灵活的工人*

Vladajoča koalicija je v svojo pogodbo zapisala nekaj simpatičnih, recimo temu socialdemokratskih idej. Denimo, da bodo zvišali splošno davčno olajšavo na raven minimalne plače, za kar so nameravali obdavčiti bogatejše. Čeprav je gospodarsko ministrstvo pripravilo novo dohodninsko lestvico, ta ideja nato v koaliciji ni bila sprejeta. Ta mesec je potem v parlament prišla druga, recimo temu značilna socialdemokratska ideja: obvezna udeležba delavcev pri dobičku. A je tudi ta propadla. Namesto nje sedaj med koalicijskimi partnerji zmaguje ideja t. i. fleksibilizacije. Torej lažjega odpuščanja delavcev. Pa čeprav je slovenska delovnopravna zakonodaja že zdaj bolj fleksibilna - od kitajske. To ni šala.

Spodletela vizija

»V Sloveniji ima oblast kapital, bi bilo smiselno zapisati v ustavo,« pravi vodja najmočnejše stranke v parlamentu, Bojan Kontič. Lahko bi mu sicer ugovarjali, češ da ima oblast v Sloveniji predvsem SD, torej njegova stranka. Toda znano je, da sta si Kontič in predsednik vlade, njegov šef Borut Pahor, glede kapitala prišla navzkriž. Ko je parlament nedavno obravnaval zakon, po katerem bi bili v nekaterih primerih delavci upravičeni do dobička, se je namreč Pahor, tako kot tudi večina ministrov, temu uprla. V imenu gospodarske rasti, konkurenčnosti. Morda celo družbe znanja, razvojnega preboja, zmage nad krizo in drugih floskul, ki jih ponavlja politična elita.
Kdo ima oblast v Sloveniji? Jo ima ljudstvo, kot piše v ustavi, ali kapital, kot pravi Kontič? Če je davčna zakonodaja in odnos do dela in kapitala merilo leve in desne politike, potem verjetno ni več dilem, po kateri poti gre Slovenija. Rečeno v uradniški latovščini, po poti strukturnih reform in bolj dinamične, fleksibilne družbe. Ali, kot to prevaja ekonomist Jože Mencinger, »strukturne reforme, povejmo raje naravnost, pomenijo zmanjševanje socialnih pravic, nič drugega. Fleksibilizacija pa pomeni lažje odpuščanje«. To seveda ni pot, zapisana v koalicijski pogodbi. To tudi ni pot nove »vizije«, kot jo je s svojo skupino v dokumentu Kam po krizi? začrtala skupina intelektualcev pod vodstvom Matjaža Hanžka. In če trdimo, da je volilno telo leta 2008 zavrnilo predvsem neoliberalistični poskus (Janševe vlade), potem to tudi ni pot, ki je zmagala na volitvah. Kaj pa, če druge izbire enostavno ni?
Kontič, morda v tem oziru utopist, je razočaran: »Bili smo zelo blizu rešitvi, ki bi pomenila miselni preskok v naši državi, da bi se torej zavedeli, da je tudi človek ravno tako pomemben kot kapital. A nam žal ni uspelo,« pravi. Leta 2008 je sicer v skladu z evropskimi priporočili Slovenija sprejela ureditev, po kateri so imela podjetja možnost prostovoljno dobiček razdeliti med zaposlene. Toda posledica tega »prostovoljnega« zakona je bila, da ga je izkoristilo le 24 podjetij, koristi od njega je imelo le 0,29 odstotka delavcev, ki so prejeli 0,18 promila celotnega dobička. Zaradi tega so v SD, kot je dejal bivši gospodarski minister Andrej Vizjak, s »partizanskim amandmajem« v parlamentu k zakonu enostransko vložili dopolnilo, da bi odslej morali biti deležni dobička, če se ga deli več kot 25 odstotkov, tudi delavci.
Kot je znano, je bil zakon sprva s 47 glasovi celo sprejet, toda po vetu v državnem svetu ideja v parlamentu ni več dobila potrebnih 45, ampak zgolj 37 zelenih kartonov. Če bi povzeli razloge, ki so jih nasprotniki nanizali, bi jih verjetno lahko strnili v naslednji stavek: Če daš denar zaposlenemu, gre ta v nič. Če pa gre denar lastnikom, potem to pomeni, da se »razbremenjeno« gospodarstvo krepi, konkurenčnost pa raste. Če bomo v določenih primerih od podjetij zahtevali, da tudi delavcem izplačajo del dobička, utegnejo tuji in domači investitorji pobegniti, je zatrjeval predstavnik delodajalcev Borut Meh. Pa čeprav v Sloveniji v tem letu praktično ni bilo podjetja, ki bi v obliki dividend izplačalo več kot 25 odstotkov dobička. In četudi bi takšen primer bil, bi delavci dobili zgolj četrtino četrtine. Skrb delodajalcev, gospodarskega ministrstva in nekaterih politikov, v bistvu novorojene desnice, je dejansko odveč.

