»Pustite mi Ljubimkića pri miru!«

Če ste po petkovi nogometni tekmi med Slovenijo in ZDA po spletu iskali fotografije iz Slovenije, ste se na Reutersu ali pa vsaj Yahooju lahko dobrodušno nasmejali fotografiji skupine deklet, ki se veselijo uspeha slovenskih nogometašev. Pravzaprav je bila to verjetno najlepša fotografija, ki je tisti dan krožila po straneh mednarodnih tiskovnih agencij na temo neodločenega izida druge tekme slovenskih reprezentantov na svetovnem prvenstvu. Vendar na fotografiji ni bila naključna skupina deklet, ki bi jih spretnemu fotografu uspelo ujeti v objektiv. Šlo je za sestanek članic skupine Nogomet za punce, več kot 600-članske skupine na Facebooku, ki je v času svetovnega prvenstva v Južni Afriki združila dekleta, ki niso podlegle stereotipom o ženskah in nogometu.
Čeprav nekateri javno trdijo, da ženske nimamo pojma o nogometu, da je največ, kar lahko storimo v času prvenstva, to, da svojim partnerjem pred televizor dostavljamo pivo in se molče izogibamo dnevni sobi, smo članice skupine Nogomet za punce ubrale nasprotno taktiko. Nogomet bomo spremljale z večjim navdušenjem kot naši moški kolegi, skupaj si bomo ogledale vse tekme naših nogometašev, predvsem pa bomo do konca prvenstva prave strokovnjakinje za pomembne in nepomembne nogometne zadeve.

Tukaj nas nihče ne bo gledal postrani

Skupino na Facebooku je ustanovila Nina Kožar, 36-letna tekstopiska pri podjetju Innovatif, ki nogometa ni spremljala nikoli v življenju, vse do tekme Inter : Bayern pred enim mesecem, ko jo je zanimalo, o čem čebljajo vsi fantje na Twitterju. »Že po desetih minutah sem ugotovila, da je to bolj dolgčas, sem pa opazila trenerja Interja Mourinha in se veselila vsakega bližnjega posnetka. Na Facebooku sem ugotovila, da nekaj punc tudi gleda tekmo, pa sem pomislila, da bi lahko v neki skupini v miru klepetale o nogometaših. Potem je bilo iz dneva v dan več punc in zdaj nas je 650.« Opis skupine je bil preprost: »Tukaj nas nihče ne bo postrani gledal, če ne vemo, kaj je ofsajd.« Že prve besede so bile odgovor na stereotipe o ženskah in nogometu ter domnevnem nepoznavanju pravila prepovedanega položaja.
Prve razprave so se vrtele okoli naših fantov, izmenjevale smo si njihove fotografije v uradnih črnih oblekah z Brda pri Kranju pa fotografije zgoraj brez, ki so bile posnete za potrebe oglasov. Ena od agencij nam je celo odstopila oglas v visoki resoluciji, da je bil primeren za ozadje na računalniškem namizju. Seveda smo izdatno pozornost namenjale tudi tujim nogometašem in ugotavljale, kateremu bi najraje podelile slovensko državljanstvo.
Po lapsusu ene izmed (takrat še bodočih) članic smo napadalca slovenske reprezentance Zlatana Ljubijankića preimenovale v Ljubimkića. Za uradno pijačo smo izbrale gin tonic in se tako elegantno diferencirale od moških kolegov, ki v času svetovnega prvenstva kot za stavo žlampajo pivo. Skupina pa je medtem pridno nabirala članice, tudi moške. Njim rečemo »častne članice«.
Prva resna ekspedicija skupine je bila na letališče Jožeta Pučnika, s katerega so naši fantje odleteli v Južnoafriško republiko. Članice Simona, Tamara in Nina so se od njih poslovile tudi osebno, pri tem pa jih pridno pofotografirale in slike delile s preostalimi članicami skupine. Po obisku Brnika se je razmerje med navijačicami nekoliko spremenilo: na začetku smo bile večinoma oboževalke našega vratarja Samirja Handanovića, po obisku Brnika pa se nas je velik delež ogrel še za Bojana Jokiča in Mateja Mavriča Rožiča, ki je na letališče prišel oblečen v Davida Beckhama.
Med besnim pričakovanjem začetka svetovnega prvenstva so se med puncami začele različne debate: o prvih treningih slovenskih nogometašev, o tem, da so »naši pikiji zmatrani«, da so naši »srčki smrčki« »pravi žrebci« v uradnih oblekah, pa do neskončne debate o Šulerjevi elastiki, ki nikakor ne bi smela biti bela. No, elastike so se na sploh izkazale za vroče blago, saj je ena od članic, ki dela za slovenskega prvoligaša, prejela elektronsko sporočilo, v katerem jo je oboževalec nogometa spraševal, kje si lahko kupi takšno elastiko, kot jo ima na primer Milivoje Novaković. No, kjer koli jih že prodajajo, samo da ne bo bela.
In medtem ko so se naši »srčki smrčki« pripravljali na prvo tekmo z Alžirijo, smo se članice skupine pripravljale na ogled prve tekme. Ker v nam ljubem lokalu v stari Ljubljani v nedeljo niso stregli gin tonica, smo si prvo tekmo ogledale v samem središču Ljubljane. Sprva v gostilni As, kjer so nas moški gledalci toplo sprejeli medse in nam omogočili gledanje iz prve vrste. Ko smo med himno, ko se je kamera ustavila na Handanoviću, vse glasno zavzdihnile, so nas sosedje vprašali, ali smo klub oboževalk Samirja Handanovića. Niso bili daleč od resnice.
A Slovenija ne bi bila Slovenija, če ne bi Cutty Sark, ki ga najdete na drugi strani sprehajalne poti, po prvem polčasu Asu izklopil televizijskega signala in mu s tem pregnal vse goste tistega nedeljskega popoldneva. Ti so tako morali hiteti v sosednje lokale, da bi ujeli začetek drugega polčasa, dekleta pa se iz načelnih razlogov nismo hotele pridružiti gledalcem v Cutty Sarku in smo odšle proti Prešernovemu trgu. Tam smo posedle na tla pred zaslonom, ki so si ga nastavili v kavarni Tromostovje. Da, tudi na tleh smo bile pripravljene sedeti, samo da smo bile lahko v prvi vrsti. Moški so nam odstopili blazine in gledanje je bilo kmalu skoraj udobno. Ko nam je natakar nosil runde gin tonica, je z vsemi članicami besno flirtal, in ko sem ob golu našega Roberta Korena od navdušenja Anji polila gin tonic, ji ga je natakar zamenjal za novega. Brezplačno. Da, lepo je biti navijačica.
Prva tekma je tako v družbi čokoladic v obliki nogometnih žog in vžigalic z obrazi naših nogometašev potekala nam v veselje. No, še večje veselje bi bilo, če ne bi mikrofona na Prešernovem trgu uzurpiral Vili Resnik, ki se je vso tekmo drl obscenosti in kljub našim prošnjam, naj se vendarle umiri in utihne, vztrajal. Po tekmi smo se zadovoljne vrnile v izvorno gostilno, spile vsaka še po en gin tonic, ugotavljale, ali ni Vilija Resnika pred kratkim zbil avto in se zato ne zna več brzdati, pa smo se kmalu spomnile, da smo imele v mislih Mirana Rudana. Ki ga ni zbil avto, ampak je on ... ah, saj je vseeno.

