstvom nikoli več ne bo ukvarjalo, kar je strahotna škoda. Sama pri tem ne morem razumeti, kako so lahko mediji pisali o tem, kakšna je razlika med plačo predsednika uprave Gorenja in plačo delavca, niso pa pisali o tem, kakšna je razlika med plačo predsednika uprave Dela, Večera, Dnevnika ali POP TV in plačo tistega novinarja, ki ga lahko spremljamo vsak dan in ima po vsej verjetnosti izjemno nizko plačo. Mislim, da je danes za marsikaterega novinarja že minimalna plača visoka plača.

Danes o stiskah delavk v tekstilnih podjetjih poročajo mladi univerzitetno izobraženi novinarji, ki imajo še nižji mesečni honorar od njihovih plač.

Sama sem že pred letom in pol ugotavljala, da je novinarstvo zelo podobno propadajoči tekstilni industriji. A zakaj se ta isti delavec v medijski industriji v nasprotju z delavko v tekstilni industriji ni pripravljen boriti za svoje pravice? Če ni sprejemljivo, da imamo slabo plačane in izkoriščane delavce v tekstilni, kovinarski in še kateri industriji, zakaj potem to ni sprejemljivo tudi v novinarstvu? Ali novinarji morda pričakujejo, da bodo delavke Mure stavkale tudi za to, da se uredijo razmere v njihovi panogi? Zame je to ponižujoče. Industrija, ki je v takšnem stanju, ne more izvajati svoje funkcije, sploh pa ne svoje kritične funkcije.

Razmere v medijski industriji so tudi globalno gledano trenutno zelo problematične. Priča smo padanju naklad časopisov, k čemur je prispeval tudi razmah interneta, upadajo tudi prihodki od oglaševanja. V ZDA poročajo o propadu številnih časopisov, celo edinih preostalih lokalnih dnevnikov, kriza je udarila tudi po največjih časopisnih hišah ... Kako zelo slaba napoved je to za časopisno industrijo?

V branje časopisov je treba vložiti čas in napor. Brati časopis ni isto kot prižgati televizijski sprejemnik in pogledati novice, ki lahko trajajo pet ali deset minut. A časopisi so še kako pomembni. Ne bom pozabila, kako je pred letom in pol eden od novinarjev propadlega časopisa napisal zelo pretresljiv prispevek, kjer se je vprašal, koliko psov čuvajev, ki bedijo nad tistimi, ki imajo moč, bomo sploh še slišali in za koliko zgodb ne bomo izvedeli, ker o njih nihče ne bo poročal. Mediji se bodo seveda preoblikovali. Nekateri bodo izginili. Medijska industrija je bila zadnje desetletje najbolj profitabilna industrija, ki je v ZDA prinašala 30- ali 40-odstotne dobičke. In kaj je imela javnost od tega? Nič. Vse je šlo medijskim lastnikom. Ti so leta živeli v svetem prepričanju, da bo mogoče tržiti medijske vsebine na internetu. A to ne bo mogoče. Prihaja namreč generacija, ki za tovrstne informacije ni pripravljena posebno plačati. Gre za generacijo, ki verjame, da je lahko kdorkoli ustvarjalec novic in da je vsaka informacija enako vredna. Na internetu ni strastnega zagovarjanja nekaterih tem, ki pa so ključne za obstoj in razvoj družbe. Na internetu imajo vsa mnenja enako težo. Ampak če imajo vsa mnenja enako težo, potem nihče ni za nič odgovoren, in nobeno mnenje ni problematično, ker o njih ne dvomimo. A vsa mnenja ne morejo imeti enake teže.

Kljub množičnemu ugašanju časopisov in odpuščanju novinarjev je zanimivo, da novic iz dneva v dan ni manj.

Ne, kje pa. Veliko več jih je.

Težava je v tem, da so si vse bolj podobne. Proizvajajo jih novinarske agencije, ki jih drugi mediji potem le kopirajo. Proizvajajo pa jih tudi službe za stike z javnostmi, ki niso v službi javnosti, temveč naročnika.