Tudi vi ste strošek

Ravno zaradi dejanskih vplivov na nacionalno ekonomijo pa je bila razprava v parlamentu zanimiva. V bistvu ideološka. Še najbolj neposredna in odkrita je bila državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Darja Radić, ki je priznala, da postaja v novi Sloveniji »socialna komponenta« breme, ne pa prednost. »Spoštovane poslanke in poslanci,« je dejala Radićeva, »zavedati se je treba, da živimo v globalnem svetu, da je Slovenija država članica Evropske unije. Slovenija ni zaprto gospodarstvo. Slovenija in slovenska podjetja konkurirajo na trgu s kitajskimi podjetji, ki nimajo nobene socialne komponente. Slovenska podjetja konkurirajo s podjetji v drugih državah Evropske unije, ki vse, z izjemo Francije, pa še ta zelo v omejenem obsegu, nimajo obvezne udeležbe delavcev pri dobičku.«
Nova faza t. i. strukturnih reform, oziroma po Mencingerjevo »razgradnje socialne države«, se sedaj v parlamentu nadaljuje z vložitvijo treh zakonov iz t. i. delavske zakonodaje, z zakonom o malem delu, zakonom o delovnih razmerjih in o urejanju trga dela. Predvsem za sindikate so sporne določbe, ki prinašajo tako imenovano fleksibilizacijo trga delovne sile. Če se z reformo študentskega dela javnost po zavoženih protestih pravzaprav strinja, ostajata za sindikate sporna predvsem dva predloga: to je znižanje odpravnin in skrajševanje odpovednih rokov, s katerima bi vlada omogočila lažje odpuščanje. Sindikati so izračunali, da bi s skrajšanjem odpovednih rokov delodajalci prihranili 27,8 milijona evrov, približno 50 milijonov evrov naj bi delodajalci prihranili pri predlaganem znižanju odpravnin.
Ivan Svetlik, minister za delo, dokazuje, da ne gre za zmanjševanje delavskih pravic, ampak za uvajanje t. i. danskega modela fleksibilne varnosti (Flexicurity). Izraza s podobno notranjo nekonsistenco, kot jo imajo brezkofeinska kava, pivo brez alkohola, čokolada brez sladkorja. Ali pa javno-zasebno partnerstvo, ki dejansko pomeni privatizacijo. Ker bomo v letih 2009- 2011 za socialno zaščito namenili 1,4 milijarde evrov, morajo sedaj delavci popustiti pri t. i. fleksibilizaciji, meni Svetlik. Država je poskrbela za socialno varnost, zato lahko sedaj deregulira trg dela. Ali še po Pahorjevo: leto 2009 je bilo namenjeno zagotavljanju socialne varnosti, leto 2010 pa bo namenjeno t. i. dvigu konkurenčnosti.
Lahko se ustavimo že pri prvem delu prejšnjega stavka: Je država v preteklih dveh letih res po vzoru Danske poskrbela za socialno varnost? Ne bo držalo. Dvig transferjev se je povečal predvsem na račun novih brezposelnih, ne pa na račun novih pravic. Poleg tega je zanimiva še naslednja primerjava: Če je država v letu 2009 namenila za denarna nadomestila za brezposelne 191 milijonov evrov, je država v letu 2008 naložila v banke v obliki depozitov kar 2,6 milijarde evrov. Ekonomist Janez Prašnikar zato malce bolj trezno pravi, da so napovedani ukrepi enostavno nujni zaradi makroekonomske stabilnosti in zamujenih priložnosti v preteklih letih, kot pa da bi bili osnova za Silicijevo dolino.
Spet je zanimiva primerjava s Kitajsko. Morda je slovenski trg dela res premalo prožen, tog in rigiden. A še zmeraj malce bolj fleksibilen od ... kitajskega. Sodeč po meritvah OECD znaša tako imenovani indeks zaposlitvene varnosti v Sloveniji le še 2,76 (2008), na Kitajskem pa je (še zmeraj) 2,8. To je sicer precej groba primerjava, ki ne upošteva vseh drugih dimenzij Kitajske, toda dejstvo je, da je t. i. indeks varnosti zaposlitve v Sloveniji od leta 1990, ko je znašal 3,3, vztrajno padal. Zadnji padec je doživel leta 2003, ko so se zadnjič zmanjšali odpovedni roki in odpravnine. In treba je pritrditi ugotovitvi sindikatov, da ta ukrep števila zaposlitev za nedoločen čas ni povečal. Sedaj pa so napovedane nove reforme, ki bodo varnost zaposlitve v Sloveniji še bolj načele.

