17. 6. 2010 | Mladina 24 | Kultura
Možje v črnem
Bob Dylan v Hali Tivoli
Bob Dylan na (dobesedno) vročem ljubljanskem odru.
© Miro Majcen
Bob Dylan, nedvomno ena najbolj karizmatičnih popkulturnih ikon minulih petdesetih let, je v okviru Never Ending Tour, se pravi nikoli končane turneje, ki se je začela leta 1988, prejšnjo nedeljo tretjič obiskal Ljubljano.
Prvič je navkljub resnim opozorilom o skrb vzbujajočih varnostnih razmerah na območju bivše Jugoslavije nastopil 10. junija 1991 na bežigrajskem stadionu pred 15.000-glavo množico, naša “rock kritika” pa ga je pričakala na nož in povsem korekten, a slabo ozvočen koncert samovšečno raztrgala ter flancala o zatonu legende, koncu kariere in podobnih neumnostih. Mimogrede, Dylan je istega leta snel grammyja za življenjsko delo, založba Columbia pa je štartala The Bootleg Series Vol. 1-3, vrhunsko kolekcijo Dylanovih redkih, neznanih in neizdanih del, ki je lani prišla že do številke 8. Samo šest let kasneje je Dylan posnel Time Out Of Mind, enega najboljših albumov v svoji impresivni karieri, ki je ob pomoči producenta Daniela Lanoisa dobila nov zalet in bleščeča krila, česar pa rokerski strokovnjaki, ki sta se jim čas in splošna izobrazba ustavila pri Blowin’ In The Wind, dejansko ne morejo doumeti.
Drugo priložnost, da spoznamo Dylana, kakršen v resnici je, smo dobili 28. aprila 1999 v Hali Tivoli, ko je z znatno obogatenimi interpretacijami pesmi, za katere mislimo, da jih znamo na pamet, znova pritegnil vse, razen “stroke”, ter tistim, ki ga prvič niso razumeli, dal jasno vedeti, da to, če nam je všeč tisto, kar počne, še ne pomeni, da nam karkoli dolguje. In po drugi strani, če vam slučajno ni všeč, potem resnično ni nobenega razloga, da bi bili tam in pizdili. Dylanov odnos do publike (ob nepredvidljivih improvizacijah ji praktično ne pusti popevati refrenov) in sedme sile (ne pusti ji blizu ne z mikrofoni ne fotoaparati) je pač treba vzeti v zakup, če želite uživati v njegovih dovršenih, izrazito avtorskih glasbenih dogodkih, kakršnega se je v nedeljo udeležilo 4000 ljudi.
Dylan, pretežno za klaviaturami, in še pet molčečih, uigranih mož v črnem, ki kljub sočnim 29 stopinjam v dveh urah niso slekli suknjičev in sneli klobukov, je v minimalističnem črnem gledališču, občasno presvetljenem s hermetično ornamentacijo, uprizorilo enega najbolj markantnih koncertov zadnjega časa, zaznamovanega s progresivno kantrijaškim spinom zimzelenih pesmi (denimo Don’t Think Twice It’s All Right, I’ll Be Your Baby Tonight, izjemna Just Like A Woman, igriva Simple Twist Of Fate in grobo zaprašena Highway 61 Revisited) ter impresivno glasbeno večplastnostjo novih klasik (Tryin’ To Get To Heaven, Cold Irons Bound, Thunder On The Mountain). Za posladek je vmes privršala še “izgubljena” Blind Willie McTell, v dodatku pa nepogrešljiva Like A Rolling Stone (s katero je sklenil drugi ljubljanski koncert) in finalna All Along The Watchtower, ki jo je Dylanu nekoč “ukradel” Jimi Hendrix, v nedeljo pa jo je Dylan “ukradel” nazaj.
Skratka, ko z užitkom rečeš še. In ne nazadnje: tokratni Dylanov koncert je organiziral - Master of Metal! Jep, The Times They Are A-Changin’ ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.