Odnosi z javnostmi so po svoji formi zelo podobni novinarstvu, a gre za komunikacijo v interesu naročnika. S tem ni nič narobe, a moramo se zavedati, da ima ta naročnik odnos z javnostjo, ki je lahko ...

Zavajanje javnosti?

Zavajanje. Dvorjenje. Lahko gre za zelo nasilen ali pa za sadomazohističen odnos. V vsakem primeru gre za odnos, ki je v interesu naročnika. Novinarstvo pa deluje v interesu javnosti. Strinjam se z vami. Ljudje so prepričani, da imamo danes neverjetno veliko izbiro informacij, a to preprosto ni res. Informacije so vse bolj standardizirane in ključni viri vse bolj postajajo tiskovne agencije, službe za stike z javnostmi in uradni viri, ki pogosto sploh niso navedeni kot viri. Informacij, ki bi jih novinarji sami odkrili, je vse manj.

Še en trend je komuniciranje z javnostjo prek spletnih strani. SDS denimo redno objavlja kvazinovinarske prispevke, v katerih razlaga svoj pogled na aktualne dogodke ...

Tukaj se lahko vprašamo, zakaj novinarji ne prevzamete odgovornosti, da ste sami pripomogli k ustvarjanju takšnih psevdodogodkov. Novinarske konference so postale novinarska tema zato, ker so novinarji dovolili, da politiki določajo mesto, temo in pogoje komunikacije. Podobno je z internetom. Po eni strani omogoča odprtost in dvosmernost komunikacije, omogoča pa tudi večji nadzor nad komunikacijo. Za politike je internet pogosto izjemno pomemben način, kako se izogniti novinarjem. Ključni problem je v tem, da vse več ljudi spletne strani političnih strank jemlje kot pomemben vir informacij glede političnih dogajanj v državi.

Druga skrajnost so verjetno novice iz sveta zabave, ki imajo na spletnih straneh resnih medijev vse večjo težo. Novice o tem, da je Manca Špik zapravljala v Portorožu, so pogosto bolj izpostavljene od resnih novic. V razvedrilnih programih naših televizij pa so se razmahnile licenčne oddaje.

To je pač poceni. In to je epitom kapitalističnega načina delovanja medijev. Če se sprehajamo po televizijskih programih, so povsod resničnostni šovi, ki v ospredje postavljajo plitke, neduhovite in nerazgledane posameznike, ki 24 ur na dan izpostavljajo svoja življenja in se delajo, da so pomembni.

So pa gledani. In oglaševalci vlagajo v gledane oddaje.

Tako je. In na drugi strani imamo ljudi, ki to gledajo. Tudi novinarji so sprejeli zvezde resničnostnih šovov in jih potem vabijo v druge inforazvedrilne oddaje. Tako smo spet pri tem, da lahko danes vsakdo govori o vsem. Ljudje iz sveta zabave komentirajo politiko, politiki se obnašajo kot zabavljači. Imamo potujoče politične analitike, ki se selijo iz medija v medij in komentirajo vse mogoče teme. Mediji pa so se odpovedali temu, da bi imeli lastno mnenje. S tem se novinarji izognejo svoji odgovornosti.

Se vam zdi, da je danes pomembneje od tega, kaj imajo gosti povedati, najti dva iz različnih polov? Ali pa v informativne oddaje vabiti goste s skrajnimi stališči?

To je ta gladiatorski moment, ki je nasproten prepričanju, da živimo v harmonični družbi, kjer razpravljamo z argumenti in na koncu pridemo do soglasja. To, kar omenjate, sploh ni razprava, ampak politični šov, v katerem vsebina ni pomembna. Na soočenja so vabljeni politiki, ki znajo nastopati in ki znajo v pravem trenutku uporabiti šale, domislice, dovtipe. Enega od ministrov so mediji naredili dobesedno za zabavljača in so ga vabili zato, ker pripoveduje šale. Zame je politika zelo resna zadeva. So pa danes v politiki ljudje, ki politike ne jemljejo resno.

Ko sva že pri resničnostnih šovih, kako problematično je, da na šovu talentov nastopa in zmaga šestletno dekletce?