Varna nevarnost

Kje je Slovenija sedaj v mednarodni primerjavi? Po oceni Mejre Festić z mariborske Ekonomsko poslovne fakultete, Slovenija v fleksibilnosti trga dela po različnih kriterijih danes ne zaostaja za zahodnoevropskimi državami, ima pa precej strogo zakonodajo med osmerico držav srednje in vzhodne Evrope. V nekaterih primerih smo pravzaprav že pred prihajajočo reformo na slabšem (gledano z vidika delavcev). Pri tako imenovanem indeksu preprek pri odpuščanju ima Slovenija manj »preprek« kot Nizozemska, celo manj, kot jih imajo nove članice. Vendar vse seveda ni v indeksih. Zahteva po fleksibilizaciji delovne sile, torej po lažjem odpuščanju, je stara ideja, ki se ji da slediti v poročila in razprave še pred t. i. lizbonsko strategijo med letoma 1993 in 2003. V času neoliberalističnega preporoda so namreč ekonomisti sklenili, da je problem Evrope v primerjavi z ZDA prav v rigidni delovnopravni zakonodaji.
Zaradi domnevno prevelike rigidnosti delovnopravne zakonodaje je Slovenija pod stalnim pritiskom mednarodnih organizacij, ki tej logiki (še zmeraj) sledijo. Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov trdi celo, da Slovenija pri tem slepo sledi ukazu Mednarodnega denarnega sklada (MDS), katerega skrb nikjer po svetu seveda niso delavci, ampak t. i. stabilnost finančnih institucij. In res, 11. junija je MDS izdal zaključno poročilo o Sloveniji. V 14. točki tega poročila so zapisali, »da je za dosego večje ekonomske konkurenčnosti treba povečati fleksibilnost trga dela in storitev«. Stroški najemanja in odpuščanja delavcev bi morali biti nižji, zadnji dvig minimalne plače pa po mnenju te organizacije ni bi ustrezen ukrep, ker »bo znižal konkurenčnost in ker ni bil pospremljen z reformo trga dela, s čimer bi lahko imel negativne učinke v zvišani brezposelnosti«. In tudi v zadnjem poročilu OECD o slovenskem trgu dela ta organizacija predlaga poenostavitev odpuščanj.
Mimogrede, ista priporočila je malo prej dobila tudi Španija, ki je ravno tako kot Slovenija v tem mesecu napovedala znižanje odpravnin in poenostavljanje odpuščanja. Vendar pa v Španiji njihovi ministri, predsednik vlade in vsi drugi vsaj ne govorijo, da je ta ukrep namenjen razvojnemu preboju. Kot pravi tudi Festićeva, je seveda večja fleksibilizacija lahko zaželena. A ob tem opozarja na neko popolnoma drugo in spregledano (politično) razsežnost: za uvajanje večje prožnosti mora biti družba dovolj zrela, udeleženci trga - zaposleni in delodajalci - ne smejo zlorabljati možnosti, ki jih vsak sistem ponuja. »Fleksibilizacija pomeni večjo odgovornost delavcev in delodajalcev. Ne vem, če je naša družba zanjo že zrela.« Slovenski politični in gospodarski eliti, ki trdi, da Slovenija s temi ukrepi postaja zmagovalka krize, bi torej morali postaviti vprašanje, ali je slovenska kapitalistična kultura že na ravni Danske.
Lep primer slovenskega kapitalističnega divjega zahoda je 186 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov. Poglejmo proti severu: če v Avstriji podjetje nima plačanih prispevkov za socialno in pokojninsko zavarovanje zaposlenih, podjetje zaprejo, gre v stečaj, lastnik pa dolga leta ne sme odpreti podjetja s podobno dejavnostjo, pravi Festićeva. V Sloveniji pa je to legitimen ukrep za podjetja v krizi. Ali pa zadnji primeri grafičnih delavcev, zaposlenih v Vegradu in sedaj SCT, kjer so izigrali zakonodajo: sprva so ustanovili slamnate družbe brez premoženja, kamor so prezaposlili delavce, večinoma starejše in bolne, nato pa razglasili stečaj. »To je odraz zgodnje faze kapitalistične družbe,« pravi Festićeva, ki dvomi, da je potem nadaljnje rahljanje delavskih pravic pravi odgovor.

