23. 6. 2010 | Mladina 25 | Svet
Se bodo ZDA zdaj skrile za Španijo?
Če bodo ZDA tokrat za prikrivanje težav dolarja po enakem vzorcu kot lani jeseni Grčijo uporabile Španijo, za evro in evroobmočje to lahko pomeni katastrofo
ZDA utegnejo kmalu doseči limit pri zadolževanju, opozarja nekdanji prvi mož zveznih rezerv FED Alan Greenspan. Zvezna administracija je trenutno osedlana s krediti za prihodnja tri desetletja, ki jih v realnih okoliščinah ne bo zmožna vrniti. Resnost krize in razmere, vse bolj podobne grškim, zahtevajo resen odgovor, je Greenspan napisal na spletni strani časopisa Wall Street Journal. Ta problem ZDA je bil po njegovih besedah v zadnjih mesecih v senci krize v evroobmočju in to ne more več trajati. S temi besedami je Alan Greenspan dejansko priznal oziroma potrdil, da je bila lani jeseni grška kriza sprožena tudi zato, da bi prikrila težave ZDA in padanje tečaja dolarja, in tudi pritiske, da dolar ne more biti več rezervna svetovna valuta.
Pred kratkim so bile v nekaterih časopisih objavljene informacije, da zdaj Španiji grozi bankrot in bo po grškem vzoru kmalu morala zaprositi za 250 milijard evrov pomoči. Španska vlada in politiki v EU so te namige seveda takoj odločno zanikali, enako kot so lani v jeseni zanikali, da je Grčija v škripcih. Ob tem ne gre spregledati še ene podobnosti - tako kot lani jeseni so tudi tokrat ZDA v škripcih in potrebujejo preusmeritev pozornosti. Pred kratkim sta guverner Bank of England Mervyn King in Mednarodni denarni sklad (MDS) opozorila, da bo tečaj dolarja v kratkem spet padel. King je recimo spomnil, da imajo ZDA kot največje gospodarstvo na svetu ogromen fiskalni primanjkljaj. MDS pa je v pravkar objavljenem letnem poročilu Cross Country Fiscal Monitor ocenil, da bo zadolženost ZDA v prihodnjih petih letih dosegla 100 odstotkov BDP-ja, to je 100-odstotkov tistega, kar Američani ustvarijo v letu dni. Hkrati zadolženost ZDA raste hitreje kot v drugih industrijskih državah, še navaja MDS. Če to napišejo v instituciji s sedežem v Washingtonu in pod močnim vplivom ZDA, mora biti res hudo.
Alan Greenspan je zdaj med drugim svetovalec družbe Pacific Investment Management, ki ima največji sklad obveznic na svetu. V tej družbi nedvomno vedo, v kakšnih razmerah so javne finance v ZDA, Greenspan pa ima zato informacije iz prve roke. Opozorila, da gredo ZDA po poti Grčije, torej ni napisal zgolj kot zunanji opazovalec. Publicist F. William Engdahl piše, da zadolženost ni edini problem ZDA. Rok za odplačilo dolgov ZDA je veliko krajši kot v primeru drugih držav, kar pomeni, da se morajo ZDA vsako leto bolj zadolžiti že samo zato, da refinancirajo stare dolgove. Njihova zadolženost bo torej rasla tudi, če novih posojil sploh ne bodo najemale, ampak bodo samo prestavljale rok za poplačilo starih.
Kritično je predvsem, da bodo bruto potrebe po zadolževanju države letos dosegle 32 odstotkov BDP-ja, kar je več kot v Grčiji. Ta delež se bo v ZDA vsaj še deset let povečeval, navaja Engdahl. To pomeni, da mora ameriška administracija prepričati investitorje, ki so zlasti japonska in kitajska centralna banka, da bodo kupovale ameriške obveznice v času, ko spet dvomijo o stabilnosti dolarja. V zadnjih mesecih je bil namreč ta problem v senci krize v Grčiji in posledično padanja tečaja evra v primerjavi z dolarjem. MDS ocenjuje, da morajo ZDA javne izdatke zmanjšati za 1400 milijard dolarjev, da bodo spet dosegle fiskalno stabilnost. Če se to ne bo zgodilo, je zlom dolarja neizogiben.
Tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman v svoji kolumni v New York Timesu navaja, da bo dolg ZDA rasel hitreje od prihodkov, četudi bo zvezna administracija raven letnega zadolževanja ohranila pri 4 odstotkih BDP-ja. Četudi bo administraciji do leta 2014 uspelo dolg zmanjšati, bo potem spet začel naraščati zaradi stroškov zdravstvene reforme. To po Krugmanovih besedah pomeni, da imajo ZDA dolgoročni problem s proračunom. Ta problem bo mogoče rešiti le z znižanjem izdatkov in dvigom davka na dodano vrednost, ki je zdaj s stopnjo 5 odstotkov med najnižjimi v razvitem svetu. Toda Krugman pravi, da zdaj še ni čas za krčenje izdatkov in dvig davka, ker je treba najprej zagotoviti gospodarsko rast, da bodo podjetja spet začela zaposlovati.
Pred bankrotom je tudi ameriška zvezna država Kalifornija, ki je osmo največje gospodarstvo na svetu in ustvari 13 odstotkov BDP-ja v ZDA. Časopis Financial Times je ravnokar sporočil, da bo Kitajska po oceni ameriške svetovalne hiše IHS Global Insight leta 2011 izrinila ZDA s prvega mesta lestvice največjih industrijskih držav na svetu. ZDA so na vrhu te lestvice 110 let. Lani je industrijska proizvodnja v ZDA na svetovni ravni dosegla 19,9 odstotka, kitajska pa 18,6 odstotka.
Ob tem ni nepomembno, da je eden od ključnih kupcev ameriških obveznic - kitajska centralna banka - pravkar odločila, da tečaja valute juan po dveh letih ne bo več vezala na dolar, ampak na košarico različnih valut. S tem je dejansko nakazala, da se je zmanjšalo njeno zaupanje v dolar. Kitajska je skupaj z Rusijo že pred dobrim letom dni zahtevala, da bi košarica različnih valut namesto dolarja postala rezervna svetovna valuta. Po objavi te zahteve je tečaj dolarja začel padati in se je ustavil šele jeseni z začetkom grške krize.
Če nameravajo Američani svoje težave zdaj zamegliti s Španijo, se spuščajo na veliko bolj nevaren teren kot v primeru Grčije. Ekonomist Nouriel Roubini je že konec januarja na gospodarskem forumu v Davosu opozoril, da je Španija večja nevarnost za evroobmočje kot Grčija. Španija je četrto največje gospodarstvo evroobmočja, ima večjo brezposelnost in šibkejše banke. Če Grčija bankrotira, to za območje evra pomeni težave, če bankrotira Španija, pa katastrofo. Roubini je sicer dejal, da razpada evroobmočja kljub temu ni pričakovati še letos ali prihodnje leto. Članica evroobmočja je seveda tudi Slovenija.
Španija je imela tri leta zapored proračunski presežek, po letu 2000 je ustvarila 5 milijonov novih delovnih mest, njena gospodarska rast je bila večja od povprečja v EU. Tako je postala četrto največje gospodarstvo v evroobmočju. Postala je evropska Kalifornija, navaja Spiegel. Potem je prišla kriza. Od leta 2008 je 2 milijona ljudi izgubilo zaposlitev, stopnja brezposelnosti je narasla z 8 na skoraj 20 odstotkov, med mladimi je dosegla celo 40 odstotkov. Premožni Španci so začeli svoj denar nositi v tujino. »Moje španske stranke so v paniki, bojijo se, da bo država kmalu uvedla davek na premoženje ali račune celo zamrznila,« pravi eden od bankirjev v Ženevi. Hkrati Španci svoje evre menjavajo v dolarje, švicarske franke in norveške krone.