Zame je to nekaj nesprejemljivega. Naša družba je sposobna moralizirati glede vprašanja pedofilije, zlorabe otrok in varovanja otrokovih pravic, v tem konkretnem primeru pa so ljudje klicali in plačali za to, da bi bil šestletni otrok zlorabljen za namene oddaje, ki je prinesla neverjetne prihodke lastniku. Gre za popolno izgubo kakršnihkoli kriterijev odgovornosti do javne komunikacije. Pomislite, zakaj sta voditelja samo to deklico vprašala, kaj bi naredila z denarjem od nagrade in ali si bo z njim kupila fanta? Vse za večjo gledanost.

Bitka za vse večjo gledanost je že leta značilna tudi za informativne oddaje, zlasti za Dnevnik in 24 ur, ki se jima je pozneje pridružil še Svet na Kanalu A. Smo zaradi te konkurence dobili boljša ali slabša poročila?

Javnost bi morala vedeti, da je boj za višjo gledanost komercialni boj za oglaševalski prostor. Boj za gledanost ni nič drugega kot to, da zgodbe postajajo krajše in podobne oglasom. Hudo je, da se v to zgodbo vpleta tudi RTV Slovenija, ki bi morala absolutno postavljati standarde novinarskega poročanja in ki v nobenem primeru ne bi smela slediti agendi, ki jo postavljajo komercialne televizije. Očitno je, da je denar postal tisti, ki določa, kaj bo novica, kdaj bo predstavljena in kako. Svet na Kanalu A pa je po mojem mnenju ogledalo slovenskega novinarstva in točka, na kateri bi se moralo to vprašati, kaj počne. Kriteriji, ki jih postavlja ta oddaja, počasi postajajo kriteriji, ki se selijo v druge oddaje in programe. Prihodnost informativnega programa tako postaja utripajoča lahkotnost grafik, zgodb, ki nimajo nobene globine, velikih afer in pravične zmage malega človeka nad sistemom ...

Zlasti v ZDA se trenutno veliko ukvarjajo s prihodnostjo medijev. Kakšna bo?

Paradoksalno je, da v ZDA, ki so eno najbolj komercialnih medijskih okolij in ki se jim upira kakršnakoli misel o državni pomoči medijem, danes potekajo najbolj resne razprave o tem, kako podpreti in ustanoviti javne medije, kako zavarovati tiskane medije in kako novinarstvo narediti za predmet državljanske vzgoje, ker je tako pomembna veščina. S čim se pa ukvarjamo pri nas? S tem, kako omejiti politiko, kako razdeliti politični vpliv levih in desnih na enakomerne deleže, kako liberalizirati oglaševanje ... Še en paradoks. Evropa je ta hip največji zagovornik komercialnega medijskega prostora, in to kljub temu, da je sama izumila nekaj, za kar se je vredno boriti - to so seveda javni mediji. Namesto da bi varovali vrednoto javnih medijev in se borili zanje, se ta hip ukvarjamo s popolnoma preživelimi medijskimi modeli. Prej ali slej se bomo znašli v trenutku, ko bodo ZDA ustvarile nov medijski ekosistem, mi bomo pa propadali v obstoječem. Ta hip drsimo v komercialni medijski model, ki ga je Amerika zdaj v bistvu zavrgla.

V zadnjem letu so se zelo okrepila razmišljanja o tem, da mediji ne bi bili le profitna podjetja, podrejena čim večji branosti, gledanosti in poslušanosti, temveč bi delovali kot javno dobro. Morda v obliki zavodov, ki bi vlagali vse prihodke nazaj v časopis.