Slovenija proti Kitajski

Tudi pogosto propagirana logika, češ da znižanje stroškov odpuščanja (in najemanja) delavcev povečuje stopnjo zaposlenosti, da se bo »sprostilo zaposlovanje«, kot pravi Svetlik, ali da bodo »sprostili podjetniško kulturo«, kot pravi Samo Hribar Milič, predsednik gospodarske zbornice, ni tako samoumevna. Omenjena zakonitost, ki jo mednarodne organizacije še zmeraj promovirajo in ki jo, očitno zaradi bojazni pred mednarodnimi finančnimi trgi, sedaj sprejemata tako Španija kot tudi Slovenija, se namreč v desetletju fleksibilizacije (1993-2003) ni dokazala. Zmanjševanje delavskih pravic je v nekaterih državah res vodilo k povečanju tujih investicij. Toda tuje investicije so se povečale, če se je povečevala zaščita delavcev. Nekatera podjetja namreč iščejo tudi stabilno, dolgoročno okolje, ugotavljajo ekonomisti.
OECD sama je, opozarja Lukić, pri učinkovanju recesije ugotovila, da priporočila za večjo fleksibilnost trgov dela in ostale strukturne reforme, ki jih je dala vrstam držav, niso skorajda nič pripomogla k učinkovitejšemu spopadu teh istih držav s posledicami krize. Lep primer je razmerje med ZDA in Nemčijo. Čeprav ima Nemčija skoraj trikrat bolj rigidno delovnopravno zakonodajo, ima nižjo brezposelnost kot ZDA. Zato je tudi OECD v publikaciji Employment Outlook 2009 zapisala, da se kljub splošnemu trendu večje fleksibilnosti pri odpuščanju in najemanju, ki zmanjšuje varnost zaposlitve in povečuje uporabo zaposlitve za določen čas, hitrost prilagajanja trga dela potrebam v proizvodnji v bistvu ni spremenila.
Ali si torej delavci zaslužijo pravice ali pa večje pravice vodijo k nedelu? Ali si delavci ne zaslužijo nagrad, ker ne tvegajo, tako kot lastniki kapitala? Kako varna naj bo zaposlitev delavcev za nedoločen čas, da ne bo šla na račun brezposelnih? Pri odgovorih na ta vprašanja je bila Slovenija doslej v okvirju zahodnoevropskih držav, sedaj se premika proti režimom vzhodne Evrope. In sicer prav v imenu večje konkurenčnosti. Ali kot je poudarila državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu: Slovenija si socialne države ne more več privoščiti, ker v odprtem trgu konkurira kitajskim podjetjem, ki nimajo nobene socialne komponente.
»Ideja konkurirati Kitajski je v Evropi nesmiselna,« pojasnjuje Mencinger. »Evropa je zavozila s tem, ko se je odločila, da bomo naredili družbo znanja. To namreč pomeni, da bomo mi Kitajcem prodajali družbo znanja, oni pa nam produkte.« A rezultat je drugačen, nadaljuje Mencinger: izvoz Kitajske v Evropo je trikrat večji od izvoza Evrope na Kitajsko, Evropa pa na Kitajsko znanja ne prodaja, ker ga oni že imajo ali pa ga ukradejo. »In osnovna napaka, ki jo dela Evropska unija, je, da od svojih multinacionalk ne zahteva, da tudi na Kitajskem spoštujejo socialne norme.« Evropi po Mencingerju ostane le še deglobalizacija. Da del proizvodnje potegne nazaj: »Druge rešitve za Evropo ne vidim,« pravi.
A stvari niso tako črne. Leto 2009 je bilo za slovensko gospodarstvo eno najtežjih po osamosvojitvi. Pa so delodajalci vendarle našli denar za odpravnine. Nekdanji član uprave Zavarovalnice Triglav Borut Eržen je prejel po oceni Dnevnika okoli 70.000 evrov, bivša člana uprave Droge Kolinske Milena Štular in Branko Greganovič sta prejela vsak po 100 tisoč evrov, stara ekipa Nove Ljubljanske banke (Matej Narat, Alojz Jamnik in Miran Vičič) po 50 tisoč evrov. In Boško Šrot 152 tisoč evrov. V Zvezi svobodnih sindikatov so izračunali, da bi delavec z minimalno plačo in 40 leti delovne dobe tako odpravnino dobil šele po 1035 letih. Toda - Boško Šrot je seveda prevzel večje tveganje.