S sprejem nad obzidje

V četrtek popoldne smo lahko na Metelkovi opazovali precej nenavaden podvig. Trije fantje in dekle so v rokah držali valjčke za beljenje ter s črno barvo prekrivali precejšen del obzidja, ki je v preteklosti ločevalo objekte nekdanje vojašnice od preostalega mestnega življenja, zdaj pa že leta pomeni vstopno točko v enega redkih prostorov, ki je v Ljubljani namenjen urbani kulturi. Imeli so hiter tempo, kjer je bilo obzidje previsoko, so si pomagali s kontejnerjem za smeti, dejstvo, da je barva sproti packala njihove obraze in oblačila, pa jih očitno ni preveč motilo.
Dogodek je bil nenavaden zato, ker je četverica z barvo prekrivala grafite, s katerimi je metelkovsko obzidje popisano in porisano že leta in so zato postali nepogrešljivi, celo nujni del njegove podobe. Je bila to torej napoved, da se Metelkovi obeta monotonija? Da bo pisane poslikave zamenjala črnina? Bojazen je bila odveč. Štirje »pleskarji« so bili namreč grafitarji in valjčke so v rokah držali zato, da bi obzidje, ki so ga v minulih letih dodobra zdelali vremenski vplivi in vedno nove plasti nasprejanih napisov, pripravili na novo grafitarsko akcijo, pravzaprav na mednarodni grafitarski jam session, ki sta ga tam dva dneva pozneje v sodelovanju z Metelkovo in Klubom K4, pa tudi z didžeji in breakdancerji, napovedala dva uveljavljena ljubljanska grafitarska kolektiva, ZEK Crew in 1107.
Med grafitarji je bilo slišati, da tako obsežnega grafitarskega projekta, kot je bil napovedan za soboto in na katerem so pričakovali kolege iz Hrvaške, Italije, Avstrije, Luksemburga, iz Madžarske in Anglije, Metelkova menda ni doživela že približno desetletje. Tudi sicer se je obetala prebuditev ljubljanske grafitarske scene, ki jo je v zadnjih letih doletelo nekakšno zatišje, v katerem so postale množične intervencije v prostor prava redkost. A najprej je bilo treba stene metelkovskega obzidja pripraviti na nove poslikave. In to sploh ni bilo tako enostavno. Zekovca Pero in Žiga ter Matic in Stela iz 1107 so sprva pričakovali, da bodo za prepleskanje prve, zunanje stene obzidja, s katero Metelkova meji na Zdravstveni dom Ljubljana, potrebovali dve uri, potem pa jih je med delom presenetilo neurje in so zanjo porabili dvakrat toliko. Nato so poklicali okrepitve, ostale člane njihovih ekip, saj so jih čakale še tri notranje stene obzidja, ki obkrožajo košarkarsko igrišče ob hostlu Celica in ki se jih je pred leti prav zaradi grafitarskih poslikav prijelo ime Wall of Fame. Ko je bilo vse pripravljeno, je bila edina stvar, ki bi lahko ogrozila sobotni dogodek, vreme.