Konec aprila je bonitetna agencija Standard & Poor's, ki ima seveda sedež v ZDA, znižala bonitetno oceno za Španijo. Ko je vlada prejšnji teden izdala nove obveznice, jih je morala prodati po obrestni meri 3,3 odstotka, kar pomeni, da se je morala zadolžiti za tretjino dražje kot pred znižanjem bonitetne ocene. Z vsakim povišanjem obrestne mere se zmanjšajo možnosti, da bo dolg zmogla odplačati. Ob tem je treba spomniti, da se je lani jeseni tako začela tudi grška kriza, zato si investitorji postavljajo enako vprašanje: so reforme, ki jih je sprejela vlada, dovolj, da bodo zaustavile nadaljnjo rast obrestne mere, kar pomeni zmanjševanje možnosti, da bo Španija julija potrebovala enako pomoč kot Grčija. Vlada odločno zanika, da bi pripravljala kakršnokoli prošnjo, tudi evropska komisija vztraja, da za Španijo ne pripravlja nobenega predloga. Če bi Španija to pomoč potrebovala, ima v skladu z mehanizmom, za katerega so se dogovorile članice EU, evropska komisija v proračunu EU na voljo 60 milijard evrov, članice evroobmočja so pripravljene problematičnim članicam zagotoviti do 440 milijard evrov jamstev, do 150 milijard evrov posojil je pripravljen prispevati še MDS.
Po podatkih Spiegla ima Španija zdaj za 550 milijard evrov dolga, kar je leta 2009 znašalo 53 odstotkov BDP-ja, kar je pod 60 odstotki BDP-ja, kolikor je meja, ki jo določa pakt stabilnosti in rasti. Bistveno večji javni dolg kot Španija ima recimo Italija, kjer ta znaša kar 115 odstotkov BDP-ja. Toda ekonomisti svarijo, da španski dolg lahko zelo hitro naraste. Država je še leta 2007 imela proračunski presežek, v zadnjih dveh letih pa se je zadolžila za več kot v zadnjih 14 letih.
Izvirni greh španskih težav izhaja iz časov ob uvedbi evra. Skupno evropsko valuto je ta država sprejela, ko je imela njena pezeta nizko vrednost. Cene so zato po prevzemu evra narasle. Centralna banka takšne dvige cen običajno zaduši z dvigom obrestne mere. Evropska centralna banka tega ni naredila, saj za celotno evroobmočje velja enaka obrestna mera, v Nemčiji in Franciji pa cene takoj po prevzemu evra niso bistveno narasle. To pomeni, da so bili krediti v Španiji tako rekoč zastonj, to je bila osnova za njeno pospešeno gospodarsko rast. Španci so začeli množično najemati kredite in kupovati hiše, pa tudi nasploh so povečali potrošnjo. Na leto so v državi na novo dogradili 800 tisoč stanovanj, kar je več kot v Nemčiji, Franciji in Italiji skupaj. Kmalu so tudi ljudje iz srednjega sloja imeli drugo ali tretje stanovanje ob morju. Te nepremičnine so postale zanje naložba. Tudi država je pospešeno gradila infrastrukturo, kongresne centre, stadione. Ko je leta 2008 prišla kriza in so cene nepremičnin strmoglavile, Španija ni imela drugih gospodarskih panog, ki bi lahko nadomestile izpad gradbenega sektorja, ki je v času rasti zagotovil kar 11 odstotkov BDP-ja, kar je več kot enkrat več, kot ta sektor prispeva k BDP-ju drugih držav.
Največje breme Španijo še čaka, saj je po oceni izvedencev kar tretjina vseh hipotekarnih posojil, ki so jih banke in hranilnice odobrile, slabih. Skupaj so ta problematična posojila vredna 165 milijard evrov. Problematične so predvsem hranilnice, ki so jih že morali začeti reševati. Od 45 jih bo po oceni centralne banke preživelo le 20. »Čas dopinga je mimo. Superzvezdnik, ki se je polenil, mora nujno na trening. Lahko bo vesel, če zaradi let roparskega gospodarjenja ne bo doživel srčnega infarkta,« navaja Spiegel.
Stefano Micossi, generalni direktor inštituta Assonime, in Jacopo Carmassi, ekonomist na inštitutu Assonime, v svoji analizi opozarjata, da za krizo v evroobmočju ne gre kriviti zgolj ZDA in špekulantov. V zadnjih mesecih so s svojimi prerekanji tudi politiki pošteno prilivali olje na ogenj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.