Američani se ta hip res ukvarjajo s tem, kako omogočiti medijem, da bi postali javno dobro, torej neprofitne organizacije. V ZDA obstajajo primeri medijev, v katere so denar vložili bogati filantropi in jih tako spremenili v neprofitna podjetja. Nekatera podjetja pa že zdaj delujejo tako, denimo britanska časopisna hiša Guardian. Prihodnost je v medijih, ki bodo delovali v javnem interesu, ki jim ne bo glavni cilj ustvarjanje dobička in ki bodo tisto, kar bodo ustvarili, vračali v okolje - da bodo podpirali lokalne projekte, lokalne zgodbe, da bodo dobro plačali novinarje, jih izobraževali ... Sploh ni nujno, da bi šlo za zavode. Lahko bi šlo tudi za zadruge. Meni je zelo všeč ideja, da bi naredili medijske zadruge, v katere bi vlagali skupaj, kot kolektiv. Tudi država bi nam lahko omogočila, da del svojih davčnih olajšav vlagamo v medije, ki jih želimo podpirati. A teh razprav, vizij, pri nas ni. Vedno znova reguliramo medijsko zakonodajo, odpravljamo anomalije, ki so nastale pri prejšnjih spremembah, in ne razmišljamo, kaj bo čez pet let. Ampak čez pet let ne bomo potrebovali medijskega zakona, ker ne bo več česa regulirati.

Kljub vsemu bomo zdaj dobili novo medijsko zakonodajo. Sami ste članica skupine strokovnjakov, ki je s predlogi sodelovala pri njenem nastajanju. Prej ste omenili, da bi morala država tudi finančno spodbujati medije, ampak obstoječi medijski sklad je bil katastrofa. Pravila za deljenje sredstev so bila ohlapna, nadzora ni bilo. Bo zdaj drugače?

Vprašanje državnega subvencioniranja medijev se mi je zdelo zelo pomembno. Država je vseskozi subvencionirala medije. Začelo se je s tem, da so velike komercialne televizijske in radijske postaje dobile radijske in televizijske frekvence. Frekvence so javno dobro, tako kot sta javno dobro voda ali zrak, ampak radijske in televizijske postaje so frekvence uporabljale v komercialne namene, od česar pa mi, državljani, nismo imeli nič. V Sloveniji imamo majhno število medijskih lastnikov, ki že desetletja črpajo državni denar za projekte, sporne na podlagi profesionalnih standardov. Paradoks je, da v parlamentu sedijo poslanci, ki so tudi župani in ki so s tem lastniki lokalnih medijev. Si predstavljate, kakšna je koncentracija njihove moči? Župane je zato treba izločiti iz parlamenta. O tem incestnem razmerju žal nihče ne poroča. Ti mediji vsako leto dobijo milijon evrov državne pomoči. Ampak koliko novih novinarjev so zaposlili zaradi tega? Kakšno dodano vrednost so ustvarili v lokalnem okolju? Tega ne vemo.

Kako bi država potem lahko pomagala medijem?

Po mojem mnenju bi morala biti državna pomoč usmerjena v podporo kakovostnim projektom, izobraževanju in zaposlovanju novinarjev, preiskovalnemu novinarstvu, plačilu stroškov distribucije, ki so za plačljive časopise zelo visoki. Obdobja, ko je kvaliteten dnevni časopis bralo 100.000 bralcev, je konec. Sprijazniti se moramo s tem, da bo bralcev vse manj. Ampak, ali tistih preostalih 50.000 bralcev ni vrednih, da bi se vlagalo vanje? Ali tistih 5000 bralcev, ki bere kakšen dober časopis, posvečen kulturi in kulturnim vprašanjem, ni pomembnih? Tudi če bi se kateri od medijev znašel v finančnih težavah, bi mu lahko država v določenih primerih pomagala. Podpirati bi morali tudi inovativne projekte na medijskem področju. Na RTV Slovenija so denimo naredili zelo pomemben projekt podnaslavljanja za slepe in slabovidne, a obenem niso naredili nič, da bi ga spromovirali in pokazali, kaj vse je mogoče narediti za ranljive manjšinske skupine v družbi. Ko smo že pri tem, zakaj denimo noben tiskani medij, vključno z Mladino, ne razmišlja o tem, da bi naredil govorečo izdajo za slepe ljudi?

Verjetno zaradi stroškov. Če je v panogi že tako kriza ...

