Samo Šalamon Trio: Live!

V sredo bo domače jazzovske barve na Jazz festivalu v Ljubljani zastopal mariborski kitarist Samo Šalamon. No, v resnici bo s svojim sedaj že kar stalnim triom zastopal slovensko-francosko-italijanske barve, res pa je, da bo poudarek bržkone na 'slovenskih barvah', saj je Šalamon avtor vseh skladb z novega ploščka Live!, ki je zapis lanskega koncerta v Gradcu. Izvrstna referenca za ta čas, ob Zlatku Kaučiču, enem najzanimivejših domačih jazzovskih ustvarjalcev, sta že kar njegova sošpilavca: bobnarja Roberta Danija najdemo v družbi nekaterih vidnejših jazzovskih glasbenikov, odlični tubist (in električni basist) Michel Godard pa nas v različnih formacijah pogosto navdušuje na domačih odrih. Nemara bo tole - predvsem v kontekstu učenca jazzovskega kitarskega maga Johna Scofielda - videti blasfemično, toda Šalamon si je za jazzovske muzike izbral precej nehvaležen inštrument. Kitaro, vsaj v tistem bolj sredinsko orientiranem jazzu, že po defaultu rado vleče v razmeroma neatraktivne fusion smernice, zato uspešno tresenje strun terja predvsem razgibano domišljijo.

Eden redkih kitaristov, ki znajo žanrsko restriktivnost vselej obrniti sebi v prid, je denimo neponovljivi Marc Ribot, solidno pa se v tej vlogi znajde tudi Šalamon. V skladbah s ploščka Live! mu oporo za tisto najzanimivejše strunanje ponuja Godard s svojo vselej igrivo tubo, pa naj si bo ta v ozadju kot ritmična opora ali pa v ospredju kot nosilka glavne teme. Godarda tudi najraje zanese v svobodnejše jazzovske avanture, precej nevsiljivo, toda učinkovito mu z latentno repetitivno ritmiko sledi Dani, nekoliko preveč previden pa je v teh izletih morda Šalamon. Verjetno temu botruje predvsem izkušnja z razmeroma konservativnim jazzovskim šolanjem, toda Mariborčan z izbiranjem svojih sodelavcev in tudi z občasnim izrazito raziskovalnim lotevanjem stvari daje vedeti, da ga vendarle prav tako zanimajo tiste bolj odprte forme. To Šalamonovo 'previdnost' kaže morda razumeti tudi kot znak zrelosti, saj čeprav je vodja zasedbe in avtor skladb, pobudo skromno rad prepušča sošpilavcema, predvsem Godardu. Svojo nesporno virtuoznost subtilno prikriva v dinamičnem skupinskem muziciranju in se raje kot s solističnimi eskapadami ukvarja z - na prvi posluh razmeroma enostavnim - liričnim zvočnim širjenjem. Z albumom Live! se Šalamon utrdi med zanimivejšimi domačimi jazzovskimi ustvarjalci, bi pa skozi prizmo njegovega pregleda nad jazzovskimi muzikami vendarle pričakoval še nekoliko več drznosti. Seveda jazzovski puristi v razgibani glasbi tria že sedaj slišijo prevratniške vzgibe, vendar pa ta (ne)posluh kaže predvsem na stereotipno neprožnost sredinske jazzovske publike. Bržkone bo njena upogljivost še pred težjo preizkušnjo prav na sredinem koncertu Šalamonovega tria.