Nogomet je za punce

Za naslednjo tekmo nismo hotele ničesar prepustiti naključju ali pobesnelemu Viliju. Rezervirale smo si zadnjo sobo pri Zelenem Zajcu, kjer so nam puncam gin tonic prodajali po akcijskih cenah, v stranišču pa nas je na ogledalu pričakal plonk listek, na katerem je pisalo, kaj je prepovedani položaj in od kdaj je pravilo v veljavi. Ampak v tej fazi svetovnega prvenstva to že tako ali tako vse vemo. Bolj ali manj. Vprašanje je le, koliko ofsajdov opazimo, ko so naše oči zazrte v postavne fante in Šulerjevo elastiko.
Razpoloženje je bilo tako v petek res popolno. Naše častne članice so s seboj prinesle slovensko zastavo, v majhni sobici pa se je znašlo tudi kar nekaj fotografov in kamerman, verjetno s Pop TV, saj nas je po prvem polčasu pred lokalom pričakal njihov Janez Usenik. Hja, punce smo med obema tekmama postale popularne, za nas se zanima novinar BBC, očitno tudi Reuters, ki je prodajal našo fotko, in seveda domači mediji. A bolj kot medijska pozornost nas je v petek razveselila novica, da se je Šuler končno odločil, da bo belo elastiko zamenjal za črno.
Med tekmo je bilo stanje skoraj infarktno. Med prvim polčasom, ko sta Birsa in Ljubimkić rušila ugled Američanov, se napadi ljubezni do naših nogometašev niso in niso končali. Zgrožene smo bile, ko so Američani že takoj na začetku grobo napadli Ljubimkića, zaradi česar smo se potem v nadaljevanju vsakič, ko je obležal, držale za glavo in zahtevale, da našega Ljubimkića vendarle pustijo pri miru. Same tega zaradi evforičnega stanja nismo slišale, vendar so nekateri trdili, da je naš vzdevek za Zlatana iz ust nekajkrat ušel tudi komentatorju tekme Ivu Milovanoviču, za kar mu izrekamo iskrene čestitke in ga vabimo, da se včlani v našo skupino.
Ko ne tičimo skupaj, se debate nadaljujejo na Facebooku in Twitterju (pod ključnim geslom #nogometzapunce). Dekleta smo se v zadnjih nekaj tednih naučile, da je nogomet povsem spodoben razlog, da se tudi neznanke, ki sicer nimamo skoraj nič skupnega, podružimo in navijamo za naše fante. Med svetovnim prvenstvom večina ljudi namreč pozabi na punce, tudi industrija, ki bi na naš račun lahko kaj zaslužila, če bi le ponudila primerne navijaške rekvizite. A ponudbe tako rekoč ni, me pa imamo toliko idej. Ugotovile smo, da je družno gledanje nogometa brez dolgočasnih pripomb o tehnikalijah povsem zabavno, da so nogometaši vendarle pop zvezde in da je ofsajd najbolj logična stvar na tem svetu. Ker smo redakcijo zaključevali pred odločilno tekmo, usoda naših nogometašev še ni bila znana. A to je morda še najmanj pomembno, saj je skupina medtem prerasla v pravo gibanje in skušala zrušiti kar nekaj stereotipov o ženskah in nogometu.