To že. Ampak ranljive skupine ne morejo biti samo strošek. Tudi oni so državljani in pomembno jim je omogočiti, da lahko spremljajo medije. Sama podpiram, da bi končno prenehali govoriti o nekakšnem uravnoteženem medijskem prostoru, kjer je uravnoteženost dejansko pomenila le ravnovesje med levim in desnim blokom. Med levim in desnim blokom obstajajo številni drugi interesi, ki nimajo nobene podpore. Pomembno se mi zdi poudariti tudi, da ministrstvo za kulturo, ki je odgovorno za medije, doslej ni pripravilo nobenega strateškega dokumenta o medijih. Medijske politike pri nas ni. Že 20 let govorimo o medijih izključno skozi optiko regulacije, nikoli pa nismo razpravljali o medijih kot o pomembnem instrumentu zagotavljanja demokracije. Ampak tudi na evropski ravni ni nikakršne vizije. To je nacionalno vprašanje, za katero je odgovorna država.

Bo nova zakonodaja boljša od obstoječe? Stroka je bila tokrat povabljena k pripravi zakonov, a slišali smo nekatere pripombe na račun končnih določb ...

Mislim, da ministrstvu glede tega ni kaj očitati. Obstajala pa je velika mera dialoga, in čeprav je zelo težko sklicevati telo 25 ljudi, je vsak izrazil svoje mnenje. Ta so bila včasih diametralno nasprotna. Ampak zakaj bi se morali poenotiti? Ministrstvo naj prevzame odgovornost za zakon in to je to. Tudi sama sem imela veliko pripomb glede predlaganih sprememb o zakonu o RTV in vse niso bile upoštevane. A kot sem rekla, zakon je odgovornost ministrstva.

Po drugi strani je javnost pričakovala, da bo medijska zakonodaja vendarle bolj prioritetna zadeva, sploh glede RTV, kjer so posegi prejšnje vlade zelo oklestili prihodke, sedanje vodstvo pa je sprejelo številne sporne odločitve, od snemanja dragih nadaljevank, ki so takoj propadle, do domnevnega sklepanja spornih pogodb z visokimi odpravninami.

Tudi sama sem pričakovala, da bo to prioriteta. Vendar ne zato, ker bi menila, da so ljudje, ki zdaj vodijo RTV, politično neprimerni, ampak zato, ker bi morala biti sprejeta zakonodaja, ki bi temu zavodu končno omogočila razvoj. Smo v letu 2010 in spet govorimo o istih vprašanjih kot leta 1992. Kot da bi zamrznili čas, smo ostali v miselnosti totalitarnega medijskega sistema, v katerem je pomembno samo to, kdo bo imel moč ter vodil in nadziral RTV. Zakaj ne bi imeli moči državljani?

Obenem je utopično pričakovati, da bo zakon rešil težave RTV ali da ji bo povrnil ugled.

Ali bo v zakonu zapisana pomembna določba, naj vodstvene organe na RTV zasedejo najbolj strokovno usposobljeni in najbolj profesionalni ljudje? Tega zakon ne more regulirati, saj je to stvar politične kulture. In mi smo pač politično nekulturna država, ki ne premore samorefleksije.

Do razmer na področju medijev ste zelo kritični. Katere medije in medijske vsebine pa kljub temu najraje spremljate?

Sama sem povsem netipični medijski uporabnik. Nekoč sem brala in gledala praktično vse v neverjetnem prepričanju, da je možno pridobiti čim več informacij. Zdaj sem šla v drugo skrajnost in slovenskih medijev skorajda ne uporabljam. Imam mrežo ljudi, s katerimi imamo zelo podobne medijske navade, in drug drugega opozarjamo na zanimive teme, članke, avtorje v domačih in tujih medijih, med seboj pa tudi veliko debatiramo o tem, kaj bi bilo pomembno narediti. Ta hip me zanima, kako bi bilo mogoče uporabiti to skupinsko delovanje za ustvarjanje povsem drugačnih medijskih pristopov.

Ste lahko konkretnejši?

Skrajni čas bi bil, da bi novinarji sami ustanovili neki medij, v katerem bi delali preiskovalne zgodbe in kjer bi za pomoč zaprosili svoje bralce. Sama bi bila recimo pripravljena finančno podpreti tak medij. Ampak za to je potreben pogum, novinarji pa so zelo strahopetna sorta ljudi, vsaj kar se tiče urejanja lastnega položaja.