Grafitarski jam

Napovedana sta bila dež in mraz, a nad Ljubljano je tisto dopoldne vsaj za nekaj časa posijalo sonce. Tako smo lahko popoldne, ko je bil jam session že v polnem zagonu, ko je bilo na vsakem koraku opaziti pločevinke sprejev v vseh možnih barvnih odtenkih, ko so Good Footovi didžeji na odru že sukali muziko in ko so se breakdancerji na linoleju, zalepljenem na asfaltno igrišče, že pripravljali za spopad v tem, čigavo gibanje je najbolj podobno gumici, na obzidju opazovali končne obrise njegove nove podobe. Nekateri grafitarji so dali večji poudarek ilustracijam, drugi so se odločili za bolj tipografske prispevke, tretji so kombinirali oboje. Ker je bila izhodiščna tema vesolje, so se po stenah vila ozvezdja, ki so jih naselila razna vesoljska bitja, med katerimi ni manjkal niti Joda iz Vojne zvezd.
Eden od gostov iz Hrvaške, Slaven Kosanović - Lunar, se je odločil narisati bele mačke, po katerih je tudi sicer prepoznaven. Te zdaj na črni podlagi »sijejo kot zvezde«, predstavljale pa naj bi ljudi, ki skušajo izboljšati svet okrog sebe. »To morda zveni poceni, vendar sem k zadevi pristopil globlje. Za izhodišče sem vzel Hugojev citat, ki pravi: ''There is nothing like a dream to create the future. Utopia today, flesh and blood tomorrow.'' In v tem konkretnem primeru sem želel, da bi bilo moje delo spodbuda tistim, ki imajo pogumne načrte, a njihova okolica nima posluha za njihove ideje in vizije,« je povedal Lunar, ki se sicer ukvarja z grafičnim oblikovanjem in ilustracijo. Poleg njegovega grafita se je razbohotilo vesoljsko bitje z odsekanim gobcem, ki je vsaj pri novinarjih zbudilo asociacijo na kazen zaradi predolgega jezika. »Hahaha, tudi tako bi ga lahko interpretirali,« se je zasmejal njegov avtor, še en hrvaški ustvarjalec, Marko Prpić - Zets. »V bistvu sem naredil nekaj, česar sem se najprej domislil. A poznaš Zvezdne steze? No, inspiracija so mi bili Borgi, zato sem vzel njihove kovinske dele in sestavil nekaj svojega.« Z Lunarjem sodita v starejšo generacijo grafitarjev, ki zdaj le še redko ustvarja na ulici, največkrat pa se sten lotita prav na takšnih organiziranih dogodkih.
Medtem ko so tuji grafitarji ustvarjali na notranji strani obzidja, sta domači ekipi zasedli njegovo zunanjo steno. Ta je zaradi drevoreda čez dan morda manj opazna, ima pa simbolični pomen. Kot je opozoril zekovec Pero, je namreč prav na tej steni pred leti nastal prvi pravi grafit pri nas, šlo je za napis »Suburban Cake«. Levo polovico te posvečene stene je tokrat zasedel kolektiv 1107, ki šteje šest članov. Skupaj so kakšnih pet let, našli pa so se v Šiški. »Zato je naše ime poštna številka Šiške,« je povedala Stela, ki so jo v ekipo povabili pred dvema letoma. Je ena redkih slovenskih grafitark, ki pa se zaradi tega ne počuti zapostavljena: »Rišem že vse življenje, z grafiti pa sem se začela ukvarjati, ker me ni strah plezanja, če je treba, tudi bežanja. Super se počutim v tej tehniki in dejstvo, da sem punca, res ni nič posebnega.« Sama se je v soboto lotila planetov v obliki krofov. Njen ekipni kolega Miha, dolgolasi blondinec z brado, je medtem na bližnjem zidarskem odru ustvarjal zeleno zobato pošast. Pod njim je Matic tuhtal, katere barve naj izbere za svoj napis, in na koncu se je tudi sam odločil za zeleno. »Danes smo ravno zato, ker smo imeli toliko dela s samo organizacijo dogodka, bolj na free, bolj na pamet, ampak to ni slabo. Zabavno je,« je med sprejanjem ugotavljala Stela.
Ekipi, ki sta pripravili grafitarski jam session, nista zagovornici nepremišljenih grafitarskih intervencij v prostor, ki so bližje nekaterim drugim grafitarjem, največkrat tistim priložnostnim. A kljub temu, da ustvarjajo na podlagi prej pripravljenih skic, tudi sami vedno do neke mere improvizirajo. »Če ne drugega, improviziramo pri tem, kakšne barvne kombinacije bo kdo uporabil in kako se bodo barve izšle,« je potrdil Aleš, ki je z zekovci zasedel desno polovico zunanje stene obzidja. Fantje so skupaj devet let, in čeprav so štartali kot grafitarska in street art ekipa, jih lahko v zadnjem času le redko opazimo na ulici. Več se ukvarjajo z grafičnim oblikovanjem in eden njihovih tovrstnih projektov, jumbo plakati za festival Trnfest, pri pripravi katerih niso mogli skriti svojega pouličnega izvora, jim je lani prinesel celo veliko Brumnovo nagrado, naše najvišje strokovno priznanje na področju grafičnega oblikovanja. Čeprav vse manj grafitajo, pa, podobno kot ekipa 1107, vse pogosteje sodelujejo na grafitarskih delavnicah, kjer mlade vzgajajo, kako so lahko kreativni v javnem prostoru. »Če ne drugega, jih učimo, naj ne svinjajo in naj bodo pazljivi, kje delajo grafite. Dobro je imeti sisteme, denimo pri skicah, pri razmišljanju, pri timskem delu. Res pa je, da vsaj v Ljubljani malo pogrešamo mlajše generacije, ki bi bile zelo aktivne pri grafitanju. Kar nekako ni jih,« je pripovedoval Aleš, medtem ko je čakal na prost zidarski oder. Pripadel mu je namreč prostor nad grafitom, ki se ga je lotil zekovski kolega Jurij. Ta je, kot je povedal sam, »izbral neki svoj čudni stil«, sicer pa je bil zadovoljen, da jim je akcija, s katero so odlašali nekaj let, zdaj le uspela: »Grafitarjev res ni malo, sploh tujih, pa še barvo smo zrihtali za vse, muzika je ... Vse skratka laufa na polno.«
Vse je res laufalo na polno. No, skoraj vse. Pozno popoldne so se napovedi vremenarjev uresničile in grafitarje je pregnal dež, zato bosta morali domači ekipi svoja dela dokončati v naslednjih dneh. Številno občinstvo, ki je spremljalo njihovo ustvarjanje in med katerim je bilo opaziti tudi starejše gospe s fotoaparati, tokrat ni načenjalo večnih debat o tem, ali morajo biti grafiti vedno družbeno angažirani ali pa so lahko tudi zgolj estetsko doživetje, pa o tem, ali morajo grafitarji nujno ustvarjati v ilegali, saj so za posege v tujo lastnino predvidene visoke globe, ali pa so sprejemljivi tudi povsem legalni projekti z vsemi potrebnimi dovoljenji. Takšne debate tudi niso bile potrebne, saj je akcija požela val odobravanja, slišali pa smo lahko tudi predloge, da bi morali tovrstna kolektivna ustvarjanja čim večkrat ponoviti. Ker je oguljenih zidov na Metelkovi, pa tudi drugod po Ljubljani, več kot dovolj, terena zanje zlepa ne bi zmanjkalo. Vprašanje je le, kako bi bilo s financami. Čeprav bo v rezultatih sobotnega grafitanja lahko uživala širša okolica, namreč organizatorjem k projektu ni uspelo pritegniti niti enega sponzorja. Projekt je bil tako resda povsem nekomercialne narave, so pa grafitarji samo za barve iz lastnih žepov odšteli okoli tisoč evrov, pri čemer so jih, kot je poudaril Pero, dobili po »reeees ugodni ceni«.